ponedeljek, 19. januar 2009

Kriza izobilja

Danes sem morda že petdesetič slišal komisarja Almunio, kako bomo v 3. četrtletju 2009 dosegli dno krize. Morda res. Precej pred krizo je Daniel Pink napisal knjigo, kjer je kot tri glavne grožnje zahoda navedel tri a-je:
  • Abundance (izobilje),
  • Azijo in
  • avtomatizacijo.
V zvezi z izobiljem mu pravzaprav pritrjuje Stiglitz, ki kot razlog za globoko recesijo navaja dejstvo, da ni dovolj povpraševanja. Ne pri državah v razvoju, ne pri izvoznicah nafte, ne pri premožnih slojih na zahodu:

... "growing inequality in most countries of the world has meant that money has gone from those who would spend it to those who are so well off that, try as they might, they can’t spend it all."

Po domače povedano, večina bralcev tega bloga bi zdržala nekaj let, ne da bi kupovala obleke, čevlje, telefone, računalnike, pohištvo, torbice, čevlje; Leta bi se dalo zdržati s tem kar imamo, ne da nam bi bilo pretirano manj udobno. Kupovali bi hrano, ki pa jo vso pridela 1% prebivalstva. Namesto, da bi eni s polno paro delali obleke in s tem zaslužili denar, da bi si lahko na veliko kupovali čevlje, bo šlo vse skupaj precej bolj počasi.

Trije recepti za izhod

Stiglitz ima recept za socialiste. Predlaga, da se skozi davčno politiko in mednarodni sistem pomoči državam v razvoju da več denarja tistim, ki ga bodo tudi porabili za stvari, ki jih potrebujejo. Da torej delamo, ampak si skozi davke pustimo pobrati velik del dohodkov, ki nam pripadajo.

Rifkin ima recept za lenuhe. V knjigi "The End of Work" je predlagal, da bi delali veliko manj. Oz., če njegovo misel posodobim, namesto, da delamo 1.0 (šivamo obleke, asfaltiramo ceste) zabijamo čas z delom 2.0 (brskamo po internetu, komentiramo bloge, spremljamo twitter, Facebook je pa itak full time služba).

Pink pa ima recept za razvite. Ne prodajati izdelkov, ki imajo zgolj uporabno vrednost ampak take, ki si jih želimo iz kakih drugih razlogov. Se spomnite Andy is The Devil Wears Prada:
How do you spell g'bana?

Preberite še