***
Evropska komisija in Evropski parlament sta 4. marec 2009 razglasila za dan e-participacije. Cilj e-participacije je povečanje vloge običajnih ljudi, državljanov, v procesih političnega odločanja s pomočjo "e" tehnologij, torej interneta in podobnega. Iniciativa je del širših naporov, da se zaustavi proces brezbrižnega odnosa ljudi do politike, še posebej do evropske. V tem prispevku bomo zagovarjali tezo, da pri e-participaciji ne gre samo za to, da se vzpostavi boljša komunikacija med političnimi organi in "ljudstvom", ampak da napredek informacijskih in komunikacijskih tehnologij vpliva na organiziranost vodenja države in strukturo političnega sistema. Konkretno ta napredek vodi v smeri (a) zmanjševanja vloge in pomena države nasploh in (b) v smeri odprte politike, ki v proces izdelave odločitev sistemsko pritegne znanje od zunaj.
Napredek tehnologije
Informacijske in komunikacijske tehnologije so v zadnjih desetletjih doživele zares velik napredek. Če vemo, kaj iščemo, to na internetu v nekaj sekundah tudi najdemo; vsi organi, od države do podjetij, so vzpostavili spletne storitve, slovenska javna uprava pod vodstvom dr. Viranta celo druge najboljše v EU. Ko se je internet iz sproščenih ameriških akademskih krogov razširil po svetu, je s seboj prinesel neformalnost tistega okolja. Sploščil je hierarhije in vzpostavil neposreden stik med zaposlenimi in direktorji, profesorji in študenti ter med volivci in tistimi politiki, ki sami berejo svojo elektronsko pošto.
Svetovni splet je postal dvosmerna cesta, kjer se ljudje ne delijo več na peščico piscev in čredo bralcev, ampak je vedno več avtorjev blogov, filmov in glasbe, ki tudi objavljajo. Tehnologije spleta 2.0 so vzpostavile mehanizme za povezovanje ljudi v skupnosti, ki nastajajo v socialnih omrežjih tipa Facebook, LinkedIn ali Twitter.
Politika je o skupnem, dolgi rep pa o posebnem
Vsebine, ki jih v tem digitalnem okolju obravnavajo, so različne; povezovanje ljudi preko velikih razdalj je povzročilo fenomen "dolgega repa", kajti v globalnem prostoru interneta se najde kritična masa ljudi, ki jih zanima še tako posebna zadeva. Politika, kot nekaj, kar naj bi zanimalo veliko ljudi, je tema iz začetka tega repa - in v klasičnih medijih je zato obilno predstavljena, na internetu pa bralci političnim temam proporcionalno namenjajo manj časa, ker so pač na voljo tudi za njih zanimive ne-množične vsebine.
A vseeno politika ostaja še kako prisotna tudi v novih medijih; politiki, ki se med prvimi pojavijo npr. z blogom, na Facebooku ali Twitterju so zanimivi, saj s tem rušijo prepreke, ki sicer nastajajo med njimi in ljudstvom. Socialne mreže prodrejo skozi blindirno šipo limuzine, policijsko zastraženo delovno mesto in strogi protokol.
Dejstvo, da Janez Novak in neki minister oba pišeta blog, da lahko jezen državljan napiše e-sporočilo predsedniku vlade in da se lahko čez vlado ali opozicijo zabavlja tudi brez privolitve urednika pisem bralcev, je zbudilo apetit, da se bi dalo na ta način bolje komunicirati s politiki. Predvsem politični marketing je hitro ugotovil neslutene možnosti tovrstnega komuniciranja; da daš ljudem občutek, da sodelujejo, da nekdo bere njihove predloge, da je predsedniški kandidat njihov on-line prijatelj, čeprav sam v resnici še elektronske pošte ne bere …
Neposredna demokracija?
Sem in tja se pojavijo tudi ideje o neposredni demokraciji, ki bi jo v fazi interneta res lahko uvedli in bi državljani kar med TV dnevnikom po internetu odgovorili še na referendumsko vprašanje ali dve, s katerim se ravnokar ukvarja parlament.
Tako kot ni bistvo demokracije v tem, da ljudje neposredno odločajo o zadevah, na katere se ne spoznajo, tudi ni bistvo e-participacije v tem, da ljudje kar tako "sodelujejo" v političnih procesih. Za to imamo politike in seveda ni nič narobe, če obstaja možnost, da se le-ti pri svojih odločitvah naslonijo na čim širši krog strokovnjakov oz. prisluhnejo ljudskemu glasu in modrosti, ki je npr. še posebej relevantna, ko gre za urejanje prostora.
1+1=2
A če z informacijskimi tehnologijami in politiko mislimo resno, potem velja povezati naslednji misli:
- Prvič, po Friedmanu je edini razlog, da se namesto ljudi odloča država, kadar ljudje za odločitev nimajo dovolj informacij. Vsako drugo odločanje države v imenu ljudi je blažja ali milejša oblika diktature, pa naj gre za to, kako zavite kumarice naj kupujejo, kam bodo šli k zdravniku, ali kje naj bodo v službi.
- In drugič, informacijska in komunikacijska revolucija enormno povečujeta dostop ljudi do informacij.
Kratka zgodovina komuniciranja in vladanja
Zgodovina nam o tem nekaj pove. Ko za komuniciranje niso imeli niti papirja, je o imperijih odločala peščica ljudi, ki je lahko med seboj ustno komunicirala na dvoru monarha. Participacija ljudi je bila omejena na nekaj sto meščanov, ki so se lahko zbrali na kakem trgu.
Papir je v vladanje že pritegnil nekaj več ljudi - saj so lahko gradiva, zapisniki, odločitve krožile neodvisno od pokvarljivega človeškega spomina. Papir je osnovni predpogoj za predstavniško demokracijo, saj je to edini način, da predstavniki in različne veje oblasti med seboj lahko zanesljivo komunicirajo.
Tisk je omogočil, da so bili o glavnih političnih zadevah obveščeni tudi bralci. Več ko je bilo papirja, več je bilo tudi demokracije. In papir, knjiga, plakati, so bili tudi orodje, ki je oblast kontroliralo.
Papir in tisk sta najprej zmehčala in potem odpravila srednjeveške avtoritarne režime, najkasneje v muslimanskem svetu, kjer se je tisk razširil razmeroma pozno. Ne slučajno so morale komunistične diktature preprečiti uvajanje informacijskih tehnologij, saj organizacijsko diktatura sodi v čas nekih drugih komunikacijskih možnosti. Nazadnje so komunistične diktature propadle tudi zato, ker je bila organiziranost vladanja zastarela v primerjavi z možnostmi komuniciranja.
Strukturne, ne pa lepotne spremembe
Način vladanja je vedno nekoliko zastarel glede na komunikacijske možnosti, ker se oblast pač zavzema za uveljavljene vzorce in nekaj časa bo preteklo, preden se bo način vladanja odzval na komunikacijsko revolucijo, ki se je zgodila v zadnjih petnajstih letih. Raba e-pošte namesto papirja, raba bloga namesto pisem bralcev ali pa raba intraneta namesto fascikla pri tajnici nekega vladnega sveta pač ni strukturna sprememba.
Strukturna sprememba bo nastala takrat, ko se bo oblast na vsaki točki vprašala
- (1), ali je res potrebno, da nekaj regulira, ali pa so na voljo informacije, da se ljudje lahko odločijo sami.
- In (2) ko bi nekaj regulirala, se mora vprašati, ali ima res v svojih vrstah strokovnjake, ki to vedo najbolje.
Uspešne bodo tiste države, ki bodo to prve priznale in po zgledu odprte programske opreme in odprtih inovacij uvedle tudi odprto vladanje. To ni vladanje, kjer vozniško dovoljenje podaljšaš po internetu, kjer minister odgovarja na komentarje na svojem blogu, ampak kjer se odločanje prelaga iz države na podjetja in ljudi, če pa država že mora odločati, pa to naredi tako, da vsaj v virtualnem svetu okrog sebe, za vsak problem posebej, zbere najboljše strokovnjake, ki so zagotovo zunaj politike. In za tak način dela uvede tudi strukturne spremembe.
Te strukturne spremembe gredo v smeri odpiranja organizacijskih oblik države, zmanjševanja vloge države, zmanjševanja vmešavanja države v gospodarstvo in odpravljanje vloge države kot varuške državljanov. Niso posledica nekega ideološkega prepričanja, ampak nadaljevanje trenda napredka komunikacijskih tehnik in tehnologij ter splošnega dviga izobrazbe. To je domet in vloga e-tehnologij, ne pa e-participacija vseh državljanov v diskusiji o tem, koliko morajo biti zakrivljene kumarice.
