Drugič: Slovenija je izbrala. Kaj že?

Volitve so za to, da si ljudje izberejo, kdo jim bo vladal. Izbrana oblast s tem dobi legitimnost. Skoraj polovica volivcev je praviloma glasovala za »tistega drugega«, ampak sprijazni se pač s tem, da je ostala v manjšini. Izvoljena oblast tako dobi naravno spoštovanje celotnega volilnega telesa.

Tako je v zrelih demokracijah. V večinskem volilnem sistemu je popolnoma jasno, kdo je zmagal. Tudi v državah s proporcionalnim sistemom, kjer so predvolilne koalicije volivcem eksplicitno ali implicitno znane, je dan po volitvah jasno, kdo bo vlada in kdo opozicija.

Za vsaj dvoje volitev v Sloveniji lahko rečemo, da so imeli dogodki po volitvah na to, kdo bo vladal in kdo bo v opoziciji, večji vpliv kot volilna kampanja in same volitve. Najprej so bile to volitve leta 1996, ko je »zmagovalca« odločil prestop Cirila Pucka. Tudi za letošnje volitve lahko rečemo, da imajo napako – da tega, kdo bo vladal in kdo bo v opoziciji ni odločila predvolilna kampanja, niso odločili volivci, ampak bo odločala kuhinja, ki se dogaja zadnje tri tedne.

Stranke namreč niso jasno povedale, s kom grejo na volitve in s kom ne. Samo Janković je bil jasen, da koalicija z SDS odpade. Volivcem Nove Sloveniji in SDS je bilo prepričljivo povedano, da se bosta ti stranki držali skupaj. Ostali so rekli, da bi lahko sodelovali z vsemi ali pa s kakšno drugo leporečnostjo nalašč prikrajšali volivce za zelo pomembno informacijo.

Ta poljubnost je zadnjim volitvam vzela pomemben element, ki volitve dela smiselne in oblast legitimno. Ja, dobili smo relativnega zmagovalca in relativnega poraženca, ampak potem je poraženec postavil predsednika parlamenta, zmagovalec pa s svojo kandidatko ni uspel.

Dobljene sedeže v parlamentu lahko seštevamo po različnih vsebinskih kriterijih. Partizani so premagali domobrance, reformne stranke so premagale nacionalni interes, koalicija 2004 je premagala koalicijo 2008 … Oblast, ki se bo končno sestavila, bo prav gotovo znala argumentirati, kaj jih povezuje, ne glede na to, ali jih bo res povezovala skupna ideja za dobro države ali pa zgolj politikantski interes participirati na oblasti.

Zdaj gre za to, da povemo, po katerem kriteriju naj bi ločili stranke na pozicijo in opozicijo. Lahko bi šli na partizane in domobrance, lahko bi šli na to, kdo je pri vladanju bolj učinkovit.

Po moje pa je ključno, ali bomo iz Slovenije naredili normalno državo, ali pa bomo nadaljevali s pajdaškim kapitalizmom z vsemi njegovimi tranzicijskimi anomalijami. Ali si želimo spremembe, ali pa bomo le povečali učinkovitost delovanja sistema, ki je v svojem temelju zgrešen; odpravili kakšno birokratsko oviro tu in tam, in poskrbeli, da kriza tranzicijskih dobičkarjev ne bo preveč prizadela.

To je vprašanje, ki si ga morajo zastaviti prav vse stranke: Na kateri strani sem pri demontaži pajdaškega kapitalizma. Kaj sem pripravljen narediti za to, da Slovenija razreši ta ključni problem. Pred volitvami so bili glede tega vprašanja odločno na pravi strani tisti, ki so na volitvah skupaj dobili prepričljivo večino. Sliko kvari le relativni zmagovalec, ki ima glede tega vprašanja popolnoma drugačno mnenje.

Nasprotniki pajdaškega kapitalizma so na volitvah zmagali. Zdaj gre za to, ali bodo zmagali tudi pri sestavljanju oblasti. Izbira je med kolaboracijo s pajdaškim kapitalizmom in pogumom, da v Sloveniji nekaj velikega premaknemo naprej. 

Prva odločitev terja učinkovitost in fleksibilnost. Prava odločitev pa od vseh vpletenih terja predvsem modrost.

Slovenija je 4. decembra izbrala. Kaj je izbrala, bo izvedela, ko bo jed kuhana. Še vedno upam, da nam ne bodo postregli s sveže začinjeno a pogreto jedjo.

Biro za prilagoditve. Uspešno.

Ko sem bil majhen smo se v Šiški stepli. Ni bilo važno, ali si končal na tleh ali nogah. Ni bilo niti tako pomembno, kako si se tepel. Važno, je bilo, kaj si naredil, ko si se spet postavil na noge. Ali kaj si naredil, ko se je premagani nasprotnik spet postavil na noge.



Jaz se v Šiški seveda nisem dosti pretepal. Za svojo kratko intervencijo na Svetu stranke SDS prejšnji petek sem si ta uvod sposodil iz govora poraženca volitev v filmu "The Adjustment Bureau". Na naslednjih volitvah je potem zmagal, ker so si vsi zapomnili, kaj je naredil po tem, ko se je postavil na noge.

Nazaj na nogah

Po zadevi Majer se mi je to zdelo potrebno povedati. In se vprašati, ali smo se že postavili na noge in kako. Ali smo razumeli rezultat? Je bil rezultat res tak, da je tisto, za kar se zavzemamo, ostalo v manjšini? Isti svet SDS je sprejel stališča v zvezi s tem, kdo ima nalogo sestaviti vlado, da se mu ne sme metati polen pod noge, in da bo SDS konstruktivna tudi ko gre za vzpostavitev delovanja parlamenta in sprejem interventnega zakona.

Včeraj smo v parlamentu gledali, kaj je kdo naredil po koncu "pretepa" oz. volitev. Zmagovalec je oholo trmaril s kandidatko, ki ni bila usklajena z nikomer, pač v stilu, da bo na vse ključne funkcije postavil sebi osebno zveste ljudi. Kot da bi imel za sabo večino iz Mestnega sveta MOL.

Izkazalo se je, da Janković v skoraj treh tednih ni zmogel niti približno oblikovati kontur koalicije, torej tega, kdo bo znotraj in kdo zunaj. Kaj šele, da bi bil napredek pri koalicijski pogodbi, v kateri se partnerji zavežejo k skupnemu programu. Kar je razumljivo, ker stičnih točk ni dosti in ker se prepiri, ki so razgnali Pahorjevo koalicijo nadaljujejo  drugačni obliki. Pred volitvami sem rekel, to ni čas za začetnike. Res ni.

Na drugi strani je SDS delovala konstruktivno in odgovorno. S podporo ne Pahorju in ne Kociprovi je prepirljivim "zmagovalcem" dala vedeti, da se bodo morali pač sami znati dogovoriti. Da jim ne bo SDS dajala potuhe. Da se morajo pač navaditi voziti vladni bicikel brez pomožnih koleščkov. In ko je bilo jasno, da tudi po celodnevnim tenstanju SDja Kociprova ne more računati na več kot 38 glasov, so podprli Viranta. SDS je ostala celo brez podpredsednikov parlamenta, kar je za drugo največjo stranko zelo popustljivo.

Zdaj vsi špekulirajo, ali se je vzpostavila koalicija 2004. Ni se. Samo tisti, ki jih skrbi država, ne pa koristi njihovih omrežjih, so omogočili, da se je konstituiral parlament, tako, da lahko skliče tudi izredno sejo. Recimo tisto o interventnem zakonu.

Zdaj je spet na potezi Janković. Bo vložil interventni zakon? Ali ga bo moral vložiti kdo drug? Zdaj gledamo LZJ, kaj bo naredila, ko se bo postavila nazaj na noge.

Scenarij?

Film ima še dva zanimiva poudarka. Prvi opozarja, s kako majhnimi potezami lahko lutkarji usmerjajo dogajanje, da gredo stvari po pripravljenem scenariju. Teoretiki zarote bi ugotovili, da je to, ali bo nekdo postal predsednik ZDA ali ne, odvisno od tega, ali si bo nekaj let prej v pravem trenutku po hlačah razlil kavo. Povedano drugače, ni treba, da nekomu v Murglah konkretno razložijo kako in kaj. Dovolj je, da mu tako in tako pihajo na dušo. Ampak brez scenarijev ne bi bilo filma. Nasploh se scenarijem pripisuje prevelik pomen. Večinoma so izraz naravne in inteligentne težnje človeka, da v dogajanju okrog sebe najde vzorce in na podlagi tega smisel. Tako vsaj pravimo tisti, ki smo naivni.

Drugi poudarek je namenjen iskrenosti. Filmski politik je postal uspešen, ker je bil iskren. Tudi to je samo film. Tudi to je samo ideal. Ampak, če si političnih funkcij človek preveč ne želi, se lahko poskuša temu približati.

Zato pač napišem, kar mislim, čeprav ni vedno oportuno.

Nadmudrivanje globalizacije

Enkrat sem že napisal, da je MacBook Air računalnik, ki ga skoraj ni. Tako tanek je, da ne sede v nobeno torbo za notesnike. Zaželel sem si ovitek, da ga lahko dam kamorkoli.

Globalizacija

Na Amazon.com mi je padel v oči ovitek Incipio. Kupil sem ga z enim klikom. 23.13€ za ovitek in 11.56€ za FedEx poštnino. To je bilo 22.11.

Nadmudrivanje

Že 24.11. naj bi dobil v podpis "uvozno dispozicijo", pa je zašla v spam. Mail z dolgimi navodili in petimi(!) priponkami sem končno dobil 1.12. Človeka popolnoma splaši cenik po katerem ni nič jasno, kakšne stroške naj bi si odrezali v Sloveniji za posredovanje pri uvozu, ležarino, stroške pregleda ...

No, pa sem le izpolnil carinsko deklaracijo (kjer nisem napisal nič takega, kar ni bi bilo že v spremnih papirjih od Amazona). Potem sem dobil obrazec za plačilo carine (7€ s stroški banke). Plačal sem na kliku in potrdilo o plačilu poslal fedexu. In končno, včeraj, so mi prinesli paket. Zaračunali so mi 15€ stroškov. Kar je bilo manj, kot sem se bal.

Če povzamem:

• 23€ cena ovitka
• 11€ transportni stroški
• 7€ carina
• 15€ manipulativni stroški

Ne da bi v Sloveniji naredili karkoli koristnega, so zaslužili skoraj toliko, kot sem plačal Amazonu za blago. Papirne vojne in izgube časa pa je bilo za dva velikostna razreda več.

Ni zmagala globalizacija, zmagali so butalci.

Havel: Ali intelektualec sodi v politiko?

Leta 1998 je Vaclav Havel kot predsednik Češke napisal naslednje razmišljanje o vlogi intelektualca v politiki. Ob polnem zavedanju napuha, ki ga podrazumeva imeti samega sebe za intelektualca, ugotavljam, da povzema moje dvome. 

Objavljam skoraj brez komentarjev, le misli, ki se mi zdijo važne, sem podčrtal.

Does an intellectual – by virtue of his efforts to get beneath the surface of things, to grasp relations, causes, and effects, to recognize individual items as part of larger entities, and thus to derive a deeper awareness of and responsibility for the world – belong in politics? 

Put that way, an impression is created that I consider it every intellectual’s duty to engage in politics. But that is nonsense. Politics also involves a number of special requirements that are relevant only to it. Some people meet these requirements; others don’t, regardless of whether they are intellectuals.

Res je, politika zahteva posebne spretnosti :(.  

It is my profound conviction that the world requires – today more than ever – enlightened, thoughtful politicians who are bold and broad-minded enough to consider things that lie beyond the scope of their immediate influence in both space and time. We need politicians willing and able to rise above their own power interests, or the particular interests of their parties or states, and act in accordance with the fundamental interests of humanity today – that is, to behave the way everyone should behave, even though most may fail to do so.

Never before has politics been so dependent on the moment, on the fleeting moods of the public or the media. Never before have politicians been so impelled to pursue the short-lived and short-sighted. It often seems to me that the life of many politicians proceeds from the evening news on television one night, to the public-opinion poll the next morning, to their image on television the following evening. I am not sure whether the current era of mass media encourages the emergence and growth of politicians of the stature of, say, a Winston Churchill; I rather doubt it, though there can always be exceptions.

Od konca hladne vojne naprej taki več ne pridejo na površje. Ali so populisti, fotogenični zmagovalci resničnostnih šovov ali pa tehnokrati.

To sum up: the less our time favors politicians who engage in long-term thinking, the more such politicians are needed, and thus the more intellectuals – at least those meeting my definition – should be welcomed in politics. Such support could come from, among others, those who – for whatever reason – never enter politics themselves, but who agree with such politicians, or at least share the ethos underlying their actions.

Nekako v smislu, volivci imajo zmeraj prav. Motiti se je človeško. Volivci so ljudje.

I hear objections: politicians must be elected; people vote for those who think the way they do. If someone wants to make progress in politics, he must pay attention to the general condition of the human mind; he must respect the so-called “ordinary” voter’s point of view. A politician must, like it or not, be a mirror. He dare not be a herald of unpopular truths, acknowledgement of which, though perhaps in humanity’s interest, is not regarded by most of the electorate as being in its immediate interest, or may even be regarded as antagonistic to those interests.

Dober argument za tiste, ki bi se posvetili "navadnim volivcem". Recimo tistim v trenirkah (ki so menda šli na volitve) ali tistim z dežele (ki so menda ostali doma).

I am convinced that the purpose of politics does not consist in fulfilling short-term wishes. A politician should also seek to win people over to his own ideas, even when unpopular. Politics must entail convincing voters that the politician recognizes or comprehends some things better than they do, and that it is for this reason that they should vote for him. People can thus delegate to a politician certain issues that – for a variety of reasons – they do not sense themselves, or do not want to worry about, but which someone has to address on their behalf. 

Of course, all seducers of the masses, potential tyrants, or fanatics, have used this argument to make their case; the communists did the same when they declared themselves the most enlightened segment of the population, and, by virtue of this alleged enlightenment, arrogated to themselves the right to rule arbitrarily. 

The true art of politics is the art of winning people’s support for a good cause, even when the pursuit of that cause may interfere with their particular momentary interests. This should happen without impeding any of the many ways in which we can check that the objective is a good cause, thereby ensuring that trusting citizens are not led to serve a lie and suffer disaster as a consequence, in an illusory search for future prosperity.

Tule Havel seveda sploh ne misli na finančne interese politikov. V Slovenijo 2011 domišljija s Češke 1998 ne nese niti Havlu.

Neizrekljivi

UPDATE 15:03: To ni zapis o terminologiji. Tudi ne o Hrvatih, Bosancih, Srbih, Jugoslovanih, Evropejcih ... Neslovenec z veliko začetnico je zgolj (morda) pravopisna napaka.

Na twitterju je bil cel vihar, ker sem za tiste, katerih ime je med tem postalo neizrekljivo (gre pa za "prebivalce republike Slovenije, ki imajo po svojem materinem jeziku ali rodu korenine v republikah bivše Jugoslavije razen Slovenije" (115 znakov, v nadaljnjem besedilu "X")) uporabil "grozljiv termin" "Neslovenci".

Če jim ne bi pritegnili tudi doktorji znanosti, diplomirani novinarji in drugi, ki jih nimam ravno za računalništva vešče pretepače, bi si pač samo mislil svoje.

Tako pa sem se zamislil nad tem, kam smo pravzaprav v tej državi prišli. Namreč, da je ime neke skupine ljudi neizrekljivo. Da jih ni. Da je prepovedano, grdo, grozljivo, o njih misliti in govoriti. Da je grozljivo govoriti o tem, kaj smo. Recimo en vljuden tvit:

Vas zelo spoštujem, kljub temu, da ste v meni nasprotni stranki. Ampak delit na Slovence/NEslovence ozi nove državljane je malce neokusno. 

To je nekako tako, kot če bi nekdo opazil, da so na svetu moški in ženske, povedal kaj o ženskah, in dobil nazaj, da je deliti človeštvo na moške in ženske "malce neokusno". In v oklepaju: mož se je izdal, da po defaultu ljudi ceni glede na to, v kateri stranki so. Grozljivo!

"X"

Stvarem smo dali besede zato, ker smo razmišljali o nekih konceptih, in koncepte smo ustvarili, ker je bilo to koristno. Praktično je o delu pokrajine razmišljati kot o "hribu". Uporabno je imeti besedo "hrib" za ta koncept.

Očitno se imamo nekaj za pogovarjati tudi o "X". "X" je stopil pred nas. Postal je objekt. Iz ob-iectum, "postaviti predse". Pred nas so ga postavili tudi tisti, ki so si izmišljevali, da je SDS nestrpna do "X". In tisti, ki pravijo, da bi "X" morali dobiti status avtohtone manjšine. In tisti, ki pravijo, da je X Y. "X" je tu. In če je tu, potrebuje besedo.

Želim si čim manj situacij, ko bi bilo to besedo treba uporabiti, ko bi bilo treba X in neX obravnavati ločeno. Ampak take situacije so. In ne, "X"" ni nujno državljan, vsi Slovenci niso "X" in vsi "X" niso Slovenci.

Pretepači

Sumim, da se v iskanju dlake v jajcu skrivata dve stvari. Prva je primitivna želja po tem, da se nekoga, ki je desno od sredine očrni kot nestrpneža, nacionalista, nacista (ne pa seveda nacional-socialista, ker to ste tudi porinili na desno). To se dela sistematično in je vredno vsega prezira. Če besedo uporabi Milan Kučan, ni seveda nič narobe, ker pač pove, da mu ni pri srcu, ampak boljše ne pozna. Tudi v vseh ostalih 37000 primerih uporabe besede "Neslovenec" na Googlu je vse OK.

S tem komentariat, ki pridiga strpnost do drugače mislečih, pravzaprav izpričuje, da ne razlikuje med strinjanjem in strpnostjo. Strpni so zgolj do tistega, s čemer se strinjajo. Navidezna skrb za "X" je pogosto samo pretveza za to, da lahko obračunavajo z drugače mislečimi.

Svojo dvoličnost demonstrirajo tudi tako, da so tiho, ko gre za primere sovražnega govora, ki je sovražen do njihovih sovražnikov in da privoščljivo pritrjujejo, npr. ko se na volilni konvenciji zmagovalne stranke poje pesem, ki jo verni razumejo kot žalitev in se ustrašijo, h kakšnim politikam to lahko vodi (Ja, Jonas, kontekst je tule vse).

Intelektualci 

Če pa nekdo zanika, da "X" obstaja, potem ima drug problem. Zanika, da nekaj takega, kot narod, pleme, rod, obstaja oz. mu je dovoljeno obstajati, je dovoljeno obstajati kot koncept v naši zavesti. Ne zanika samo "X", zanika tudi "neX", zanika sebe. Zanika svoje korenine. Zanika, da je Slovenec. Sram ga je teh korenin. Sram ga je, da je Slovenec. Ali da je Srb, Hrvat, Albanec, Jugoslovan ... Nekaj, kar bi lahko bil, mu manjka. Pa bi iz nevoščljivosti to vzel tudi drugim. Celo prikazal kot njihovo slabost.

In mi se gremo, da imamo svojo državo? Zakaj se že ne priključimo Avstriji, Italiji, Hrvaški? Si predstavljate ekonomijo obsega pri državni upravi in javnem sektorju, o čemer je zdaj toliko govora? Postavimo nazaj Jugoslavijo?

Tu odzvanja nek nauk, ki smo ga poslušali v prejšnjem režimu, namreč, da je narod kategorija iz kapitalizma in imperializma in da smo v Sovjetski zvezi in SFRJ "narodnostno vprašanje" za vedno rešili, ker se ne delimo več na Srbe in Hrvate, Ruse in Čečence, ampak smo vsi pripadniki delavskega razreda. Ta zmota je imela precej tragične posledice.

Afro-američani?

Zame nekomu reči, da je Neslovenec, ni prav nič slabšalno. Jaz sem se oglasil, ko so "naši" o volivcih iz kroga "X" objavili neprimerno besedilo. Nobenega študenta, sodelavca ne cenim ne bolj ne manj zaradi njegovega porekla. Zato previdno, kaj mi očitate! Cenim se za to, kar sem v življenju dosegel. V kateri narod sem se rodil, ni moja zasluga. Okrog tega se ne morem tako trkati po prsih, kot če napišem kak dober članek. Sem pa ponosen, da sem Slovenec.

Celo dopoldne na twitterju izzivam, naj najdejo boljšo besedo za "X", če so se že znesli nad mano zaradi "Neslovencev". Pa nič uporabnega. Vse je, pravijo, "slabšalno". Zakaj? Ker pomen (če zaključim filozofsko), slabšalni ali olepševalni, se konstruira v glavi poslušalca?

Vprašajte se, kaj si res mislite o teh naših sodržavljanih? Ali gre pri "trenirka protestih" za iskreno solidarnost ali pa ste do njih pokroviteljski. Je to znak spoštovanja enakopravnosti? Ali pa ne protestirate "za nekaj" ampak "proti nekomu".

Črniti "desnico" v zvezi z "X" kar povprek je cenen populizem in zbiranje glasov z razpihovanjem nacionalne nestrpnosti.


Znate temu reči NE?