Potop gospodarstva in razkrajanje vlade, ki ga opazujemo, ni posledica nespretnosti predsednika vlade, piarovske nerodnosti koalicijskih strank ali žlehtne opozicije. Priča smo propadanju neosocializma, propadanju družbene paradigme, ki je nadaljevanje socialističnega samoupravljanja z drugimi sredstvi. Noben rdeč prapor tega dejstva ne more zakriti.
Tranzicija je izhodna strategija komunističnih elit, da ohranijo vpliv na gospodarstvo in družbo. Da tisto, kar so prej upravljali, pa je bilo menda last vseh, upravljajo še naprej, a za lasten žep. Namesto blaga iz posebnih trgovin za partijske elite, si lahko privoščijo šoping v Parizu in Milanu. V demokracijo so prenesli ključne vzorce delovanja prejšnje ekonomije. Tajkuni so samo vrh ledene gore. Usklajevanje samoupravnih interesov so nadomestili dogovori znotraj forumskih in old-boys omrežij; namesto SOZDov se podjetja sili v holdinge; patriot-komunistično naslanjanje na lastne sile je mutiralo v »nacionalni interes«; politične investicije, ki so postale socialne bombe se zdaj imenujejo »nacionalni šampioni«. Namesto delavskih svetov smo dobili nadzorne svete, kjer so bile uprave in delavski predstavniki pogosto zavezniki proti interesu lastnika. Sodstvo, ki se je nekoč znalo odločati samo po partijskem diktatu, se zdaj v realnem času ne zmore odločati. Javni sektor se je konkurence in tržnih zakonitosti obranil pod parolo socialne države. Racionalnega pogleda na dogodke med drugo svetovno vojno še vedno nismo sposobni.
Kapitalske pipe, iz katerih se napajalo gospodarsko, medijsko in mnenjskovoditeljsko omrežje, ki je zgornji sistem vzdrževalo pri življenju, je zaprla gospodarska kriza. V njej se je pokazalo, da nesocialistično gospodarstvo dolga leta ni sprejemalo pravih odločitev. Redek »rad bi bil« kapitalist je imelo svoj lasten kapital. Preveč managerjev je zanimalo lastninjenje, ne pa razvoj, preveč jih je dobre rezultate dosegalo tako, da so se za posel pač zmenili »s prijatelji« ne pa na konkurenčnem trgu. Preveč jih je za slabe naložbe iskalo prijateljske zveze v NLB in drugih bankah ali pa delalo za državo. V 20 letih samostojnosti se je pojavilo prekleto malo podjetij, ki bi bila z lastno blagovno znamko konkurenčna na globalnem trgu. Kljub socialnemu dumpingu, ki ga davčni sistem nudi tistim z najnižjimi plačami, Semoličev delavec pri lohn poslih ni več konkurenčen Poljaku, Čehu, Slovaku, Bolgaru …
Ob ogromni vmešanosti države v gospodarstvo so v krizi začeli spopad za to, koga bodo reševali in koga ne. Preko strank kontinuitete so se na plečih državljanov in na političnem odru slovenske vlade spopadla strankarska kapitalska ozadja. Nobena vlada na kapitalske pritiske ni čisto imuna, a desnica resnično svojih kapitalskih ozadij nikoli ni imela. Vešče, ki jih pritegne svetloba oblasti, ja. Zlizanosti z omrežji pa ne. In verjamem, da smo se iz lastnih, še več pa iz tujih napak dovolj naučili, da se bomo skušnjavi ubranili sedaj, ko so gospodarstveniki in »gospodarstveniki« zavohali spremembo vetra. Prihaja čas za našo trdno zavezo, da nas v gospodarstvu zanima samo poštena tekma med podjetniki ter rezultati v podjetjih, ki bodo ostala v državni lasti. In nič drugega.
Napačni brodolomec
Pahorjeva vlada se je ukvarjala z vsem drugim, samo s sistemskim reševanjem krize ne. Ljudje so to opazili in se odločili, da ji z vse bolj praznimi žepi niso pripravljeni slediti na negotovo morje reform.
Tragični junak tega brodoloma je Borut Pahor. Dovolj dolgo je bil v Bruslju v družbi zahodnoevropskih socialnih demokratov, da se ga je nekaj prijelo. Ko je prišel s sloganom »Odgovornost za spremembe«, so volivci, ki so iskali izgovor, da lahko volijo levo, v tem prepoznali možnost, da bo nekdo iz tranzicijske naredil sodobno evropsko levico. No, morda malo bolj po Lukšičevo zadrto, pa vendar.
Ampak ko je bila enkrat volilna zmaga pod streho, to ni bilo več potrebno. V trenutku, ko je Pahorja vsrkala koalicija z Golobičem in Kresalovo, je bil program evropske levice pozabljen. Preobrazbe v sodobno evropsko socialdemokracijo njegova stranka ni hotela, njeni kapitalski botri, borčevske rojenice in konkurenca obeh trabantov pa še posebej ne.
Pa so od levice ostale samo proslave NOB in revolucije, Titove ceste, spominski kovanci in žlehtne aferaške zadeve. Kolikor manj je odgovorov na izzive sedanjosti in prihodnosti, toliko več je levega populizma: rdečih zastav, petokrakih zvezd in sovražnega govora. Če ena stran institucionalizira pogrevanje preteklih delitev, druga težko ostaja tiho. Pa bi morala biti. Ne iz svoje slabosti, ampak zato, ker se ji zatekati v populizem ni treba, ker ima odgovore na izzive.
Pahor ima prav, ko pravi, da ni nobenemu kapitalskemu lobiju nič dolžan, in da ga zato napadajo. A to ni sporočilo opoziciji, to sporočilo velja njegovim v SD, LDS in Zares. Kmalu bo spoznal, da mislijo, da tudi oni njemu niso ničesar dolžni. Funkcija predsednika vlade naj bi bila zdaj resetirana. Saj Pahorju poklic predsednika vlade res ni bil pisan na kožo, a če mu njegovi v slogi pomagali, bi bil lahko uspešnejši. Vsi sicer govorijo o volitvah, med tem pa iščejo primernega kandidata – za tistih napetih 30 dni od trenutka, ko mu bodo z nezaupnico zadali milostni strel, pa do dneva, ko bi bilo treba razpisati predčasne volitve. Kontinuiteta potrebuje čas, da ustvari novega voditelja in potrebuje ga, da gre z njim na volitve. Čim kasneje tem bolje. Kontinuiteta noče resetiranja države, noče resničnega preloma. Kupuje čas še eno priložnost. Kupuje ga z denarjem nas vseh. Za
Novi obrazi
Lincoln je ugotovil, da se vseh ljudi ne da vleči za nos ves čas. Izkušnje kažejo, da je mogoče v Sloveniji da dovolj ljudi vleči za nos nekaj časa, potem pa si izmisliti nekaj »novega«. Kot da smo pozabili, da je situacijo zavozila koalicija, v kateri so stranka z novim imenom (SD), stranka novih mladih obrazov (LDS) in stranka nove politike (Zares).
Je res še kdo tako naiven, da verjame, da so rešitev najnovejši obrazi in najnovejša politika? Res ljudstvo živi v iluziji, da je sposobnih ljudi, ki bi se bili pripravljeni spustiti v politiko, na odmet? Politiko, ki so ga samoupravni nostalgiki naredili za poklic brez ugleda, kjer je ministrska plača primerljiva s plačo kakega tretjega nivoja šefov v mestni energetiki. Kjer te vsak lahko bolj ali manj nesramno rola po sceni, mladinamitira in kar je še podobnih rubrik v »desnih« medijih? Kjer te lahko, ker da si javna osebnost, oblaja vsak tabloid? Kjer, konec koncev, nobena sodomija ni dovolj zavržena (in zasebna), da ne bi mogla biti orodje političnega boja, kjer pri poslih z orožjem velja domneva krivde, ki se jo trajnostno pogreva ob vsaki priliki? Mislite, da ljudje res v vrsti stojijo, da bi se podali v ta cirkus, zraven pa še kasirali, da so itak vsi enaki? Zato je v politiki malo naivnih idealistov, pa več ideoloških zagretežev, oblastiželjnih povzpetnežev, narcisoidnih iskalcev pozornosti in slave ter seveda pohlepnih zaslužkarjev in njihovih prijateljev. In zdaj se iščejo novi obrazi, ki jih bodo mediji prodajali kot idealiste in strokovnjake, njihovo patologijo pa bo spet razkril šele čas.
In ta neumnost, da so vsi enaki. Ste bralci tega članka vsi enaki? Ko otrok pride domov s slabo oceno, je najbolj učinkovit izgovor, »da je itak cel razred slabo pisal«. Zdaj, ko se je ta vlada pokazala za nesposobno, bi nas prepričali, da so itak vse enaki, da so itak vsi nesposobni. To je možno samo ob popolni odsotnosti spomina in razmisleka. Drnovškova, Ropova in Janševa vlada so zaostanek za povprečjem EU zmanjševale, Pahorjeva ga povečuje. Janševa je na lestvicah prijaznosti gospodarskega okolja napredovala, Pahorjeva je v prostem padu. Janševa je bila na lestvici Ambrosetti uvrščena kot četrti najboljši evropski reformator, Pahorjeva se besede »reforma« skoraj dve leti ni upala niti izgovoriti. Se spominjate »strukturnih prilagoditev«? Potem se jih je pa spravila delati, kot temu pravi literatura, »iz zasede«.
In ja, tudi naša vlada ni bila brez napak. Menda smo se iz njih nekaj naučili. Skratka, nismo vsi enaki, treba se je samo potruditi, da opazimo razlike. In volitve imamo zato, da se izbira na podlagi razlik.
Volitve zdaj
Volitve čim prej so najboljši razvojni in protikrizni ukrep. Ne pustimo, da bo država še leto in pol umirala, med tem ko si bodo Pahorjevi nasprotniki kupovali čas, se pregrupirali in iskali novo fasado za kontinuiteto neosocializma. Brodolom si zasluži tranzicijska levica, ne pa tudi ideja evropske socialne demokracije v Sloveniji.
Nič nimam proti evropskim socialnim demokratom. Po Evropi pogosto sodelujejo s konzervativci, skupaj so branik pred populizmom, levim in desnim. Socialne politike imajo v Evropi globoke korenine in tudi konservativne vlade jih zagovarjajo. Jaz sicer mislim, da imamo konservativni liberalci boljše ideje o tem, kako urediti družbo kot socialisti, ampak to je že tema za drug članek. Za Slovenijo bo velikanski napredek, če bomo iz politike sploh naredili pošteno tekmo o bistvenih vprašanjih.
