Ker domoljubje ni zastarelo
 |
| Vir: mzz.gov.si |
Ljudje imamo naravno potrebo, da pripadamo svoji skupnosti.
Ta potreba se je oblikovala še preden smo postali ljudje. Imajo jo tudi mnoge
živalske vrste. Naši davni predniki so se povezovali rodove in plemena. Geni
tistih, ki se niso, niso preživeli. Od tukaj izvira naše naravno nagnjenje k
tribalizmu, k temu, da se delimo na nas in njih, na naše in vaše.
Nepopisan list?
Da je ta potreba naravna, da je karkoli v človeški naravi
(sic!) naravnega, je nekaj časa veljalo za nazadnjaško*. Moderna doba je upala,
da vsi pridemo na svet kot enak nepopisan list, ki ga lahko družba ali pa
vzgoja pregnete v karkoli. Da je posameznik, osvobojen tradicije, neodvisen od
drugih ljudi in mu – prosto po Johnu Locku – družba mora zagotavljati svobodo
zasledovati koristi zase ali pa ga družba lahko – prosto po Jacquesu Rousseaju –
vpokliče v projekte za skupno dobro.
Pa vendar različne znanosti – antropologija, bio- in evolucijska- psihologija,
genetika, literatura – prihajajo do sklepa, da človeška narava ni
posebej gnetljiva. Zadnje uspešnice na to temo so napisali Haidt, Pinker in
Peterson. Dokazujejo, da so moralni instinkti, ki jih je oblikovala evolucija,
še kako trdoživi. Eden o teh je plemenski občutek za pripadnost.
Zgodovina civilizacije je zgodovina naporov, kako prirojene
moralne občutke skladno stopnji razvoja preusmeriti in organizirati v pojavne
oblike, ki prispevajo k preživetju članov civilizacije in k zmagi v tekmi z
drugimi. Namreč, kar je delovalo v kameni dobi, ne deluje nujno v digitalni.
V kaj vpreči naravo?
Plemenske instinkte lahko potešimo na različne načine. Nekoč
je bilo to naše pleme proti drugemu plemenu. Danes so ženske proti moškim, beli
proti črnim, revni proti bogatim, hetero- proti homoseksualcem, Američani proti
ostanku sveta.
Razpihovanje plemenskih instinktov je močno politično orodje.
To so pokazale zadnje ameriške volitve, kjer so demokrati gradili na tribalizmu
manjšin (ženske, črnci, hispanosi, revni, LGBTQ skupnost), Trump pa na
tribalizmu Amerike kot celote. Slednje je vsrkalo tudi vse nasprotne pole »plemen«,
ki so si jih lastili demokrati.
Od vseh naštetih možnosti za izživljanje plemenskih
instinktov je preusmeritev v domoljubje še najmanj škodljiva. Vsako drugo
kanaliziranje tribalizma namreč ustvarja konflikte znotraj skupnosti. Enega
proti drugemu postavlja sosede, sodelavce in poslovne partnerje. Pri domoljubju
je sovražnik onkraj meje. In če so meje urejene, prehodi nadzorovani, meddržavne odnose pa vodi westfalski princip nevmešavanja v notranje zadeve drugih držav, imamo od
domoljubja samo koristi.
Domoljubje ustvarja skupnost domovine. Povezana nacionalna
skupnost daje okvir znotraj katerega smo solidarni brez prisile. Ker je to v
naši naravi. Zato ni velike debate o tem, ali se bo denar prelival iz bogatih v
revne slovenske pokrajine. Bil pa je problem, ko se je isto dogajalo v
Jugoslaviji in je problem, ko se dogaja v Evropi. Nemci pač nočejo plačevati
grških dolgov.
Domoljupci in domofopci
Domoljubje ima dve skupini nasprotnikov. Najprej so tu že
omenjeni konkurenčni načini za izkoriščanje plemenskih instinktov. Gre za to,
ali bodo nekoga »včlanili« v »pleme« npr. izkoriščanih ali pa v »pleme« npr. Američanov.
Potem je tukaj vedno bolj vplivna skupina brezdomcev – ljudi, ki nimajo potrebe po pripadnosti nacionalni skupnosti ali ki so se dali prepričati, da je sta
narod in domovina zastarela družbena konstrukta**. Da smo vsi državljani sveta.
Da je domovina pač tam, kjer so boljše javne storitve. Nekako skladno s
pregovorom »ubi vino ibi patria«***.
S teh dveh strani zato poslušamo kritike domoljubja, češ, da
gre za nacionalizem, šovinizem, populizem in podobno. Mera seveda je potrebna
tudi pri domoljubju. Čeprav daje prednost svojim mora ohraniti spoštovanje do
drugih. Ljudi. Ker smo vsi ljudje.
Veliko kritike je domoljubje deležno tudi zato, ker ovira preoblikovanja
družb. Spremembe bo mogoče brez prisile izpeljati le, če bodo skladne s
človeško naravo. Odgovor na domoljubna gibanja v evropskih državah zato ni
zmerjanje z nacionalizmom in diskvalifikacija z mračnjaštvom, ampak krepitev
pripadnosti Evropi in usklajenost evropskega političnega sistema in tekočih
politik z občutki ljudi.
***
* To odlično ilustrira Svetlana Slapšak, ko v tistem članku pravi: "V današnjem svetu je [domoljubje] izrazito zastarelo in bi moralo biti usklajeno s kozmopolitizmom, humanitarnimi načeli, mobilnostjo in globalnim informiranjem." Kot da bi bili občutki nekaj, kar se da naučiti v šoli in bi zastarevalo, kot je zastara znanje uporabe računalnikov.
** To sem pisal preden sem vedel, da bo o isti stvari razmišljala tudi Svetlana Slapšak, kaj šele, da bi vedel, kaj bo rekla.
*** Kjer je vino, tam je domovina.
