Prejšnji teden. Spraševal me je Uroš Esih.
Kako ocenjujete možnosti, da evropski komisar in eden najpopularnejših slovenskih politikov Janez Potočnik, dejansko kdaj postane predsednik vlade.
Komisar Potočnik je zelo popularen predvsem zato, ker se redko jasno in odločno opredeljuje o domačih zadevah. Spoštujem ga kot evropskega komisarja, njegovih sposobnosti kriznega managementa ali ustvarjanja možnosti za sodelovanje na domači politični sceni pa ne poznam.
Zakaj levi del političnega spektra vedno znova operira z njegovim imenom?
Ker obupano išče rešitev, da ne bi bilo treba na volitve. Da bi zablodo vzorca neosocialistične ekonomije začasno skril za nek nov obraz. To past je spregledal tudi Potočnik. Ne gre namreč za osebni neuspeh Pahorja, gre za zgrešenost celotnega tranzicijskega modela, ki ga več ne more skriti ne nov obraz, ne rdeči praporji.
Kakšno težo imajo komisarjeva mnenja v/o slovenski politiki? Imajo težo zato, ker je odmaknjen od vasakodnevne notranje politike na varni evropski razdalji?
Glede na to, da se doslej skorajda ni oglašal, vidim težo njegovih besed predvsem kot dokaz, da je levica v resnih težavah.
Kako ocenjujete njegov pogled in pogled Komisije na rešitev ekonomskih težav v Sloveniji?
Ni česa ocenjevati. To so stara in splošna stališča Komisije, s katerimi se ni mogoče ne-strinjati. Vrag pa se skriva v konkretnostih in konkretnosti predlagane pokojninske reforme npr. niso dobre. Ni npr. individualnega pokojninskega računa in ni motivacije za mlade. Našteto tudi ni vse, kar je v Sloveniji treba narediti.
Ponuja Potočnik kaj novega, do sedaj neslišanega?
Ne. Je pa v Sloveniji toliko šuma, da ni narobe kaj relevantnega povedati večkrat. Ko npr. pove, da potrebujemo več sodelovanja in dialoga; odločitev o tem, kaj hočemo; vizijo. Poslati mu moram Vizijo 20+20, ki jo je marca 2010 objavil Inštitut dr. Jožeta Pučnika.
Ali gre Potočnikovo intervencijo razumeti kot podporo vladi ravno v času ko se začenja kampanja pred referendumi 5. junija?
Morda, a ne kot posebej gorečo.
16. maj 2011
13. maj 2011
Intervju na tretjem
Tule. Od twitterja do reform in prihodnosti Evrope.
Ne, klik na sliko ne požene videa. RTVSLO vsebin ne znam vključiti.
14. april 2011
11. april 2011
Reciklaža: Koalicija za reforme
Tole spodaj z današnje poreferendumske perspektive (glej zadnji odstavek) deluje še bolj smiselno kot takrat.
Objavljeno v Financah 24.9.2008:
Ena od stvari, ki ostaja za to vlado, je tudi ta, da je začela govoriti o reformah, jih načrtovati in izvajati. Reforme so temeljna ideja lizbonske strategije, so v jedru pozornosti OECD, v Sloveniji so bile artikulirane v Nacionalnem programu reform za izvajanje lizbonske strategije v Sloveniji in v Okviru gospodarskih in socialnih reform, ki jih je oblikoval Odbor za reforme pod vodstvom nekaterih mladoekonomistov.
Ko dandanes govorimo o reformah to seveda pomeni liberalne reforme. To so reforme, ki gredo v smeri večjega zaupanja države v podjetnost in ustvarjalnost ljudi, v možnost izbire, v odpovedovanju vlogi varuške svojih državljanov.
Na nož na ulici in v programu
Levica se je skrila za ulico, ki je reforme v letih 2005 in 2006 pričakala na nož. Občutek imam, da vlada takrat ni želela z glavo skozi zid. Mladoekonomistom pa je hitro zmanjkalo potrpljenja. Namesto reformskih zakonov so začeli pisati kolumne in programe kar v časopise, morda v upanju, da bo ideje pograbila levica. Ampak jih ni. Prav nasprotno.
Program zmagovite stranke je dolg traktat o zgrešenosti neoliberalizma in neokonzervativizma, ki da sta "ljudomrzni filozofiji, ki ju odklanjajo". Programu bi morda celo veljalo prisluhniti v kaki bistveno bolj liberalni državi, kjer je zaupanje v svobodni trg prešlo vsako mero. Za Slovenijo, ki se je komaj začela plašno izvijati iz etatističnih vzorcev socializma, kjer ljudje še kar pričakujejo, da jim bo država dala vse, od plač, do pokojnin, do tega, da jim bo določila, v katero šolo in h kateremu zdravniku smejo, pa je to zasuk v napačno smer.
Nadaljevati v smeri liberalnih reform
Slovenija mora nadaljevati v smeri, ki jo je z reformami vendarle začrtala ta vlada. Se vmes sicer malo ustrašila, programsko pa je vladna SDS pred volitvami vendarle edina jasno in naravnost povedala, da je pogoj za blagostanje gospodarska rast, za rast pa konkurenčno gospodarstvo in za konkurenčnost ustvarjalnost, inovativnost in podjetnost.
To je smer, ki umik države iz gospodarstva razume tako, da država pusti gospodarstvu več denarja, da samo odloča, kaj z njim; umik iz podjetij je v primerjavi s tem kozmetika. To je smer, ki si ne laže, da če je država slab gospodar v gospodarstvu je pa vseeno lahko dober gospodar v javnem sektorju. To je smer, ki prizna, kot rad pove Guenter Verheugen, da ni nič vredno več kot podjetnik, ki je sposoben odpreti novo delovno mesto in zato take ljudi nosi na rokah. To je smer, ki daje podjetnikom možnost, da iz trga delovne sile pripeljejo prave ljudi na prava mesta, da dobre plačajo bolj, slabe delavce pa manj. To je smer, ki se zaveda, da dodana vrednost pride z ustvarjalnostjo in inovativnostjo, ki jo podjetno pretopimo v zaslužek in dobiček. In to je smer, ki se zaveda dolžnosti, da skrbi za konkurenco, red, plačevanje računov in spoštovanje zakonov, ker sicer na trgu ne zmaguje najboljši, ampak tisti, ki najbolje krši pravila.
Lažja ali težja pot za Pahorja
SD ni dobila mandata zaradi programa. O njem nismo slišali skoraj nič. Dobila ga je zato, ker je uspela ljudi prepričati, da se zavzema za drugačen stil vladanja. Po drugi strani ima SDS uravnotežen program, uravnotežen med skrbjo za konkurenčnost gospodarstva na prvem mestu ter skrbjo za ljudi in za naravo.
Pred volitvami se je dosti govorilo o veliki koaliciji. Nisem verjel, da bi Pahor bil druga violina v Janševi vladi, če bi bil lahko prva v levičarski. Ampak karte so se razdelile drugače. Pahor ima možnost, da postane velik predsednik. Tisti, ki je Slovenijo zares združil, ki je presegel delitve na leve in desne. Ki zmore voditi uravnoteženo, zares sredinsko vlado. Pravi, da izbira poti, ki so težje. Lažja pot je voditi ideološko homogeno koalicijo poenoteno na preživetih predsodkih preteklosti, ki mu jo bodo tlakovali drugi.
Da nam bo šlo bolje, Slovenija nujno potrebuje prav neoliberalne reforme. Naredi jih lahko s stilom in z občutkom za ljudi. Jim doda reforme vrednot ali pa vsaj spoštovanje zakonov. V mandatu, ki prihaja, lahko da to Sloveniji samo velika koalicija; v mandatu, ko ne bomo imeli zvezanih rok zaradi prevzemanja evra in ko ne bomo predsedovali EU. V mandatu, ko se lahko cela štiri leta dela stvari zato, ker so dobre za Slovenijo in ne za to, da se zbira politične točke v tekmi med dvema blokoma.
Objavljeno v Financah 24.9.2008:
Ena od stvari, ki ostaja za to vlado, je tudi ta, da je začela govoriti o reformah, jih načrtovati in izvajati. Reforme so temeljna ideja lizbonske strategije, so v jedru pozornosti OECD, v Sloveniji so bile artikulirane v Nacionalnem programu reform za izvajanje lizbonske strategije v Sloveniji in v Okviru gospodarskih in socialnih reform, ki jih je oblikoval Odbor za reforme pod vodstvom nekaterih mladoekonomistov.
Ko dandanes govorimo o reformah to seveda pomeni liberalne reforme. To so reforme, ki gredo v smeri večjega zaupanja države v podjetnost in ustvarjalnost ljudi, v možnost izbire, v odpovedovanju vlogi varuške svojih državljanov.
Na nož na ulici in v programu
Levica se je skrila za ulico, ki je reforme v letih 2005 in 2006 pričakala na nož. Občutek imam, da vlada takrat ni želela z glavo skozi zid. Mladoekonomistom pa je hitro zmanjkalo potrpljenja. Namesto reformskih zakonov so začeli pisati kolumne in programe kar v časopise, morda v upanju, da bo ideje pograbila levica. Ampak jih ni. Prav nasprotno.
Program zmagovite stranke je dolg traktat o zgrešenosti neoliberalizma in neokonzervativizma, ki da sta "ljudomrzni filozofiji, ki ju odklanjajo". Programu bi morda celo veljalo prisluhniti v kaki bistveno bolj liberalni državi, kjer je zaupanje v svobodni trg prešlo vsako mero. Za Slovenijo, ki se je komaj začela plašno izvijati iz etatističnih vzorcev socializma, kjer ljudje še kar pričakujejo, da jim bo država dala vse, od plač, do pokojnin, do tega, da jim bo določila, v katero šolo in h kateremu zdravniku smejo, pa je to zasuk v napačno smer.
Nadaljevati v smeri liberalnih reform
Slovenija mora nadaljevati v smeri, ki jo je z reformami vendarle začrtala ta vlada. Se vmes sicer malo ustrašila, programsko pa je vladna SDS pred volitvami vendarle edina jasno in naravnost povedala, da je pogoj za blagostanje gospodarska rast, za rast pa konkurenčno gospodarstvo in za konkurenčnost ustvarjalnost, inovativnost in podjetnost.
To je smer, ki umik države iz gospodarstva razume tako, da država pusti gospodarstvu več denarja, da samo odloča, kaj z njim; umik iz podjetij je v primerjavi s tem kozmetika. To je smer, ki si ne laže, da če je država slab gospodar v gospodarstvu je pa vseeno lahko dober gospodar v javnem sektorju. To je smer, ki prizna, kot rad pove Guenter Verheugen, da ni nič vredno več kot podjetnik, ki je sposoben odpreti novo delovno mesto in zato take ljudi nosi na rokah. To je smer, ki daje podjetnikom možnost, da iz trga delovne sile pripeljejo prave ljudi na prava mesta, da dobre plačajo bolj, slabe delavce pa manj. To je smer, ki se zaveda, da dodana vrednost pride z ustvarjalnostjo in inovativnostjo, ki jo podjetno pretopimo v zaslužek in dobiček. In to je smer, ki se zaveda dolžnosti, da skrbi za konkurenco, red, plačevanje računov in spoštovanje zakonov, ker sicer na trgu ne zmaguje najboljši, ampak tisti, ki najbolje krši pravila.
Lažja ali težja pot za Pahorja
SD ni dobila mandata zaradi programa. O njem nismo slišali skoraj nič. Dobila ga je zato, ker je uspela ljudi prepričati, da se zavzema za drugačen stil vladanja. Po drugi strani ima SDS uravnotežen program, uravnotežen med skrbjo za konkurenčnost gospodarstva na prvem mestu ter skrbjo za ljudi in za naravo.
Pred volitvami se je dosti govorilo o veliki koaliciji. Nisem verjel, da bi Pahor bil druga violina v Janševi vladi, če bi bil lahko prva v levičarski. Ampak karte so se razdelile drugače. Pahor ima možnost, da postane velik predsednik. Tisti, ki je Slovenijo zares združil, ki je presegel delitve na leve in desne. Ki zmore voditi uravnoteženo, zares sredinsko vlado. Pravi, da izbira poti, ki so težje. Lažja pot je voditi ideološko homogeno koalicijo poenoteno na preživetih predsodkih preteklosti, ki mu jo bodo tlakovali drugi.
Da nam bo šlo bolje, Slovenija nujno potrebuje prav neoliberalne reforme. Naredi jih lahko s stilom in z občutkom za ljudi. Jim doda reforme vrednot ali pa vsaj spoštovanje zakonov. V mandatu, ki prihaja, lahko da to Sloveniji samo velika koalicija; v mandatu, ko ne bomo imeli zvezanih rok zaradi prevzemanja evra in ko ne bomo predsedovali EU. V mandatu, ko se lahko cela štiri leta dela stvari zato, ker so dobre za Slovenijo in ne za to, da se zbira politične točke v tekmi med dvema blokoma.
10. april 2011
Brez licence, brez zaupanja
Resetnikarji smo pred časom napisali, kar drži tudi kot komentar o današnjem referendumu o Zakonu o malem delu:
Ima pa mandat. Ti smola ti.
"Potem bodo volitve o tem (...) da je treba nekaj stvari v temelju spremeniti, namreč delovanje trgov, regulatorjev, pravne in socialne države ter civilne družbe. Volitve bodo o tem, kako to narediti. Zmagovalec bo imel legitimnost in podporo, da naredi, kar je napovedal. Odgovor na morebitnem referendumu ne bo mogel biti nič drugačen od tistega na volitvah. Noben socialni partner ali interesna skupina se ne bo mogel postaviti nad demokratično izvoljeno oblast z licenco za spremembe".Ta vlada licence za spremembe na volitvah ni dobila. V najboljšem primeru je dobila licenco za to, da zabavlja okrog patrij. Tudi zaupanja ljudi nima. Nasprotno. Zapravila je še tisto, ki ga je imela.
Ima pa mandat. Ti smola ti.
Naročite se na:
Objave (Atom)