Partizani na južni meji

Na vrhuncu begunsko-migrantsko-teroristične krize je Janez Janša objavil članek z naslovom »Konec Evrope«. Gre za eno boljših analiz, kar smo jih lahko pri nas prebrali. A zaključil je ostro:

“In kaj, če bo vlada še naprej cincala in preučevala ter služila zgolj kot transportni servis nezakonitega imigrantskega vala? V tem primeru se bomo morali državljani za zaščito meja naše države, spoštovanje zakonitega reda in v obrambo svobodne Evrope brez notranjih pregrad in vladavine strahu organizirati sami.”

In se je vsulo, kot da bi ljudje resnično verjeli, da so v Depali vasi komaj preprečili, da ni poslal tankov, da obkolijo Murglje (sic!). Če bi na »nevarnost« opozarjali samo mladinci, ki itak v vsem vidijo grosupeljsko zaroto, bi še šlo. Ampak kritiki so se pridružili tudi komentatorji, ki jim ne moremo očitati pomanjkanje distance ali zdrave pameti. Crnkovič je npr. napisal:

»ISIS destabilizira Evropo z bombami in kroglami, @JJansaSDS pa SLO s takimi izjavami. Jaz pa zaupam SV (Slovenski vojski –op.p.) in Policiji«.

Mnenj, kako je skrb za red in mir treba prepustiti vojski in policiji, je bilo še veliko. Prav prikladno za nadaljevanje tele kolumne so prihajali z leve. In prav vsegliharsko me nič ne moti, če se tudi z levimi kdaj strinjam. Ne bo pa tole strinjanje vsem všeč.

1941

Zamislimo si, da bi spomladi leta 1941 komunisti v Slovencu objavili nekaj takega: »V primeru, da redna jugoslovanska vojska ne bo opravila svoje dolžnosti, se bomo morali državljani za zaščito naše države in v obrambo svobodne Evrope organizirati sami.« S strani takratnih mnenjskih voditeljev bi padlo po njih, češ, imamo legalno vlado, ki je, tako kot Poljska vlada, v Londonu, imamo Kraljevo vojsko v domovini, naloga le te je odpor proti okupatorju, vi s svojo politično agendo ostanite kar lepo doma in ne zlorabljajte krize za prevzemanje oblasti. Ali, z besedami Marka Crnkoviča Edvardu Kardelju:

»Politik mora biti legalist. Vedno državotvoren, nikoli subverziven. Tudi v opoziciji. Tudi, ko je kritičen. Zlasti danes«.

Si predstavljam, da so slovenski politiki nekaj takega namignili komunistom leta 1941, a ni zaleglo.
Kot še marsikaj, tudi slovenski odnos do islamskega terorizma trpi zaradi »partizanov in domobrancev«. Trpi zato, ker mora biti tudi ta današnji odnos v službi zmanjševanja oz. opravičevanja včerajšnjih zločinov. Ker je misel, da naj bi bil politik »vedno državotvoren, nikoli subverziven« hvalevredna izjema in ne pravilo v našem javnem prostoru. Morda velja za sedanjost tukaj, ne velja pa za preteklost in ne velja za ne-tukaj.

Borec za svobodo ali terorist

Rajnka socialistična federativna republika Jugoslavija je zagovarjala in logistično podpirala številne borce za svobodo oz. teroriste. Nek površen pregovor pravi, da kar je za enega borec za svobodo, je za drugega terorist. Površen pregovor. Je namreč razlika, ali nekdo napada sovražno vojsko in policijo (npr. izrealsko) ali pa napada naključne civiliste na (izraelski) ulici. Prvo je napad na okupatorja, drugo je ustrahovanje (teroriziranje) civilistov. Da bi revolucija 1941-1945 izpadla svetlejša, smo še naprej priča latentnemu odobravanju, zagovarjanju, relativizaciji ali vsaj razumevanju terorizma.

Relativizacija se bo pojavila v komentarjih tule spodaj. Našel se bo nekdo, ki bo rekel, da je največji terorist npr. Coca Cola, saj sili svet v potrošništvo, uničuje planet, jetra in kaj vem kaj še. Relativizacija je, da so tisti kmetje v Oregonu teroristi, čeprav so zgolj zasedli nek javni prostor in ne ustrahujejo Oregona. Nobena novoletna zabava na prostem zaradi njih v Oregonu ni odpadla. Ni vsak oborožen človek terorist. Kot tudi ni terorist vsak vojak ali vsak borec za svobodo.

Razumevanje za terorizem se pokaže v razmišljanju, da menda evropski muslimani v svojih četrtih ne živijo tako dobro, kot njihovi vrstniki iz belskih elitnih naseljih in zato je razumljivo, da se upirajo. Najbolj je to razumljivo tistim, ki razumejo, da tudi ključavničar Broz, učitelj Kardelj, falirani kemik Kidrič, tesar Maček, vsi ti niso imeli pravih možnosti za vključitev v družbo in so skupaj s podobnimi depriviligiranimi posamezniki iz težkih socialnih razmer sprožili boj, rezultat katerega so bili v prvem letu skoraj samo slovenski rojaki. Da ne prištejemo tistih, ki so jih pobili Italijani ali prepustili lakoti in boleznim na Rabu ali Gonarsu.

In potem je poleti in jeseni 1942 ponovno nastopila situacija, ko so se morali državljani za »spoštovanje zakonitega reda« in v obrambo pred »vladavino strahu organizirati sami«. In je bilo spet narobe, ker so se organizirali v vaške straže. Revolucionarji so jim dali ime bela garda. Po belih uniformah uradne ruske carske vojske.

In kaj sta poanti?

Prvič, da je za poenostavljeno razumevanje stvari sitno, da je treba dati prav Janši in komunistom v paketu. Glede na geometrijo političnega parketa to nekako ne gre. Ali pa si priznati, da stvari niso tako enostavne, kot se kažejo na prvi pogled.

In drugič, da če se morajo ali hočejo državljani samoorganizirati za nasilne aktivnosti, iz tega redko nastane kaj dobrega. Monopol nad nasiljem mora imeti država in biti pri tem strogo omejena in nadzorovana. Če jo je Janša s citiranim stavkom skušal motivirati, to razumem. Če bi zbiral partizane pač ne.

Najprej objavljeno v Časniku 6.1.2016.

5+1 razlog proti

1. Ker Zakon spreminja definicijo družine. Ruši definicijo nečesa, kar je imelo svojo vlogo in pomen od pamtiveka in kar je bila osnovna celica vsake človeške družbe do zdaj.

2. Ker Zakon ukinja očitno dejstvo, da smo na svetu moški in ženske. Pojem moškega in ženske se črta v edinem zakonu, kjer je neizogibno, da dva spola sploh sta.

3. Ker sta rešitvi pod točko ena in dva provokaciji. Pravice istospolnih (večino jih že imajo) bi lahko nadgradili tudi tako, da bi se vprašanjem, ki delijo, izognili. Ampak so predlagatelji zavračali predloge in iskali kulturni boj.

4. Ker je pravica otroka, da ima očeta in mamo nad pravico, da imata dve odrasli osebi otroka. Te varovalke v zakonodaji zdaj ni več.

5. Ker o Zakonu ni bilo prave razprave. Soočenju stališč in argumentirani debati se je kvaziliberalni politično-medijski kompleks najprej izognil tako, da je zakon potisnil skozi parlament po hitrem postopku. V času referendumske kampanje je z neorganiziranjem debat na TV in begom pred soočenji v živo ohranil debato v plitvini popreproščenih gesel.

in nenazadnje

6. Ker je čas za pravico biti proti. Ker se vse, ki se ne uklanjajo modernemu kvaziliberlanemu konsenzu zasmehuje kot drugorazredne nazadnjake. Ker ni oportuno biti proti. Vsaj v anonimnosti volilne kabine lahko povem, da imam tega vseznalstva oblasti in nestrpnosti dovolj.

In proti bom nerad, ker izenačitev medsebojnih pravic članov istospolne in raznospolne skupnosti podpiram.

Kdor bo volil proti je sovražnik našega ljudstva

Gradovi iz mivke:

Ne gre jim za nobeno multikulturnost, toleranco in človekove pravice. Konsistentni so ti kulturni bojevniki v rušenju in napadanju tega, kar njim nič ne pomeni, drugim pa veliko.

Dve poroki in pogreb:

Pametno bi bilo poljubne zveze dveh oseb v otipljivih pravicah in dolžnostih med partnerjema izenačiti z zakonsko zvezo, ohraniti pa simbolno razliko med zakonsko zvezo in drugimi oblikami partnerstev. Za tako rešitev bi našli veliko večino v parlamentu in v družbi ter si prihranili prepir, ki onesrečuje skoraj vse, razen miselnih površnežev.  

Ampak nekomu se je zdelo, da se lahko spotoma, ko rešuje statusne probleme istospolnih partnerjev, še poserje na enega od peščenih gradov in je to tudi naredil.

Ni bilo dovolj urediti medsebojnih pravic partnerjev v istospolnih zvezah, treba je bilo spreminjati in razvrednotiti definicijo zakonske zveze. Zakaj? 

Ker gre za kulturni boj

Za politiko. Za naše in vaše. Za rdeče in črne. Za partizane in domobrance. 

Za najboljšo ilustracijo je zaenkrat poskrbel aktivist #časjeZA Roni "@had" Kordiš na tviterju:

Vir: @had

Gre za predelavo komunističnega plakata, ki je "vabil" na "demokratične" volitve novembra 1945 (levo). Te so legitimirale vzpostavitev totalitarnega režima v takratni Jugoslaviji.

Na tistih volitvah so glasovali tako, da so v eno ali drugo skrinjico spustili gumijasto kroglico. Skrinjica za glasovanje proti režimu je bila črne barve. Kroglica je v črni škatli zaropotala in volilna komisija je natančno vedela, kdo je glasoval "proti ljudstvu" in je, kot pravi plakat, "sovražnik našega ljudstva". Ti ljudje so imeli kasneje v življenju (milo rečeno) težave z režimom.

Ali kot je napisal Frane Milčinski Ježek:

Cinca marinca, ta je zoper nas 

u črna skrinca 

vrgu je svoj glas. 

Je na planke šel sedet 

padu na štrapac 

in zdravniki so dejal 

ta u reakcionar 

Cinca marinca, ta je zoper nas 

u črna skrinca 

vrgu je svoj glas. 

Z dinarjem se ni za igrat 

to je nevaren špas 

men se zdi, da bolš bi bile 

frnikule za nas.

Zakon, ki vsem jemlje

Na tviterju sem včeraj napisal:

@MitjaBlazic Se zavedate, da novi zakon ne izenačuje vaših zvez z zvezami m+ž ampak z zvezami dveh random oseb? @llisjak

— Žiga Turk (@zzTurk) December 7, 2015

Kaj sem hotel povedati?

Zakonska zveza (sicer med moškim in žensko, ampak zdaj to sploh ni bistveno) je bila od pamtiveka izjemno cenjena celica družbe. Cenile so je vere, države, ljudje. Velika želja istospolnih je bila, da bi bile tudi njihove skupnosti enako cenjene in priznane. Samo tako si lahko razlagam željo po popolni izenačitvi porok.

Ampak sprejeta novela ZZZDR ne reče, da so skupnosti istospolnih partnerjev enakovredne skupnostim mož in žena, ampak reče, da je zakonska zveza skupnost dveh oseb; kakršnihkoli, ni treba, da imata namen osnovati družino, ni treba, da da se privlačita, ni treba, da se imata rada, nič ni treba, zadostuje, da sta to dve fizični osebi. Katerikoli*. Nobene vsebine. Prazno. In v tej izpraznjenosti, v tem najmanjšem skupnem imenovalcu, naj bi si bile po novem vse zakonske zveze enake.

Meni se zdi, da rešitev na simbolnem nivoju vsem jemlje in prav nikomur ničesar ne daje. Na nivoju pravnoformalnih pravic je drugače, ampak za te ne bi bilo potrebno simbolno demontirati zakonske zveze.

* Mislim, da je v zakonu ostalo, da ti dve osebi ne smeta biti brat in sestra in da ne smeta biti brata ali sestri. Premislek o tem, ali je to še smiselno, nastavlja ogledalo tudi rešitvi kot celoti in naj ga bralec opravi sam.

Dve poroki in pogreb

O tem, kaj se z nami zgodi po smrti, so mnenja sicer deljena, ampak mar ne bi bilo zanimivo, če bi lahko opazovali lasten pogreb: kdo se nas je spomnil, kaj so povedali govorniki, kdo je res jokal in kdo je prišel samo zato, da vidi ‘žlahto’ ali prijatelje; kaj se je govorilo na sedmini, kako so se skregali za dediščino in podobno.

Pa bodimo skladno z duhom časa drzni, dovolimo si biti napredni in naredimo korak iz škatle. Zakaj pa bi sploh morali biti mrtvi, da bi imeli pogreb? Zakaj pa ne bi, dokler smo še čili in zdravi, organizirali svojega pogreba? Bomo vsaj zagotovo slišali, kaj imajo o nas povedati, srečali se bomo s starimi prijatelji in sošolci, ki jih od osnovne šole nismo videli, poslušali svoj nekrolog, videli, kdo je prinesel venec in kdo je ‘škrtaril’. To bomo lahko opazovali zagotovo, to ne bo samo možnost, v katero del verujočih verjame. V naprednem duhu enakosti in enakopravnosti bi bila dostopna prav vsem ljudem.

Na Žalah npr. bi bil ob desetih pogreb gospe, ki bi bila v krsti mrtva, ob enajstih pa pogreb gospoda, ki bi med venci živ sedel na stolu in se pogrebcem kasneje pridružil na prigrizku.

Ne vem, če o tem obstaja kakšen zakon, ampak po moje se bo ustavilo že pri osmrtnici v časopisu, na Žalah pa zagotovo.

Stvar dogovora

Morda pa se najde društvo »novopogrebnikov«, ki bo zahtevalo, da se nesmiselne omejitve glede pogrebov odpravijo. Našli se bodo intelektualci, ki bodo rekli, da to »nikomur nič ne jemlje«, samo tistim, ki bi radi bili tudi pri tem svojem zadnjem dogodku zraven, »nekaj daje«. In sploh ne dvomim, da se manjšini, ki nima občutka za svetost življenja, ideja o prisotnosti na lastnem pogrebu niti ne zdi sporna. Zakaj bi pa moral biti človek, na katerega pogrebu smo, sploh mrtev? Saj to je zgolj stvar dogovora v družbi, bi rekli.

Veliki večini pa bi se to zdelo narobe. Poseben odnos do mrtvih je ena od tistih stvari, ki nas definirajo. Če kateri razumevanja za to nimajo, jih bomo tolerirali, ne morejo pa nas prisiliti, da bi pogrebom še živih dajali enako simbolno veljavo kot pogrebom mrtvih, niti, da jim bo država skozi svoje zakone dala enako priznanje.

Izsiliti tako priznanje bi bilo nasilje društva »novopogrebnikov« nad bistvom človeka. Podobno, kot bi bilo nasilje, če bi društvu prepovedali, da si organizirajo svoje rituale, ki spominjajo na pogrebe. Spominjajo na pogrebe, niso pa pogrebi.

Od pogreba do poroke

Za pogrebe je bilo od pamtiveka bistveno, da je oseba mrtva. Za zakonske zveze je bilo od pamtiveka bistveno, da se poročata moški in ženska, ker bi lahko zasnovala družino. Če kakršnikoli pari vstopajo v zakonsko zvezo, potem bi tudi pogrebe lahko organizirali za žive in za mrtve osebe.

Preden zajamemo sapo, najprej pojasnilo in opravičilo. Namen primerjave pogreba in poroke je zgolj opozoriti na simbolni pomen, ki ga imajo v človeški civilizaciji dogodki in inštitucije. Po tem se podobnost neha. »Novopogrebništvo« bi bila kaprica. Istospolna usmerjenost pa je naravno in neustavljivo nagnjenje. Ta razlika je pomembna, če bi primerjali moralnost enih in drugih. In ni pomembna, če skušamo bralcu predočiti simbolični pomen zakonske zveze. Namen te kolumne je to slednje.

Bistvo spora okrog Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih je namreč v simboličnem pomenu zakonske zveze. Ta simbolika se zrcali v členu, ki definira zakonsko zvezo. Prej je bila ta definirana kot »z zakonom urejena življenjska skupnost moža in žene«. Prej je država samo v zakon prepisala, kar je vsem jasno od pamtiveka. Po novem pa naj bi bila »z zakonom urejena življenjska skupnost dveh oseb«. Kakršnihkoli. Analogno temu bi bilo, da na pogrebu ne potrebujemo mrtveca ampak zgolj osebo.

Svetost življenja

Ljudi določa odnos do prvih in zadnjih reči, do rojstva in do smrti. Oboje je povezano s svetostjo življenja. Iz nje izhajajo človekove pravice. Ena najbolj osnovnih je pravica do svojega otroka. Da se otrok staršem ne jemlje, je tako samoumevno, da tega ni potrebno niti pisati. Ena osnovnih človekovih dolžnosti je skrb za svojega otroka. Skrb si delita oče in mama.

Odnos med dvema raznospolnima osebama je za velikostni razred odgovornejši od odnosa med dvema istospolnima osebama zaradi teoretične možnosti, da se v tem odnosu rodi otrok. Ta verjetnost je pri heteroseksualnemu paru neskončno večja, kot da se otrok rodi homoseksualnemu paru. Verjetnost slednjega je namreč nič. To je objektivno dejstvo, ki ga nobena politična ali referendumska odločitev ne more spremeniti.

Bistven element zakonske zveze je verjetnost, da se v njej rodijo otroci. Ustvarja okolje za skrb za otroke in s tem za nadaljevanje vrste. V tem je objektivno drugačna od istospolnih zvez ali pogodb med odraslimi osebami, ki jih sklepajo zaradi skrbi drug za drugega in ne zaradi tretje osebe.

Zakonska zveza nima posebnega mesta v družbah zato, ker bi se družba veselila z dvema, da se imata rada, ampak zato, ker se v takih zvezah običajno rodijo otroci in nadaljujejo vrsto.

Nikomur ne škodi, če poseben pomen zakonskih zvez prizna tudi država in pritrdi simbolni vlogi, ki jo skozi zgodovino taka zveza ima; četudi ali pa še posebej, ker živimo v časih, ko eni trdijo, da je ljudi na planetu itak preveč, drugi pa predvidevajo, da bomo otroke zaželenih lastnosti prej ali slej naročali kar po spletu.

Politična zloraba istospolnih

Razumeti simbolno ni enostavno. Politiko imamo zato, da v imenu državljanov odloča o stvareh, ki so komplicirane. Žal je slovenska politika zamudila priložnost, da bi se odločila pametno.

Pametno bi bilo poljubne zveze dveh oseb v otipljivih pravicah in dolžnostih med partnerjema izenačiti z zakonsko zvezo, ohraniti pa simbolno razliko med zakonsko zvezo in drugimi oblikami partnerstev. Za tako rešitev bi našli veliko večino v parlamentu in v družbi ter si prihranili prepir, ki onesrečuje skoraj vse, razen miselnih površnežev.

Ampak nekomu se je zdelo, da se lahko spotoma, ko rešuje statusne probleme istospolnih partnerjev, še “poserje” na enega od peščenih gradov in je to tudi naredil. Dodatna svinjarija je, da se je pri tej svoji raboti skril za geje.

Zagovorniki spremembe zakonodaje prikazujejo referendum, kot da bi bil o pravicah gejev. Ali da je celo o njihovem življenjskem slogu. Povprečnega geja postavlja v položaj, da si ta misli, da se vsi, ki so PROTI, zgražajo nad tem, kar počne v spalnici ali da jim ne privoščijo enakih pravnoformalnih pravic, kot obstajajo v zakonski zvezi. Res podlo! In to zato, ker je ob tako enostavno uokvirjenem problemu lažje mobilizirati ljudi. In ja, lažje je tudi za nekatere telebane, ki na primitiven način zagovarjajo PROTI.

Ne gre za moralo. Tudi ne gre za pravice. Niti ne gre otroke. Vsaj tiste posvojene ne. Gre za to ali bo država z zakonom spreminjala simbolni pomen nečesa, o čemer se ljudje vseh narodov, kultur in veroizpovedi (vključno z ateisti) od pamtiveka strinjajo. In to je, da je zakonska zveza zveza moškega in ženske in da je njen smisel v osnovanju družine. Gre za to, ali naj bi bil človek, na pogrebu katerega smo, mrtev, ali bi lahko izglasovali, da zadostuje, da je tam pač »oseba« in vsem »pogrebom« dali enak družbeni status.

Popravljanje napak vladajoče politike

Politiki so se odločili slabo in zdaj moramo državljani napako popravljati. In oboji, tisti ZA in tisti PROTI imamo problem. Če ga seveda hočemo videti.

Tisti, ki so PROTI imajo problem zato, ker bodo istospolnim državljanom vzeli širitve pravic, ki jim jih zakon prinaša in do katerih so po mojem mnenju upravičeni. In še zato, ker bodo glas PROTI po krivici interpretirali kot da jih imajo za kaj slabše ali manjvredne ljudi.

Prav iz spoštovanja do dolge poti, ki so jo istospolni prehodili – od preganjanja in nestrpnosti do sprejetosti – sem dolgo razmišljal, ali naj se v zvezi z referendumom sploh oglasim. Pa sem se, ker je po mojem mnenju problem večji od pravic ene manjšine ali morale druge manjšine.

Tudi tisti, ki bodo ZA, imajo problem. Državljane Slovenije bodo oropali za tako formalno razumevanje in vrednotenje zakonske zveze in družine, kot so ga imele vse kulture, vse civilizacije, od pamtiveka.

Problema nista čisto simetrična. Glas PROTI ne pomeni, da položaja istospolnih skupnosti ne bi mogli jutri urediti bolje, kot je zdaj. Glas ZA pa pomeni, da se kot družba odpovedujemo posebnemu in dragocenemu pomenu zakonska zveze in družine. Za zmeraj.

Sklep

Konservativec v meni je PROTI, ker Zakon spreminja tradicionalno pojmovanje zakonske zveze in družine. Liberalec v meni je PROTI, ker država uporablja svojo zakonodajno moč, da spreminja, kako naj bi ljudje razumeli nekaj, kar že dolgo in dobro razumejo. Liberalec v meni pa bi podprl, da se partnerske skupnosti dveh poljubnih oseb uredi tako, da so v realnih medsebojnih pravicah partnerjev izenačene z zakonsko zvezo. Žal, te možnosti na referendumu ni.

Priznanje: razmišljanje dolguje nekaj idej članku Susan M. Shell – The liberal case against gay marriage.

Najprej objavljeno v Časniku 8.12.2015.