Ne, nisem bil zraven, ko so se kupovale Patrie in ne vem, kaj se je v resnici dogajalo. Ne, nisem prebral 20.000 strani spisa, niti 7000 dodatnih finskih dokumentov, in ne vem, kaj je bilo na sodiščih predstavljeno, da se je dogajalo. In ne, nisem bil na nobeni od obravnav in ne vem, kaj se je na sodišču dogajalo.
Sem pa prebral obtožnico, sodbi in štiri mnenja iz ustavnega sodišča. Gre za nekaj sto strani, ki jih je možno prebrati in v katerih je popolnoma vsa informacija. Ne o tem, kako so se kupovali oklepniki, ampak o tem, ali so Janezu Janši sodili pošteno.
In ker to ni bil navaden proces, teh nekaj sto strani odgovarja tudi na vprašanje, ali živim v pravni državi in v državi, kjer njeni najvišji organi spoštujejo človekove pravice. Ali pa v državi, ki svoj represivni aparat izrablja za izživljanje nad svojimi nasprotniki.
To zadnje je večje od ene afere v zvezi z javnim naročilom, večje od usode enega človeka in njegove družine, večje od usode ene stranke in njenega voditelja, večje od legitimnosti enih volitev.
Tistih nekaj sto strani poruši zaupanje v represivni aparat in pravno državo. V tem zaupanju je razlika med demokracijo in samovoljo strahovlade. Demokracijo drži skupaj zaupanje. Strahovlado drži skupaj strah.
To bi moralo skrbeti vse resnične demokrate, ne glede na to, ali imajo Janeza Janšo radi ali ne.
