Na twitterju je nekaj debate o tem, kateri RSS bralnik za iPad je najboljši. Za moj okus Google Reader nima konkurence. Iz preprostega razloga, ker deluje v Safariju. To pomeni, da ostanem v isti aplikaciji, ko odprem konkretno spletno stran z vsebino. Ostanem v Safariju, kjer lahko dodam bookmark in kjer imam na voljo bookmarklete, ki mi omogočijo, da zadevo priporočim na Twitter, shranim na Instapaper, pokomentiram na Tumblrju. Kaj lahko s stranjo naredim, ni odvsino od tega, kar je predvidel avtor bralnika, ampak od mojih preferenc. Z vsemi stranmi lahko naredim isto, ne pa na Twitterrificu nekaj, na Flipboardu nekaj drugega, v Timesu nekaj tretjega.
Seveda večina bralnikov omogoča, da stran po nekaj korakih odprem v Safariju, a kaj, ko to pomeni, da se bralnik zapre in odpre Safari. Ko s stranjo v Safariju naredim, kar sem se bil pač namenil (si jo npr. dodam med bookmarke), se moram vrniti v bralnik, in praviloma se ne bom vrnil na mesto, kjer sem ga bil zapustil.
Če bi iPad podpiral večopravilnost ali pa vsaj to, da bi začasno zamrznil aplikacijo, tega problema ne bi bilo.
Da se razumemo: Problem se pojavlja samo, če bi s stranjo rad kaj naredil. Dokler samo berem, je vse OK. Še en dokaz, da se na iPadu ne da delat.
