nedelja, 21. december 2008

Ne NUK 2 ampak NUK 2.0

Podnaslov tega bloga je že ves čas enak: ustvarjalnost, podjetnost in samozavest. Že na hearingu za ministra sem kot primer za demonstracijo nove slovenske samozavesti in uspeha navedel novo stavbo Narodne in univerzitetne knjižnice. Novi NUK naj ne bi bil zgolj skladišče knjig, ampak stavba, ki bo jemala dih in dajala duha; demonstrirala samozavest in spodbujala ustvarjalnost.

Vsaki vladi pride prav, da lahko gradnjo NUKa še malo odloži, ker strošek res ni nezanemarljiv. Je pa še nekaj drugih zadev, ki govorijo za to, da se stvar ponovno premisli:
  • Skladišča za knjige v središču Ljubljane ne potrebujemo. Za manjši del stroška, ki bi ga imeli z NUKom bi lahko digitalizirali VSE knjige, ki jih NUK hrani, in če bi kdo kaj potreboval, bi si pač pretočil po internetu. To kaže narediti tako ali tako in neodvisno od zidave in je v Resoluciji o nacionalnih razvojnih projektih, ki jo nova vlada upam ne bo kar zabrisala v smeti.
  • Stavba je smiselna predvsem kot stičišče ljudi, prostor srečevanj, prireditev, dogodkov, manj pa branju, študiju. NUK ni ti stavbe, ki bi rešeal prostorske probleme Filozofske fakultete.
  • Ime "NUK Jožeta Plečnika" je za novo stavbo popolnoma neprimerno. Imamo namreč stari NUK, ki je delo Jožeta Plečnika in novi NUK, ki se imenuje po Jožetu Plečniku. Si predstavljate, kako to kratko pojasniti npr. v turističnem vodiču.
  • Žrtvovanje arhitekture emonskim ostankom nima nobenega pomena. Arheologi do zdaj niso ugotovili, da so Emonci poznali elektriko niti ni izkopavanje postreglo s kakim drugim epohalnim odkritjem. Bilo je to pač še eno provincialno rimsko mestece.
  • Izogibanje starim meščanskim hišam ob Slovenski je tudi nepotrebno. Malo višje se bo gradilo na področju Šumija. Urbanist z vizijo bi porušil vse med Šumijem in Zoisovo in prostor zapolnil z nekaj markantnimi javnimi stavbami. Kazalo bi jih umakniti kak meter bolj stran od Slovenske, da bi se Ljubljana bolj odprla na jug.
  • K natečaju bi bilo potrebno pritegniti najbolj znane tuje arhitekte. Saj res, da znamo marsikaj sami, ampak če se ne bi učili od drugih, bi še vedno piskali na neandrtalsko piščal.
Ne gre torej za to, da naredimo še drugi NUK, ampak da naredimo prostor, ki bo spodbujal sodelovanje, in (z digitalizacijo vsebin) osnovo za ustvarjanje novih vsebin in storitev - na podlagi bogate dediščine, ki je zdaj za zidovi. To dvoje - sodelovanje in odprtost - pa je tisto, kar iz NUK 2 naredi NUK 2.0. Kdor malo pozna splet 2.0 ve, o čem pišem.

četrtek, 18. december 2008

Deset programov brez katerih ne morem

  • Total Commander. Ker brez njega ne opravim nič. Nadaljuje tradicijo Norton Commanderja. Švicarski nož za vse kar ima opraviti z datotekami in mapami. Nenadomestljovo orodje za preimenovanje datotek, npr. fotografij na dan in uro, ko so bile posnete, za sinhronizacijo datotek. Z ZIP arhivi, FTP mesti, fotoaparati, telefoni … dela kot da so mape s seznami. Prva stvar, ki jo naložim na računalnik. Številni dodatki, ki kot seznam datotek in map pokažejo karkoli.
  • Firefox. Dragocen zaradi vgrajenega preverjanja pravopisa in številnih dodatkov (prefbar, download helper, gmail manager, google notebook, twitterfox, greasemonkey …). In vem v katerih datotekah ima kaj zapisano.
  • SuperJPG. Ker dela s slikami, a vem, kje je kaj na disku. Avtor ga ne nadgrajuje več, a vendar (to frazo je pri nas vpeljal Bajuk) ostaja idealen program za upravljanje s fotografijami. Vse zna, pa majhen in hiter je. V Picasi je (bila?) cela znanost narediti novo mapo ali premetati slike v druge mape.
  • Putty. Ker z njim pridem do svojih strežnikov, naredim SSH tunel ...
  • UltraEdit. Za programiranje in obvladovanje ASCII datotek. Namesto Notepada.
  • VLC Video Lan. Ker predvaja vse, od .avi do .flc, od koderkoli, iz diska ali iz Siol, T2, … televizij. Brez navlake.
  • Firewall. Ne povem kateri.
  • Avast Anti Virus. Ker sem se ga navadil.
  • MediaMonkey. Ker je dosti boljši kot iTunes, Windows Media Player ... tudi spoštuje datotečni sistem.
  • Microsoft Office. Ker ne kaže *bleeeep* proti vetru. Bi pa veljalo premisliti. Zasloni postajajo ozki in široki, microsoftove orodjarne pa vedno širše. Rezultat: vidi se vedno ožji pas strani. To je napredek!

  • Rdeča nit teh izbir: spoštuj datoteke in mape, pa jih boš dolgo imel in ti bo dobro z računalnikom.

četrtek, 11. december 2008

Za Demokracijo o modrecih

Za zadnjo Demokracijo sem dal intervju. Spraševali so predvsem o Skupini za razmislek. Nekaj poudarkov:

O vlogi Skupine:
Glede na trenutne tektonske premike v globalni ekonomski in verjetno tudi politični ureditvi ter velikem vakuumu, ki velja v Evropi na področju vizij in karizme, se mi zdi ideja o svetu modrecev zelo na mestu, prišla je v pravem trenutku in všeč mi je, da predsednik Sarkozy skupino pogosto še vedno omenja s tem imenom. Poglejte, Američani so na te premike odgovorili z izvolitvijo mladega, karizmatičnega, drugačnega predsednika, Evropejci smo, v najboljši bruseljski maniri, ustanovili komisijo. In ji pazljivo ogradili vrtiček. (...)
Skozi zgodovinsko prizmo za evropski zahod EU predstavlja nekaj, kar je Evropi po stoletjih vojn, predvsem med Francijo in Nemčijo, zagotovilo mir. Za evropski vzhod je EU garant demokracije in bran pred totalitarizmom. Kriza Evrope je deloma v tem, da to dvoje ne mladim na zahodu ne mladim na vzhodu nič več ne pomeni. Mir in demokracija se jim zdita samoumevna. Tudi bolj banalne zadeve kot so enoten trg, denar in potovanje brez potnega lista postajajo samoumevne.

O tem, kaj bo od tega imela Slovenija:
John Lennon je v neki pesmi napisal "Na koncu je ljubezen, ki jo daš, enaka ljubezni, ki jo dobiš". Torej kar daš, to dobiš. To stalno vrtanje, kaj bomo pa mi imeli od tega ali onega je znak slovenske ozkosti. Ne vem, kdo je rekel, da se že nehajmo spraševati, kaj bo imela Slovenija od Evrope, ampak se vprašajmo, kaj lahko mi Evropi damo. Ker če bomo dajali, bo Evropa bolj taka kot si jo želimo. Slovenija ima človeka za mizo, kjer razmišljajo o prihodnjih izzivih Evrope. Potem je pa seveda od Slovenije odvisno, kako ga bo uporabila. (...) In univerzitetni profesorji take stvari težko tiščimo samo zase.


O Bruslju:
Ne verjamem, da je prihodnost Evrope v tem, da Bruselj postane talilni lonec in da so nosilci evropske ideje dobro plačani uradniki v bruseljskih organih. Da je preveč Evrope v Bruslju in premalo v državah članicah je morda razlog za razmeroma veliko nezainteresiranost ljudi za bruseljske teme in za brezbrižnost do evropskih institucij.

O Skupini na internetu:
Nekaj članov je opozorilo, da je morda proces pomembnejši od produkta. Da je od končnega poročila pomembnejše razmišljanje, ki ga skupina povzroči med intelektualci, gospodarstveniki, v širši javnosti; da so pomembnejša vprašanja, ki jih odpira v družbi in ne odgovori, ki so namenjeni zgolj predsednikov držav in vlad, ki so člani Evropskega sveta. So torej predlogi, da bi se skupina odprla tako geografsko kot tudi na internetu.

O tekočih zadevah doma:
Vlada v odhajanju je, ko je opazila popolno odsotnost odziva na krizo v koalicijski pogodbi, pripravila paket ukrepov, ki so bili usmerjeni prav k spodbudi vitalnega dela gospodarstva. Nova vlada o teh zadevah, kot je zdaj moderno reči, išče čim širši konsenz, med tem iskanjem pa se v gospodarstvo useda pesimizem. (...)

torek, 09. december 2008

Ospletdvapikaničenje

Zdaj (pravzaprav že en čas nazaj) se je Google spomnil, da bi se dalo spletne strani ospletdvapikaničiti tako, da se doda eno zadevico - Friend Connect - na stran, pa bodo ljudje veselo klikali, da so bralci te strani, se med seboj spoznavali, rojevala se bodo prijatejstva, ljubezni (ali pa vsaj konsenz) in svet bo lepši, sončnejši in prijazneši. Da bi pa tisti možganski trust not avtomatsko pripeljal vse vsaj, ki zadevo berejo preko Google (sic!) Readerja, to bi bilo pa že preveč.

No ja, na blog sem dodal in celo enega bralca da imam. Dobri državljani spleta 2.0 pa boste seveda kliknili, da ta blog berete. Ne bo vam dovolj, da samo berete, ampak se vam bo zdelo nujno to tudi urbi et orbi naznaniti.

Uff, to pa zdaj je bila antireklama za socialno mreženje na mojem blogu!

sobota, 06. december 2008

Po klancu navzdol

Gledam statistiko objav na svojem blogu. Lani največ 15 objav (aprila), letos največ 11 (junija in septembra). Najmanj (2) februarja in novembra letos. Sem pa bolj priden na twitterju in google readerju:
  • na Twitterju npr. je kar dober povzetek nekaterih dogodkov, ki sem se jih v zadnjem času udeležil (Future of Europe Summit, Lisbon Council ne pa tudi Skupine za razmislek).
  • na robu Google Readerja pa nastajajo kratki komentarji ob dnevnih novicah. Tovrstno deljenje novic se mi zdi ena najbolj spregledanih storitev spleta 2.0; narobe je pa to, da ni komentarjev na komentarje, da ni razvidno, če to sploh kdo bere, ne oblikuje se skupnost. Oblikovanje skupnost je pa ena od bistvenih značilnosti spleta 2.0.
Ampak tudi na splošno se mi zdi, da gre zadeva gre po klancu navzdol. Pišemo vedno krajše in čedalje manj premišljeno. In beremo, kar drugi na ta način napišejo. Morda najboljša demonstracija trenda je 12seconds.tv. Tisto kar je twitter za bloge je 12seconds za YouTube. Morda.