ponedeljek, 21. junij 2010

Privlačna ozkopasovnost nogometa

Nogomet sem nazadnje igral pri vojakih. Nabijali smo kar v planinskih gojzarjih. Rezultatov se ne spomnim, golov tudi ne, še vedno pa imam v ušesih vzklike glavnega navdušenca in kapetana ekipe po vsakem napadu, ko je po bošnjaško zategnil: "Dobro je biiilo!". Gola nismo dali, bilo je pa dobro ?!


V filozofski maniri pozitivizma je to težko razumeti, precej lažje pa gre s pozicij hermenevtike in konstruktivizma. Ta pogled uči, da je "resničnost" stvar interpretacije, spomin pa subjektivna (re)konstrukcija in ne objektivni posnetek preteklih dogodkov. Nogomet je za tako razumevanje sveta kot nalašč.

Nogomet je ozkopasovni šport. Veliko večino rezultatov se da zapisati z dvemi ali tremi biti. Toliko bitov potrebujemo, da zapišemo tri oz. sedem golov. Ekipa pridela, rezultatsko gledano, do dva bita na uro. Pri hokeju se zgodijo 4 biti na uro, pri košarki 10 bitov na uro. Povedano drugače, ena ura vseh mogočih dogodkov na igrišču se pri nogometu zabeleži v dva bita, pri košarki pa v deset.

10 bitov je 256-krat več informacij kot 2. Več objektivnih informacij pomeni manj možnosti za interpretacijo, konstrukcijo, špekuliranje in fantaziranje. Če v košarki ekipa izgubi 81:102, ne bo naslednji dan ob kavi nobene debate ... joj, kaj pa če bi ta in ta takrat in takrat dal koš. Tu vmes je sedem trojk, ki se jih ne da kar tako nasuti v koš. Sedmih dogodkov, ki bi lahko obrnili rezultat, si zlepa ne moremo zamisliti.

Nogometnih 1:0 pa bi bilo prav lahko 1:1. 2:2 bi bilo lahko 2:1 ... če bi ta in ta, takrat in takrat, dosegel to in to. Število dogodkov, ki bi morda lahko spremenili rezultat, bistveno presega število golov, ki so zares oblikovali rezultat. In vsak od teh dogodkov je kontroverzen. Je bil offside ali ne? Je bila enajstmetrovka?

Zato imamo nogomet radi. Fantazija se lahko še dneve po tekmi enakopravno bori z resničnostjo.Več megabitov bitov na sekundo, več megapixlov, ni vedno fajn.

ponedeljek, 07. junij 2010

Razcepljeni

Slovenci smo po arbitražnem sporazumu razcepljeni. Ena petina je bila proti sporazumu, druga petina (plus malenkost) za, treh petin pa zadeva ne zanima. Med zadnjimi štirimi petinami bo Aleš Zalar našel ljudi, ki bodo svoje "domoljubje" izpričevali z navijanjem na svetovnem nogometnem prvenstvu. Lepo je biti domoljub in zraven spiti kako pivo. Toliko o matematiki in domoljubju.

Da smo razcepljeni, me je udarilo, ko sem spremljal odzive na twitterju na članek o čakanju na rezultate arbitražnega sporazuma v Dnevniku. Takole začne:

Če Bog je in če ljubi Slovenijo, potem bodo šli tisti, ki so proti, gor, je ob kakšnih pol osmih zvečer v štabu SDS delne neuradne rezultate referenduma komentirala Milica Šturm, žena nekdanjega ustavnega sodnika. Dr. Lovro Šturm je k temu dodal, da bo po njegovem poznavanju volilne aritmetike odstotek tistih, ki so bili proti, nezadržno šel proti 50 odstotkom.

Pustimo ob strani, da pri Gajotu ni bilo nič tako kot v Getsemanskem vrtu in da tak uvod v poročilo o tem, kako je SDS čakal na rezultate referenduma utrjuje stereotip o slovenskem konzervativcu. Ampak to v Sloveniji ni nič posebnega. Tistega ne bi bral in tega ne bi pisal, če ne bi bilo tega tvita:

"Če Bog je in če ljubi Slovenijo,potem bodo šli tisti, ki so proti,gor", Milica Šturm. ostali pa se bomo cvrli v peklu.

Da smo razcepljeni v glavah, da razmišljamo čisto drugače, mi je postalo jasno, ko sem šele čez nekaj ur razumel, kaj je avtorica pravzaprav hotela povedati. Članek je prebrala, kot da je bilo napisano, naj bi nasprotniki arbitražnega sporazuma šli v nebesa, zagovorniki pa, simetrično, v pekel. Brez nebes in pekla, boga in hudiča, konzervativci pač ne znamo ničesar povedati. Nasprotnike AS bi strpali v pekel, pa Grimsa bi jim dali za čuvaja. Pravzaprav, ker so zagovorniki podporniki koalicije, jih niti ne bi bilo treba paziti, saj bi sami sebe tunkali, tako, kot v vseh aferah zadnje leto in pol.

Jaz nisem razumel nje, ona ne avtorja. Kako naj potem drug drugega razumemo? Kako naj razumemo, zakaj je bil nekdo proti AS in drugi za, če imamo še s preprostimi zadevami težave? Kako naj si priznamo dober namen, če si umislimo, da nas druga stran pošilja v pekel. Daleč smo prišli. In o tem, da so upanje za Slovenijo tiste tri petine, ki jih zadeva ne zanima, se verjetno tudi ne bi strinjali. Morda pa bi bila o tem dobra debata.

V tem smo razcepljeni in politiki ta razcepljenost verjetno celo paše. Zagotavlja trdo jedro volivcev. Zato jo preko svojih medijev vzdržujejo, saj vedo, da bralec Mladine praviloma ne bo odprl Demokracije ali Reporterja. Bralec slednjih pa seveda bo, ne more pomagati, odprl Delo, Dnevnik ali Večer.

Internet je zato po svoje fajn. Vsaj meni verjetno nihče ne bo pripisal, da ko rečem, da "fajla ne morem spraviti gor", ne mislim na božje kraljestvo ampak na USB ključek. Ampak veste, tudi ko Milica Šturm reče, "prekleta vlada, spet je šel gor bencin", ne misli, da ga bo v svoj Prius točil Sveti Peter.

četrtek, 03. junij 2010

Za boljši sporazum

Na referendumu bom proti.
  • Proti, ker je to zadnja, čisto zadnja možnost, da se ustavi za Slovenijo slab sporazum. Slab je zato, ker pušča zelo malo možnosti, da bi bili izpolnjeni interesi, o katerih se je največji del slovenske politike strinjal vseh zadnjih 20 let, namreč celovitost piranskega zaliva in teritorialni stik z odprtim morjem.
  • Proti, ker je Slovenija po nepotrebnem popustila v trenutku, ko je bilo njeno pogajalsko izhodišče najboljše in se Sloveniji ni nikamor mudilo. Da je popustila se vidi iz tega, da je Pahor z Arbitražnim sporazumom v bistvenih točkah sprejel prvi Rehnov predlog, ki ga je slovenska politika pred enim letom soglasno zavrnila.
  • Proti, ker se ne pustim utruditi. Hrvaška nas je z mejnimi incidenti mehčala leta in leta, vlada nas je s potiskanjem te teme pred gospodarske izzive utrujala cel mandat, nam s propagando natikala zelena očala, krmila pa z oblanci.
  • Proti, ker se ne pustim nalagati. V referendumski kampanji so si laži podajali najvišji politiki Slovenije in Hrvaške. Kosorjeva je postavali na laž Pahorja, ko je ta po TV obljubljal, da mu je obljubila teritorialni stik z odprtim morjem. Pahor je na laž postavil Kosorjevo v zvezi z navedbami v hrvaškem zakonu o ratifikaciji AS. Dovolj poznam evropsko politiko, da vem da so lažne grožnje, da Slovenijo čaka mednarodna osamitev, da bo vojna; ni res, da bomo dobili stik do Ulcinja, če bo treba; ni res, da lahko slabo odločitev zavrnemo; ni res, da so pravniki iz plačnega seznama vlade "ugledni neodvisni strokovnjaki" ...
  • Proti, ker bolj zaupam Francetu Bučarju kot Janezu Stanovniku, bolj Spomenki Hribar kot Milanu Kučanu, bolj Borisu Pahorju kot Tonetu Pavčku, bolj Marku Pavlihi kot Vasiljki Sancin ...
Slovenija si zasluži boljši sporazum. Boljši sporazum dolgujemo naši manjšini, ki je v Italiji ostala zato, da bi Hrvaška imela Istro. Boljši sporazum potrebujeta naše pomorstvo in turizem.  

Boljši sporazum potrebujemo zato, da bi ponos ostal del identitete naše države.