Resno npr., ko Ustavno sodišče je vprašala tole:
1. Vlada Republike Slovenije je na Ustavno sodišče vloţila predlog, naj Ustavno sodišče
izreče mnenje o skladnosti točke (a) prvega odstavka 3. člena Arbitraţnega sporazuma
med Vlado Republike Slovenije in Vlado Republike Hrvaške (v nadaljevanju Sporazum)
s 4. členom Ustave v zvezi z II. razdelkom Temeljne ustavne listine o samostojnosti in ...
Samo ena točka jo zanima. Ne cel paket. Ne cel sporazum. Dotična točka se glasi takole:
3. člen: Naloga arbitražnega sodišča
(1) Arbitražno sodišče določi:
(a) potek meje med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško na kopnem in morju;
Kako?
4. člen: Uporabljeno pravo
Arbitražno sodišče uporablja:
(a) pravila in načela mednarodnega prava za odločitve iz točke (a) prvega odstavka 3. člena;
Vladi sami je torej jasno, da so ostale točke, tisti "junction", brezpredmetne. Da jih niti ustavnemu sodišču ni dala v pregled. Da je res važno samo to, kar se bo dogajalo s prvo točko. Meja države. Po pravilih mednarodnega prava. Da je vse drugo pesek v oči za ljudstvo, ki bo prinesel neko umetelno zapisano služnostno pravico.
In vsega naveličano ljudstvo bo to sprejelo, samo da bo mir! Za mejo dvorišča ali njive so se pa s svojim sosedom pripravljeni pravdati leta in leta. Kaj pravdati, mejnike bi prekopavali:
Anton Aškerc
MEJNIK
Sejm bil je živ. Prodal i on je Lahom
tam par volov.
Zakasnil se je. V pozni, temni noči
sam gre domov.
»Hm, pravijo, da ni baš varno iti
tod obsorej!
Popotnike da včasi rado straši
ob cesti tej.
Pa bil je Martin svoje dni vojak vam,
na straži stal,
ponoči čul tam uro biti vsako -
pa bi se bal?!
Še pri Custozzi bal se nisem smrti,
zrl ji v oči -
pa tukaj mar ko dete bi trepetal,
če list šušti?!«
Dospe do svoje hoste ... Čuj, iz teme:
»Joj! kam bi del?«
»Kaj? - Kdo si božji? - Kam nad deneš, vprašaš?
I, kjer si vzel!«
»Vzel sem med svojoj bil in tvojoj lastjo
mejnik le-ta,
presadil ga skrivaj na last sem tvojo
se sežnja dva!
Oh, in sedaj, odkar moj duh odplaval
na oni svet,
nazaj ga nosim, kamen ta prekleti,
pač sto že let!
Oh, to teži!...« Zabliska se: po cesti
pred njim sopeč
pripognjen stopa sosed Vid, na rami
mejnik noseč! ...
Pa bil je Martin svoje dni vojak vam,
in ni se bal ...
Kako nocoj domov je prišel s sejma,
pa le ni znal!
A čudno prineso mu vsi novico,
ko sine svit:
»Sinoč umrl je nagle smrti sosed,
mejaš naš - Vid!«
