O psihokemičnih slasteh novosti sem modroval pred šestimi leti. Druga olajševalna okoliščina je informacijska revolucija, ki olajša povezovanje ljudi in tudi nastajanje strank. Podobno, kot se lažje povežejo tisti, ki si v novembru ne brijejo brade. Ampak informatika in kemija delujeta po vsem svetu enako.
Zakaj toliko novih strank prav v Sloveniji?
Za vsak trg je dobro, da novi igralci lahko izboljšajo ponudbo. Tudi za politični. Težava je v tem, da se smisel demokracije ne konča na točki, ko volivec izbere politično stranko. Namen demokracije je vzpostavljanje zaupanja med vladajočimi in vladanimi. Tistemu, ki nam jemlje polovico zasluženega in ima v roki palico, je treba zaupati. Tukaj igra soodgovornost za izbiro političnega programa in ljudi, ki se opravi med volitvami, pomembno vlogo. Ni pa to edina točka, na kateri se vzpostavlja zaupanje. Podobno vlogo igra spoštovanje dane besede in prevzemanje odgovornosti.
Kako naj človek zaupa politikom, ki jih je izvolil, če morda sploh ne bodo prevzeli odgovornosti za svoje delo, ampak se bo naslednjič pojavil nekdo drug. Niti pralnih praškov ne kupujemo tako, da bi nas enkrat prepričala reklama, zadeva bi potem slabo oprala in naslednjič bi nas prepričala neka druga reklama.
Korenine nezaupanja v politiko
Če se to ponavlja, ljudje ne nehajo zaupati samo konkretnim pralnim praškom, ampak tudi reklamam in celotnemu sistemu, na podlagi katerega kupujejo pralne praške. Zato se na ekonomskem trgu nove blagovne znamke ne pojavljajo in ne izginjajo kar tako. V slovenski politiki pa serijsko.
Korenine nezaupanja v politiko
Če se to ponavlja, ljudje ne nehajo zaupati samo konkretnim pralnim praškom, ampak tudi reklamam in celotnemu sistemu, na podlagi katerega kupujejo pralne praške. Zato se na ekonomskem trgu nove blagovne znamke ne pojavljajo in ne izginjajo kar tako. V slovenski politiki pa serijsko.
V dominantnih medijih se v nostalgiji po uresničevanju pluralizma samoupravnih interesov perpetuira odpor do strankarske demokracije in strank. Dlje ko je neka stranka na svetlem, več tega odpora do strankarstva se lepi tudi nanjo. To odpira prostor za nove stranke. Ki niso stranke, ampak liste, združenja, gibanja ali še kaj bolj plemenitega.
Nova stranka se, podobno kot nov produkt, lahko pojavi, če potrošnik z obstoječo ponudbo ni zadovoljen. Razlogov za nezadovoljstvo je v Sloveniji tudi objektivno gledano dovolj. Politike so slabe. Stranke so intelektualno, kadrovsko, strokovno šibke. Ne vemo, ali je bila prej kura ali jajce, ampak politika nima ne ugleda, niti ni solidno plačana, niti se ne šteje za dobro družbo, zato je vanjo težko spraviti sposobne ljudi.
S politiki se dela kot svinja z mehom, gleda se jim pod prste pri vsaki malenkosti, v brezno ljudske zavisti se meče podatke o njihovem premoženju, zalezuje se jih na kavicah in večerjah ... Pod izgovorom, da so javne osebnosti, se jim poljubno vdira v zasebnost in v imenu svobode govora z lopatami gnoja blati po medijih. In več.
Novi obrazi niso praviloma nič boljši od starih, a če se pojavijo dovolj pozno pred volitvami, prepolnih škafov diskreditacije ne bodo deležni in bodo videti prepričljivo boljši od obstoječih. Za Ceraja in Šoltesa sicer ne vemo, za kaj stojita, kakšnega prepričanja sta, delujeta pa mi kot še neiztrošena verzija Viranta ali Ropa. Za Solidarnost vsaj vemo, za kaj se zavzema, pravzaprav na glas pove tisto, kar bi sicer oni, ki so na oblasti, sicer tudi radi rekli, a jih je realnost vladanja prepričala, da se z utopijami ne pride daleč.
S politiki se dela kot svinja z mehom, gleda se jim pod prste pri vsaki malenkosti, v brezno ljudske zavisti se meče podatke o njihovem premoženju, zalezuje se jih na kavicah in večerjah ... Pod izgovorom, da so javne osebnosti, se jim poljubno vdira v zasebnost in v imenu svobode govora z lopatami gnoja blati po medijih. In več.
Novi obrazi niso praviloma nič boljši od starih, a če se pojavijo dovolj pozno pred volitvami, prepolnih škafov diskreditacije ne bodo deležni in bodo videti prepričljivo boljši od obstoječih. Za Ceraja in Šoltesa sicer ne vemo, za kaj stojita, kakšnega prepričanja sta, delujeta pa mi kot še neiztrošena verzija Viranta ali Ropa. Za Solidarnost vsaj vemo, za kaj se zavzema, pravzaprav na glas pove tisto, kar bi sicer oni, ki so na oblasti, sicer tudi radi rekli, a jih je realnost vladanja prepričala, da se z utopijami ne pride daleč.
Zakaj nove stranke na levi
Zaradi zgoraj povedanega novim obrazom ne bi bilo treba ustanavljati novih strank. Lahko bi se pridružili obstoječim, saj velikih programskih razlik ni. Tukaj se spomnimo na koren besede stranka. Stran tišči stranka druge ljudi, saj so konkurenca za plen, položaje, službe. Teh deli levica bistveno več kot desnica. Zakaj bi to delili z novinci? V stare stranke novi obrazi niti preveč ne silijo. Dovolj argumentov so prebrali v časopisih, da bi prišli v zelo slabo družbo. In gredo raje na svoje. Bi s tem, ko bi se v neki stranki prikomolčili na vrh dokazali, da imajo tisto lastnost, ki je za politika pomembna. Če se nekdo zrine v ospredje znotraj ene stranke, bo morda isto sposoben tudi v koaliciji. Referenca, ki jo novinci nimajo.
Ne trdim, da se "strici" usedejo skupaj z lidejem nove stranke in skujejo načrt, kako jo pripeljati v parlament. Ne trdim, da npr. "strici" povedo Miru Cerarju, kaj naj govori, za kaj naj se zavzema, da "strici" in Cerar skupaj tičijo in delajo novo stranko. Nasprotno. Pravzaprav verjamem, da Cerar želi narediti nekaj dobrega. In verjamem, da Verjamem pričakuje, da isto verjamem tudi o Verjamem. Sem naiven in verjamem. Pravzaprav iz svojih bežnih osebnih stikov ne o Cerarju ne o Šoltesu ne morem povedati nič slabega.
Lutkarji
Zgornje ne izključuje precej verjetne možnosti, da "lutkarji" spoznajo, da ima nekdo potencial, da bi bil za njihove načrte uporaben. In namignejo, da dobi povabilo za časopisno kolumno, v televizijsko oddajo, za portret tedna ... Če oseba opravi prve izpite, mu pošljejo kakega finančnega sponzorja, morda poskrbijo za dobronamerno osebo, ki je dober organizator in pozna kup drugih "dobrih ljudi", ki bi stranki pomagali in v njej sodelovali. Tovrstno izkoriščanje dobronamernih in poštenih ljudi je bolj nevarno od transparentne procesije na Magistrat.
Na levi je tudi lažje delati stranko, ker se v enoumnem medijskem prostoru vedno najde dovolj novinarjev, ki bodo o novincih pisali prijazno. Na levi je več denarja, brez katerega nove stranke ni. Večji je bazen služb, kamor se radi-bi-bili politiki lahko umaknejo. V nekaterih se je, kot smo slišali od Lukšiča, mogoče celo sončiti. Na desni je tveganje za kariero, pogosto pa celo za ekonomsko preživetje ali osebno svobodo dosti večje.
In končno, evolucijski psiholog Johnatan Haidt bi pojasnili, da so moralni temelji desnice precej bolj občutljivi za stabilnost in zvestobo. Ljudje levih vrednost pa so bolj odprti za novosti in inovacije. Nenazadnje je tudi zato nove stranke dosti lažje prodajati levim kot desnim volivcem.
Če volivec ni zadovoljen s ponudbo na levi, dobi na naslednjih volitvah drugo, v upanju, da ne bo opazil, da je ista.
Če ni zadovoljen s ponudbo na desni, dobi na naslednjih volitvah isto, v upanju, da je med tem več volivcev prišlo k pameti.
Če preštejemo, koliko časa je na oblasti desnica in koliko levica, moramo objektivno ugotoviti, da se recept levice pač obnese. Zato je razumljivo, da se ga levica drži in z lansiranjem strankarskih startupov marljivo nadaljuje.
Pritoževanje desnih čez Cerarja, Šoltesa in Solidarnost je tiščanje glave v pesek pred dejstvom, da je levica iznašla recept, kako v Sloveniji zmagovati. In odlaganje premisleka, kaj spremeniti pri sebi, da bi zmagala.
