Vir. |
Tehnična vlada je vlada tehnokratov, torej strokovno podkovanih ljudi, ki pa jim ne bi mogli pripisati, da so nagnjeni h tej ali oni politični stranki, ne glede na to, ali se stranka imenuje stranka ali pa se imenuje lista. Karkoli bo ta vlada že naredila, politične odgovornosti za njena dejanja ne bo prevzel nihče. Npr. za Montijevo krčenje socialnih izdatkov ne bo jeze volivcev trpela nobena stranka. Viden član stranke, pa četudi se imenuje lista in četudi ni ne leva-ne-desna, ne more biti član tehnične vlade.
Nekaj ironije je v tem, da za take vlade daje pobudo stranka, ki v njih sploh ne bi smela imeti ministrov. Če seveda imena imajo vsebino. Če gre pa samo za marketing, potem je pa seveda možno vse.
Reformna, razvojna vlada
Srednja pot med levo in desno je koncept iz časov neuvrščenih, je koncept, ki ga je uporabil Blair, ko je videl, da je sindikalna laburistična linija zavožena, je nostalgija po vseobči vključenosti v SZDL, je odmev Drnovškovega ekonomskega gradualizma. Preseganje delitev na "naše in vaše" je odmev pahorjevih sloganov iz leta 2008.
Naših in vaših ni brez tranzicije, v leve in desne se preslikajo partizani in domobranci. Taka retorika politiko umešča v koordinatni sistem tranzicije in državljanske vojne. Tisto, kar bi radi "presegali" določa prostor in kraj, določa odnose z drugimi. Čeprav se na prvi pogled zdi drugače, je taka politika tudi zazrta v preteklost. O njej sicer leporeči, a njeni temeljni kamni so natanko tam, kjer jih ne bi želeli videti.
Slovenija pa se mora soočiti s prihodnostjo. Slovenija potrebuje razvojno naravnane reforme. Potrebuje reformno in razvojno vlado. Enotnost se mora oblikovati okrog tistih, ki na razvoj in reforme podobno gledamo. Razvoj in reforme niso tretja pot. So edina pot, ki vodi naprej. Alternativa je capljati na mestu.