Najprej sem imel spectruma, potem atari ST in potem PCje. Vmes sem se sicer igral s še nekaj računalniki, ampak delal sem samo na teh. Na PCjih verjetno tam od konca osemdesetih.
Po dvajsetih letih sem se odločil za Mac-a. Z zavistjo sem o njem pisal še v Moj mikro, potem pa občudoval predvsem kako je oblikovan. Pred enim tednom sem dobil 13.3 palčni MacBook s 300GB diskom in 2.4Gz procesorjem. Od takrat poskušam vse narediti na njem. Brez prehodnega obdobja.
Zapuščam zelo solidnega Fujitsu Siemens S7110 s 14 palčnim zaslonom in ločljivostjo 1400x1050. Namesto DVD pogona lahko tja zatlačim še eno baterijo, kar daje okrog osem ur avtonomije. Ima 3 USB vrata, PCMCIA in Express slot, VGI vtičnico. Nič težji ni od macbooka, je pa debelejši.
Oblika kot se šika
Na designu so me dobili, pa na tem, da se tipke v temi svetijo, kar pomeni, da se da lepo delati tudi v poltemi pred televizorjem. Ne vem zakaj ne morejo Windows stroja narediti približno v tem stilu.
Tipkovnica mi ustreza. Še vedno slabo tipkam in manj ko so tipke izrazite, bolj se znajdem. Razpored je tudi OK. Med T in U sodi Y, ne pa Z! ČŠŽ pa je kjer je. Verjetno bo to prvi stroj, kjer ne bom kar naprej preklapljal med slovenskim in angleškim razporedom.
Sicer si bom verjetno tudi tukaj sam zadeve malo prestavil. Poleg ć mi bo bo pri bloganju prišel prav tudi ü in če bom še kaj programiral, bo treba razne oklepaje postaviti na bolj udobna mesta. Pa @ bi se tudi moralo dati napisati z največ dvema prstoma. Sploh človek na macu potrebuje več prstov, včasih, za PgUp, PgDown pa tudi rok.
Funkcionalnost je včasih žrtev oblike. Dva USB priključka sta npr. tako blizu skupaj, da če je v enem malo bolj masivna napravica, je drugi priključek neuporaben. In ne vem, zakaj nima HDMI vtičnice.
16:9
Ena večjih napak, ki se dogaja zadnje čase pri notesnikih, je, da so zasloni v razmerju 16:9. Zaslon na macu je sicer fenomenalen. Kot da bi ljudje v glavnem gledali filme. Ampak, črna je črna. Slika ostra, črke zelo lepo rasterizirane. Ločljivost je slaba. Zanič. Iz cca. 1.5 megapixla sem šel z 800*1220 na cca. 1 megapixel.
In kot da to ne bi bilo dovolj, se še oblikovalci programov trudijo, da bi človek videl čim manj. Namreč, famozni dok so postavili na dno zaslona, programerji Office 2008 pa obogatili in odebelili orodjarne Worda in še preprečili, da bi si jih človek dal na stran. Ker to potem ne bi ustrezalo ceolostni estetiki na macu. Rezultat je, vidim pol manj vrstic besedila kot na Siemensu. Cca. 1/3 višine je porabljena za stvari, ki so, med tem kot človek dela, navlaka:
Zadevo odtehta celostranski (full screen) način v programu Pages. Črn zaslon, črne črke na belem listu papirja. In to je vse. Avtor in njegovo besedilo, vsak na svoji strani zaslona. Brez navlake.
Dok sem prestavil na levo, da pridobim nekaj prostora.
Moje tudi tu ni zares moje!
Nikoli nisem uporabljal My Documents, My Pictures in podobnega, kar so Windowsi spravljali tja pod Documents and Settings. Preveč stvari, ki niso bile res moje, je bilo tam. Na Macu ni nič bolje. Malo sem pobrskal naokrog in tam, kjer naj bi bile "moje" zadeve, so neke iChat ikone, pa Office si je naselil nekaj tja ... in potem vsak program, ki ima pet minut časa. Naredil sem si dve mapi, eno za moje avtorske zadeve, drugo za vse ostalo, kar tudi smatram, da je moje. To je titso, kar si zasluži backup in kar nesem na naslednji računalnik. Morda bi moral enkrat nehati pljuvati proti vetru, ampak ne ... ne bodo meni na Applu diktirali, kako naj si pospravim omaro.
Mimogrede, nekateri programi imajo prav kretenski način za namestitev. Potegneš ikono v drugo ikono, namesto, da bi nekje stisnil na gumb "install". Otrokom je to vlečenje gotovo všeč. Parkrat sem naivno tisto ikono potegnil kar v dok. Logično, ne? Tam bi rad imel ta program. In je tudi šlo ... le da se je program pri vsakem zagonu še inštaliral. To je nevarnost teh intuitivnih vmesnikov. V bistvu niso.
Pospravljanje omare
Nekje sem se že izdal, da sem človek datotek in map. To je preizkušen koncept in deluje, ne glede na to, ali so v datotekah pesmi, slike, dokumenti ali prosojnice. Zato mi je pomembno, da imam program, ki ve, kako se temu streže. Total Commanderju na Macu nič ne pride niti do kolen, ampak za prvo silo bo Disk Order.
Finder ima dva presežka: zares dobre deluje iskanje datotek, tudi po vsebini. In od nekdaj sem pogrešal možnost, da ime kake datoteke posebej pobarvam oz. dodam komentar. Bližnjica za dodajanje teh komentarjev za Spotlight bi se prilegla. Pa da bi jih miškanje (mouseover) pokazalo.
Nasploh se mi zdi, da Apple dela vse, da bi mape in podmape uporabnikom zakril. To je res težko razumeti. Sploh, da so lahko ena v drugi. Rekurzivno. In glede na to, da so mace uporabljali umetniki, oblikovalci ... Ljudje naj bi kar vse metali v isti prostor, potem pa z iskalnikom našli, kar pač iščejo. Morda to je prihodnost: iskanje namesto pospravljanja. Bookmarke v Firefoxu tako ne pospravljam več, morda bom nehal tudi datoteke. Ampak mapo z imenom ".." bi pa vseeno lahko pokazali. Oz. tipko za "gor po datotečnem sistemu". Kaj je datotečni sistem pa večina uporabnikov macov itak ne ve.
V oblakih
Firefox deluje zelo podobno, nastavitve, gesla, certifikate sem si prepisal preprosto tako, da sem prepisal vsebino uporabniških map. "Boomarks toolbar" se ne da imeti v menijski vrstic, pospravljanje bookmarkov ne deluje znotraj menijev ... Novi Safari ima par oblikovalskih presežkov, ki pa ne odtehtajo ponovnega vnašanja vseh gesel. Skozi Firefox delujejo Googlovi mail, koledar in bralnik RSS kanalov, pa PeopleBrowsr, TweetGrid, TwitterFox, Blogger ...
Pisarna
Preskusil sem iWork, OpenOffice in MS Office 2008. Open Office je med temi tremi vsaj za besedila najbližji temu, kar imam zdaj. Ironično. Za slajde zgleda obetavno Keynote. Za Excell tudi Open Office. Ja, preveč, predebelih orodjarn z nepomembnimi ikonami, Microsoft. Kaj bom naredil s pisarno še ne vem. Microsoftova nima slovenskega črkovalnika in to zame pomeni bolj ali manj konec zgodbe. iWork ga ima, OpenOffice tudi. iWork si ne zapomni, da je dokument shranil, če ga ni shranil v svojem formatu. In teži, če ne bi shranil, po tem, ko sem ravnokar shranil. Kot .doc. To naj bi me izučilo, da naj shranjujejm v .pages formatu. Trmarim.
Najbolj pomembne postranske stvari
- iTunes mi ni bil všeč že na Windowsih, žal Media Monkey za Mac ne obstaja. Iščem nekaj podobno učinkovitega. Songbird?
- iPhoto me je odvrnil v trenutku, ko sem opazil, da bo vse moje slike zapokal eno ogromno datoteko, s katero zna delati samo on. Ali pa bi vse hranili dvakrat. Hvala lepa. Picasa za Mac-a resno hibo - vse uvožene mape prikazuje kot linearni seznam. 2008/morje in 2007/morje je samo še "morje" in "morje". Spodoben hiter pregledovalnik slik torej še iščem. XNview je za zdaj še najbližje temu kar iščem.
- VLC deluje podobno kot na PCju.
Oblika in design nimata konkurence, funkcionalno bi si upal trditi, da se z Windowsi opravi več. Tudi ponudba zastonjskih programov je večja. Applov softer je napisan v še slabši maniri kot Microsoftov, namreč, za vsako ceno zakleniti uporabnika nase.
Baterije ne zdrži bog ve koliko, z HSDPA modemom celo manj kot tri ure, zato pa ima Mac krasno oblikovan napajalnik, na katerega se da celo naviti pripadajoči kabl. Večina stvari je nekako v tem stilu: funkcionalno sicer zadovoljivo, ne pa popolno ali vrhunsko, ampak že kje kak oblikovalski presežek ...
Gledano v celoti pa prav ta skladnost med hardverom, softverom, funkcijo in obliko, uporabniško izkušnjo na Macu naredi za estetski dogodek. MacBook ni več predvsem tehnika, podobno, kot ure že dolgo časa niso več namenjene samo prikazovanju časa (da ne bi spet o WC metlicah). In to mi je zelo všeč! Heidegerjansko bi lahko rekel, da je največji napredek tehnike v tem, da neha biti tehnika.
