Razkrinkano razkrinkavanje

Slika je simbolična

Doletela me je velika čast, da se je portal Oštro (sic!) v rubriki Razkrinkavanje posvetil mojemu tvitu in okrog tega ustvaril pravo malo seminarsko nalogo. V kateri niso pokazali, da je moja trditev neutemeljena, ampak samo še enkrat ilustrirali, kar že dolgo vemo. Da je preverjanje dejstev (fact checking) samo še en novinarski žanr. Za novinarje in politike pa že nekaj časa vemo, da niso najbolj resnicoljubna bitja na planetu. To velja tudi za tiste, ki preverjajo dejstva.

To vem iz lastnih izkušenj. Tule npr. so aktivisti Metine liste morali zelo telovaditi, da bi nekaj, kar drži, lahko označili kot "delno drži. Ker če ugotoviš, da nekaj drži, nimaš članka.

Da ne bi tudi pri nas z lažnimi novicami ukradli volitev, je 24ur leta 2018 ustanovil rubriko za iskanje lažnih novic z domišljavim imenom Dejstva. Tule lahko preberete, kako so, kljub dobrohotnemu opozorilu, vztrajali na krivi obsodbi, ki je bila posledica neumne računske napake, namreč, da je Janševa vlada 2004-2008 vladala tri leta.

Moj najbolj neutemeljeni tvit leta 2020

Borcem proti lažnim novicam se je tokrat zdelo vredno spotikati se ob tale tvit:

Tekači brez maske ste bistveno večji problem kot pešci brez maske. Čez palec bi rekel, da za faktor 100. 10x več litrov zraka predihate in z 10x večjo hitrostjo izdihujete. Jaz zadržim dah in zaprem oči, ko pride kdo tak mimo.

— Žiga Turk (@ZigaTurk) October 26, 2020

Naj kar povem, da jemljem to kot veliko priznanje za moje tvitanje. Namreč v tisočih drugih zapisov niso našli prilike za spotikanje. Verjamem. Kar napišem je utemeljeno, ima podlago v podatkih in je vljudno. Če se pa kdaj zmotim, ne vztrajam v zmoti, ampak zadevo popravim.

Kot rečeno je Matej Simič (po podatkih s Facebooka zaposlen na RTV Slovenija, sicer pa študent FDV) o zadevi napisal učen elaborat. Vtis učenosti naredi citiranje strokovnjakov, kot so direktor nemškega inštituta za epidemiologijo, biometrijo in medicinsko informatiko pri univerzi Martina Luthra, dalje specialist medicine dela, prometa in športa, dalje fiziologinje z inštituta za kineziologijo pri fakulteti za šport, in celo samega predstojnika inštituta za šport. Nihče ne odgovarja neposredno na moje trditve, daje pa elaboratu nalogi vtis strokovnosti.

Simič zaključi, da "Turkove ocene zaradi pomanjkanja relevantnih virov ni bilo mogoče neodvisno preveriti", kar ga pa ne ovira, da vsemu skupaj da oceno "neutemeljeno" in naslov, da tekači niso "bistveno bolj kužni od peščev". Samo slednje drži. Če ne tečejo.

Nazaj v osnovno šolo  

Pametnim ni treba vsega utemeljevati. 2+2=4 in mandat 2004-2008 je trajal štiri leta. Zlohotnim nobeno utemeljevanje ne pomaga. Tvit izhaja iz elementarnega znanja biologije in fizike in ne potrebuje utemeljitve. Ampak naj bo.

Čez palec se mi je zdelo, da je tek 10x bolj naporen od hoje. Seveda je odvisno kakšen tek in kakšna hoja. Tule boste našli podatke, da pri hitrem teku pokurite 7,8-krat več energije kot pri počasni hoji. In če bo tole kdo čekiral, jasno, da če je hoja zelo hitra, tek pa zelo počasen, razlika sploh ni več velika. Kakorkoli, 7,8 ni 10, je pa dovolj blizu za oceno čez palec, kot je bilo rečeno.

Povsem utemeljeno je, da je tveganje za vas veliko večje, če vam nasproti prisope tekač, kot če vam nasproti prišepa omika, ki sprehaja svojega kužka.

Energija nastane s kurjenjem ogljika v CO2. Ogljik (C) je v človeškem telesu pripravljen v obliki sladkorja, v kar se predelajo krompir in makaroni, kisik (O2) za kurjenje pa pride iz zraka skozi pljuča. Spet opomba za čekerje iz FDV, da ne bo treba v jedrno Evropo hoditi spraševat: v telesu ogljik ne gori s plamenom kot sveča.

Če hočeš pokuriti več ogljika moraš iz zraka pobrati več kisika. To pa je tako kot sveča, ki ugasne, če čeznjo povezneš kozarec. Koncentracija kisika v zraku je na planetu za vse enaka, torej je treba za 10x več energije, ki terja kurjenje 10x več ogljika, nadihati 10x več kisika oz. skozi pljuča prečrpati 10x več zraka. Na časovno enoto. Na minuto.

Ob predpostavki, da imajo tekači in pešci enako široke sapnike (to je ta trda zadeva, na kateri je pri osebah s penisom, da ne bom kaj narobe rekel, Adamovo jabolko) mora zrak skozi sapnik potovati z 10x večjo povprečno hitrostjo. Ta hitrost je 10x večja tudi pri izdihu. Tekač torej generira do 7,8-krat več potencialno okuženega zraka, ki iz njegovih ust prihaja z do 7,8-krat večjo hitrostjo. Če številki zmnožimo, pridemo na 60. Ne na 100. Strašno!

Trditev, da tekači niso nevarni, ker gredo hitro mimo, je podobna, kot če bi rekli, da je avto, ki gre hitreje čez prehod za pešce, manj nevaren kot avto, ki vozi počasi, saj je hitri avto manj časa na prehodu. Ali pa, da je bolj verjetno, da boš kljub dežniku moker, če rahlo rosi, kot pa če nekomu uide iz roke na polno odprta cev za zalivanje in naključno šprica okrog.

Bistveno je, da lahko žanru preverjanja dejstev verjamete natanko toliko, kot vsemu drugemu.

Vsekakor je treba v olajševalne okoliščine za tekača upoštevati, da se zrak okrog njega bolj meša, v oteževalne pa, da večja hitrost zraka pobere več živalskega vrta iz sluznic, kot mirno dihanje. In predvsem, da imajo sprehajalci praviloma maske, tekači pa praviloma ne.

Kaj se dogaja, se da izračunati. Kolega Bert Blocken iz Tehnične Univerze Eindhoven je to naredil in se zameril tekačem. Kritiki pravijo, da je gradbenik in da še ni objavljeno v reviji z recenzijo. Ne vem, če je v reviji objavil svoje študije, kako naj teče maratonec, ki ji (v Berlinu?) podrl svetovni rekord in kako naj se postavijo kolesarji Jumbo Visme okrog Rogliča. Profesor ni nek šarlatan, kot bi radi prikazali navdušenci za tekanje, ki so začutili napad na svojo cerkev. Se pa najdejo v revijah recenzirani članki, ki dokazujejo, da maske ne pomagajo.

Skratka

Povsem utemeljeno je, da je tveganje za vas veliko večje, če vam nasproti prisope tekač, kot če vam nasproti prišepa omika, ki sprehaja svojega kužka. Pa to sploh ni bistveno. Bistveno je, da lahko napisanemu v žanru "preverjanja dejstev" in "razkrinkavanju" verjamete natanko toliko, kot vsemu drugemu. Nič več, nič manj. Nauk pa ostaja: tekačev se ognite v večjem loku kot peščev.

Čudnih spopadanje z epidemijo

Vprašanje, ki se zadnje čase pogosto pojavlja, je, kako bo epidemija vplivala na naše vrednote, na človekove pravice, na same temelje našega sobivanja. Običajen dogmatični odgovor je, da ne bi smela. Da moramo narediti vse, da bi naše vrednote ohranili, da moramo zavarovati naš način življenja, človekove pravice in tako naprej. Tule bom polemiziral s to idejo. S prostim očesom se namreč vidi, da Zahod ni posebej uspešen v spopadanju z epidemijo. Vzhodu gre precej boljše.

Epidemija je izjemen dogodek v tem, da nas strese do temeljev. V temeljih pa so naše vrednote in intuicije, ki sooblikujejo naše odločitve. Naši odzivi so bolj kot pri kakšnem banalnem problemu povezani s principi, na podlagi katerih bivamo in sobivamo. Na Zahodu nam spopad z epidemijo pravzaprav ne gre. Zato ni napačno vprašanje, kaj pa če je z vrednotami naše civilizacije kaj narobe.

Po božji podobi ustvarjeni se ima za boga

Vprašanje o vrednotah se ni pojavilo šele med epidemijo. Mnogi trdijo, da v naših temeljih že nekaj časa ni vse v redu. V letih, ko ni bilo resnih kriz in izzivov, smo zgradili družbo, ki je ukvarja s svobodo, pravicami, privilegiji in razvadami – z iskanjem sreče, na kratko. Pravica do življenja, svobode in iskanja sreče je res vgrajena v ameriško Deklaracijo o neodvisnosti, ampak vgradili so jo ljudje, ki so bili ukoreninjeni v »ora et labora«, »moli in delaj« verski in filozofski dediščini Zahoda. Zdaj smo, piše Chantal Delsol, iz tega humusa izruvani. Ostala je družba posameznikov, ki ne verjame, da je karkoli nad njo. Omejujejo jo samo drugi posamezniki.

Larry Seindentop je posameznika izpostavil kot ključni izum Zahoda. Nastajati da je začel med Atenami in Jeruzalemom že pred Kristusom. Če bi pa izumu morali določiti kraj, čas in avtorja, bi bil to Sv. Pavel na poti v Damask. Cel »temačni« srednji vek je potem Katoliška cerkev gradila tega posameznika. S pravili o porokah in lastništvu premoženja ga je sistematično trgala iz tradicionalnih skupnosti, v katere se je homo sapiens povsod organiziral – v rodovne, plemenske in klanovske skupnosti. Konec srednjega veka je Zahodna Evropa tako pričakala sestavljena iz ožjih družin in skupnosti, ki niso bile vezane na žlahto, ampak je šlo za fare, samostane, cehe, univerze, mesta … Vanje so bili povezani neznanci, ki pa jih je družila vera v istega Boga in zaupanje v papeža kot zadnjo instanco pravičnosti.

Yuval Harari dobro razloži, da je za razvoj civilizacije je bistveno, koliko ljudi lahko sodeluje – povsem skladno s tistim pregovorom, da več glav več ve. In Evropski človek je lahko vzpostavil sodelovanje s poljubno širokim krogom in oblikoval temu ustrezne inštitucije. Rojstvo posameznika je omogočila vera, da je človek narejen po božji podobi. Zdaj si ta posameznik domišlja, da ima božje sposobnosti, da je Homo Deus.

Čudno obnašanje med epidemijo

Tržno gospodarstvo, kapitalizem in demokracija so vse inštitucije, ki omogočajo neosebno, anonimno sodelovanje med neznanci. Tako sodelovanje je razvilo tudi povsem drugačen psihološki tip človeka. Joseph Henrich in sodelavci so ugotovili, kako zelo smo zahodnjaki »čudni« in nenavadni v primerjavi z ostankom planeta. Da ostanek sveta ne razmišlja tako kot mi. Da imamo »čudni« celo drugače razvite možgane. Za »čudne« se je prijela kratica WEIRD - Western, Educated, Industrialized, Rich, and Democratic – zahodni, izobraženi, industrializirani, bogati in demokratični. WEIRD pomeni čuden.

To čudnost lahko ilustriramo z odnosom do epidemije. Čudni smo v tem, da vidimo razliko, ali nekdo naredi nekaj nalašč ali po nesreči (recimo ne nosi maske – za čudne zahodnjake je to pomembno, za virus in druge ne oz. ne toliko). Manj se uklanjamo mnenjem drugih tudi avtoritet (npr. verjamo, da je COVID samo gripa, da maske ne delujejo; da vsi drugi nosijo maske, nas ne zanima). Bolj razmišljamo analitično (kako vse bi se dalo ukrep narobe razumeti; črkobralsko seciramo navodila in iščemo izjemice) in manj holistično (kakšna je velika slika problema). Imamo boljše mnenje o sebi, kot bi bilo realno (spoštovali ukrepe, ki se nam zdijo »smiselni« in »razumni«, ne pa, kar pravijo drugi). Imamo radi izbiro in ne, da se nam kar naroči, kako naj bo (več ljudi bi naložilo aplikacijo, če bi bile na izbiro dve ali tri različne). »Čudni« ljudje radi moralna pravila izpeljejo iz enega ali nekaj osnovnih principov (recimo da so pravice omejene s pravico drugega).

Najprej so postale »čudne« protestantske dežele, ker je čudnost (povsem hardversko*) povezana z branjem in spremembah v možganih, ki jih branje povzroči (tudi Henrich). In so še zdaj najbolj čudne in hkrati tudi tiste, ki jim gre pri obvladovanju epidemije najslabše – ZDA, Velika Britanija, Švedska. Nekaj bolje gre »čudnim« državam, če jih vodijo ženske. Morda zato, ker so ženske manj »čudne« in ker se moški ob ženskah obnašamo manj »čudno«.

Čudni so odlični inovatorji

Vse te čudne lastnosti so kot nalašč za inovativno družbo. Vsak bo delal nekaj po svoje, vse glave bodo mislile in domislile bodo več kot tiste, kjer vsi misijo enako. Zato tak napredek Zahoda po iznajdbi papirja in tiska. Hayek in Popper sta to odlično razložila.

Vsaka civilizacija ima dve orodji za uspeh. Prvo, da čim več ljudi čim bolj uporablja najbolj dragocen človeški organ – možgane. In drugi, da zna v sodelovanje povezati čim več ljudi. Obdobje, ko se je pojavilo branje in tisk in je znanje lažje krožilo, je bilo kot nalašč za civilizacijo – evropsko – ki je bila optimiziranja na to, da ljudje svojeglavo inovirajo. Ko inovacij ni bilo toliko in je bilo treba predvsem organizirati množice v produktivno smer, ni bila Evropa v primerjavi npr. z Indijo in Kitajsko nič posebnega.

Odkrivanje cepiva in zdravila terja inovacije. Ustavljanje epidemije terja organiziranje in discipliniranje množic. Discipliniranje je nezdružljivo s svojeglavo »čudno« psihologijo, ni pa niti razumljeno kot nasilno tam, kjer niso »čudni«. Vse inštitucije, ki smo jih pogruntali na »čudnem« Zahodu – tržno gospodarstvo, kapitalizem, demokracija, pravna država – delujejo z minimalno stopnjo prisile in uklanjanja okolici.

Družba pravic proti skupnostim odgovornosti

Epidemija je problem, ki je ne reši trg ali demokracija ali država. Je izziv, kakršno je bilo človeštvo v preteklosti redno izpostavljano in je tudi imelo orodja, kako se s tem spopadati – s skrbjo za skupnost, z odgovornostjo do drugih. Ne za vse človeštvo, ne samo zase, za nekaj vmes. Pred krščansko srednjeveško demontažo so bili te skupnosti rodovi in plemena. Nadomestila jih je cerkev kot občestvo vernih, pa fare, vaške skupnosti, mesta, cehi, univerze in razne civilne skupnosti, o katerih je tako navdušeno pisal Tocqueville.

Skoraj edina skupnost, ki je preživela, je družina. V družini bi nosili masko in spoštovali vse ukrepe, da vaši bližnji ne bi zboleli, kajne? Vas, fara, manjše mesto, univerzitetna skupnost niso več take skupnosti kot nekoč. Tudi nacionalna država, po vsem, kar smo slabega slišali o domoljubju, to ni več. V skupnosti imate dolžnosti in odgovornosti, ki se jih zavedate in jih izpolnjujete. Ampak skupnosti praktično ni več. Ostane samo družba. V družbi pa imate pravice. Dolžnosti pa, če vam ravno kdo zvija roko oz. pošlje položnico.

Meje individualizma in meje kolektivizma

Epidemija zato demonstrira meje čistega »WEIRD« individualizma: posamezniki proti epidemiji ne moremo nič. Da so naše pravice do nenošenja maske omejene s pravico drugega do zdravja, je tudi za našo abstraktno moralo preveč komplicirano. Pravniki doktorirajo iz tehtanja med dvema pravicama, kjer bi primitivna ljudstva izbrala skrb za skupnost brez premišljevanja.

In epidemija demonstrira meje kolektivizma, tistega kolektivizma državnega tipa, ko smo na državo prenesli vse naše dolžnosti in odgovornosti, ko pričakujemo, da bo država za nas vse naredila – tudi ustavila virus. Ne bo. Država ne more namesto vas nositi maske. V kombinaciji z našo WEIRD svojeglavostjo to preprosto ne deluje. Epidemija je diskreditirala tako individualizem kot kolektivizem, dve ideološki skrajnosti.

Pokazala je na to, da smo na Zahodu ostali brez skupnosti, brez občutka, da smo del nečesa večjega in bi bili za tisto večje pripravljeni kaj naredi, se česa držati, se čemu odpovedati, se česa bati. Med posameznikom in vsem človeštvom ni ničesar več. No, za silo še životari družina, je pa že dolgo na udaru naprednih sil. Nismo več del božje družine, nismo farani, nismo člen lokalne skupnosti kaj bolj, kot za to, da nam odvažajo smeti.

In v tem podivjanem individualizmu je v zvezi z epidemijo vsak po svoje nekaj pameten. Naše pravice zato ne morejo biti omejene samo s pravicami drugega, omejene morajo biti z dolžnostmi, ki jih imajo do svoje skupnosti. Svoboden posameznik ni zadosten temelj civilizacije, posameznik mora biti odgovoren in skrben član skupnosti.

Skratka

Ne moremo postati vzhod. Ne da se nas komandirati. Drugačni smo. Čudni. Hardversko* in softversko*. Lahko pa se spomnimo, da nekoč nismo bili samo čudni, da smo imeli orodja, s katerimi smo brzdali individualizem in to ni bila partija. Klane, plemena in rodove smo zamenjali s skupnostmi in vero, da je nekaj nad nami in odgovorna skrb za druge je prišla sama od sebe. Zdaj smo vse to vrgli stran.

Je to dobro ali slabo? Čez nekaj sto let bodo zanamci ugotavljali, če se je obneslo.

Slovenski PS.

Bralec se bo spraševal, kako je v tem v Sloveniji. Nekaj študij kaže, da smo med najmanj »čudnimi«, najmanj individualističnimi narodi v Evropi, kar bi lahko dajalo upanje, da bomo glede epidemije uspešnejši, če že pri kapitalizmu nismo. Težava je, da smo razdeljeni v dve plemeni, ki med seboj bijeta državljansko vojno in za nekatere je epidemija samo priročne orodje pri vsem skupaj. O tem sem že pisal in tule ne bom ponavljal.


* v računalništvu hardver pomeni tiste otipljive strojne komponente, ki so fiksne, softver pa programsko opremo, ki jo naložimo in je lahko taka ali pa drugačna.

Napisano za Časnik novembra 2020.

Moč neotipljivega

V petek sem panelist na Varnostni konferenci »v Pragi«. V Pragi seveda v narekovajih, ker sem bil tam samo s prstom po zemljevidu oziroma z računalnikom po Zoomu. Škoda. Praga je v Srednji Evropi. V Srednjo Evropo grem rad. Nekoč so rekli, da je Ljubljana mala Praga. Nekoč. Ampak to je druga zgodba.

Naslov mojega panela je bil »Zaznavati nevidne grožnje«. Kar seveda ni ne vem kakšen problem. Morda se kakšne grožnje ne vidi, se pa sliši bobnenje prihajajoče nevihte. Ali pa nevidno grožnjo radioaktivnega oblaka zaznava Geigerjev števec. Panelu so hoteli dati naslov »Zaznavati grožnje, ki jih ni mogoče zaznati«. Modrovanje o tem, kako zaznavati grožnje, ki so nezaznavne, je vredno besede modrovanje.

Ampak v bistvu je s tem naslovom vse narobe. Narobe si je lagati, da je to mogoče. Usodna prevzetnost (če si sposodim naslov morda najboljšega Hayekovega dela) je, da se da zaznavati nezaznavne grožnje. Vsak otrok, vsak kmet, vsak z nekaj zdrave kmečke pameti, ve, da je bistvena značilnost nezaznavnosti ta, da zadeve ni mogoče zaznavati.

Ta razprava o nezaznavnih grožnjah ilustrira širši problem. Ilustrira vero v čudeže znanosti in tehnike, vero v možnost, da bosta naredili nemogoče, vera v to, da ima vsak zakaj svoj zato. Ilustrira mižanje pred možnostjo, da so nekatere grožnje take narave, da se jih ne da predvideti. Ilustrira zablodo, da presenečenja niso več mogoča. Zanika, da smo na nek način še vedno tam, kjer je bil pračlovek - kar naprej osupel nad silami, ki ga premetavajo skozi življenje. Drži, presenečenj je manj, redkejša so. Ampak so.

Če bi si to priznali, imamo potem dve možnosti. Prva je depresija, žalost, zanikanje in morda jeza, ki jo prinaša spoznanje, da stvari ne kontroliraš. Druga možnost pa je, da sprejmemo, da sicer nismo vsemogočni, da pa to ni razlog za malodušje. Da nismo vsemogočni, ni nič novega, zato smo biološko in sociološko zato dobro pripravljeni na to. Samo prah z vseh teh orodij, ki jih je božja previdnost pripravila, bi morali očistiti.

Seveda danes in zdaj nima nobenega smisla kar tako, na splošno, pisati o tem, kako se spopadati z nevidnimi grožnjami. Grožnja, zdaj prekleto vidna, je med nami – epidemija COVID-19. Izbruh te bolezni je bila taka nepredvidena, nepredvidljiva grožnja. Zdaj seveda vsi govorijo, kako so to predvidevali, ampak niso. Če bi, ne bi bili, kjer smo. Klofuta je to za naše zaupanje v lastno vsemogočnost. Svet se je ustavil. Virus je mogoče obvladovati samo z najbolj drastičnimi, paničnimi, skoraj histeričnimi ukrepi.

Taka presenečenja so čedalje redkejša in zato so tudi orodja, s katerimi se z njimi spopadamo, čedalje bolj zarjavela. Koliko so kje zarjavela, koliko je kje kdo pripravljen na tisto, na kar se ni mogoče pripraviti, od tega je odvisna prihodnost. Prihodnost posameznikov, skupnosti, narodov in civilizacij je odvisno od tega, kako se spopadajo z nepredvidljivim.

Nekoč je na zemljo padel asteroid in izbrisal dinozavre. Potem so planetu zavladali sesalci. Dinozavri so se krasno prilagodili na dobre čase z zelenjem poraščenih močvirij. Sesalci ne tako zelo. Niso pričakovali padca meteorita. So se pa obnesli v letih mraza in teme.

Podobno so šle skozi nepredvidene preizkušnje človeške skupnosti. Skozi vojne, lakote, kuge, suženjstva, požare in potrese. Vsaka preizkušnja je opravila neko selekcijo. Ne samo med skupnostmi. Tudi med navadami, intuicijami, vrednotami, inštitucijami teh skupnosti. V jedru vseh religij so pravila, kako se pretolči skozi težke čase. Kako najti smisel v trpljenju, kako najti upanje v smrti, kako videti vrednost vsakega življenja, kako postaviti preživetje skupnosti pred srečo posameznika. Trpljenje prednikov je v nas pustilo neotipljive občutke, kako premagati nepredvidljive izzive.

COVID-19 je tak iziv. Zdaj ne gre za to, ali smo 40. ali 30. na lestvici konkurenčnosti, gre za to, ali smo kot družba sposobni preživetja. Ali imamo v sebi dovoj tistega neotipljivega, zaradi česar skupnosti preživijo. V teh dneh kot skupnost, kot narod, kot civilizacija delamo izpit. Zdaj smo na selektivnem odseku steze. Kolesarsko rečeno se je cesta kar naenkrat postavila pokonci. Klanci pokažejo, kdo je iz pravega testa in kdo ni. Krize so trenutek resnice.

Slovencem nam na tem izpitu ne gre. Polovici je bil do nedavnega boj z Janšo pomembnejši od boja z epidemijo, epidemija pa celo priročno sredstvo za majanje vlade. Prerekali, sabotirali, zavračali so vsak ukrep, širili dvom in nezadovoljstvo. Dajali so potuho vsem čudakom in lumpom, ki so dajali slab zgled ali pa celo aktivno ščuvali proti ukrepanju.

Ampak to je manjši del problema. Gre za racionalno, premišljeno politično taktiko, ki je sicer škodljiva, jo je pa po premisleku mogoče obrniti. Večji problem je vsa tista spontana brezbrižnost, pišmouharstvo, poljubnost, neodgovornost. Zavračanje nošenja mask, nadaljevanje druženja, rokovanja, pijančevanja, skupinskega športanja; češ, saj meni ne bo nič, saj umirajo samo starejši, saj umirajo v glavnem starejši moški, naj si pač natakne masko tisti, ki v masko verjame. Sebičnost, ko gre za posel ali hobi, ki se mu niso pripravljeni odpovedati.

Vojno lahko zmaga herojski posameznik. Epidemijo lahko premaga samo skupnost, ki si dovoli zamižati pred ideologijami in prividom vsemogočnosti tehnike. In se spomniti, zakaj je preživela kot skupnost. Ker je bilo ljudem mar. Ker so začudeno občudovali, da ta svet sploh je, da so se zahvaljevali Bogu, da so sploh dobili priložnost bivanja v njem, da je bilo življenje sveto, da živi ne dolgujejo zvestobe samo drug drugemu, ampak tudi zahvalo preteklim in upanje prihodnjim generacijam.

Ta skrb za skupnost – mrtvih, živih in še ne spočetih - je v jedru neotipljivega kulturnega genetskega zapisa, ki nam je tisočletja pomagal preživeti presenečenja in ki je zapisan v naši veri. Ta kulturni genetski zapis smo dali na stranski tir. Ne vsi. Mnogi. Ne samo pri nas. Ampak samo pri nas jih je toliko na vplivnih položajih. Zato se z nepredvideno epidemijo spopadamo tako neučinkovito, tako neodgovorno.

Zato, ker si predstavljamo, da lahko obvladamo neobvladljivo, ne da bi se zatekli k neotipljivemu.

Napisano za prilogo Družine Slovenski čas, objavljeno oktobra 2020.

Lokavo izključevanje

Med tem ko število okuženih podira rekorde, se je nasprotnikom vlade zelo primerno, da predstavijo alternativnega mandatarja. To je dobro, razumljivo in tudi lokavo. Dobro je, da se s tem polje političnega boja iz sfere epidemije ter prerekanja in izpodbijanja vsakega priporočila ali ukrepa, preselilo v polje političnega. V tem polju je povsem normalno, da se opozicija trudi, da bi prišla na oblast. Morda bo zdaj manj tihega nasprotovanja ukrepom, širjenja dvoma in vzbujanja nezadovoljstva. Razumljiva je poteza, ker je osnova osnove, da mora trenutni oblasti obstajati alternativa, če naj bi bilo nasprotovanje učinkovito. Tako kot je osnova osnove obrambe morilca na sodišču, da obramba poroti predstavi drugo osebo, ki bi lahko bila morilec.

Lokava je poteza na več načinov. Najbolj očitno je ponavljanje vzorca novih obrazov. Mandatarja so si nasprotniki vlade našli zunaj opozicijskih strank. Recept je preizkušen. Opozicijski politiki so hitro pokvarljivo blago in vsake nekaj mesecev je treba poskusiti s čem novim. Voditelji opziciskih strank so vsak na svoj način diskreditirani, bolj novi manj, bolj stari bolj. Celo Tanja Fajon ni dovolj nov obraz. Tudi Karel Erjavec bo nov, ampak ne dovolj. Zato nekdo od zunaj. Do tukaj nič novega.

Novo je to, da so si lokavo nadeli ime »Koalicija ustavnega loka«. S tem so nasprotniki vlade na najboljši možen način demonstrirali svojo neustavnost in nedemokratičnost.

Kot sem že večkrat zapisal, je demokracija eden od sistemov v katerem so ljudje pripravljeni mirno prenašati oblast – da je torej nekje nekdo, ki ima več besede. Trpijo ga ne iz kakšne posebne ljubezni, ampak zato, ker jim gre boljše tako, kot če bi imeli kaos oz. bi se komandirali sami. Pred demokracijo so povsem enako funkcijo opravljali drugi sistemi – aristokratski, monarhični, diktatorski – in demokracija tudi ni zadnji tak sistem. Kaj ji bo sledilo, ne vemo. Poskušanja bo veliko, veliko krasnih idej bo propadlo – kot je npr. diktatura proletariata – kaj se zna pa tudi obnesti.

Bistvo demokracije je, da si oblast izbiramo. Legitimnost nasilja, ki ga demokratično izvoljena oblast izvršuje nad ljudmi tako, da jim pobira davke ali piše liste za napačno parkiranje, je, da so si ljudje to oblast sami izbrali. Zato je izbira bistvena lastnost demokracije. Filozof Yoram Hazony piše, da je neka oblast demokratična, če obstajata vsaj dva pola, ki lahko računata na oblast. Ne samo, da sta na izbiro, ampak tudi, da sta realno lahko izbrana, in da drug drugemu tudi priznavata pravico, da v primeru zmage tudi vladata. Da drug drugemu priznavata legitimnost, to je pomembno.

Tako razumevanje demokracije ni blizu tistim, ki v Sloveniji najbolj mahajo z zastavo (liberalne) demokracije. Poštena inteligenca je Janši pravico, da sestavi vlado, osporavala že takoj po padcu Janševe vlade. Zdaj se oglašajo ponovno in razumeti jih je, da sme v Sloveniji obstajati izbira samo med odtenki rdeče. Tisti, ki so manj inteligenca, pa še vedno na isti način pošteni, govorijo o tem, da se mora stanje v Sloveniji »normalizirati«. In normalno stanje je, da državo vodijo nameščenci dedičev prejšnjega sistema in da dediči prejšnjega sistema nastavijo tudi vse ljudi na vseh položajih.

To je ta stara normalnost, ki jo je dobro definiral Stane Dolanc v govoru v Splitu leta 1972: »Vsem mora biti jasno, da smo pri nas na oblasti mi, komunisti, kajti če ne bi bili mi, bi bil kdo drug, vendar temu ni tako in nikoli ne bo.« Citat je oguljen in še vedno resničen. S tem, da se ena stran razglaša za edino, znotraj katere se oblast sme menjati, vse drugo je pa nenormalno in protiustavno, je čudovit pokazatelj temeljne nedemokratičnosti in neustavnosti prav tega loka in tistih, ki ga napenjajo. Da bomo fair: nekaj odrekanja legitimnosti leti tudi na drugo stran – zgledujoč se po denacifikaciji del desnice ne priznava dedičem revolucije pravice, da bi vladali. Je pa to razmišljanje bistveno manj vplivno in nima realnih posledic na dogajanje.

Tako nerazumevanje demokracije ni omejeno samo na politiko. Sega na vsa področja. Recimo v medije. Podobno, kot politiki del demokratično izvoljenih strank postavljajo onkraj demokracije, novinarji postavljajo nekatere kolege onkraj novinarstva. Bojana Požarja npr. odpravijo, češ, saj ni novinar. Če ga sodno preganjajo, to ni grožnja novinarjem in neodvisnim medijem. Če ljudje v Izoli grdo pogledajo novinarja RTV Slovenija, je to grob napad na novinarje in zvonijo vsi alarmi. Če nasilnež fizično napade novinarja Nove24 in mu poskuša uničiti kamero, zamahnejo z roko, češ, saj to niso novinarji, to je Janševa televizija. Kdo je novinar in kdo ni, odločajo s pravico močnejšega oz. glasnejšega.

In potem je tu še množica drugih področij, kjer je normalno in edino pravilno, da so na položajih nameščenci, ki so jih ustoličili »pravi«, »normalni« in »lokavi«. Zakaj mislite, da je tak kraval, če ta vlada koga zamenja? Ja zato, ker menjajo »naše« z »njihovimi«. Če bi menjali desne z desnimi, mislite, da bi levi zganjali tak kraval? Zakaj je to tako boleče? Zaradi navajenosti, da so na položajih samo »naši«. Ampak sprijazniti se bo treba. Na začetku malo boli, ko pa menjavanje oblasti postane navada, se pa tudi v ustanovah in med uradništvom izkristalizira sloj ljudi, ki jih ni treba menjati. Ker so profesionalci, s katerimi lahko dela vsaka vlada. Kdo so ti, se ne ve v naprej. Bolj kot se bo oblast menjala, več stabilnosti bo sčasoma nastalo v podsistemih.

Skratka

Sistem, v katerem eni strani ne priznavaš ustavnosti in legitimnosti, ko nekaterim ne priznaš, da so novinarji, ko so nekatera mnenja taka, ki jih je odgovorno ne objavljati, ta sistem izločevanja ni demokracija. Demokracija je boj dveh ali več polov idej in menjavanje teh idej na oblasti, v medijih, v javnem prostoru. Odrivanje druge stani, postavljanje te strani izven političnega, javnega, dopustnega, pa je vojna. Je tiha, latentna, državljanska vojna. Pretiravam? Cilj vojne ni, da enkrat zmaga eden, drugič drugi, in se koračnice malo menjajo. Cilj vojne je, da se nasprotnik nikoli ne vrne. Da je njegov pojav nenormalen, da je neustaven, da je onkraj dopustnega. To mi imamo in to bo trajalo tako dolgo, dokler ne bo menjavanje oblasti normalno, dokler ne bo prevladalo prepričanje, da lahko vsaka stranka išče koalicijo z vsako drugo. Ne pa, da se vse vrti okrog izključevanja.

Če bi v Sloveniji živeli demokracijo, bi v sedanjih kriznih razmerah iskali možnosti, kako vlado razširiti, kako oblikovati vlado narodne enotnosti. Dejstvo je, da sta za to potrebna dva in da nobena stran ni nedolžna. Ampak to so detajli. Ključno je, da si priznamo, da je ustavni lok precej širši in da ima 90 poslancev.

Najprej objavljeno na Časniku oktobra 2020.

Somrak demokracije?

S knjigo Konec zgodovine in zadnji človek je Francis Fukuyama v 1990ih uokviril glavnino razmišljanja liberalne inteligence po padcu Berlinskega zidu. Teza je bila, da je komunizem propadel, liberalizem in demokracija sta zmagala, svetu bo zavladal liberalni konsenz, nič zgodovinskega se ne bo več zgodilo, ne geopolitično, ne notranjepolitično. Velik del težav, ki jih ima z razlaganjem sodobnosti liberalna inteligenca, ima korenine v tem, da je to prepričanje zmotno. Da je zmotno, da zgodovina nekam teče, in da je še bolj zmotno, da ima konec. Težave ima tudi Anne Applebaum v knjigi Somrak demokracije: zapeljiva privlačnost avtoritarizma (vir).

Anne Applebaum je ameriška zgodovinarka in novinarka, sopotnica, kronistka in raziskovalka demokratičnih sprememb v vzhodni Evropi s posebnim poudarkom na Poljski. S to državo jo veže tudi mož, Radek Sikorski, minister in viden desno sredinski politik Evropske ljudske stranke. V nekaj knjigah je kritično opisala zločine komunizma v vzhodni Evropi, za knjigo o zgodovini gulagov je dobila Pulitzerjevo nagrado.

Zamera zamere

Somrak demokracije je po eni strani knjiga o bolečini borke za demokracijo iz časov rušenja berlinskega zidu. Bolečina je človeška, ker so se z njo skregali soborci in soborke iz tistih časov in niti govorijo med seboj ne več. Bolečina je politična, ker je tista desno sredinska politika, ki je Poljsko demokratizirala in uvedla propulzivno tržno gospodarstvo, izgubila proti bolj desni stranki Zakon in pravičnost. Bolečina je intelektualna, ker je razsvetljeno liberalno demokracijo zamenjal preprost avtoritarni režim, ki da se požvižga na vladavino prava, neodvisne inštitucije, sistem, zavor in ravnovesij ipd.

Pri intelektualcih bolečina sproža spraševanja – kako je vendar mogoče, da je do tega prišlo: da liberalno demokracijo izpodrivajo avtoritarni režimi. Ne samo na Poljskem ampak tudi na Madžarskem, v ZDA, manj demokratične sile pa so v vzponu tudi v Franciji, Veliki Britaniji, Italiji, Avstriji … Da o Rusiji, Turčiji in Kitajski niti ne govorimo.

Applebaumova dobro secira, kakšni ti režimi so: bolj ali manj se požvižgajo na demokratične uzance. Avtoritarna oblast ni več sredstvo, za uvajanje ideologije – na primer (nacional) socializma - ampak da je namenjena zgolj oblasti in privilegijem. Propaganda režima da ne temelji na veliki laži (o Židih ali izkoriščevalskih kapitalistih) ampak na srednje velikih lažeh – kako se je Soros zarotil proti Madžarom, Rusi z letalsko »nesrečo« v Smolensku proti Poljakom, Bruselj proti Angležem, »Kenijec« Obama proti Američanom …

Skozi mnenja o volivcih teh režimov se zrcali, grobo rečeno, prezir do teh ljudi. Da preproste ljudi naravno privlačijo avtoritete, da je osamljenim politika edini stik z drugimi, da je avtoritarizem privlačen za ljudi, ki ne prenesejo kompleksnosti. Zamera in nevoščljivost da vodi tiste, ki so si od demokracije veliko obetali, pa se v tranziciji niso prav znašli. Na zahodu pa da se niso znašli luzerji globalizacije.

Upor proti moderni

Zamera do tistih bolj uspešnih na splošno je tisto, kar da žene drugo stran v naročje avtoritarcev. In kar žene njene nekdanje prijatelje in prijateljice, ki v življenju niso bili tako uspešni, kot ona. Ta slab odnos do ljudi, ki svobodno izbirajo populiste, slednji uspešno izrabljajo, ko se postavijo za ljudi in proti elitam. In zamera do tistih, ki so »pravim demokratom« ukradli zmago nad komunizmom vodi Applebaumovo.

Skratka, dogaja da se upor proti moderni in demokracija je v zatonu, ker intelektualno leni in nerazgledani ljudje izbirajo pohlepne in oblastiželjne politike, ki jim preko interneta in s pomočjo izdajalcev med intelektualci prodajajo laži. Drugih oblik družbenega tkiva razen politike pa ni več. To je diagnoza, ki veje iz knjige.

Diagnoza je deloma pravilna. Deloma zato, ker opisuje samo krivdo onih na drugi strani. Ker je krivcev premalo, morajo biti krivi bolj. In deloma zato, ker nekaterih stvari preprosto ni znotraj njenega konceptualnega okvira ali pa se ji zdijo neveljavne.

Zakoreninjenci drugače

S problemi liberalne demokracije se ne ukvarjajo samo liberalni demokrati, ampak tudi konservativni demokrati ali celo ne-demokrati. Njihove diagnoze so drugačne. Že Fukuyamov učitelj Samuel Huntington je v knjigi Kdo smo (vir) opozoril, da se konec zgodovine ne bo zgodil niti v nacionalni politiki. Da ostajajo identiteta in pripadnost narodu, veri, rasi in kulturi ključne družbene silnice. Liberalni konsenz jih daje v oklepaj oz. jih ima za preživele oz. jih sploh nima za ideologijo.

Upornik Hans Herman Hoppe piše, da je »demokracija bog, ki mu je spodletelo« (vir). Da so demokratični politiki, vsi po vrsti, »profesionalni demagogi«, ki nagovarjajo najbolj primitivne instinkte (vir). Če nagovarjajo pripadnost (narodu) veljajo z napačne, če zagovarjajo enakost in univerzalnost so pa pravi. Boljša od demokracije se mu zato zdi aristokracija oz. vladanje naravnih elit. Sistem, ki bi dal tem elitam več besede, pa smo uničili in ga nadomešča – no, tudi to, nad čemer se pritožuje Applebaumova.

Tudi Patrick Deneen ugotavlja, da je liberalizem v težavah (vir). Njegov odgovor je, da zato, ker je preveč uspel. Ko od človeka ostane samo še posameznik, razpade civilna družba, ljudi v neko skupnost ne povezuje nič drugega, kot razsvetljeni, razumski, pretežno ekonomski interes. Vrednotno dediščino kultur je zamenjal nihilizem, prav in narobe je stvar dogovora, morda kakšne listine pravic. Demokratični liberalizem je en sam dolg proces osvobajanja od navad, vrednot, tradicij in receptov, ki so še veljali, ko je razsvetljenstvo postavljalo temelje demokratičnim ureditvam.

Fašizem proti dekandenci

Zakaj je liberalna demokracija v težavah, bolje vidijo od zunaj. Čudenje težavam demokracije je odveč. Haidt je lepo pojasnil, na kakšne moralne temelje ljudje postavljajo odločitve: ja, na take, ki poudarjajo pravičnost in svobodo, ampak tudi na take, ki poudarjajo pripadnost skupnosti in spoštovanje svetosti. Peterson je naš svet uokviril kot stalen boj med dvema skrajnostnima, med dekadenco in fašizmom, kaosom in prisilo. Junaki da nekje na sredi ustvarjajo red, v katerem se da shajati.

Del ljudi čuti dekadenco, ki jo odpira razpadanje ali prevrednotenje tradicionalnih inštitucij kot so družina ali nacionalna država. Kaosa, ki ga prinašajo za vse in vsakogar odprte meja, nereda v glavi, ki ga povzroča prepričevanje, da je 2+2 lahko tudi 5, da beseda moški in ženska nič več ne pomenita. Ljudje si želijo avtoriteto, ki bo protiutež temu kaosu.

Karstev v recenzije Applebaumove (vir) zastavlja vprašanje o krizi Zahodnega liberalizma s poudarkom na Zahodu. Češ, kako naj bi Zahod obstal, ko njegova moč nazaduje in ga ogrožajo neliberalni režimi od znotraj in od zunaj, s Kitajsko na čelu. Ampak še vedno enači Zahod z liberalno demokracijo. Kaj pa, če ta ni glavna ali celo edina identitetna oporna točka Zahoda? Morda gre pa za spopad kultur, v katerem nam je »iliberalna« Poljska še vedno bližje kot liberalna Indija, »iliberalni« Poljski pa liberalna Nemčija še vedno bližje kot iliberalna Rusija. Morda pa mora Zahod svojo moč črpati iz svojih korenin, ne pa iz svojega izkoreninjena za potrebe promocije nekakšne univerzalne civilizacije. Kot so to v Pariški izjavi (vir) tako lepo opisali Scruton, Delsolova in drugi.

Chantal Delsol nima težav pojasniti začudenja Applebaumove. Po njenem gre za boj med vrtnarji in demiurgi (predstavljate si buldožeriste), med tistimi, ki negujejo vrt civilizacije in tistimi, ki bi ga podrli in zgradili znova. Boj na Zahodu teče že vsaj od Francoske revolucije naprej. In nanj pozabimo, ko se je treba poenotiti v boju s posebej norim vrtnarjem (nacizem) ali posebej divjim buldožeristom (komunizem). V jedru moči Zahoda je bilo soočenje idej, dialog, polemika, tekmovanje v katerem se išče ravnotežje med dekadenco in fašizmom. Da so se nehali pogovarjati, tukaj ima bolečina Anne Applebaum naše sočutje.

Rešitev je

Ann Applebaum nekje resignirano napiše, pravzaprav citira nekoga drugega, »da ni čudežnega zdravila, da ni končne rešitve, ni teorije, ki bi pojasnila vse. Ni zemljevida, ki bi kazal pot v boljšo družbo, ni izobraževalne ideologije, ni knjige pravil«. S konservativnega pola, bi ji odgovorili, da se dolgoročno ni izkazala še nobenega civilizacija, ki je bi imela svojih temeljev ne imela v presežnem; v veri, da nad nami ni samo modro nebo. Tudi knjiga pravil obstaja.

Post scriptum za Slovenijo

V analizi Anne Applebaum Slovenci se in se ne prepoznamo. Ja, pri SDS opazimo nekatere podobne vzorce: Soros kot zarota, nagovarjanje tistih, ki jih je tranzicija ogoljufala, pihanje na dušo drugorazrednim, sovraštvo do tranzicijskih uspešnežev ... Ampak nezadovoljstvo nekaterih je realno. Da se na ta način ne sme zbirati volilne podpre, je tudi način zbiranja volilne podpore.

Svetlobna leta pa je Slovenja daleč od tega, da bi stranka Dom dosegla absolutno večino na volitvah; vse levo od SLS bi imelo v parlamentu skupaj pet poslancev; Rupel, Peterle in Jambrek pa bi pisali zagrenjene knjige, kako so jim kmetavzarji ukradli demokracijo in svobodo. Demokratizacijo je pri nas ukradel nekdo drug. In ja, Anne Applebaum ima prav. Je nekaj privlačnega na avtoritarizmu. Samo da pri nas častijo še Titovega.