Parlament je prejšnji teden sprejel Zakon o družinski zvezi in družinskih razmerjih. S tem je dokončno uredil razmere za istospolne pare, kar je dobro in prav. Naredil pa je to na način, da je prizadel kristjane. To je bilo nepotrebno. Temu bi se dalo izogniti, če bi bila razprava daljša, strpnejša in če bi se nasprotni strani potrudili k razumevanju druga druge.
Želja istospolnih po poroki je naravna
Verjamem tistemu delu znanosti, ki pravi, da je težnja človeka, da živi v dolgotrajnih družinskih skupnostih naravna in da so religije to samo zapisale in inštitucionalizirale. Naravna želja živeti v paru je tudi pri istospolno usmerjenih in nobenega razloga ni, da se tudi ta oblika skupnosti ne inštitucionalizira in da vsi pari uživajo enako zaščito in spodbude s strani države. Konec koncev je stabilna družina tudi najbolj učinkovita oblika socialne politike in pametne države jo podpirajo.
Ko bo izkušenj s tem več, bomo tudi lahko opazovali, ali bo inštitucionalizacija pripomogla k podaljšanju homoseksualnih zvez. Zdajšnje meritve kažejo, da so bistveno krajše od heteroseksualnih, še posebej pri moških. Morda je to v določeni meri posledica ne-poročanja.
Zakon pa ni samo homoseksualnih zvez pravno-formalno, torej posvetno, izenačil s heteroseksualnimi, ampak jih je izenačil tudi na simbolni ravni, s tem pa prizadel kristjane, ki jim zakon in tradicionalna družina pomeni nekaj svetega.
Tudi predsodki so naravni
Kako kristjani dojemajo zakonsko skupnost in kakšne probleme imajo s simbolno izenačitvijo hetero in homoseksualnih zvez je odlično opisala Irena Vadnjal na spletni strani NSi. Precej je citirala Staro zavezo, torej tisti del Svetega pisma, kjer gre oko za oko in zob za zob, in kjer še ne priporočajo da po klofuti na eno lice nastaviš še drugo.
Sveto pismo seveda ni referenca za zakonodajo, kot je v kakšni državi Koran, je pa tekst, ki osvetli vrednostne temelje, ali, če hočete, predsodke kristjanov. Ne osvetli samo tega, kar pred-sodijo, torej brez posebnega premisleka čutijo kristjani, ampak kar je pred-sodijo tudi mnogi drugi, ki se nimajo za kristjane.
Nihče iz nasprotnega tabora se ni potrudil razumeti občutkov kristjana ali se vživeti vanje, ampak so pisanje odpravili kot nazadnjaško. Nekateri so se celo spraševali, ali ga ne bi kazalo preganjati kot sovražni govor.
Velikanska večina zagovornikov pravic istospolnih se sama sebi itak zdi intelektualno in moralno superiorna od zarukanih podeželskih konservativcev, so naprednejši od nazadnjakov s pomisleki. Tok zgodovine je na njihovi strani. Teče iz vasi v mesto in iz cerkve v nakupovalno središče. Vsebinsko se jim sploh ni potrebno argumentirati, kaj šele poskusiti drugo stran razumeti. Namreč, da morda nima pomislekov zato, ker je pač zarukana, ampak ker se v teh pomislekih zrcali stotisoče let zgodovine homo sapiensa in prirojeni strah, da bi se civilizacija odpovedala nečemu, kar je tisočletja dobro delovalo.
S tem so potrjevali tisto tezo Johnatana Haidta, ki pravi, da del ljudi za nekatere vrednote sploh nima občutka, nima, kot pravi, prirojenega moralnega temelja, da bi lahko razumeli, kaj kristjane pri stvari moti. Nimajo občutka za sveto in za svetost. Zato težko razumejo nekoga, ki ga ima in na te občutke polaga tudi politične in vrednostne sodbe.
Sveti zakon
Za kristjane je zakon nekaj svetega. To je zakrament kot je krst, birma, mašniško posvečenje, bolniško maziljenje … Ni pogodba za nedoločen čas med dvema odraslima osebama kot tudi krst ni polivanje mladoletne osebe z vodo po čelu in določitev imena, ki ga bo treba rezervirati na tviterju in gmailu. Pomeni nekaj več.
Za nekaj več so to iz bioloških občutkov naredile cerkve. Zakonske zveze so do pred kratkim sklepali duhovniki, vrači in šamani. Pri tem so se naslanjali na občutke, ki jih je zgodovina homo sapiensa pustila v njegovih genih. Uspešna so bila plemena, kjer sta moški in ženska vztrajala skupaj, da sta vzgojila otroka v produktivnega člana plemena, ki bo imel otroke in jih lahko prehranil.
In uspešna so bila plemena, kjer so homoseksualne zapostavljali, saj niso imeli otrok in niso prispevali k nadaljevanju vrste. Preživeli so geni tistih, ki so cenili plodnost in so otroke dobro vzgojili. V džungli, savani in jamah se je izkazalo, da je skupnost očeta in matere tisto okolje, ki daje najboljše možnosti preživetja. Obneslo se je tudi kasneje.
Kako se obnese kaj drugega, še ne vemo. Tale prispevek se ne ukvarja z razumskimi, svetnimi razlogi za in proti, niti se na naslanja na previdnostni princip, ki svari pred neznanim neznanim. Govori o (ne)razumevanju svetega.
Pred stoletjem so poročale samo cerkve. Ponekod lahko še danes poročajo cerkve namesto države. Države so od cerkva najprej povzele vse bistvene značilnosti poroke. Zdaj država pravi, da je poroka tudi nekaj, kar zadnjih 100.000 let ni bila. Politična večina v državi zdaj pravi, da je poroka nekaj, kar nikoli nikjer ni bilo sveto.
Politikantska dimenzija
Je zato civilna poroka med kristjani postala manj sveta? Liberalci pravijo, da se meja moje svobode neha tam, kjer trči ob svobodo nekoga drugega. So kristjani s tem kaj izgubili? Je njihova civilna poroka zdaj kaj manj vredna? Je njihova cerkvena poroka zdaj kaj manj vredna? Kristjani pravijo, da ja. Naprednjaki pa pravijo, da ne, češ, saj pravnoformalno se za klasične pare nič ne spremeni. Koncepta svetosti pa ne razumejo.
Delu politikov, ki so sprožili zadnjo akcijo, ni šlo samo za to, da istospolnim izboljšajo pravni položaj, ker o tem se je v celoti strinjala tudi desna politika. Tudi jim ni šlo za to, da ti pridobijo nekaj svetega, ker niti ne vejo, kaj je to in kaj bi s tem počeli.
Šlo jim je tudi za to, da nekomu nekaj svetega vzamejo. Za nalašč. Ker lahko. Ker tega ne razumejo, so pa vseeno nevoščljivi tistim, ki razumemo. Kot otrok, ki iz zavisti z veseljem polomi igračo vrstniku. Na tej točki pa je zmerna levica, ki bi se iz Viča rada preselila v Center, naredila napako in jim pritegnila.
Dalo bi se najti dikcijo, ki bi v celoti in enakopravno uredila položaj istospolnih skupnosti, pa ostala, za heteroseksualne pare, kompatibilna s tradicionalnim pojmovanjem zakonske zveze. To nalogo je imela vladajoča politika in je ni opravila.
Zdaj grozi referendum, ki prav gotovo ni orodje za reševanje takih vprašanj. Kampanja in rezultat bo žalil in prizadel. Pa ne samo istospolnih ampak tudi kristjane. Temu bi se bilo pametno izogniti.
Med tem, ko se bodo medijsko po prsih trkali tisti, katerih največji dosežek v življenju je, da so heteroseksualno spolno usmerjeni in tisti, katerih dosežek je, da se napredno zavzemajo za politično oportune manjšine, bo referendum odlična dimna zavese za rabote na DUTB, SDH in drugod. Mogoče je pa center kost v glodanje vrgel prav zato.
Želja istospolnih po poroki je naravna
Verjamem tistemu delu znanosti, ki pravi, da je težnja človeka, da živi v dolgotrajnih družinskih skupnostih naravna in da so religije to samo zapisale in inštitucionalizirale. Naravna želja živeti v paru je tudi pri istospolno usmerjenih in nobenega razloga ni, da se tudi ta oblika skupnosti ne inštitucionalizira in da vsi pari uživajo enako zaščito in spodbude s strani države. Konec koncev je stabilna družina tudi najbolj učinkovita oblika socialne politike in pametne države jo podpirajo.
Ko bo izkušenj s tem več, bomo tudi lahko opazovali, ali bo inštitucionalizacija pripomogla k podaljšanju homoseksualnih zvez. Zdajšnje meritve kažejo, da so bistveno krajše od heteroseksualnih, še posebej pri moških. Morda je to v določeni meri posledica ne-poročanja.
Zakon pa ni samo homoseksualnih zvez pravno-formalno, torej posvetno, izenačil s heteroseksualnimi, ampak jih je izenačil tudi na simbolni ravni, s tem pa prizadel kristjane, ki jim zakon in tradicionalna družina pomeni nekaj svetega.
Tudi predsodki so naravni
Kako kristjani dojemajo zakonsko skupnost in kakšne probleme imajo s simbolno izenačitvijo hetero in homoseksualnih zvez je odlično opisala Irena Vadnjal na spletni strani NSi. Precej je citirala Staro zavezo, torej tisti del Svetega pisma, kjer gre oko za oko in zob za zob, in kjer še ne priporočajo da po klofuti na eno lice nastaviš še drugo.
Sveto pismo seveda ni referenca za zakonodajo, kot je v kakšni državi Koran, je pa tekst, ki osvetli vrednostne temelje, ali, če hočete, predsodke kristjanov. Ne osvetli samo tega, kar pred-sodijo, torej brez posebnega premisleka čutijo kristjani, ampak kar je pred-sodijo tudi mnogi drugi, ki se nimajo za kristjane.
Nihče iz nasprotnega tabora se ni potrudil razumeti občutkov kristjana ali se vživeti vanje, ampak so pisanje odpravili kot nazadnjaško. Nekateri so se celo spraševali, ali ga ne bi kazalo preganjati kot sovražni govor.
Velikanska večina zagovornikov pravic istospolnih se sama sebi itak zdi intelektualno in moralno superiorna od zarukanih podeželskih konservativcev, so naprednejši od nazadnjakov s pomisleki. Tok zgodovine je na njihovi strani. Teče iz vasi v mesto in iz cerkve v nakupovalno središče. Vsebinsko se jim sploh ni potrebno argumentirati, kaj šele poskusiti drugo stran razumeti. Namreč, da morda nima pomislekov zato, ker je pač zarukana, ampak ker se v teh pomislekih zrcali stotisoče let zgodovine homo sapiensa in prirojeni strah, da bi se civilizacija odpovedala nečemu, kar je tisočletja dobro delovalo.
S tem so potrjevali tisto tezo Johnatana Haidta, ki pravi, da del ljudi za nekatere vrednote sploh nima občutka, nima, kot pravi, prirojenega moralnega temelja, da bi lahko razumeli, kaj kristjane pri stvari moti. Nimajo občutka za sveto in za svetost. Zato težko razumejo nekoga, ki ga ima in na te občutke polaga tudi politične in vrednostne sodbe.
Sveti zakon
Za kristjane je zakon nekaj svetega. To je zakrament kot je krst, birma, mašniško posvečenje, bolniško maziljenje … Ni pogodba za nedoločen čas med dvema odraslima osebama kot tudi krst ni polivanje mladoletne osebe z vodo po čelu in določitev imena, ki ga bo treba rezervirati na tviterju in gmailu. Pomeni nekaj več.
Za nekaj več so to iz bioloških občutkov naredile cerkve. Zakonske zveze so do pred kratkim sklepali duhovniki, vrači in šamani. Pri tem so se naslanjali na občutke, ki jih je zgodovina homo sapiensa pustila v njegovih genih. Uspešna so bila plemena, kjer sta moški in ženska vztrajala skupaj, da sta vzgojila otroka v produktivnega člana plemena, ki bo imel otroke in jih lahko prehranil.
In uspešna so bila plemena, kjer so homoseksualne zapostavljali, saj niso imeli otrok in niso prispevali k nadaljevanju vrste. Preživeli so geni tistih, ki so cenili plodnost in so otroke dobro vzgojili. V džungli, savani in jamah se je izkazalo, da je skupnost očeta in matere tisto okolje, ki daje najboljše možnosti preživetja. Obneslo se je tudi kasneje.
Kako se obnese kaj drugega, še ne vemo. Tale prispevek se ne ukvarja z razumskimi, svetnimi razlogi za in proti, niti se na naslanja na previdnostni princip, ki svari pred neznanim neznanim. Govori o (ne)razumevanju svetega.
Pred stoletjem so poročale samo cerkve. Ponekod lahko še danes poročajo cerkve namesto države. Države so od cerkva najprej povzele vse bistvene značilnosti poroke. Zdaj država pravi, da je poroka tudi nekaj, kar zadnjih 100.000 let ni bila. Politična večina v državi zdaj pravi, da je poroka nekaj, kar nikoli nikjer ni bilo sveto.
Politikantska dimenzija
Je zato civilna poroka med kristjani postala manj sveta? Liberalci pravijo, da se meja moje svobode neha tam, kjer trči ob svobodo nekoga drugega. So kristjani s tem kaj izgubili? Je njihova civilna poroka zdaj kaj manj vredna? Je njihova cerkvena poroka zdaj kaj manj vredna? Kristjani pravijo, da ja. Naprednjaki pa pravijo, da ne, češ, saj pravnoformalno se za klasične pare nič ne spremeni. Koncepta svetosti pa ne razumejo.
Delu politikov, ki so sprožili zadnjo akcijo, ni šlo samo za to, da istospolnim izboljšajo pravni položaj, ker o tem se je v celoti strinjala tudi desna politika. Tudi jim ni šlo za to, da ti pridobijo nekaj svetega, ker niti ne vejo, kaj je to in kaj bi s tem počeli.
Šlo jim je tudi za to, da nekomu nekaj svetega vzamejo. Za nalašč. Ker lahko. Ker tega ne razumejo, so pa vseeno nevoščljivi tistim, ki razumemo. Kot otrok, ki iz zavisti z veseljem polomi igračo vrstniku. Na tej točki pa je zmerna levica, ki bi se iz Viča rada preselila v Center, naredila napako in jim pritegnila.
Dalo bi se najti dikcijo, ki bi v celoti in enakopravno uredila položaj istospolnih skupnosti, pa ostala, za heteroseksualne pare, kompatibilna s tradicionalnim pojmovanjem zakonske zveze. To nalogo je imela vladajoča politika in je ni opravila.
Zdaj grozi referendum, ki prav gotovo ni orodje za reševanje takih vprašanj. Kampanja in rezultat bo žalil in prizadel. Pa ne samo istospolnih ampak tudi kristjane. Temu bi se bilo pametno izogniti.
Med tem, ko se bodo medijsko po prsih trkali tisti, katerih največji dosežek v življenju je, da so heteroseksualno spolno usmerjeni in tisti, katerih dosežek je, da se napredno zavzemajo za politično oportune manjšine, bo referendum odlična dimna zavese za rabote na DUTB, SDH in drugod. Mogoče je pa center kost v glodanje vrgel prav zato.
Najprej objavljeno v Časniku 10.3.2015.
