Odkar sem minister precej manj gledam poročila, soočenja, okrogle mize ... Dnevno dozo politike dobim že v službi. Ampak danes nisem mogel spregledati novic o predsedniški kampaniji. Kandidati kar tekmujejo o tem, kdo bo bolj nedovisen in nestrankarski. Ha!
Prvi je bil dolgo predsednik stranke, predsednik vlade, ki so jo podpirale stranke, izvoljen v evropski parlament na listi stranke, je končno le dobil podporo največje stranke ... Drugemu je bilo dovoljeno postati kandidat šele, ko se je (po recimo-temu-vljudno "temeljitem" premisleku) nek predsednik stranke končno le odločil, da on pa ne bo kandidiral. In ga ob tem veseli še podpora vsake stranke in strančiče. Tretji ne zamudi priložnosti, da se (za vizualni užitek publike?) slika s predsednico neke stranke. Pri Jelinčiču cenim vsaj to, da ne žali naše inteligence*.
Pregovor pravi, da lahko nekaj ljudi vlečeš za nos ves čas, vse ljudi nekaj časa, da se pa vseh ne da vleči za nos ves čas. Ampak z dovolj spretnim lansiranjem novih imen stranke, levitvijo predsedstva strank, novimi programi in seveda z "neodvisnimi" kandidati se pa da nekaj ljudi nekaj časa vleči za nos. Važno da vsaj do volitev. In ko ta čas poteče, pa damo spet novo ime, novega neodvisnega kandidata, in spet potegne, za nekaj časa, nekaj ljudi.
Imamo strankarsko demokracijo. Boljše demokracije ni. Hvala bogu, da te kandidate lahko poindentificiramo s strankami. Ker za stranke vemo, kaj so počele zadnji 2, 15, nekatere tudi 50 let.
Ko kupujemo prazne CDje, tudi ne vemo za vsakega posebej, če je kaj prida. Ampak za SONY, TDK, Fuji vemo pri čem smo. In za važne zadeve ne kupimo "neodvisnih" no-name znamk.
Pri izbiri predsednika države naj bi bila pa to prednost?
*Morda sem to že kdaj napisal, ampak prvi nauk, ki sem ga dobil pri delu za Američane je bil, da nikoli ni dobro precenjevati (sic!) človeške inteligence. Morda pa tudi svetovalci naših kandidatov to vejo.
