Redukcija na Hitlerja, z otroki

Včeraj smo dobili sodno potrjeno, da je dopustno, da nek medij vleče vzporednice med družino nekega politika in družino Josepha Goebbelsa (v kateri sta starša hladnokrvno ubila šest svojih otrok) in da so ob tem dovoljena vsa sredstva, tudi uporaba fotografij mladoletnih otrok tega politika.

Ad Hitlerum

Vse to je bilo namenjeno plastični podkrepitvi "argumenta", ki mu stroka pravi "Reductio ad Hitlerum" in je znan debatni udarec pod pas:

Reductio ad Hitlerum, also argumentum ad Hitlerum, (Latin for "reduction to" and "argument to" and dog Latin for "Hitler" respectively) is a term coined by conservative philosopher Leo Strauss in 1951.[1] According to Strauss, the Reductio ad Hitlerum is an informal fallacy that consists of trying to refute an opponent's view by comparing it to a view that would be held by Adolf Hitler or theNazi Party.

Ta zvijača ne nagovarja razuma, ampak učinkuje na instinkte ljudi: če obstaja paralela s Hitlerjem, potem tista reč nedvomno mora biti slaba. Nasprotniku se ni treba ukvarjati s tem, v čem je ideja res slaba, v čem, v konkretnem, je politika, ki jo avtor napada zares - torej racionalno - napačna. Ves ta trud, vsa argumentacija, dokazi, številke, niso potrebni.

Zato uporaba zvijače "Reductio ad Hitlerum" že sama po sebi novinarju ne more biti v ponos; vsaj novinarju, ki bi rad prepričal z argumenti, novinarju, ki nagovarja razum, ne pa čustev ljudi, novinarju, ki bi se rad dvignil nad primitivno pljuvanje po forumih, ne pa širil meje javnega diskurza proti dnu.

Hladna državljanska vojna

V pregretem ozračju hladne državljanske vojne, ki se zadnja leta širi po Sloveniji, "Reduction ad Hitlerum", "ad Titum", "ad komunistem" uporabljata obe strani. In nižata nivo javnega dialoga. Nihče pa še ni padel tako globoko, da bi za večjo grafičnost uporabil mladoletne otroke oz. družino.

Sodišče je zamudilo priložnost, da nekaj naredi za ohladitev vojne, zaustavitev spirale in preprečitev nadaljnjega padanja kakovosti javnega dialoga v državi. Morda ni edino, ki je poklicano za to. Zamudili so jo tudi drugi, ki se sicer redno oglašajo v zvezi s to ali ono pravico. In tonemo dalje. To ni dobro za nikogar.

***

Sporoča pa sodišče še nekaj, kar je za obstoj pluralne družbe, pravzaprav za obstoj družbe, kot jo poznamo zadnji milijon let, še dosti bolj nevarno kot toleriranje zvijače "Reductio ad Hitlerum".

Družina pri maši

Ob Goebbelsovi so bile objavljene slike Grimsove družine pri maši. Mladina verjetno razpolaga s slikami samega Grimsa, ko je ta slikan diktatorsko od spodaj kot Goebbels, gotovo ima tudi slike Grimsove družine, ko so bili na strankarskih, športnih, kulturnih in drugih prireditvah.

Tudi tam so bili verjetno v prvih vrstah. S tem, ko se politik usede (ali ga posedejo) na vidno mesto, hoče povedati, da mu ta prireditev res nekaj pomeni. Želi(jo), da se ve, da je bil tam, da navija za športni klub, se veseli uspeha znanstvenikov ali podjetnikov, ceni umetnika na odru. In seveda računa, da bo s tem sporočilom pridobil volivce, ki te stvari tudi cenijo ali jih pridobil za politike, kjer se šport, znanost, umetnost ceni. Ko se politik usede v prvo vrsto pri maši, pove, da ga ni sram, da ne skriva, da je kristjan.

Če gre politik kam z družino, pove, da ga ni sram, da ne skriva, da ima družino, da ceni to osnovno celico družbe. Podobno, kot če gre na javno prireditev s psom, pove, da ima rad živali, če gre na parado ponosa, da nima predsodkov, če gre na Viktorje z ljubico namesto z ženo, da je pravi mačo, in podobno.

Zvijačo "ad Hitlerum" bi Mladina torej lahko ilustrirala na veliko načinov. Ampak izbrala je sliko z družino in sliko, ko je družina pri maši. In sodišče je reklo, da je to v redu. Saj so res bili pri maši in celo v prvi vrsti.  Kaj pa hodi k maši z družino? Kaj pa se jim je bilo treba siliti v prvo vrsto? Sodišče je presodilo, da ni prav, da si politik točke nabira z družino. Ni pa nič narobe, če jih nabira s psi in konji, kuharji in krojači, znanstveniki in kulturniki, partizani in domobranci, hetero in homoseksualci, ljubimci in ljubicami. Je družina res nekaj tako zavrženega?

Ustrahovanje

S to sodbo je sodišče potrdilo, kar politikom dopoveduje del medijev: naj javno ne izpričujejo, da so verni ali da so družinski. Da naj bosta vera in družina nekaj, kar se skriva. Samo na ta način bo politik, ki je tudi skrben družinski oče, zavaroval svoje otroke pred medijskimi zlorabami, samo tako, da bo zatajil, da ima družino in tako, da bo tajil, da je kristjan.

To protidružinsko in protiversko ustrahovanje je zdaj dobilo sodno varstvo države. Za namen takega ustrahovanja je dovoljeno čisto vse, orožje so lahko tudi mladoletni otroci. Tudi demokrate in liberalce, ki jim gre Grims na živce, ki niso verni in nimajo družin, bi to moralo skrbeti.

Omejena odgovornost

Med tem, ko se slovenski šolar nauči vse o desnem samostalniškem prilastku in razmnoževanju paramecija ter ko ga še vedno futrajo z idejo, da če nekdo nekomu nekaj predrago proda ali je pripravljen prepoceni kupiti, da ga izkorišča (ampak ga ne, če je transakcija prostovoljna), celo diplomanti univerz ne poznajo najbolj osnovnih konceptov kapitalizma.

In potem, kot je sočno napisal Mitja Iršič, je "povprečen Slovenec ob manjku znanja o prostotržni ekonomiji zelo lahka tarča kvazi socialistov, ki mu buče prodajajo zavite v celofan njegovega neznanja."

In zdaj mu prodajajo buče, da naj bi lastniki zgubaških podjetij poplačali izgube in dolgove, ki so jih ta podjetja naredila. Ko se kriza poglablja, dnevi vroči, pivo pa čedalje dražje, se začenjajo pozivi k linču ali pa vsaj zaplembi premoženja neodgovornih lastnikov. Tak aktualni lastnik je Cerkev, zgubaška pa so podjetja v njeni lasti: Gospodarstvo rast, Zvon 1, Zvon 2 ipd.

Kaj se jim je bilo Cerkvi treba iti kapitaliste in zakaj so se spustili v igro, ki so jo očitno obvladovali fantje in dekleta iz nekega drugega foruma (pa celo tem se je v krizi pogosto zalomilo), je tema za kak drug zapis.

Tule bi rad samo opozoril na eno od najpomembnejših institucionalnih inovacij kapitalizma - na družbo z omejeno odgovornostjo oz., kot ji pravijo v deželi izumiteljev, limited liability company. Gre za obliko gospodarske družbe, kjer je izguba, ki te lahko doleti, omejena; tipično na vložek v podjetje. Kdor je npr. kupil za 1000€ delnic Primorja, bo v najslabšem primeru izgubil teh 1000€, ne glede na to, kakšno izgubo, škodo, ipd. bi Primorje utegnilo narediti. Tudi lastniki malega d.o.o.-ja ne bodo izgub podjetja pokrivali iz svojega osebnega premoženja, ne glede na to, kako veliko vilo imajo in kako dolgo jadrnico.

In čeprav komu v pravičniškem besu to ni všeč, se je taka ureditev izkazala za dobro. Bila je ena od konkurenčnih prednosti, ki jih je Zahod pred nekaj stoletji imel pred drugimi civilizacijami. Kjer so ti odrezali roko ali nogo, če si ga poslovno preveč lomil. In potem se ni čuditi, da se tam niso ravno drenjali, kdo bi smel kam investirati. 

Taka oblika podjetij je na nek način (to bo zdaj všeč socialistom) demokratizirala kapitalizem. V taka podjetja (eno prvih organiziranih na tak način je bila angleška Vzhodnoindijska družba) so vlagali tudi mali ljudje. S tem niso ogrožali eksistence svoje družine, so pa omogočali izvedbo projektov, ki so zahtevali več denarja, kot ga je bil sposoben zbrati še tak bogataš. Crowdfunding torej, iz časov, ko še ni bilo revije Wired.

Tudi naši zgubaši so podjetja z omejeno odgovornostjo. Če tega niste vedeli, pravzaprav nič hudega. Tudi če ste solastnik zgubaša (imate kakšno delnico), se vam ne bo nič zgodilo, le delnica bo vredna nič. In da so to podjetja z omejeno odgovornostjo, so morali vedeti tudi tisti, ki so z njimi poslovali in jim dajali posojila. Za njih je pa to poklic!

S paragrafi nad korupcijo?!

Vsi smo proti korupciji.

Ampak v določenih okoliščinah je to edini način, da do česa prideš. V prejšnji državi si dosti lažje kupil jugota ali stoenko tako, da si pač nekje nekoga poznal, ali pa si ga spoznal s pomočjo kuverte. Trg avtomobilov pač ni deloval. cene so bile omejene, republike so imele kvote, povpraševanje je bilo večje od ponudbe. In v takih razmerah seveda cvete korupcija. Na veliko veselje vseh, ki so znotraj tega sistema bili na položaju, da so o čem odločali.

Za zdravstvo nekateri pravijo, da še dandanes pomaga kakšna kuverta, viski ali kava. A tega nihče ne trdi za zasebno zdravstvo, tam, kjer uslugo preprosto plačaš. Pa saj ne gre za nobeno znanost. Bralec sam zelo dobro ve, kje gredo stvari gladko same od sebe in kje je treba zadeve "podmazati".

Na napačnem koncu

In zato je vse to paradiranje z bojem proti korupciji spet lotevanje problema na napačnem mestu. Če trg za avtomobile deluje, niso potreben nobene kuverte, da prideš do avta. Če v mesnici za malo boljši kos mesa pač nekaj več plačaš, se ni treba z mesarji meniti pod pultom. Če zdravstveni sistem deluje, potem prideš hitro na vrsto brez kuverte, steklenice viskija ali vsaj zavojčka kave. Če je zakonodaja kratka, jasna, če je pravil in omejitev malo, če so taka, da se jih lahko razume na en sam način, če uradništvo deluje, če na sodišču dosežeš pravico v realnem času, potem ni nobene potrebe, da bi se kje koga podkupovalo.

Če se javni sektor spodbuja, da deluje podjetno, potem bo javno naročal podjetno - tako, da se mu splača, tako, da bo za čim manj denarja dobil čim več. Zasebna podjetja ne kupujejo računalnikov ceneje od javnih zato, ker imajo tam bolj obsežna in podrobna pravila o naročanju, ampak zato, ker je lastnik motiviran, da kupi poceni in si zniža stroške.

Če se politika ne vtika v gospodarstvo, ne vedri in oblači o vsaki malenkosti, potem je tudi potrebe za to, da se jo podkupuje, manj. Če ne posega na trg, ne izbira zmagovalcev, ne pomaga izbranim podjetjem ... potem je ni za kaj podkupovati. Zato je tako velika korelacija med državami, ki so visoko na neoliberalnih indeksih gospodarske svobode in državami, ki so visoko na lestvicah nekoruptivnosti. Če svobodno tržno gospodarstvo deluje, priložnosti za korupcijo ni. In tega bi se morala lotiti politika: uvajanja svobodnega tržnega gospodarstva tudi v Slovenijo. Po 20 letih bi bil že čas.

Ampak

Politike veseli, da imajo oblast, da imajo moč, da imajo vpliv. Zato se politika nerada umika. Rada komandira in planira. Zaradi boljšega vtisa pa bi napisala nekaj deset strani paragrafov o tem, kaj se vse ne sme, o čem se vse poroča, kako se vse nadzira, da bi bilo manj korupcije. Po možnosti tako zapleteno in dvoumno, da se korupcije lahko obtoži kogarkoli. In da zagotavlja delovna mesta uradništvu, ki bo še bolj natančno popisovalo, koliko centilitrov cvička je bilo v steklenici, ki jo je ministru dal župan.

In seveda vse nikoli ne bo pisalo. Kam pa pridemo, če bi npr. v zakone pisali, da bivši politiki še x-let po koncu mandata ne smejo dobivati zastonj ... npr. avtobusnih kart.

Skratka, za boj proti korupciji največ naredimo tako, da vzpostavljamo svobodno tržno gospodarstvo in odgovornost v političnem sistemu. In zagotovo ne tako, da na sramotilni steber obesimo ljudi, ki bi politični stranki darovali 50€.

Modrosti Steva Jobsa

Jagodni izbor tistega, kar sem si podčrtal v Isaacosonovi biografiji Steva Jobsa:

When the sales guys run the company, the product guys don’t matter so much, and a lot of them just turn off. It happened at Apple when Sculley came in, which was my fault, and it happened when Ballmer took over at Microsoft. Apple was lucky and it rebounded, but I don’t think anything will change at Microsoft as long as Ballmer is running it.

Zgornje drži tudi za mnoga slovenska podjetja. Kje imajo glavno besedo tržniki, ekonomisti, pravniki, in kje razvojniki?

The downside of Jobs’s approach was that his desire to delight the user led him to resist empowering the user.

... ampak bolj udobno je biti navdušen, kot se vprašati, kaj vse ti orodje omogoča.

Cory Doctorow: “Buying an iPad for your kids isn’t a means of jump-starting the realization that the world is yours to take apart and reassemble; it’s a way of telling your offspring that even changing the batteries is something you have to leave to the professionals.”

... in svet bo šel zato k vragu. Ker še baterij ne bomo znali več samo zamenjati.

Atop the two columns he wrote “Consumer” and “Pro”; he labeled the two rows “Desktop” and “Portable.” Their job, he said, was to make four great products, one for each quadrant.

In če prav premislimo so produkti iMac, MacBook, iPhone, iPod.

"People who know what they’re talking about don’t need PowerPoint.”

Uporabno za slajd št. 2 v vsaki prezentaciji.

The idea that John Lasseter pitched was called “Toy Story.” It sprang from a belief, which he and Jobs shared, that products have an essence to them, a purpose for which they were made. If the object were to have feelings, these would be based on its desire to fulfill its essence. The purpose of a glass, for example, is to hold water; if it had feelings, it would be happy when full and sad when empty. The essence of a computer screen is to interface with a human. The essence of a unicycle is to be ridden in a circus. As for toys, their purpose is to be played with by kids, and thus their existential fear is of being discarded or upstaged by newer toys.

Heidegger bi se z zgornjim popolnoma strinjal. In to iskanje bistva je ključna kvaliteta tudi v dizajnu Applovega hardvera in softvera.


In še nekaj politike

Jobs also attacked America’s education system, saying that it was hopelessly antiquated and crippled by union work rules. Until the teachers’ unions were broken, there was almost no hope for education reform. Teachers should be treated as professionals, he said, not as industrial assembly-line workers. Principals should be able to hire and fire them based on how good they were. Schools should be staying open until at least 6 p.m. and be in session eleven months of the year. It was absurd, he added, that American classrooms were still based on teachers standing at a board and using textbooks.

No, tu bi Jobsu znal dobro svetovati Branimir Štrukelj.

I’m disappointed in Obama,” he said. “He’s having trouble leading because he’s reluctant to offend people or piss them off.” He caught what I was thinking and assented with a little smile: “Yes, that’s not a problem I ever had.”

Nekateri politiki pa to znajo. Namreč "offend people and piss them off". Ampak, če imajo tudi rezultati ... je to opravičljivo, saj spodnje velja tudi za politiko:

In the annals of innovation, new ideas are only part of the equation. Execution is just as important

eVolitve - rešitev za problem, ki ga ni

vir: http://fc06.deviantart.net/

Ko gre za e-karkoli politiki, novinarji in sploh vsi, ki se radi sončijo v javnosti, kar tekmujejo, kdo bo bolj e-osveščen. Čestitajo in pozdravljajo vsako e-novotarijo, od e-izobraževanja, e-poslovanja, e-zdravstva, e-financ, e-pravosodja, e-politike ... do e-volitev.

S tem demonstrirajo svojo sodobnost, ribarijo za glasove "med mladimi, sodobnimi volivci" ali pa vsaj skrijejo svoje nepoznavanje zakaj pri tej komunikacijski revoluciji gre. No, jaz sem dovolj zagret za tehnologijo, da mi ni treba, da bi se zanjo navduševal iz napačnih razlogov.

Nekaj podobnega se je začelo dogajati z e-volitvami. Zato prijetno preseneča treznost v komentarju in članku Anuške Delić v današnjem Delu. Piše:

Pri e-volitvah sta, pravijo, v konfliktnem odnosu ključna cilja: tajnost volilnih glasov in korektnost volilnih rezultatov. Prav tako teh ciljev z vidika varnosti računalniških aplikacij in zaščite domačih računalnikov volivcev pred virusi in drugim spletnim mrčesom ni mogoče tako zlahka doseči.

in

Volitve so ključni mehanizem soodločanja ljudstva, katerega ustroj mora brezpogojno zagotavljati uresničevanje načela »en volivec, en glas«. In prav trojni problem zagotavljanja varnosti in tajnosti e-volitev ter korektnosti volilnega rezultata je doslej že marsikatero naprednejšo državo odvrnil od njihove uvedbe.

Drži: možnost zlorab, kupovanja glasov, usmerjanja volivcev ... je pri elektronskih volitvah neprimerno večja kot na klasičnih.

Mimogrede: govorimo o e-volitvah v državi, ki ji do danes ni uspelo uvesti zanesljivega softvera za gostilniške blagajne. Torej takega, ki izda stranki račun, stranka plača, v drobovju blagajne pa podatek o plačilu ostane in se gostinec ne izogne plačilu DDVja. Če malo premislite, boste opazili veliko podobnost z volitvami: "Dobite potrdilo, da ste na volitvah bili, vaš glas pa se izgubi", je natanko ista situacija kot "Dobite račun za kavo, v DDV evidenci pa tega računa ni". S tem, da v gostilni ostane vsaj vaš denar.

Click, clik, here ...

Ampak tisto, kar se mi zdi vredno dodatnega komentarja, je izhodišče ministra Viranta, zakaj namreč sploh uvajati e-volitve: tako naj bi namreč povečali število mladih, ki se udeležijo volitev. Povečali bi zanimivost volitev za mlade! Ker bi lahko kar kliknili! Ali celo naložili aplikačko na svoj telefonino. Za ni mi vo, prav gotovo bolj, kot N.N. (namesto N.N. vstavite ime vam dolgočasnega politika).

Mladi zdaj menda na volitve ne pridejo, ker se je težko na volilno nedeljo odlepiti od računalnika, obuti čevlje, obleči bundo, vzeti volilni listič in se v pripeki ali mrazu, dežju ali snegu, proti vetru, ki te biča v lica, odpraviti na volišče in tam s kosom plastike, ki pušča sled, če jo pritisneš na papir (starejši temu rečejo "pisalo"), nekoga obkrožiti.

Click, click, there ...

Udeležbo na volitvah bo minister naredil tako enostavno kot je stisniti "Like" v Facebooku. 

To pa znamo, o ja!

Malo zapravljaš čas na internetu, pa lajkaš sliko sosedovega kužka, še bolj lajkaš sliko kolegice s faksa v novi minici, potem lajkaš zagret komentar aktivista, ki je zagovornik teh ali onih priboljškov, ki bi jih imel tudi ti ... like, like, like ... potem pa še poklikaš eno politično stranko. In za pest drobiža bodo ministru naprogramirali tudi možnost, da se lahko premisliš, če bi se na Facebooku izkazalo, da so tvoji kolegi lajkali koga drugega.

Here click, there click, everywhere a click, click ...

Pa se bo nekomu zdelo, da je za zato prihodnja oblast legitimnejša, da je zaveza med vladajočimi in vladanimi zaradi tistega klikanja kaj močnejša, da bo e-volivec oblast, ki jo je poklikal, imel bolj za svojo, kot tisto, ki je ni poklikal. Drugim se bo celo zdelo, da smo naredili velik korak k e-demokraciji. 

In seveda zavajajo. E-demokracija ni prostočano klikanje, ampak večanje participacije in vpliva javnosti na proces odločanja predvsem v času, ko ni volitev in o vprašanjih, o katerih volivec nekaj zna.

Old McDonald had a farm ...

In kar se naših volitev tiče - če se da glasovati s klikanjem ali ne, je popolnoma minorna zadeva v primerjavi s čudaškim volilnim sistemom, ki ga imamo. Če že ni volje za dvokrožni večinski volilni sistem, ki bi oblikoval dve opciji, ki bi se z zmernimi stališči drenjali na sredini, ukinimo vsaj volilne okraje in uvedimo proporcionalni volilni sistem v vsaki volilni enoti posebej. Spustimo v parlament samo stranke, ki dobijo poslance v vsaj polovici volilnih enot. Dajmo ljudem možnost, da izberejo koga iz iste opcije hočejo v parlamentu. In dajmo strankam možnost, da jasno povedo, koga one vidijo v parlamentu.

Klik-volitve so tudi popolnoma nepomembna zadeva v primerjavi s težavo, kako mlade (pravzaprav vse ljudi) pritegniti v razumen politični diskurz. Kako jih pripraviti do tega, da bodo razmišljali o politiki, o javnih zadevah in jim namenili drobec več časa, kot jim ga vzamejo levi in desni populisti s to ali ono poenostavljeno idejo.

Ampak to je tema za čisto drugo razmišljanje. Do katerega ne bomo niti prišli, če bomo glodali to nepomembno e-volilno kost. In je težje, kot izdelati javno naročilo računalniškemu podjetju, ki bo v zvezi z volitvami nekaj naprogramiralo.

E-volitve so rešitev za problem, ki ne obstaja - da je težko priti na volišče - in niso rešitev za problem, ki obstaja - kako do več političnega sodelovanja. 

I, ya, i, ya, ohh !

In če vam je prispevek všeč, lahko potrenirate za e-volitve in ga lajkate na Facebooku :)