Prejšnji teden. Spraševal me je Uroš Esih.
Kako ocenjujete možnosti, da evropski komisar in eden najpopularnejših slovenskih politikov Janez Potočnik, dejansko kdaj postane predsednik vlade.
Komisar Potočnik je zelo popularen predvsem zato, ker se redko jasno in odločno opredeljuje o domačih zadevah. Spoštujem ga kot evropskega komisarja, njegovih sposobnosti kriznega managementa ali ustvarjanja možnosti za sodelovanje na domači politični sceni pa ne poznam.
Zakaj levi del političnega spektra vedno znova operira z njegovim imenom?
Ker obupano išče rešitev, da ne bi bilo treba na volitve. Da bi zablodo vzorca neosocialistične ekonomije začasno skril za nek nov obraz. To past je spregledal tudi Potočnik. Ne gre namreč za osebni neuspeh Pahorja, gre za zgrešenost celotnega tranzicijskega modela, ki ga več ne more skriti ne nov obraz, ne rdeči praporji.
Kakšno težo imajo komisarjeva mnenja v/o slovenski politiki? Imajo težo zato, ker je odmaknjen od vasakodnevne notranje politike na varni evropski razdalji?
Glede na to, da se doslej skorajda ni oglašal, vidim težo njegovih besed predvsem kot dokaz, da je levica v resnih težavah.
Kako ocenjujete njegov pogled in pogled Komisije na rešitev ekonomskih težav v Sloveniji?
Ni česa ocenjevati. To so stara in splošna stališča Komisije, s katerimi se ni mogoče ne-strinjati. Vrag pa se skriva v konkretnostih in konkretnosti predlagane pokojninske reforme npr. niso dobre. Ni npr. individualnega pokojninskega računa in ni motivacije za mlade. Našteto tudi ni vse, kar je v Sloveniji treba narediti.
Ponuja Potočnik kaj novega, do sedaj neslišanega?
Ne. Je pa v Sloveniji toliko šuma, da ni narobe kaj relevantnega povedati večkrat. Ko npr. pove, da potrebujemo več sodelovanja in dialoga; odločitev o tem, kaj hočemo; vizijo. Poslati mu moram Vizijo 20+20, ki jo je marca 2010 objavil Inštitut dr. Jožeta Pučnika.
Ali gre Potočnikovo intervencijo razumeti kot podporo vladi ravno v času ko se začenja kampanja pred referendumi 5. junija?
Morda, a ne kot posebej gorečo.
