Marsikje sem že govoril, tudi predsednikom, ministrom, evropskim komisarjem … ampak tam se da marsikaj zblefirati, pokazati nekaj diagramov, citirati nekaj študij in izpasti pameten. Otroci pa so tisti, ne odrasli, ki ugotovijo, da je cesar gol. Ki se jih ne da vleči za nos. Zato sem bil povabila vesel.In zato, ker je izziv govoriti tistim, ki so prihodnost – otrokom - in tistim, ki to prihodnost oblikujejo, staršem in učiteljem. Izziv, ker ne morem govora od nikjer copy-pastati.
In ob vseh velikih državnih proslavah, na katerih sem zadnja leta bil, sem slutil, da me sredi Dolenjske čaka kaj bolj pristnega, ker me bo spomnilo na moje šolske proslave in šolska leta. Pričakovanja so se izpolnila. Povzemam, kar sem povedal, deloma kot voščilo svojim bralcem, deloma kot sporočilo, na kaj se lahko vsak sam resetira.
 |
| Vir: RTV Slovenija |
Dragi otroci in odrasli,
Tale proslava je v času, ko začenjamo nekaj novega. Dan se bo začel daljšati, rojstvo Jezusa daje novo upanje, koledar bo stopil v novo leto. Je tudi v času, ko se spominjamo starega, da smo se namreč pred 20 leti odločili za samostojno državo. In ob obletnicah gledamo nazaj in gledamo naprej.
Zato bi rad nekaj povedal o prihodnosti in nekaj o preteklosti.
Radovednost
Če bi France Prešeren stopil v naš čas, bi se počutil obkrožen s čarovnijami. Avto, telefon, računalniki, letala … Ampak nekaj bi mu bilo poznano. Ko bi stopil v šolo, v kakšno vašo učilnico, bi videl klopi, tablo in kredo in rekel … ja, to pa poznam. Zato je današnja šola pred velikimi izzivi. Ljudi mora usposabljati za poklice, ki jih še ni, za delo z napravami in orodji, ki še niso razvita, za reševanje problemov, ki se jih še ne zavedamo.
V tem nekateri vidijo paradoks in bi šolo obrnili na glavo, modernizirali, posodabljali. Kar je verjetno res treba.
Včasih, je bila najbolj zoprn predmet v šolah latinščina, so se učenci izgovarjali, da če bi se Rimljani v šoli mudili z učenjem latinščine, potem gotovo ne bi osvojili sveta. Danes se učenci vsega mogočega ne bi učili, ker se itak vsako stvar na internetu najde, vse se da poguglat.
In to je res. Ampak ali otroke učimo, da vse poguglajo? Ali jih učimo kritičnosti do tega, kar najdejo? Jih učimo, da so radovedni, da postavljajo vprašanja o katerih bi guglali? Kitajski pregovor pravi: »Kdor postavi vprašanje izpade nevednež za minuto, kdor ga ne, je nevednež vse življenje«.
Postavljanje vprašanj, vzgoja za radovednost, je ena od ključnih človeških lastnosti, na katero v ob vsem spoštovanju do informacij in znanja, ki ga v šolah prenašamo na otroke, ne smemo zanemariti.
Svet okrog nas se morda res spreminja – namreč njegova tehnološka, gospodarska, energetska, politična podoba – ampak prav zato je še pomembnejše negovanje tistega, kar nas dela različne od strojev, kar nas dela človeške.
Omenil sem že radovednost. Rado-vednost, da rad veš. Vsa mlada živa bitja so radovedna, za mačke obstaja celo angleški pregovor »curisity killed the cat« - »radovednost je ubila mačko«. Spomnite se svojih otroških let, spomnite se otroci svojih cicibanskih časov, kako ste vsako stvar hoteli pregledati, preskusiti, okusiti.
Tega radovednega otroka moramo v sebi nositi tudi po mnogih razbitih kozarcih, raztrganih hlačah, polomljenih vejah ali kosteh. Otroci, postavljajte vprašanja, sprašujte, ne verjemite na besedo!
Ustvarjalnost
Druga taka samo človeška lastnost je ustvarjalnost. Če nas pri radovednosti zanima, zakaj so stvari take, kot so, je ustvarjalnost tista, ki hoče narediti nekaj novega, ki si izmisli, domisli, naredi po svoje.
Ken Robinson je rekel »Vsi otroci se rodijo ustvarjalni, potem grejo pa v šolo«. Rad pripoveduje zgodbo o neki učenki nižjega razreda ali vrtca:
Med likovnim poukom je seveda risala. »Kaj pa rišeš«, vpraša učiteljica. »Rišem boga« odgovori učenka. »Kako pa pa lahko kaj takega rišeš, saj nihče ne ve, kakšen je Bog«. Pa punčka odgovori »Počakajte še pet minut, da dokončam risbo, pa boste vsi videli, kakšen je Bog«.
Stopamo v čase, ko računajo računalniki, rutinska dela opravljajo stroji in roboti, samo ljudje pa smo lahko ustvarjalni.
Sočutje
Radovednosti in ustvarjalnosti bi rad dodal še množico lastnosti, ki se začnejo s predpono »so«. Sočutje, sobivanje, sodelovanje, solidarnost. Sočutje ni sožalje, ni pomilovanje, pomeni le to, da z drugim čutimo. Da ne slišimo samo njegovih besed, ne razumemo samo njegovih misli, ampak ga tudi čutimo. Ali pa to vsaj poskušamo.
Tehnologija nam s telefoni, internetom, facebookom ponuja vedno enostavnejše možnosti za komuniciranje, ampak ali ima vse to kak smisel? Ali gre naša sposobnost so-bivanja v korak s tehniko, ki krči fizične razdalje med nami?
Kakšen smisel ima vse to SMSanje, mailanje in chatanje, če nas so-čutno ne zanima, kaj se godi z osebno na drugi strani zaslona, telefona; če nismo sposobni so-delovanja, dela skupaj, če nismo sposobni so-bivanja.
Tudi to ni izobraževanje, ni prenos znanja, tehnik, spretnosti in veščin, ampak je vzgoja. Vzgoja za so-čutje, so-bivanje, so-delovanje.
Odločnost
In to me pripelje k 20 letnici plebiscita o samostojni državi in sploh k tistim časom pred 20 leti, ko je nastajala naša država.
Naredili smo jo s so-delovanjem.
Naredili smo si hišo, ampak kot vsi vemo, in kot zdaj vsi vidimo, hiša ni dovolj. Okvir, država, forma niso dovolj. Da hiša postane tudi dom, da nam je doma v družini lepo, se moramo potrudi. Moramo se spoštovati, spoštovati resnico, se aktivno potruditi za so-bivanje in so-delovanje.
Takrat sprva niso bili vsi politiki ZA, ampak dovolj jih je bilo odločnih in doslednih, da so druge potegnili za seboj. Nismo bili zadovoljni s polovičarskim kompromisom kake drugačne Jugoslavije, s konfederacijo, asimetrično federacijo ali čem podobnim.
In če sem prej govoril o radovednosti, ustvarjalnosti in sočutju, potem naj bo nauk izpred dvajsetih let ta, da je treba biti pogumen in odločen, da je treba dati vse od sebe, da se velja potruditi. Da je treba imeti ambicijo za vse, ne samo za pol, ne za kompromis.
Tako, kot se potrudite za najboljši rezultat, ki igrate računalniško igrico, se velja potruditi, da če že hodite v šolo, ta čas izkoristite in se kar največ naučite; da če že pospravljate sobo, da jo pospravite v nulo in ne na pol. Če delate sneženega moža, da naredite največjega in najlepšega.
Za nekaj srednjega je škoda časa in energije.
Hvaležnost
Tako, kot si zasluži spoštovanje otroška ustvarjalnost in radovednost, tako si zaslužijo spoštovanje tudi učitelji. Ko primerjajo uspešnost šolskih sistemov po svetu, je vedno zelo visoko Finska. Različni ljudje bodo našli različne razlage, zakaj je tako. Po moje najbolj verjetna je tista, ki pravi, da zato, ker je učiteljski poklic najbolj cenjen poklic na Finskem, za vpis na pedagoško fakulteto največja konkurenca, učitelji pa najbolj cenjeni v svojem kraju.
V Sloveniji smo to pozabili, ampak morda je prav v manjših krajih, kjer ni toliko bleščave vseh mogočih drugih ustanov, še priložnost za to. Prelistal sem nekaj gradiva o Žužemberku. Težko zgodovino ima. Lepo pa je, kako so učitelji in šola povezani s krajem, kako je zaradi njih bogatejši.
Ko razmišljam nazaj o učiteljih in učiteljicah svoje hčerke, ko se spominjam svoje prve učiteljice v 1.d v Šiški tovarišice Galetove, pa potem razredničarke Zupančičeve v osnovni šoli, pa profesorica Komac iz gimnazije … ne morem mimo lepih spominov. In ne morem mimo majhnega občutka krivde, da jim namreč nisem sproti pokazal dovolj hvaležnosti za to, kar so naredili zame.
Vam otrokom se zdi marsikdo zdajle zatežen tečnež, ampak ko boste malo pozabili na strah pred spraševanjem in kontrolkami, se boste šole spomnili kot najlepših dni v svojem življenju. Pink Floyd nimajo prav! Dajte to učiteljem vedeti že danes, že sproti.Tudi to, ne samo državna plača, je tisto, kar dela učiteljski poklic lep, spoštovan in zaželen.
Samostojnost
Pa dovolj sentimentalnosti. Pred nami so božični prazniki, pred nami je dan Samostojnosti in enotnosti. Čas za nove začetke, čas za naslednjih 20 let samostojne države. Čas zato, da otroci v nas, v kolikor jih niso šole ubile, pogledajo na stvari radovedno, ustvarjalno in sočutno, čas, da ugotovijo, da je kdaj pa kdaj cesar v resnici gol. Čas, da smo bolj samostojni in hkrati človeški.
Vsem vam želim radovednosti in ustvarjalnosti v šoli in službah, so-čutnosti do bližnjih in okolja, ter sožitja in ljubezni v družinah.
Srečno!
