Tule se je začela debata o tem, kaj si politik lahko privošči in o tem, kaj vpliva na obiskanost nekega bloga. No, pa da bi kaj naredili v zvezi s slednjim, nadaljujmo debato tukaj, (saj je konkurenca huda :-)
Sploh ni res, da si politik lahko privošči vse. Recimo ignorirati volilno telo, ki uporablja Internet Explorer. Nasprotno. Po eni strani ti pridigajo, da ostani kar si, zvest samemu sebi, yada, yada, yada ... po drugi pa pričakujejo, da si "model citizen", ki gre čez cesto na prehodu, počaka na zeleno luč, ne izsiljuje prednosti z vozičkom v hipermarketu, pozdravlja nasproti idoče celo na Golovcu, mu avta ne odpelje pajek etc. etc. (predvsem etc.!).
Jaz se že vidim, kako precej manj borbeno vozim, manj trobim voznikom, ki ne vejo, da lahko iz Celovške na Tivolsko zavijejo desno in se brez ustavljanja že nekako vrinejo v promet pri Iliriji, me peče vest (no ja, gledam, če je kje kaka kamera), ko grem od parlamenta na parkirišče kar mimo prehoda. Pri parkiranju včasih še gamblam.
Ja, in to smejanje ... osnovna finta odnosov z javnostjo, da se je treba čim več smejati! Jaz se rad nasmejem, če je smešno. Zadnjič, pred nekim pomembnim sestankom, sem gubal čelo nad gradivom. Ni se še začelo, in so nas slikali, pa me je kolega opozoril ... zdaj slikajo, zdaj se smej ... Ampak ... nič smešnega se ni dogajalo. Ni čudno, da ljudje potem mislijo, da je tale politika ena sama zabava.
