V četrtek praznujemo Dan državnosti. Eden od tistih, ki bi jim po ameriško rekli »founding father« slovenske države je dr. Peter Jambrek. Čeprav bi se dve tretjini Slovencev samozaničljivo zmrdovalo že ob ideji, da Slovenija sploh ima »očete države«.
Jambrek je bistveno prispeval k pomladnemu vrenju, od 57. številke Nove revije, prek pisateljske ustave, do »udara«, ki so ga v Poljčah izvedli Jože Pučnik, Franc Zagožen in on, ter potisnili najprej poslansko skupino Demosa, potem pa vso državo na nepovratni tir osamosvojitve. Je soavtor ustave, kot jo imamo in je kasneje, kot ustavni sodnik prispeval k temu, da jo razumemo, kot jo.
Bil je v ospredju, ko se je ustanavljal Zbor za republiko in v ozadju, ko se je ustanavljala Državljanska lista Gregorja Viranta. Če bi pri slovenski desnici radi našli koga, ki bi bil njen stric iz ozadja, potem bi bil to Jambrek. Pri čemer bi »prava desnica« protestirala že pri sami oznaki, da je Jambrek desnica.
V avtokraciji je bil med pobudniki za ustanovitev Nove revije, kar je uspelo. V demokraciji je bil med pobudniki za ustanovitev Nove univerze, kar se je zataknilo. Pisal je ločeno mnenje v sodbi Evropskega sodišča za človekove pravice, kamor se je pritožil Grof Tostoj v zvezi z obsodbo, da je žalil dobro ime angleškega oficirja, ki je domobrance izročil partizanom v pobijanje.
Peter Jambrek je eden od tistih bivših partijcev, ki jih je v prejšnjem režimu politično, politika in oblast mikala bolj, kot jih je odbijala nihilistična pokvarjenost partije. Je v dobri družbi. Med »osamosvojiteji« je komaj kdo, ki ni najprej sistema poskusil porušiti od znotraj. Kot se temu lepo reče.
Včasih se zdi, kot da bi bila osamosvojitev srečna posledica frakcijskih bojev znotraj đilasovskega novega razreda, »uporniška« Mladina pa le glasilo ene od frakcij. Ampak to je tema za neko drugo razmišljanje.
Zbrana dela
V najboljši tradiciji slovenskih družboslovcev je Jambrek napisal pet debelih knjig, kjer je zbral in uredil veliko tega, kar je bil že napisal, in dodal še kaj novega. Menda danes velja pravilo, »namesto knjige napiši članek, namesto članka zapis na blogu, namesto zapisa na blogu napiši tvit, namesto da tvitneš, bodi tiho«. Zadnjega bi se sam moral bolj držati, mi pravijo. Današnja publika ceni kratkost, Zgodovini pride prav izčrpnost. Te knjige ostajajo za Zgodovino.
Ko sem bil minister, so me vabili na celo množico dogodkov, da bi jih »počastil s svojo prisotnostjo« in »nagovoril zbrane«. Kar so v resnici upali, je, da bi ostal nekaj dlje in slišal, kaj imajo oni povedati politiki. Vabilo je učinkovit način, da si za nekaj časa zagotoviš pozornost.
Nekaj podobnega je vabilo na okroglo mizo, kjer predstavljajo neko knjigo. Na okroglo mizo pač ne moreš, ne da bi prebral, o čemer naj bi diskutiral. In sem se ob koncu prvomajskih praznikov spopadel z vsemi petimi deli, s posebno pozornostjo pa z Demokracijo in državo. Ne vem, če bi se brez vabila tudi, zato sem še posebej hvaležen za priložnost, da sem se moral.
Jedro knjige je o tem, kar sem pisal zgoraj. O zgodovini, kot jo je delal, doživljal in (nekateri pravijo) videl dr. Peter Jambrek. Z ambicijo biti več kot esej ali memoari; z ambicijo znanstvene analize dogodkov. Ampak tisto, kar je pritegnilo moje zanimanje, sta začetek in konec. »The rest is history,« začetek in konec sta pa stvar avtorjeve izbire.
Iskanje svetega
Na začetek in na konec Jambrek postavi iskanje svetega. Začne z zgodbo o Ehnatonu, malo znanem faraonu, ki je vladal pred 3300 leti in vzpostavil prvo monoteistično religijo. Namesto kolektiva bogov za kolektiv ljudi en sam bog za množico posameznikov. Zato nekateri Ehnatona imenujejo za prvega posameznika. On (ali pa nek njegov svečenik) naj bi iz Egipta pobegnil v Palestino in kot Mojzes dal temelj monoteizmu Judovstva, ki postane potem osnova za monoteistično krščansko in muslimansko vero.
V različnih videnjih teh dogodkov Jambrek najde vir za tri zahodne odnose do svetega in božjega. Če poenostavim gre, prvič, za materialistični pogled, kjer za sveto ni prostora, drugič, za religiozni pogled, kjer je sveto božje in izhaja od Boga, kot ga razumejo verstva in, tretjič, za tisto vmes.
Tisto vmes so iskali intelektualci in znanstveniki, menda od Ehnatona naprej, posebej intenzivno pa od Spinoze dalje. In je poznano kot teizem, agnosticizem, spinozizem ipd. Imajo težavo pristati na Boga v religioznem smislu, prepoznavajo pa kup božjega ali svetega vsepovsod.
Haidt bi to iskanje svetega razložil kot zadrego ljudi, ki so se pač rodili z moralnim temeljem, ki se mu pravi svetost oz. čistost, niso pa na ta temelj postavili Boga, ki je za njihovo civilizacijo običajen; torej krščanskega Boga v Evropi, Mohameda na Bližnjem vzhodu, Budo v Aziji … Ti ljudje potem iščejo božje in sveto drugje. Veliko jih to najde v naravi, v njenih zakonih in pretiravajo z ekologijo in vegetarjanstvom. Nekateri to najdejo v ljudeh in njihovi dobroti. Jambrek išče sveto v inštitucijah, ki jih je postavil človek. Tudi v univerzi, v znanosti, ampak najbolj in predvsem v državi.
Središče nacije kot sedež svetega
S prahom iskanja svetosti je posuta celotna knjiga, intenzivno pa se k svetosti Jambrek vrne na koncu. Nasloni se na Edwarda Shilsa, ki je v svetem iskal jedro oz. center modernih družbenih struktur, v modernih časih tudi in predvsem držav. Jambrek knjigo dejansko konča z iskanjem vrednostnega središča nacije kot sedeža svetega.
Njegov recept za prihodnost razumem, kot da naj si priznamo, kaj je sveto, da smo v stiku s svetim, da se mu priklanjamo, da se od svetega bogokletno ne odmikamo. Svete so po Jambreku vrednote upora in svobode. Bogokletno pa je pozabljanje spomina na bistvo prejšnjega režima: na umor, rop, prevaro; in bogokletno je pozabljanje simbolov emancipacije, ki je oblikovala sodobno slovensko državo.
Sam sem previden, konservativen pri tem, kaj bi lahko bilo sveto. Sveto je tisto, kar je v bližini božjega. Nič svetega ne vidim v državi. Božje kraljestvo ni od tega sveta, pravimo kristjani. Ne zdi se mi uporabno, da državo povezujemo s svetim. Država je servis, ki mora zagotavljati določene storitve državljanom: varnost, pravico, svobodo, socialno skrb, do neke mere zdravljenje, izobraževanje in podobno.
Če komu pomaga, da je udeležen pri nečem svetem, v redu, ampak moja ocena je, da tisto, kar ta hip potrebujemo, ni verska gorečnost in zagnanost za popravljanje države, ampak tehnokratsko izboljševanje storitev, ki jih ponuja, in ki dobesedno razpadajo. Od sodstva do zdravstva.
Kar ne pomeni, da iskanje svetega tudi v takih rečeh ne zasluži spoštovanja.
Še lojalnost in avtoriteta
Za ustvarjanje kohezije v človeških skupnostih poleg moralnega temelja svetosti po Haidtu skrbita še dva, lojalnost in spoštovanje avtoritete. Države si zaslužijo in morajo zaslužiti lojalnost in politiki si morajo z avtoriteto zaslužiti spoštovanje. Morajo si zaslužiti, ne pripada jim, ker je v tem nekaj svetega. Sicer bodo ljudje lojalni in bodo spoštovali kaj drugega, kar bo manj produktivno za razvoj skupnosti.
Ti trije temelji, torej občutek za sveto, za spoštovanje avtoritete in za lojalnost, so še posebej razviti pri ljudeh desne ali konservativne usmeritve, zato menda bolj intenzivno izobešamo zastave ob nacionalnih praznikih, raje govorimo o domovini kot o državi, težje bi kak kos našega morja prepustili Hrvatom, manj odprti smo za tuje migrante. Bolj smo dovzetni za tisto, čemur pravijo politika identitete.
Ta izostreni občutek za lojalnost in spoštovanje avtoritete postane problem desnice v trenutku, ko zato postanemo tudi bolj natančni, kdo je in kdo ni naš. Peter Jambrek je eden od tistih, ki menda niso več »naši«. Od srede devetdesetih do danes se je takih »bivših naših« na desnici nabralo kar nekaj.
Naši in naši
Jambrek na problem naših in vaših gleda še širše in po moje uporabno. Jambrek delitev med levim in desnimi ne vidi tam, kjer to vidi večina politikov in komentatorjev, ki to vidijo nekje na levem robu treh pomladnih strank, tisti bolj zagreti pa še bolj desno.
Slovenski prepad vidi med modernimi, liberalnimi, individualističnimi in v evropsko civilizacijo usmerjenimi silami ter tistimi, ki rinejo na drugo stran Huntingtonove meje med vzhodno in zahodno civilizacijo. Ta je bila 1500 let na Drini. Ki rinejo v kolektivizem in v ponavljanje zablod prejšnjega režima. In zato je videl v preteklosti in vidi danes politično večino drugje in drugače kot »naši« kulturni bojevniki.
Povedano v jeziku, ki ga razume »prava desnica«, del »komijev« je po njegovo pri pomembnih zadevah na pravi strani. Kar je vredno razmisleka.
Jambrek je bistveno prispeval k pomladnemu vrenju, od 57. številke Nove revije, prek pisateljske ustave, do »udara«, ki so ga v Poljčah izvedli Jože Pučnik, Franc Zagožen in on, ter potisnili najprej poslansko skupino Demosa, potem pa vso državo na nepovratni tir osamosvojitve. Je soavtor ustave, kot jo imamo in je kasneje, kot ustavni sodnik prispeval k temu, da jo razumemo, kot jo.
Bil je v ospredju, ko se je ustanavljal Zbor za republiko in v ozadju, ko se je ustanavljala Državljanska lista Gregorja Viranta. Če bi pri slovenski desnici radi našli koga, ki bi bil njen stric iz ozadja, potem bi bil to Jambrek. Pri čemer bi »prava desnica« protestirala že pri sami oznaki, da je Jambrek desnica.
V avtokraciji je bil med pobudniki za ustanovitev Nove revije, kar je uspelo. V demokraciji je bil med pobudniki za ustanovitev Nove univerze, kar se je zataknilo. Pisal je ločeno mnenje v sodbi Evropskega sodišča za človekove pravice, kamor se je pritožil Grof Tostoj v zvezi z obsodbo, da je žalil dobro ime angleškega oficirja, ki je domobrance izročil partizanom v pobijanje.
Peter Jambrek je eden od tistih bivših partijcev, ki jih je v prejšnjem režimu politično, politika in oblast mikala bolj, kot jih je odbijala nihilistična pokvarjenost partije. Je v dobri družbi. Med »osamosvojiteji« je komaj kdo, ki ni najprej sistema poskusil porušiti od znotraj. Kot se temu lepo reče.
Včasih se zdi, kot da bi bila osamosvojitev srečna posledica frakcijskih bojev znotraj đilasovskega novega razreda, »uporniška« Mladina pa le glasilo ene od frakcij. Ampak to je tema za neko drugo razmišljanje.
Zbrana dela
V najboljši tradiciji slovenskih družboslovcev je Jambrek napisal pet debelih knjig, kjer je zbral in uredil veliko tega, kar je bil že napisal, in dodal še kaj novega. Menda danes velja pravilo, »namesto knjige napiši članek, namesto članka zapis na blogu, namesto zapisa na blogu napiši tvit, namesto da tvitneš, bodi tiho«. Zadnjega bi se sam moral bolj držati, mi pravijo. Današnja publika ceni kratkost, Zgodovini pride prav izčrpnost. Te knjige ostajajo za Zgodovino.
Ko sem bil minister, so me vabili na celo množico dogodkov, da bi jih »počastil s svojo prisotnostjo« in »nagovoril zbrane«. Kar so v resnici upali, je, da bi ostal nekaj dlje in slišal, kaj imajo oni povedati politiki. Vabilo je učinkovit način, da si za nekaj časa zagotoviš pozornost.
Nekaj podobnega je vabilo na okroglo mizo, kjer predstavljajo neko knjigo. Na okroglo mizo pač ne moreš, ne da bi prebral, o čemer naj bi diskutiral. In sem se ob koncu prvomajskih praznikov spopadel z vsemi petimi deli, s posebno pozornostjo pa z Demokracijo in državo. Ne vem, če bi se brez vabila tudi, zato sem še posebej hvaležen za priložnost, da sem se moral.
Jedro knjige je o tem, kar sem pisal zgoraj. O zgodovini, kot jo je delal, doživljal in (nekateri pravijo) videl dr. Peter Jambrek. Z ambicijo biti več kot esej ali memoari; z ambicijo znanstvene analize dogodkov. Ampak tisto, kar je pritegnilo moje zanimanje, sta začetek in konec. »The rest is history,« začetek in konec sta pa stvar avtorjeve izbire.
Iskanje svetega
Na začetek in na konec Jambrek postavi iskanje svetega. Začne z zgodbo o Ehnatonu, malo znanem faraonu, ki je vladal pred 3300 leti in vzpostavil prvo monoteistično religijo. Namesto kolektiva bogov za kolektiv ljudi en sam bog za množico posameznikov. Zato nekateri Ehnatona imenujejo za prvega posameznika. On (ali pa nek njegov svečenik) naj bi iz Egipta pobegnil v Palestino in kot Mojzes dal temelj monoteizmu Judovstva, ki postane potem osnova za monoteistično krščansko in muslimansko vero.
V različnih videnjih teh dogodkov Jambrek najde vir za tri zahodne odnose do svetega in božjega. Če poenostavim gre, prvič, za materialistični pogled, kjer za sveto ni prostora, drugič, za religiozni pogled, kjer je sveto božje in izhaja od Boga, kot ga razumejo verstva in, tretjič, za tisto vmes.
Tisto vmes so iskali intelektualci in znanstveniki, menda od Ehnatona naprej, posebej intenzivno pa od Spinoze dalje. In je poznano kot teizem, agnosticizem, spinozizem ipd. Imajo težavo pristati na Boga v religioznem smislu, prepoznavajo pa kup božjega ali svetega vsepovsod.
Haidt bi to iskanje svetega razložil kot zadrego ljudi, ki so se pač rodili z moralnim temeljem, ki se mu pravi svetost oz. čistost, niso pa na ta temelj postavili Boga, ki je za njihovo civilizacijo običajen; torej krščanskega Boga v Evropi, Mohameda na Bližnjem vzhodu, Budo v Aziji … Ti ljudje potem iščejo božje in sveto drugje. Veliko jih to najde v naravi, v njenih zakonih in pretiravajo z ekologijo in vegetarjanstvom. Nekateri to najdejo v ljudeh in njihovi dobroti. Jambrek išče sveto v inštitucijah, ki jih je postavil človek. Tudi v univerzi, v znanosti, ampak najbolj in predvsem v državi.
Središče nacije kot sedež svetega
S prahom iskanja svetosti je posuta celotna knjiga, intenzivno pa se k svetosti Jambrek vrne na koncu. Nasloni se na Edwarda Shilsa, ki je v svetem iskal jedro oz. center modernih družbenih struktur, v modernih časih tudi in predvsem držav. Jambrek knjigo dejansko konča z iskanjem vrednostnega središča nacije kot sedeža svetega.
Njegov recept za prihodnost razumem, kot da naj si priznamo, kaj je sveto, da smo v stiku s svetim, da se mu priklanjamo, da se od svetega bogokletno ne odmikamo. Svete so po Jambreku vrednote upora in svobode. Bogokletno pa je pozabljanje spomina na bistvo prejšnjega režima: na umor, rop, prevaro; in bogokletno je pozabljanje simbolov emancipacije, ki je oblikovala sodobno slovensko državo.
Sam sem previden, konservativen pri tem, kaj bi lahko bilo sveto. Sveto je tisto, kar je v bližini božjega. Nič svetega ne vidim v državi. Božje kraljestvo ni od tega sveta, pravimo kristjani. Ne zdi se mi uporabno, da državo povezujemo s svetim. Država je servis, ki mora zagotavljati določene storitve državljanom: varnost, pravico, svobodo, socialno skrb, do neke mere zdravljenje, izobraževanje in podobno.
Če komu pomaga, da je udeležen pri nečem svetem, v redu, ampak moja ocena je, da tisto, kar ta hip potrebujemo, ni verska gorečnost in zagnanost za popravljanje države, ampak tehnokratsko izboljševanje storitev, ki jih ponuja, in ki dobesedno razpadajo. Od sodstva do zdravstva.
Kar ne pomeni, da iskanje svetega tudi v takih rečeh ne zasluži spoštovanja.
Še lojalnost in avtoriteta
Za ustvarjanje kohezije v človeških skupnostih poleg moralnega temelja svetosti po Haidtu skrbita še dva, lojalnost in spoštovanje avtoritete. Države si zaslužijo in morajo zaslužiti lojalnost in politiki si morajo z avtoriteto zaslužiti spoštovanje. Morajo si zaslužiti, ne pripada jim, ker je v tem nekaj svetega. Sicer bodo ljudje lojalni in bodo spoštovali kaj drugega, kar bo manj produktivno za razvoj skupnosti.
Ti trije temelji, torej občutek za sveto, za spoštovanje avtoritete in za lojalnost, so še posebej razviti pri ljudeh desne ali konservativne usmeritve, zato menda bolj intenzivno izobešamo zastave ob nacionalnih praznikih, raje govorimo o domovini kot o državi, težje bi kak kos našega morja prepustili Hrvatom, manj odprti smo za tuje migrante. Bolj smo dovzetni za tisto, čemur pravijo politika identitete.
Ta izostreni občutek za lojalnost in spoštovanje avtoritete postane problem desnice v trenutku, ko zato postanemo tudi bolj natančni, kdo je in kdo ni naš. Peter Jambrek je eden od tistih, ki menda niso več »naši«. Od srede devetdesetih do danes se je takih »bivših naših« na desnici nabralo kar nekaj.
Naši in naši
Jambrek na problem naših in vaših gleda še širše in po moje uporabno. Jambrek delitev med levim in desnimi ne vidi tam, kjer to vidi večina politikov in komentatorjev, ki to vidijo nekje na levem robu treh pomladnih strank, tisti bolj zagreti pa še bolj desno.
Slovenski prepad vidi med modernimi, liberalnimi, individualističnimi in v evropsko civilizacijo usmerjenimi silami ter tistimi, ki rinejo na drugo stran Huntingtonove meje med vzhodno in zahodno civilizacijo. Ta je bila 1500 let na Drini. Ki rinejo v kolektivizem in v ponavljanje zablod prejšnjega režima. In zato je videl v preteklosti in vidi danes politično večino drugje in drugače kot »naši« kulturni bojevniki.
Povedano v jeziku, ki ga razume »prava desnica«, del »komijev« je po njegovo pri pomembnih zadevah na pravi strani. Kar je vredno razmisleka.
Najprej objavljeno v Časniku 24.6.2015.
