ponedeljek, 05. januar 2015

Zmaga človeka, ne narave

slika: radio1.siK
Ko te dni mediji delajo obračun preteklega leta, ne morejo brez naravnih katastrof. Ja, imeli smo žled, imeli smo poplave in še kaj bi se našlo.

Uveljavljeni kliše, običajni politično korektni okvir za poročanje o teh dogodkih je nehuman in nerazsvetljen. Nerazsvetljen je v frazarjenju o majhnosti in neznatnosti človeka. Nehuman je v iskanju krivde, češ, za vse neprijetno v naravi smo krivi ljudje.

Novo leto je in čas za nekaj več optimizma in samozavesti.

Nemoč človeka

Vsakič, ko nas poplava, potres ali žled prisilijo, da opazimo naravo, prevladuje zaskrbljeno vitje rok in zavijanje z očmi, češ kako nemočen je človek v primerjavi z močjo narave.

Tako komentirajo tisti, ki se jim zdi, da bi se človek moral sramovati in opravičevati za svojo prisotnost na planetu in ki v samozatajevanju svoje človeškosti ne vidijo dosežkov človeštva in zmage civilizacije nad divjaštvom.

Med Slovenci, ki vsaj od Cankarja naprej ničesar ne berejo tako radi, kot tekstov, v katerih jih pisci dajejo v nič, se uklanjanje materi naravi še posebej dobro prodaja. Kot da bi ateistični mnenjski voditelji iskali nadomestek za bič božji in bi ponižno nastavili hrbet materi naravi.

Zmaga civilizacije

Pa je resnica ravno obratna. Šele ujma, kot je žled, pokaže na čudovite dosežke civilizacije. Šele katastrofa, katere statistična verjetnost ponovitve je 200 ali 500 let, nekatere za nekaj dni oropa civilizacijskih dosežkov. Preveč nesrečnikov tudi za več kot en teden.

Ampak v časih naših dedov in pradedov so bili vsi ljudje vsako zimo, vsak dan, doma v vlagi, na mrazu, v temi, ob zelju in krompirju. Ker je bila pač zima. Ne ker bi bil stoletni žled. 

Šele ob ujmah, kot so se dogajale lani, opazimo, kako udobno življenje nam nudi civilizacija. Ob ujmah, ko stvari kar naenkrat niso več samoumevne, bi se morali zavedati moči človeškega duha nad naravo in ne obratno.

Narava je tista, ki bo potrebovala desetletja, da bo sanirala nesrečo. Leto po nesreči gozdovi izgledajo žalostno. In bodo še leta. Ljudje pa smo ceste in mobilna omrežja odprli v nekaj dneh, elektrika se je vrnila po enem tednu, le nekatere spremljajoče sisteme notorično počasne železnice in večje daljnovode smo popravljali skoraj eno leto. V civilizaciji je danes spet vse po starem.

Prvič nesreča, drugič neumnost

Drži, daljnovodi niso bili dimenzionirani za take obremenitve. Postavljeni so bili v časih, ko je bilo za tono jekla treba delati precej dlje, ko je bila potencialna škoda zaradi izpada elektrike manjša v primerjavi s ceno trdnejše konstrukcije. To se bomo iz te katastrofe naučili. Morda postavili nekaj trdnejše stebre. Morda bo kak podjetnik ali inovator našel rešitev za odtajevanje kablovodov.

Če obstajajo sistemi za odtaljevanje žlebov na zasebnih hišah, ni vrag, da obstaja tudi kaj daljnovode in železnico. Kandačani imajo kar nekaj izkušenj. Morda pa le pogledamo čez planke. Nekje nekdo zna, in če mu bomo pustili zaslužiti, bo problem rešil. Iz vsakega nepredvidenega dogodka se inženirji kaj naučijo in podjetniki najdejo priložnost za zaslužek. Letala praviloma ne padajo z neba dvakrat zaradi iste tehnične napake in daljnovodi se tudi ne bi smeli več podirati zaradi ledu.

Pred 100 leti je nekaj bogatih podjetnikov imelo lastno elektrarno ob kakem mlinu, žagi ali parnem stroju. Danes lahko lastno elektrarno kupite za tretjino cene snobovskega pametnega telefona. Deluje sicer na fosilna goriva, ampak Bog pomagaj. Za 200 EUR ne dobite kaj prida vetrnic niti solarnih celic. In zelo verjetno je, da, ko je sila, sonce ne sije in veter ne piha. Ali pa se na vetrnici nabere žled.

Ko smo ravno pri obnovljivih virih: kako prav bi v tistih dneh prišle male elektrarne. V krajih, ki so obdani z gozdovi, bi ob žagah in drugih lesnih obratih, lahko stale termoelektrarne-toplarne na biomaso. Kurile bi manjvredne les in vejevje, ki zdaj gnije po gozdovih. Pol Avstrije se ogreva na ta način. Naša država med tem spodbuja mikro fotovoltaične elektrarne po strehah in subvencionira kitajske fotocelice. Po drugi strani državna podjetja gradijo megalomaske energetske objekte tipa TEŠ6, do katere se podrejo daljnovodi. Vmes pa ničesar. Sumim, da je tako zato, ker ni usposobljenih rentnikov, ki bi pristavili svoj lonček za državne subvencije.

Zaradi ujme je koprsko pristanišče en teden mirovalo. Prevoznike zanima hitrost in zanesljivost. Če bi se to ponavljalo, pride pristanišče na slab glas in ob promet. Zakaj pravzaprav za rezervo ne zgradimo tistih nekaj kilometrov tira od Kopra do Trsta? Ker bi s tem slovenske železnice dobile konkurenco? Ker bi se morda izkazalo, da drugi tir ni potreben? Ker nekdo ne bi zaslužil s tujim denarjem? Ker Trsti ni naš?

Javni sektor

Poleg ljudomrzlih mizerabilistov so lonček k ujmam pristavili zagovorniki javnega in državnega. Da se je pokazalo, kako javne storitve, javna podjetja, potrebujemo. Neupravičeno. Nihče ni nikoli trdil, da jih ne.

Priznanje in klobuk dol vsem službam, ki so delale preko svojih opisov del in nalog, preko delovnega časa, pa naj gre za uslužbence v državnih ali zasebnih podjetjih, za policaje, gasilcem vojake, gozdarje, skavte ... Zasluženo so osebnosti leta.

Ampak kakšne posebne reklame za državna podjetja pa ujme niso naredile. Ob žledu je razpadlo je omrežje državnega elektrogospodarstva. Ustavili so se vlaki državnega železniškega podjetja. Uničena je nadzemna državna železniška infrastruktura. Razpadlo je žično omrežje državnega Telekoma. Ustavili so se javni občinski vodovodi ...

Pokazalo se je, da so ranljivi veliki centralizirani sistemi. Razpršeni pa ne. Filozofija interneta je v razpršenosti, ne v centralizaciji.

Kar je za silo še delovalo, so bila omrežja mobilnih operaterjev, kjer je zasebna konkurenca. Delovala je individualna sosedska pomoč. Deloval je prevoz z zasebnimi avtomobili in zasebnimi avtobusnimi prevozniki. Brnele so zasebne motorne žage. Elektriko delali agregati, ki so jih je zasebnim kupcem ponudila zasebna podjetja. Delovali so agregati, ki so nam jih posodile članice EU.

Javni sistemi imajo določene prednosti in vlogo, zasebni druge. Skupni nastop poklicnih struktur in zasebne iniciative je rešil veliko stvari. Prek vseh pričakovanj so se izkazali prostovoljni, torej neprofesionalni, gasilci, taborniki in skavti.

Bati se moramo samo strahu

Ne, ni se nam treba bati narave. Vsak dan jo bolj obvladujemo. Vsak dan nas manj preseneča. Iz vsake katastrofe se česa naučimo. Bati se moramo samo neumnost, neambicioznosti in pesimizma. Ker če verjamemo vase, napredujemo. Zdravimo bolezni, odpravljamo lakoto, zmanjšujemo revščino, preprečujemo vojne.

Vas že vidim, kako vijete roke, da je vsega tega vedno več. Pa številke pravijo, da ni, da je bilo lani tega manj kot predlani in da bo letos manj kot lani. In na kometu je evropska sonda pristala, če vam ta uspeh človeškega uma kaj pomeni.

In ne, noben občutek krivde ni potreben, ker obstajamo; ker imamo zakurjeno in se vozimo z avtom; ker puščamo okoljski odtis. Občutek krivde je na mestu samo v primeru, da v zameno za to odtis nismo nič dobrega in pametnega naredili.

Za dobre namene v zvezi s tem je pa začetek leta kot nalašč.

Najprej objavljeno v Časniku 5.1.2015.

Preberite še