Ko študentom razlagam pomen, ki ga ima na družbo in življenje internet, to rad primerjam z neko drugo komunikacijsko revolucijo, ki se je zgodila dobrih 500 let nazaj. V petnajstem stoletju se je v Evropi razširila kitajska spretnost izdelave papirja in nastal je učinkovit komunikacijski medij, za katerega ni bilo treba zaklati mlade ovčke, da bi dobili za nekaj strani pergamenta. Ta je bil rezerviran za silno pomembna besedila, kdor je gledal Ime rože ve, da so nanj prepisovali biblijo, še kakega grškega klasika, za vse drugo pa ga je bilo skorajda škoda.
Potem pa se je zgodila prva komunikacijska revolucija, povedano natančneje, zgodila se je demokratizacija tiste komunikacijske revolucije, ki jo pomeni pisava, ki so jo sicer iznašli tisočletja prej, ni pa bila vsem dostopna za vsakršno rabo. Komunikacijski revoluciji je sledila je renesansa človeške ustvarjalnosti, bliskovit razvoj znanosti, predvsem na področju tehnike je risba omogočila učinkovit način komuniciranja, specializacijo poklicev ... Konec srednjega veka ne predstavlja odkritje Amerike, ampak demokratizacija pisane in tiskane besede.
Internet predstavlja drugo komunikacijsko revolucijo ... demokratično in vsem omogoča elektronsko komunikacijo, ki je bila od začetka prejšnjega stoletja naprej na voljo le za zelo posebne namene. Danes lahko gledam, kaj se dogaja kjerkoli na planetu, leta 1969 sem lahko gledal samo sliko Armstronga z lune. Pred sto leti je lahko objavljal samo dober pisatelj, danes lahko, vsaj na internetu, vsak, ki ima pet minut časa in najde črke na tipkovnici. In pričakujemo lahko, da se bo zgodilo nekaj podobnega, kot v renesansi - podobno eksplozijo ustvarjalnosti, sodelovanja, preskok kvantitete v neko novo kvaliteto.
Jeremy Rifkin, avtor nekaj bestsellerjev o prihodnosti, svetovalec prejšnjemu predsedniku Evropske komisije Prodiju, mnogim evropskih politikom in predavatelj na medijsko popolnoma prezrtem posvetu o prihodnosti Lizbonske strategije, ki je bil dobra dva tedna nazaj v Ljubljani (naslednjič povabimo Semoliča) trdi, da komunikacijskim revolucijam sledi industrijska revolucija ... da je tisku sledil parni stroj, telegrafu in telefonu pa motor z notranjim izgorevanjem in da bo internetu sledila nič več nič manj kot tretja industrijska revolucija, ki bo temeljila na vodiku in za katero bo značilna demokratična proizvodnja energije - vsak bo imel na strehi sončne celice, kako vetrnico, dal malo energije v omrežje, nekaj pretvoril v vodik, po internetu se bo pa vse to koordiniralo. Ne vem. Ne vem tudi, če je to pravzaprav bistvo te renesanse, ki se mora sicer tudi po mojem mnenju zgoditi zaradi internetske komunikacijske revolucije.
Internet olajšuje sodelovanje in zato nastajanje novih znanj in tehnologij. Tehnološki izzivi, ki jih pred človeštvo postavljajo okoljski izzivi, predvsem zmanjševanje odvisnosti od fosilnih goriv, so ogromni. Zadnji National Geographic jih primerja z izzivom poslati človeka na luno. To je bil izziv na robu katerega je v šestdesetih nastalo kup tehnologij, ki so še danes sodobne, vključno z internetom. Ampak z eno pomembno razliko. Če pomeni pošiljati človeka na luno zahtevno nalogo za NASO in nekaj specializiranih podjetij, pomeni odmik od fosilnih goriv spremembo v celi množici dejavnosti, tudi in predvsem pa spremembo obnašanja ljudi. Njihovih vrednot. Tako, kot so se po prvi komunikacijski revoluciji vrednote spremenile ob prehodu iz srednjega v novi vek.
Morda pa je namen interneta, spleta 2.0, druge komunikacijske revolucije, ki omogoča, da se sliši prav vsakega, tudi malega človeka, prav to. Sprememba vrednot. Od spodaj navzgor.
