Razvojni cilji tisočletja

V medijih, ki se potrudijo, da iz skupinske slike srečanja ECOFINa izrežejo gostitelja dr. Bajuka, seveda niste brali, da je vaš blogar prejšnjo sredo govoril v generalni skupščini Združenih narodov.



Tema zasedanja je so bili Razvojni cilji tisočletja. Do leta 2015 naj bi v svetu odpravili revščino in postorili še mnogo drugega. Letošnje zasedanje je bilo namenjeno pregledu, kaj je bilo na polovici časa narejenega. Moj nastop je bil nastop v imenu EU kot celote, zato sem se v govoru moral vzdržati lastne ustvarjalnosti in pogledov. Razprava je bila zanimiva, sodeloval je npr. tudi Jeffery Sacks (kaj vse bi lahko storili s 6-urnim proračunom za Pentagon) in Ted Turner (odpravil bi jedrsko orožje).

Na takih dogodkih je običajno, da se ugotavlja, koliko ljudi je revnih, lačnih in bolnih. Ampak ob vsem iskrenem sočutju je vendarle treba povedati, da na svetu še nikoli ni bilo toliko ljudi sitih, tako visok delež otrok hodil v šolo, toliko ljudi imelo osnovno zdravstveno oskrbo. Danes je umrljivost dojenčkov v najslabši državi na svetu nižja, kot je bila pred 100 leti v najboljši. To je napredek, ki ga prinaša razvoj. In ki kaže, da je stvari mogoče premakniti na bolje!

Večji del Azije in Severne Afrike je na dobi poti, da razvojne cilje doseže, problematična pa je podsaharska Afrika. Tukaj je dela še ogromno! Mimogrede, vsem ljubiteljem Georga Busha priporočam v branje članek, ki ga je o njem napisal Bob Gedolf.

V razpravah je bilo čutiti dva tabora. Prejemniki so poudarjali, da je treba za to pomoč namenjati več denarja, nekateri pogumnejši donatorji pa, da denar ni vse. Da razvojna pomoč deluje, če (1.) pride v urejeno državo, ker oblast, administracija, zakon in red delujeta, (2.) so v državi razmere, ki so naklonjene podjetniški pobudi, predvsem malemu gospodarstvu in kmetijstvu in (3.) če se razvojna pomoč vlaga predvsem v človeške vire - torej v zdravje in izobraževanje.

Pomemben faktor uspeha je tudi primeren status žensk. Njihov dostop do šolanja, do zdravstvenih storitev, celo nedotakljivosti telesa pred pohabljenjem je v mnogih državah in kulturah problem.

Razvite države, med katere sodi tudi Slovenija, naj bi za razvojno pomoč namenile 0.7% BDP. To je nekaj manj, kot država danes namenja za raziskave in razvoj. Pri meni se sem in tja oglašajo direktorji podjetij ali zavodov, ki bi na tuje trge prodirali tudi tako, da bi država izdelek ali storitev subvencionirala. Npr. knjižničarski informacijski sistem, s katerim IZUM pomaga na Balkanu. Z vsakim posebej se seveda strinjam, zares pa bi si lahko o projektih ustvaril mnenje, če bi jih med seboj lahko primerjal. Zato si v Službi vlade za razvoj prizadevamo, da bi razvojno pomoč organizirali na enem mestu, zbrali na eni proračunski postavki in povezali človekoljubje, ekspertno znanje, interese gospodarstva in politične prioritete države.