torek, 28. februar 2012

Spomini na skoke

Očetje vodijo sinove na športne tekme. Moj oče ni bil ravno človek za košarko ali nogomet, v Planico pa me je peljal. Bil sem v osnovni šoli. Tekma je bila na Bloudkovi velikanki in nekje doma bi moral biti album slik, ki sem jih tam posnel s čisto pravim instamaticom.

Železnice do Rateč ni bilo več, zgodbe o tem, kako so se pred drugo svetovno vojno in še nekaj let po njej gledalci v Planico trumoma vozili z vlakom, pa so bile žive. Tudi prvi spomini na našo črno-belo televizijo so vezani na Apollo 11, polete na novi letalnici in na Jiržija Raško. Še vedno imam v ušesih neumnost "Jirži Raška, Češkošlovaška, prazna flaška brez zamaška". Star sem bil 7 let.

Otroci smo takrat iz snega gradili skakalnice in na njih prirejali tekme, na katerih so tekmovali iz kartona izrezani letalci. Na Galetovem v Šiški je bila prava skakalnica, katere iztek je skrajšala Vodnikova. Stolp se še vidi. Tekem se ne spominjam, smo se pa tam sankali. Sosed si je zlomil nogo, ko se je s smučmi spustil po hrbtišču. Jaz sem zlomil leseno smučarsko palico, ko smo "skakali" na hribčku za zdravstvenim domom. Menda je bila neka skakalnica tudi višje na pobočju Šišenskega hriba, nekje vzhodno od "Galetove". Oče je v gozdu še videl sledi, jaz jih nisem.  Skakalnico je nekoč imela skoraj vsaka vas. Takrat je pozimi še zapadel sneg.

Ti spomini so mi šli skozi glavo, ko sem danes čestital našim skakalcem. Povedal sem pa tole:

Govor

Danes praznujemo, ker je nekdo pokazal, da je najboljši na svetu! Tukaj smo zato, da čestitamo skakalcem za bronasto medaljo, da čestitamo svetovnemu prvaku Robertu Kranjcu. In prav je, da se spomnimo tudi Petra Prevca in mu želimo, da čim prej okreva po poškodbi.

Časi so danes taki, da je prizorišče tekmovanja samo še ves svet. Ne samo v športu, tudi v kulturi, izobraževanju in gospodarstvu.  Najti je treba nišo, kjer smo lahko zmagovalci, kjer smo lahko najboljši. V svetovni areni, športni, kulturni, znanstveni ali gospodarski, bodo uspeli samo najboljši.



Smučarski skoki in poleti pa so za nas več kot samo niša. So državotvoren šport. Ne samo kultura, tudi športniki so gradili to državo. Planica je bila simbol slovenstva, obisk tekem tam je bilo romanje na plebiscit že pred drugo svetovno vojno. Smučarske polete smo izumljali Slovenci od inž. Stanka Bloudka do družine Gorišek.

Svetovni rekordi so padali večinoma v naši Planici. Če pa že ne v Planici, pa je rekord postavil Slovenec. Ali pa je rekord postavil tujec na slovenskih, Elanovih smučeh. Ali pa je rekord padel na letalnici, ki jo je projektiral slovenski inženir.
In zdaj, kot piko na i, imamo še svetovnega prvaka.

Zahvaljujem se vsem, čisto vsem, ki ste pomagali k temu uspehu. Tudi trenerji, konstruktorji, drugi športni delavci zaslužite aplavz. Ta uspeh nas obvezuje, da bomo za ta šport skrbeli še naprej. In ta uspeh nas vse tukaj, na tem trgu, motivira, da bomo tudi mi v tem kar delamo, dali vse od sebe.

Čestitam in vam vsem želim še dosti takih zmagovalnih dni.