Vprašanje, ki se zadnje čase pogosto pojavlja, je, kako bo epidemija vplivala na naše vrednote, na človekove pravice, na same temelje našega sobivanja. Običajen dogmatični odgovor je, da ne bi smela. Da moramo narediti vse, da bi naše vrednote ohranili, da moramo zavarovati naš način življenja, človekove pravice in tako naprej. Tule bom polemiziral s to idejo. S prostim očesom se namreč vidi, da Zahod ni posebej uspešen v spopadanju z epidemijo. Vzhodu gre precej boljše.
Epidemija je izjemen dogodek v tem, da nas strese do temeljev. V temeljih pa so naše vrednote in intuicije, ki sooblikujejo naše odločitve. Naši odzivi so bolj kot pri kakšnem banalnem problemu povezani s principi, na podlagi katerih bivamo in sobivamo. Na Zahodu nam spopad z epidemijo pravzaprav ne gre. Zato ni napačno vprašanje, kaj pa če je z vrednotami naše civilizacije kaj narobe.
Po božji podobi ustvarjeni se ima za boga
Vprašanje o vrednotah se ni pojavilo šele med epidemijo. Mnogi trdijo, da v naših temeljih že nekaj časa ni vse v redu. V letih, ko ni bilo resnih kriz in izzivov, smo zgradili družbo, ki je ukvarja s svobodo, pravicami, privilegiji in razvadami – z iskanjem sreče, na kratko. Pravica do življenja, svobode in iskanja sreče je res vgrajena v ameriško Deklaracijo o neodvisnosti, ampak vgradili so jo ljudje, ki so bili ukoreninjeni v »ora et labora«, »moli in delaj« verski in filozofski dediščini Zahoda. Zdaj smo,
piše Chantal Delsol, iz tega humusa izruvani. Ostala je družba posameznikov, ki ne verjame, da je karkoli nad njo. Omejujejo jo samo drugi posamezniki.
Larry Seindentop je posameznika izpostavil kot ključni izum Zahoda. Nastajati da je začel med Atenami in Jeruzalemom že pred Kristusom. Če bi pa izumu morali določiti kraj, čas in avtorja, bi bil to Sv. Pavel na poti v Damask. Cel »temačni« srednji vek je potem Katoliška cerkev gradila tega posameznika. S pravili o porokah in lastništvu premoženja ga je sistematično trgala iz tradicionalnih skupnosti, v katere se je homo sapiens povsod organiziral – v rodovne, plemenske in klanovske skupnosti. Konec srednjega veka je Zahodna Evropa tako pričakala sestavljena iz ožjih družin in skupnosti, ki niso bile vezane na žlahto, ampak je šlo za fare, samostane, cehe, univerze, mesta … Vanje so bili povezani neznanci, ki pa jih je družila vera v istega Boga in zaupanje v papeža kot zadnjo instanco pravičnosti.
Yuval Harari dobro razloži, da je za razvoj civilizacije je bistveno, koliko ljudi lahko sodeluje – povsem skladno s tistim pregovorom, da več glav več ve. In Evropski človek je lahko vzpostavil sodelovanje s poljubno širokim krogom in oblikoval temu ustrezne inštitucije. Rojstvo posameznika je omogočila vera, da je človek narejen po božji podobi. Zdaj si ta posameznik domišlja, da ima božje sposobnosti, da je
Homo Deus.
Čudno obnašanje med epidemijo Tržno gospodarstvo, kapitalizem in demokracija so vse inštitucije, ki omogočajo neosebno, anonimno sodelovanje med neznanci. Tako sodelovanje je razvilo tudi povsem drugačen psihološki tip človeka.
Joseph Henrich in sodelavci so ugotovili, kako zelo smo zahodnjaki »čudni« in nenavadni v primerjavi z ostankom planeta. Da ostanek sveta ne razmišlja tako kot mi. Da imamo »čudni« celo drugače razvite možgane. Za »čudne« se je prijela kratica WEIRD - Western, Educated, Industrialized, Rich, and Democratic – zahodni, izobraženi, industrializirani, bogati in demokratični. WEIRD pomeni čuden.
To čudnost lahko ilustriramo z odnosom do epidemije. Čudni smo v tem, da vidimo razliko, ali nekdo naredi nekaj nalašč ali po nesreči (recimo ne nosi maske – za čudne zahodnjake je to pomembno, za virus in druge ne oz. ne toliko). Manj se uklanjamo mnenjem drugih tudi avtoritet (npr. verjamo, da je COVID samo gripa, da maske ne delujejo; da vsi drugi nosijo maske, nas ne zanima). Bolj razmišljamo analitično (kako vse bi se dalo ukrep narobe razumeti; črkobralsko seciramo navodila in iščemo izjemice) in manj holistično (kakšna je velika slika problema). Imamo boljše mnenje o sebi, kot bi bilo realno (spoštovali ukrepe, ki se nam zdijo »smiselni« in »razumni«, ne pa, kar pravijo drugi). Imamo radi izbiro in ne, da se nam kar naroči, kako naj bo (več ljudi bi naložilo aplikacijo, če bi bile na izbiro dve ali tri različne). »Čudni« ljudje radi moralna pravila izpeljejo iz enega ali nekaj osnovnih principov (recimo da so pravice omejene s pravico drugega).
Najprej so postale »čudne« protestantske dežele, ker je čudnost (povsem hardversko*) povezana z branjem in spremembah v možganih, ki jih branje povzroči (
tudi Henrich). In so še zdaj najbolj čudne in hkrati tudi tiste, ki jim gre pri obvladovanju epidemije najslabše – ZDA, Velika Britanija, Švedska. Nekaj bolje gre »čudnim« državam, če jih vodijo ženske. Morda zato, ker so ženske manj »čudne« in ker se moški ob ženskah obnašamo manj »čudno«.
Čudni so odlični inovatorji Vse te čudne lastnosti so kot nalašč za inovativno družbo. Vsak bo delal nekaj po svoje, vse glave bodo mislile in domislile bodo več kot tiste, kjer vsi misijo enako. Zato tak napredek Zahoda po iznajdbi papirja in tiska.
Hayek in Popper sta to odlično razložila.
Vsaka civilizacija ima dve orodji za uspeh. Prvo, da čim več ljudi čim bolj uporablja najbolj dragocen človeški organ – možgane. In drugi, da zna v sodelovanje povezati čim več ljudi. Obdobje, ko se je pojavilo branje in tisk in je znanje lažje krožilo, je bilo kot nalašč za civilizacijo – evropsko – ki je bila optimiziranja na to, da ljudje svojeglavo inovirajo. Ko inovacij ni bilo toliko in je bilo treba predvsem organizirati množice v produktivno smer, ni bila Evropa v primerjavi npr. z Indijo in Kitajsko nič posebnega.
Odkrivanje cepiva in zdravila terja inovacije. Ustavljanje epidemije terja organiziranje in discipliniranje množic. Discipliniranje je nezdružljivo s svojeglavo »čudno« psihologijo, ni pa niti razumljeno kot nasilno tam, kjer niso »čudni«. Vse inštitucije, ki smo jih pogruntali na »čudnem« Zahodu – tržno gospodarstvo, kapitalizem, demokracija, pravna država – delujejo z minimalno stopnjo prisile in uklanjanja okolici.
Družba pravic proti skupnostim odgovornosti Epidemija je problem, ki je ne reši trg ali demokracija ali država. Je izziv, kakršno je bilo človeštvo v preteklosti redno izpostavljano in je tudi imelo orodja, kako se s tem spopadati – s skrbjo za skupnost, z odgovornostjo do drugih. Ne za vse človeštvo, ne samo zase, za nekaj vmes. Pred krščansko srednjeveško demontažo so bili te skupnosti rodovi in plemena. Nadomestila jih je cerkev kot občestvo vernih, pa fare, vaške skupnosti, mesta, cehi, univerze in razne civilne skupnosti, o katerih je tako navdušeno pisal
Tocqueville.
Skoraj edina skupnost, ki je preživela, je družina. V družini bi nosili masko in spoštovali vse ukrepe, da vaši bližnji ne bi zboleli, kajne? Vas, fara, manjše mesto, univerzitetna skupnost niso več take skupnosti kot nekoč. Tudi nacionalna država, po vsem, kar smo slabega slišali o domoljubju, to ni več. V skupnosti imate dolžnosti in odgovornosti, ki se jih zavedate in jih izpolnjujete. Ampak skupnosti praktično ni več. Ostane samo družba. V družbi pa imate pravice. Dolžnosti pa, če vam ravno kdo zvija roko oz. pošlje položnico.
Meje individualizma in meje kolektivizma Epidemija zato demonstrira meje čistega »WEIRD« individualizma: posamezniki proti epidemiji ne moremo nič. Da so naše pravice do nenošenja maske omejene s pravico drugega do zdravja, je tudi za našo abstraktno moralo preveč komplicirano. Pravniki doktorirajo iz tehtanja med dvema pravicama, kjer bi primitivna ljudstva izbrala skrb za skupnost brez premišljevanja.
In epidemija demonstrira meje kolektivizma, tistega kolektivizma državnega tipa, ko smo na državo prenesli vse naše dolžnosti in odgovornosti, ko pričakujemo, da bo država za nas vse naredila – tudi ustavila virus. Ne bo. Država ne more namesto vas nositi maske. V kombinaciji z našo WEIRD svojeglavostjo to preprosto ne deluje. Epidemija je diskreditirala tako individualizem kot kolektivizem, dve ideološki skrajnosti.
Pokazala je na to, da smo na Zahodu ostali brez skupnosti, brez občutka, da smo del nečesa večjega in bi bili za tisto večje pripravljeni kaj naredi, se česa držati, se čemu odpovedati, se česa bati. Med posameznikom in vsem človeštvom ni ničesar več. No, za silo še životari družina, je pa že dolgo na udaru naprednih sil. Nismo več del božje družine, nismo farani, nismo člen lokalne skupnosti kaj bolj, kot za to, da nam odvažajo smeti.
In v tem podivjanem individualizmu je v zvezi z epidemijo vsak po svoje nekaj pameten. Naše pravice zato ne morejo biti omejene samo s pravicami drugega, omejene morajo biti z dolžnostmi, ki jih imajo do svoje skupnosti. Svoboden posameznik ni zadosten temelj civilizacije, posameznik mora biti odgovoren in skrben član skupnosti.
Skratka Ne moremo postati vzhod. Ne da se nas komandirati. Drugačni smo. Čudni. Hardversko* in softversko*. Lahko pa se spomnimo, da nekoč nismo bili samo čudni, da smo imeli orodja, s katerimi smo brzdali individualizem in to ni bila partija. Klane, plemena in rodove smo zamenjali s skupnostmi in vero, da je nekaj nad nami in odgovorna skrb za druge je prišla sama od sebe. Zdaj smo vse to vrgli stran.
Je to dobro ali slabo? Čez nekaj sto let bodo zanamci ugotavljali, če se je obneslo.
Slovenski PS. Bralec se bo spraševal, kako je v tem v Sloveniji. Nekaj študij kaže, da smo med najmanj »čudnimi«, najmanj individualističnimi narodi v Evropi, kar bi lahko dajalo upanje, da bomo glede epidemije uspešnejši, če že pri kapitalizmu nismo. Težava je, da smo razdeljeni v dve plemeni, ki med seboj bijeta državljansko vojno in za nekatere je epidemija samo priročne orodje pri vsem skupaj. O tem
sem že pisal in tule ne bom ponavljal.
* v računalništvu hardver pomeni tiste otipljive strojne komponente, ki so fiksne, softver pa programsko opremo, ki jo naložimo in je lahko taka ali pa drugačna.
Napisano za Časnik novembra 2020.
Za branje knjig sem se navadil programa Moon Reader Pro. Uporabljam ga na telefonu. Knjige, ki so v formatu epub, se lepo formatirajo za vsako velikost zaslona in telefonski je na spodnji meji, ampak še uporaben. Niso pa telefonski zasloni primerni za branje na plaži. Zato sem, izključno poleti v naravi, bral na starem Kindlu. Lani sem investiral v ePaper bralnik, na katerem teče polna verzija Androida in vse aplikacije iz PlayStore. Malo mi je žal, da nisem vzel deset palčnega, na katerem se tudi knjige v PDF formatu lepo berejo in pa gradiva, ki so pripravljena za A4 format. Po drugi strani pa se lepše zavije med brisače. Zadeva je tudi prav fajn za zapisovanje s peresom - zaslon za ePapir je tudi na otip podoben papirju in občutek pisanja je podoben kot na papirju. Pisanje s plastiko po steklu je nekaj popolnoma drugega. 340€.
