Prazni božiči nekega državnega sekretarja

Letošnja voščilnica.

Fotografijo z besedilom "Vesel božič, umazane živali" je na božični večer na tviterju objavil dr. Jernej Štomajer, »politolog, Fulbrighter, aktivist, antifašist, upornik, borec« in državni sekretar na Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport Vlade republike Slovenije.

Je drugi človek tistega ministrstva, ki se na vse kriplje trudi, da ne bi pravično financirali zasebnih šol z javnim programom – med katerimi je nekaj katoliških. Je drugi človek tistega ministrstva, katere minister v »praznični poslanici« vošči izključno novo leto.

Je tisti Štromajer, ki nosi rdečo zvezdo, v Kopru protestira proti Možini in se navdušuje nad morilcem Che Guevaro. Je tisti Štromajer, ki za božič vsako leto provocira, včasih celo duhovito. Božiča ne razume, pa brcne v grad iz mivke. Ampak, kot pravi Woody Allen, if it bends, its funny, if it breaks, it is not. Letos ni bilo smešno.

Ljudje so bili nad letošnjim voščilom ogorčeni. Razumeli so, da gre za provokacijo, za žalitev, morda celo za zbujanje sovraštva in nestrpnosti zaradi verskega prepričanja. Razumeli so, da gre državnemu sekretarju na živce to trkanje po prsih, da se praznuje Božič, da se vošči za Božič, da naj imamo vesel Božič, da Božič ni več družinski praznik, kakršnega si je bil zamislil Jože Smole, ampak da Božič sili ven iz vsake reklame za kokakolo.

In je voščil vesel božič zaplankancem zarukanim. Kot ga vošči antifašist, ki se na levem krilu socialnih demokratov z Levico bori za glasove butlsocialistov*.

Smo Štromajerja sploh razumeli

Lanska voščilnica.

Ali pa je bil dr. Štromajer pač na božičnih počitnicah v Londonu, spil pivo ali dve, se sprehodil čez Leicester Square, tam opazil napis in ga takole za hec objavil na tviterju. Da se pohvali, kje je, svetovljan. Da vošči svoji klapi, ki ga bo cel božični večer žurala, kot se to za trde ateiste spodobi. Menda bodo bralci spoznali, da gre za (potvorjen) citat iz filma Sam doma – kjer kak negativec, preden se mu zdi kaj hudega, sliši »vesel božič, umazana žival«. V ednini in brez implikacije, da bi bilo sporočilo naslovljeno na neko skupino ljudi zaradi njenega verskega prepričanja.

Morda se ima dr. Štromajer za tako širokega in strpnega, celo naklonjenega katoličanom, da ni niti pomislil, da bi lahko kdo njegovo objavo razumel kot žalitev. Konec koncev njegova stranka, odkar se je preimenovala, ni z bencinom polila nobenega duhovnika in tudi sicer se na vsakem shodu pod rdečo zvezdo zavzemajo za strpnost.

Seveda se je na internetu razvilo tekmovanja v zgražanju in zgroženosti na eni strani in dociranje z druge strani, da zahojeni ruralci pač nismo prepoznali klasičnega citata svetovljanske pop kulture, s katero je našo časovnico obogatil naš doktor državni sekretar. Crnkovič nam je celo očital, da »smo na nizki stopnji razumevanja jezika in sposobnosti komuniciranja«, če smo pomislili, da je bilo voščilo »MERRY CHRISTMAS YA FILTHY ANIMALS« namenjeno prav nam katoličanom. In ne pujsom v Ihanu?

Ta vojna lahko traja še nekaj dni in je povsem nebistvena.

Se sploh razumemo

Bistveno je, da sploh ne gre za razumevanje jezika, ampak gre za razumevanje človeka. Razumeti hočemo pisca, ne besedila. Bistveno vprašanje je, ali smo kot družba postali tako razdeljeni, je prepad med nami tako globok, da nismo sposobni razumeti sporočila z druge strani, če ni dovolj eksplicitno zapisano in postavljeno v kontekst.

Bi bila npr. reakcija enaka, če bi tako sliko objavil jaz? Ali celo Crnkovič? Ali pa bi bralci vedeli, da gre za sarkazem, za šalo, za to, da je pisec moral misliti kaj drugega, ne pa žaliti ali provocirati. Upal bi staviti, da velikanska večina od mene tega ne bi vzela kot žalitev. Iskali bi drugo interpretacijo. Kar potrjuje tisti pregovor, da ni vseeno, kdo kaj reče.

Se sploh hočemo razumeti

Problem poznam iz lastnih izkušenj. Novinarski aktivisti na Mladini, Večeru in MMCju imajo z mojimi tviti veliko veselja, ker včasih napišem kaj takega, da bi se dalo predstaviti drugače, kot je bilo mišljeno. Zadnji tak primer je bilo tisto, da je podnebno ogrevanje najnovejši izgovor za svetovno revolucijo. Kar so obrnili v izjavo, da je segrevanje izmišljeno za potrebe svetovne revolucije, kljub temu, da je naslednji tvit v isti niti jasno povedal, da je segrevanje resnično, ampak da več socializma ni rešitev.

Oborožen s to izkušnjo pogosto nalašč nerazumljenega desničarja se sprašujem ali smo z drugega brega sposobni prav razumeti razne štromajerje. Ali jih hočemo prav razumeti. Včasih je kar težko gledati, kako temu ali onemu iz nasprotnega pola izrežejo izjavo in ji povsem spremenijo pomen. Podtikanje zlih interpretacija je postala stalna praksa medijskih aktivistov na levi in desni. Razpaslo se je, da se drugi strani podtakne interpretacija, ki se jo z dosti truda in sprevračanja da nekako zagovarjati, četudi se iz letala vidi, da ni resnična.

Če nameravati ob novem letu sprejeti kak sklep, kako se boste poboljšali, je tule en predlog: polemizirajte s tem, kar je nasprotnik res mislil in rekel, ne z neko neresnicoljubno interpretacijo, ki jo zmorete napadati.

In če začnem pri sebi, ali sem tako krivico, ki se pogosto dogaja meni, sam naredil Štromajerju, ko sem opozoril na njegov tvit?

Nisem

Voščilnica iz leta 2014. Skratka, če malo pobrskate,
boste videli, da mož za božič redno provocira,
včasih celo duhovito.

Naši spori imajo tri epistemološke izvire: včasih se res ne razumemo, včasih se nočemo razumeti, včasih pa prav dobro razumemo, a se ne strinjamo. Edini racionalni prepir je v zvezi s tem zadnjim. In pri najboljši volji ne vidim, da bi pri zadevi Štromajer lahko šlo za kaj drugega kot za to zadnje.

Ampak dnevi so tisti, da je treba zaključiti dobronamerno in optimistično – primer kaže, da nismo tako razdeljeni, da se ne bi razumeli. Razumevanje razlik pa je pol uspeha. Antifašist Štromajer ne misli, da smo katoličani umazane živali. Se je pa v svoji kratki a bogati funkcionarski karieri navadil, da se nestrpnost do katoličanov pri nas splača.

* če je koga užalila beseda butlsocialist - mislim, da je zelo mila za nestrpneže, na katere se nanaša; ki bi torej Štromajerju njegovo čestitko šteli v dobro.

On record: KSEVT

Kot bivšega ministra za kulturo so me povabili na izredno sejo Odbora za kulturo v zvezi s problematiko KSEVT. Ne utegnem. Moja mnenja o tem so naslednja:

1. Zdravje je preveč resna stvar, da bi ga bilo vredno ogrožati zaradi denarja. Prosim g. Turšiča, da premisli o prekinitvi stavke, saj problem zdaj ima javno pozornost in se stvari vendarle začenjajo reševati.
2. Za reševanje zadeve je odgovorna sedanja ministrica za kulturo. Bivši smo samo sredstvo za preusmerjanje pozornosti.
3. Zelo cenim delo g. Turšiča in g. Živadinova. Ceni ju tudi domača in mednarodna stroka. V času mojega mandata sta imela podporo ministra, državnega sekretarja in ministrstva. Nek njun projekt, ne spominjam se več natančno kateri, sem podprl tudi iz interventne "ministrove" denarnice.
4. KSEVT je bil v 85% zgrajen iz evropskih sredstev. Za pridobitev teh sredstev je bilo potrebno predložiti plan, kako se bo inštitucija vzdrževala po gradnji. Tega plana se morajo vsi vpleteni, od umetnikov do občine in države držati. Če se je izkazalo, da plan ni realen, ljudje, ki so ga napisali, ne zaslužijo zaupanja davkoplačevalcev. Mimogrede: lokacija KSEVTa je napaka, ampak ker leteči krožnik ne leti, se je ne da popraviti.
5. Če je bilo planirano, da bo KSEVT postal državni javni zavod, ki ga bo vzdrževala država Slovenija, naj se to tudi realizira. Če ne, pa ne, saj bi bil to napačen signal za vse bodoče zasebne ali občinske investicije iz javnega denarja, ki bi imele ambicijo postati trajno breme za proračun.
6. Čudi me, da KSEVT ni bolj uspešen na razpisih ministrstva, saj bi strokovne komisije morale prepoznati kvaliteto, originalnost in mednarodno odmevnost. Njegov pomen za popularizacijo znanosti in tehnike pa bi morala prepoznati in ovrednotiti druga ministrstva.

Ministrica

Mediji sprašujejo po mnenju o novi ministrici za šolstvo, znanost in šport. Ne komentiram. Ne poznam je. 

V Švici ljudje menda tudi ne poznajo ministrov. To je ta švicarski model vladanja, "kjer je politika neopazna in je celotna država vodena že skoraj tehnokratsko". 

Rabimo samo še švicarske tehnokrate. In podjetnike. Ure. Smučišča. Čokolade. Rikolo.

Želim ji uspešno delo, ker uspešni ministri so dobri za vse.

Svoboda misliti. Tudi v javnem sektorju.

V petek je časopis Delo objavil grožnjo zaposlenim v javnem sektorju, posebej učiteljem na fakultetah, ki bi se do privatizacije opredelili podobno kot zadnje vlade Republike Slovenije, a drugače, kot revija Mladina, Studio City, Združena levica in SVIZ.

Prof.dr. Matjaž Gams je zapisal, da je dolžnost zaposlenega v javnem sektorju, da služi »predvsem blagostanju Slovenije«. In ker je po njegovem za blagostanje Slovenije najboljše, če je država lastnik kar največjega deleža gospodarstva, morajo uslužbenci v javnem sektorju lastništvo države zagovarjati. Ali biti vsaj previdno tiho in se ukvarjati s svojo stroko. Sicer naj dajo sami odpoved.
Razumem, da zato, da jih iz javnega sektorja ne bo treba nagnati.

Presenečen sem, da profesorski kolega in celo član Inženirske akademije tako slabo razume osnove svobode govora in mišljenja ter akademsko svobodo in odgovornost. In da take buharinovske ideje leta 2015 sploh dobijo prostor v osrednjem slovenskem časopisu.

Najprej, naloga zaposlenih v javnem sektorju je kvalitetno opravljanje storitev, ki jih javnih sektor nudi državljanom. To ni tako visokoleteče kot "služenje blagostanju Slovenije", ampak nekdo mora tudi plužiti ceste, vrtati zobe in mladim razložiti povezavo med Fibonaccijevim zaporedjem, zlatim rezom in Partenonom.

Drugič, tudi zaposleni v javnem sektorju imamo svobodo, ne samo prepričanja, ampak tudi govora. Če mislimo, da je ena rešitev boljša od druge, smemo to brez strahu javno povedati. Časi, ko si zaradi napačnega mnenja ali izpričane politične ali verske pripadnosti izgubil službo, so menda mimo. Ali pač ne? Mora biti vera tlačana enaka veri zemljiškega gospoda? Mora biti politično prepričanje zaposlenega enako političnemu prepričanju direktorja ali sindikalista? Ali pa bi ga moral skrivati? Obdržati v polju zasebnosti?

Tretjič, razmišljujoči ljudje nimamo samo pravice ampak tudi državljansko dolžnost, da se oglasimo, če mislimo, da se stvari v državi ne premikajo v pravo smer. Še posebej smo dolžni skrb za državo izražati tisti, ki smo plačani iz denarja davkoplačevalcev. To mora biti brez strahu, da razmislek kateremu od ajatol ne bo všeč.

In nenazadnje, najbolj svet kraj svobode misli in govora je univerza. Akademska svoboda je vgrajena v samo njeno bistvo. Zato je napad na svobodo prepričanja in izpričevanja tega prepričanja zaposlenih na univerzi dejanje, do katerega mora veljati ničelna toleranca.

Nekateri pač mislimo, da je za blagostanje Slovenije boljše, če so podjetja zasebna in da bi bilo za državo dobro, da vanjo pride svež denar, znanje, tehnologija in dostop do novih trgov. Drugi mislijo drugače. Kvalitetne rešitve se bodo oblikovale ob soočenju različnih idej. Zato je svoboda razmišljanja, govora in pisanja dragocena. Zato je bistveno, da svoje mnenje lahko povedo tudi tisti, ki se motijo. Za marsikatero idejo se šele čez leta izkaže, kdo je bil to.

Nobenega vrhovnega razlagalca, kaj je pravzaprav "blagostanje Slovenije", ni. Še najbližje temu so volivci, ki izberejo politike. Politika mora vsa mnenja slišati, pretehtati, se odločiti in na naslednjih volitvah prevzeti politično odgovornost za svoje odločitve.

Bilo bi popolnoma neodgovorno, če bi ji bilo omogočeno slišati samo mnenja z ene strani. Ampak udobno pa. Z utišanjem druge strani bi bilo prvi dosti lažje zagovarjati tudi polpametne ideje.

Politizacija vpisa

Pred prazniki je nastal velik halo, ker je ministrstvo univerze pozvalo, da ponovno pretehtajo število vpisnih mest. In še kar traja, ker je pač treba vzdrževati napetost in voljo do demonstriranja.

Soglasje k omejitvam vpisa skladno z 41. členom ZVIS daje vlada. Že dolgo. Če se z univerzami ne bi skušali uskladiti, bi nas napadli, da delamo na skrivaj, zdaj, ko se poskušamo, nas sprašujejo po zakonski podlagi. Karkoli ministrstvo ukrene, razen da redno nakazuje denar, je s strani gorečih podpornikov prejšnjega predsednika* predstavljeno kot nekaj nezaslišanega.

V našem predlogu ne moremo govoriti o resnih omejitvah, saj:

• je tudi po vladnem predlogu vpisnih mest več, kot je 19 let stare mladine. Vsak, 100% generacije, se lahko kam vpiše. A je to kakšna omejitev? V Švici, ki ni tako bogata kot Slovenija, študira manj kot 30% generacije.
• je vpisnih mest za vsako fakulteto posebej več, kot se jih tipično vpisuje v drugi letnik. Torej je mest za take, ki bodo študirali, tudi dovolj.
• je Slovenija med prvimi, ko gre za to, kakšen delež generacije vpisuje, in med zadnjimi v statistiki, koliko jih diplomira. O tem sem pisal nekaj mesecev nazaj. 
• saj rektorji kar naprej tožijo o slabem razmerju med učitelji in študenti.

Skratka, tudi po vladnem predlogu ne gre za nikakršne resne omejitve, gre zgolj za signal mladim, za sporočilo, kje se vladi zdi, da v prihodnje bo delo in kje ga ne bo. Ampak celo to jim je preveč.

Vladne predloge omejitve vpisa prikazujejo kot "usmerjeno izobraževanje" in uporabljajo na prvi pogled neoliberalne argumente. Pritožujejo se, "da oblast bolje od konkretnega posameznika – ali skupin posameznikov in posameznih družbenih podsistemov - ve, kaj je dobro zanj samega in za državo.« Ampak v isti sapi pa državi svetujejo, da odvzame vse koncesije in prikrajša "konkretne posameznike" za možnost izbire med eno in drugo fakulteto. Dvolično.

Na ministrstu smo seveda naredili analizo zaposljivosti in preverili stanje na trgu dela. Ničesar pa ne vemo o tem, na kakšnih študijah temeljijo omejitve vpisa, ki jih predlagajo univerze.

Da ne zganjamo nobene revolucije, najbolje pokaže slika, ki prikazuje gibanje vpisnih mest v zadnjih letih. Letos nadaljujemo v podobnem trendu kot lani, le padanje mest na tehniki, naravoslovju, medicini, računalništvu ... želimo ustaviti. Lani ni bilo o tem v tisku niti vestičke. Je bila pač neka druga vlada in drug minister. Letos gre pa "Turk z mesarico nad humanistiko".

Ja, vpis politizirajo, ampak tega ne počne vlada.

* Podpora tej ali oni politiki je seveda demokratična pravica vsakega posameznika in/ali institucije. Navajam pa jo zgolj zato, ker se nekateri hkrati radi prikazujejo kot nepolitična, civilnodružbena stroka.

Praznujemo znanost

Slavnostni govor na podelitvi Zoisove nagrade, Zoisovih priznanj, Priznanja ambasador znanosti in Puhovega priznanja, Nova Gorica, 23. novembra 2012



Spoštovani!

Danes praznujemo znanost.

Praznujemo človeško radovednost, praznujemo dvom, praznujemo razum, praznujemo ustvarjalnost, praznujemo iskanje resnice, praznujemo ogenj, ki ga je prinesel Prometej in razsvetlil temo vraževerja in neznanja. To ni samo praznik za znanstvenike, to je praznik za vse. To je praznik človeškega duha.

Ko je Niall Ferguson analiziral, zakaj med civilizacijami za zdaj zmaguje Zahodna, je znanost navedel kot drugega izmed šestih adutov naše civilizacije.

In znanost je adut Slovenije.

Rezultati slovenske znanosti so izjemni tako v odličnosti, kjer je v objavah v najboljših revijah v desetih letih napredovala iz 60% na 125% povprečja EU, kot v prenosu znanja, kjer je v evropskem inovacijskem indeksu v petih letih napredovala s 80% na 96% povprečja EU. Slovenski znanstveniki objavijo preko 1.200 člankov na milijon prebivalcev. To je več kot v Avstriji, Nemčiji, Franciji ali v ZDA. Malo je kazalnikov, kjer bi Slovenija prekašala povprečje EU. Znanost daje mnoge od teh.

Tista znanost, ki jo merimo z objavljenimi članki in citati, torej deluje odlično. Ampak Charles II. ni dal graditi observatorija na Greenwichu zato, ker bi je bila znanost kar tako na splošno v nacionalnem interesu, ampak, ker je bilo točno merjenje planeta zemlje in časa v interesu angleškega gospodarstva in njihove trgovske mornarice.

Slovenski znanstveni in visokošolski prostor je med najbolj zaprtimi za zunanje študente in raziskovalce, razmeroma malo denarja pridobimo iz mednarodnih virov, delež vlaganja tveganega kapitala je četrti najmanjši v OECD. Rezultat vsega tega je, da je delež visokotehnološkega izvoza v Sloveniji manjši kot na Madžarskem, Češkem, Slovaškem in na Kitajskem. Kitajska ima v svojem izvozu višji delež visoke tehnologije kot Slovenija.

Ni sprejemljivo, da se nekaterim znanstvenikom zdi škoda, da bi učili, ali da samo 20% novih doktorjev znanosti najde delo v gospodarstvu. Ni sprejemljivo, da je v novih visokotehnoloških podjetjih našlo delo manj ljudi, kot je bilo novih zaposlitev v znanstvenih inštitutih.

Znanost je naš adut, ampak kot da ne bi vedeli, kako bi ta adut odigrali.

Odkar se spomnim, govorimo, da je treba izboljšati povezanosti znanosti in gospodarstva. Trudimo se z različnimi mehanizmi. Ampak dokler znanje ne bo v poslovnem interesu gospodarstva in dokler delo za gospodarstvo ne bo avtentičen interes znanstvenikov, je vse zaman. Potrebujemo gospodarsko okolje, v katerem se bo splačalo znanje. Znanje, ne zvitost, zveze in poznanstva, privatizacija in podobne malverzacije.
Vse se ne začne in konča pri denarju, ampak sredstva za znanost so pomembna.

Ne samo višina, tudi način, kako vlagamo v znanje. O slednjem je dr. Žekš večkrat povedal, da mi denarja v znanost ne vlagamo, ampak ga razdeljujemo. Tako, da pač vsak dobi nekaj. V dobrih časih je to pomenilo, da so dobri dobili dovolj, slabi pa preveč. V slabih časih dobri dobijo premalo.

Znanost ne daje rezultatov takoj. Če bi jih, bi nas rast vlaganj v znanost v zadnjih letih rešila pred krizo, pa nas ni. Znanost daje rezultate na dolgi rok in še to samo, če je znanju tudi splošno gospodarsko okolje prijazno. In naše ni. Znanost potrebuje stabilne razmere. Znanstvenika lahko hitro izgubimo, traja pa leta, da ga vzgojimo.

Zato je varčevanje nevarno, znanstvene politike v tem času pa zahtevnejše kot v dobrih časih. Gre za to, na katerem področju naredi racionalizacija več škode in na katerem manj. Kje je odličnost, ki se je racionalizacija ne sme dotakniti, in kje povprečnost, ki se jo mora.

Brez besede »varčevanje« tudi na takem slavnostnem dogodku kot je današnji, torej ne gre. A se sprašujem, zakaj ne. V koalicijski pogodbi ne piše samo to, da se bodo pokojnine usklajevale z rastjo plač, ampak, da je cilj tudi:

povečanje javnih sredstev za financiranje znanstveno- raziskovalnega dela v skladu z barcelonskimi cilji do konca mandata.

Od tega cilja se oddaljujemo. Jaz kot minister težko razumem, da se za usklajevanje pokojnin, skladno s koalicijsko pogodbo, takoj najdejo milijoni. Isti milijoni bi tudi znanosti in visokemu šolstvu omogočili, da bi najboljši krizo prevedrili brez hujših posledic.

Vsi razumni ljudje se zavedamo, da moramo, če se želimo vrniti na pot zdrave rasti, najprej finančno urediti državo. Ampak veljajo za vse vsaj enaka merila.

Spoštovani,

Danes praznujemo slovensko znanost. Z nekoliko grenkim priokusom, ker ni dovolj posluha niti za to, da bi upoštevali specifike ustvarjalnega dela javnega sektorja in zavodom omogočili, da v večji meri sami iščejo rešitve, dodatne vire in se z omejenimi viri racionalno obnašajo.

Vendar na ministrstvu ne obupujemo in prepričan sem, da ne obupujete niti vi. Žene vas tista radovednost, na katero nas spomni ta praznik, radovednost, zaradi katere je Prometej človeštvu prinesel ogenj in vztrajnost, s katero je Atlas na svojih ramenih nosil nebesni svod.

Čestitam vsem za kvaliteten prispevek k slovenski znanosti, čestitam vsem letošnjim nagrajencem in se zahvaljujem komisiji za opravljeno delo.

Dovolite mi, da zaključim z mislijo Alexisa de Tocquevilla*.

Odkar so dela človeškega duha postala vir moči in bogastva, je potrebno vsak napredek znanosti, vsako novo spoznanje, vsako novo idejo obravnavati kot zametek moči, ki je na dosegu ljudstva. Pesništvo, zgovornost, spomin, milina duha, žar domišljije, globina misli, vsi ti darovi, ki jih nebo deli na slepo srečo, so demokraciji koristili, in celo kadar so se znašli v posesti njenih nasprotnikov, so še vedno delali njej v prid, ker so poudarjali naravno veličino človeka.

Zato danes praznujemo dela človeškega duha, radovednost, dvom, razum, iskanje resnice, praznujemo naravno veličino človeka, praznujemo znanost!

*'Tocqueville: Demokracija v Ameriki', prevod Simona Križaj,Založba Krt, 1996.

Hvala za tehniko, kultura

Govor na otvoritvi KSEVT v Vitanju 6.9.2012:

Bil sem star sedem let, ko je bila vsa družina zbrana pred velikim črno-belim televizorjem z lesenim ohišjem in bakelitnimi gumbi in na edinem programu spremljala zasnežene slike prenosa z Lune. Inž. Vlado Ribarič in Boris Bergant sta pojasnjevala, kaj se dogaja, govorila o raketah, tehnologiji, astronomiji. Nikoli ne bomo vedeli, za koliko bodočih inženirjev in znanstvenikov so zaslužni taki spomini iz otroštva, ko je resničnost podajala roko znanstveni fantastiki. Takrat se je zdelo, da so vrata v vesolje na široko odprta. Vesolje ni bilo samo tehnična, geografska ali astronomska kategorija, bilo je simbol samozavesti nekega časa, simbol zavedanja, da nas nič ne more ustaviti.

Fantastični uspehi v vesolju so bili seveda tudi rezultat hladne vojne med Sovjetsko Zvezo in Združenimi Državami Amerike. Zmagovalca te hladne vojne smo dobili leta 1989. Za napačno se je izkazala ideja o tistem neustavljivem kolesju zgodovine, ki nas iz fevdalizma prek kapitalizma vodi v brezrazredno družbo, kjer so vsi enaki. Za napačno se je izkazala ideja, da lahko letaš k zvezdam, ljudi na zemlji pa tlačiš k tlom.

Niso pa se končale samo iluzije, ki so gledale v tla, končale so se tudi sanje, ki so gledale k zvezdam. Človeštvo je upočasnilo prodor v vesolje. Leta 1969 smo gledali prenos z Lune. 40 let pozneje nas na luni ni, lahko pa vsak na svojem računalniku gleda Kmetijo. Leta 1969 so računalniki pomagali pri pristanku na Luni. Danes z milijonkrat zmogljivejšimi računalniki na svojih telefonih igramo jezne ptiče. To naj bi bil napredek.

In vendar ta napredek ne bi bil možen brez razvoja vesoljskih tehnologij. Internet ne bi bil mogoč brez satelitov. Veseli in ponosni smo lahko, da smo Slovenci k temu dali svoj prispevek in ga še dajejo. Tu je treba med drugimi omeniti slovenske znanstvenike, ki delajo za NASO npr. dr. Dušana Petrača, dr. Antona Mavretiča, pa podjetja Dewesoft, Instrumentation Technologies in Center odličnosti vesolje.

Herman Potočnik Noordung dokazuje, da ni majhnih in velikih narodov, so samo majhna in velika vprašanja. Ukvarjal se je z veliki vprašanji in nanje odgovoril. Je računal, načrtoval in za seboj pustil znanstveno delo, ki ga citirajo vsi iz prve generacije raketnih konstruktorjev. In bil je navdih umetnikom, kot sta Stanley Kubrick ali Dragan Živadinov.

Ta zgradba, Kulturno središče evropskih vesoljskih tehnologij kaže, da ni manj in bolj pomembnih ved, so samo take, ki se manj ali bolj približajo iskanju smisla našega bivanja. Ko Slovenci gledamo nazaj, poenostavljamo, da je samo kultura dala Slovencem narodno samozavest. In vendar so svoje prispevali tudi tehniki, podjetniki, znanstveniki. Npr. Potočnik. Ko gledamo naprej, radi poudarjamo, kako pomembni sta naravoslovje in tehnologija. Ampak prav na primeru Hermana Potočnika se kaže, koliko močnejša v iskanju smisla je kultura od znanosti. Hermana Potočnika Noordunga med Slovence ni postavil znanstvenik, inženir strojništva ali kak astronom. Ponovno ga je odkril umetnik.

Tukaj se srečujeta znanost in umetnost, ko bodo prihajali obiskovalci, se bo pridružilo še izobraževanje. Arhitektura te stavbe ponazarja vesoljsko postajo, njena krožna oblika pa simbolno povezuje izobraževanje, znanost in kulturo.

Kot tehnik in inženir, ki je ostal privezan na polje racionalnega, že dolgo, morda celo s kančkom zavisti občudujem umetniško strast s katero Dragan Živadinov povezuje znanost in kulturo. Znanost razumemo, umetnost pa občutimo. Politika dostikrat tudi ne posluša razuma, vsi ljudje pa začutimo strast, ko je ta iskrena. In tukaj je bila in je iskrena.

Gospodarsko središče Noordung je načrtovala že prva Janševa vlada in v njegovem okviru tudi znanstveno in kulturno središče. V obliki, ki jo vidimo, ga je prepoznala tudi prejšnja ministrica za kulturo Majda Širca in ga umestila sem. In ko je bilo treba podpreti razstavo si tudi jaz, kot njen naslednik, sploh nisem pomišljal.

Ta zgradba tukaj v Vitanju dokazuje, da ni majhnih in velikih krajev, so samo kraji z majhnimi in velikimi ambicijami. Res, Noordung se tu ni rodil, tu naj bi živeli nekateri njegovi predniki, ampak to je navsezadnje popolnoma obrobno. Herman Potočnik Noordung od danes domuje v Vitanju.

Spoštovani,

So ljudje, ki nas potiskajo, da bi gledali v tla, in ljudje, ki nas silijo, da gledamo k zvezdam. Samo od nas je odvisno, ali bomo prikovani na tla, zavračali vsako spremembo, vsak pogumen korak, ali pa šli naprej. Ne vedno nujno proti zvezdam, ampak s časom naprej. Herman Potočnik Noordung, Dragan Živadinov, Miha Turšič, arhitekti te čudovite stavbe, mnogi umetniki in znanstveniki nam vsem odpirajo ta pogled naprej … in zato jim moramo biti hvaležni.

In nehati cepetati na mestu in narediti kak korak.

http://www.noordung.info/knjiga.html

Novi novi NUK

Tole sem povedal ob otvoritvi razstave projektov za NUK II. Poudarjam, da sem to pisal prej, preden sem imel možnost za silo spoznati prvonagrajene projekte

Zmagovalec drugega natečaja za NUK II (Bevk Perović arhitekti).

Spoštovani

NUK2 je gradnja, ki se jo veselim. Vsi narodi so se svoje samostojnosti in uspehov veselili tako, da so gradili. Periklej je gradil Akropolo, Justinjan je zavarovanje vzhodnega cesarstva proslavil z baziliko Svete Modrosti, Čehi so se samostojne države veselili tako, da so dali slovanskemu bratu graditi Hradčane.

Celo kot del stare Jugoslavije smo Slovenci po prvi svetovni vojni po Plečnikovih načrtih preuredili središče prestolnice in zgradili NUK. Socialistična Republika Slovenija je pozidala Trg Revolucije z dvema stolpnicama in Cankarjevim domom.

Po tem smo leta 1991 menda izpolnili, kot pravijo, »tisočletne sanje«. In kaj smo v glavnem mestu državotvornega zgradili? BTC kot opomnik, da smo v tržnem gospodarstvu. Stožice, ker mesto res potrebuje zelenico za nogomet.

Mestno središče pa čaka na kaj ambicioznega, država čaka, da bi praznovala to, da je.

NUK2 ima v tem kontekstu poseben pomen. To je potencialno prva nova pomembna javna stavba v prestolnici po osamosvojitvi Slovenije in edina nova večja stavba v najožjem središču mesta. Zapolni eno treh štirih lokacij, ki prazne čakajo na pogum – poleg Kolizeja, Šumija in Južnega trga.

Čevlje, v katere mora stopiti arhitekt dodatno povečuje skoraj mitski status, ki ga ima za slovensko arhitekturo in za slovenskega duha Plečnikov NUK. Ne gre za še eno knjižnico, za še eno javno stavbo.

Stari Mušičev NUK II .

Z novim NUKom se ukvarjamo že več kot dvajset let. Z enim načrtom razpolagamo že desetletja in v delu stroke uživa veliko podporo. Drugega, potencialno celo več drugih, smo dobili letos; za knjižnico.

Med tem knjiga kot medij izginja in nihče si danes ne upa dati roke v ogenj, čemu vse bomo rekli »knjiga« čez 20 let; če jo bomo sploh držali v roki in če bomo zanjo potrebovali police.

Pred tremi leti in pol sem na svojem blogu opozoril, da novi NUK ne bi smel biti zgolj skladišče knjig, ampak stavba, ki bo jemala dih, demonstrirala samozavest naroda, nas odpirala v svet in spodbujala ustvarjalnost. Napisal sem tudi, da ne vidim nobene potrebe, da bi pretiravali z varovanjem ostalin provincialnega rimskega mesteca.

Ko govorimo o samozavesti: samo slutim lahko, kaj smo zamudili, ker k projektu nismo povabili slavnih imen svetovne arhitekture in tudi na ta način pokazati tisto odprtost do tujcev in z njo samozavest, ki so jo bili Čehi sposobni demonstrirati 80 let nazaj.

Zdajle, ko odpiramo razstavo prispelih projektov bom pravzaprav prvič dobro videl projekt, ki mu je žirija podelila prvo nagrado.

Priznam, ko sem ga videl na internetu prvič, sem se zamislil; ker ni bilo tistega »Uau!« , ki bi moral pospremiti objekt, ki bi bil lahko ljubljanski Kunsthaus ali Guggenheim. Ampak slike na internetu so bile majcene in ločljivost slaba. Prvonagrajeni projekt vendarle genialno vzpostavlja dialog s Plečnikovim NUKom. Nobenega dvoma ne bo, da sta stavbi v duhu in vsebini nekako povezani. Tudi zato avtorjem moje iskrene čestitke in poklon.

Bilo pa bi neodgovorno in neutemeljeno, da bi lahko obljubil konkreten datum, kdaj bodo na parceli zagrmeli stroji. Kot rečeno, projekte danes prvič dobro vidim.

Poznamo finančno situacijo, a kljub krizi že veliko vlagamo v infrastrukturo znanja v Ljubljani. Gradi se Preglov inštitut ter dve novi fakulteti, računalništvo in kemija, skupaj za več kot 100 M€..

Ambicij, v Ljubljani in drugod po Sloveniji, za infrastrukturo za znanje je še nekaj. NUK2 je ena izmed njih, ki bo enakopravno tekmovala v tej konkurenci. Upam, da bomo v naslednji finančni perspektivi lahko zanj našli tudi evropska sredstva.

Slovenska država in njena prestolnica, slovenska ustvarjalnost, ki jo knjižnica simbolizira, si zaslužita, da od načrtov preidemo h gradnji.

Spoštovani,

Ob koncu mi dovolite, da se zahvalim za delo, ki je bilo doslej opravljeno. Arhitektom za projekte, žiriji ter Zbornici za arhitekturo in prostor Slovenije za organizacijo natečaja.

Bogatejši smo za vrsto idej, od zmagovalnih, do tistih, ki so izpadle zaradi morda preveč omejujočih pogojev razpisa.

Vsem udeležencem, še posebej seveda zmagovalcem, pa iskreno čestitam.

Preplah?

Na internetu kroži mail, ki poroča o sobotnem sestanku na Univerzi v Ljubljani, kjer da so se srečali dr. Pejovnik, dr. Mramor, dr. Tine Stanovnik, Branimir Štrukelj in še nekateri (povzetek Financ). Tema sestanka naj bi bile katastrofalne posledice rebalansa in interventnega zakona "za našo, največjo, ljubljansko univerzo".

Odgovarjam na neresnične obtožbe:

Na mesec bi fakultete izgubile 30 % sredstev. To bi pomenilo črtanje večine materialnih sredstev in takojšnje odpuščanje zaposlenih. Univerza bi verjetno morala razglasiti insolventnost, Ekonomska fakulteta bi zaradi tega na primer takoj izgubila vse mednarodne akreditacije.

Postavka za visoko šolstvo se v proračunu zmanjšuje za 12%. Za osnovno se npr. zmanjšuje za 10%. Kot minister pa res nisem še manjšal sredstev za osnovno šolstvo, vrtce ali za malice otrok, da bi za visoko šolstvo ostalo več. Če kdo, potem bi visoko izobraženi ljudje morali biti sposobni najti rezerve.

Takoj bi bilo treba spremeniti vse razpise, zmanjšati bi bilo treba število programov, posledica bi bila, da bi na profesorja prišlo precej več študentov, normativi profesorjev bi se povečali.

Pozabljajo, da je izračun (-12%) narejen ob predpostavki, da se plače v javnem sektorju zmanjšajo za 10%. Nekaj programov bi pa res kazalo optimizirati, združiti skupine, podobne predmete, predavanja istih vsebin na različnih smereh. Sicer se pa normativi (za cca. 5%) večajo tudi drugje v izobraževalni vertikali, jih pa na univerzah ne bi bilo potrebno povečati, če bi prišlo do združitve in optimizacije programov. Že zdaj so realni normativi zelo različni: na nekaterih fakultetah profesorji dosežejo polno plačo, če imajo v celem letu 90 ur predavanj (po tri šolske ure tedensko v 30 tednih, ko so predavanja), drugje 180, drugje pa več.

Upokojevanje profesorjev, ko ti dosežejo pogoje za upokojitev.

Vsem javnim uslužbencem, ki izpolnjujejo vse pogoje za upokojitev, bo prenehalo delovno razmerje. Profesorji ne bodo izjema. Gre za horizontalen ukrep za cel javni sektor. Iz drugih virov (EU sredstva, delo za industrijo, zasebno financirani študiji) lahko ostanejo zaposleni. Tudi profesorji.

Avtonomija bi bila drastično prizadeta, vlada bi določala, za kateri program bi dala denar.

Tega ukrepa v interventnem zakonu ni. Področje bo nekoč urejal Zakon o financiranju visokega šolstva, ki financerju verjetno mora dati nek vpliv na to, katere študije bi država financirala. Recimo več medicine, če manjka zdravnikov, ali kakšne nacionalno pomembne vsebine, tudi če so drage in je malo študentov. Če si univerza avtonomijo predstavlja tako, da je edino vprašanje, ki ji ga financer lahko postavi, "Ali imate dovolj denarja?", živi v zablodi.  

Zasebna in javna fakulteta bi bili obravnavani enako.

V interventnem zakonu (spet) ni niti besede o tem. Sem pa že povedal in ponavljal: vloga države ni v tem, da vzdržuje monopol javnega sektorja ali podjetij v državni lasti.

Ustanovljeni bi bili novi centri (zasebni?) po Sloveniji, financirani bi bili iz javnih sredstev.

Spet polemika ukrepom, ki ga ni. Da bi zasebne centre delali iz javnih sredstev? Saj potem ne bi bili več zasebni. 

Vlada sili univerze, da bi zaradi premalo denarja začela na drugi stopnji (samo?) uvajati šolnine.

Vlada sili univerze in rektorje, da se obnašajo, kot se obnaša vsak krizni menedžer. Lahko znižujejo stroške, lahko pa v redne plače vključijo doslej posebej plačano delo na izrednem in podiplomskem študiju, delo za gospodarstvo ...

Ker bi ukrepi vplivali tudi na tržna sredstva, bi to takoj prizadela zaposlene iz skupine J (strokovne delavce itd.). Morali bi jih odpustiti ali pa jim izplačevati bedne plače. Ekonomska fakulteta na primer je plače svojih zaposlenih iz skupine J zdaj dofinancirala v višini 17 %.. Znižanje plač nasploh bi že tako zaposlene najbolj prizadelo.

Ukrepi seveda nikakor ne vplivajo na tržna sredstva. Ne zmanjšujejo tržnih sredstev. Nasprotno, ker se nižajo plače, bo mogoče iz iste tržne dejavnosti plačati več ljudi. Tu bi lahko napisal kaj o obvodnih podjetjih, v katerih delajo zaposleni na univerzi, ampak mene vsaka dodatna aktivnost veseli.

Prepoved avtorskih honorarjev in podjemnih pogodb bi marsikje pomenila konec doktorskega in izrednega študija, konec dela za gospodarstvo, konec pogodb s tujimi profesorji ...

Tudi prepoved izplačevanja avtorskih honorarjev ni poseben ukrep MIZKS, ampak splošen ukrep za cel javni sektor. Zadevo kot minister razumem in je urejena v interventnem zakonu.

Položaj je dobesedno nor, bolan, in poguben ne samo za univerzo, ampak za vse ljudi v tej državi. To je dobesedno udar na pamet v tej državi. Baje je te ukrepe predlagal minister Turk sam - verjetno skupaj z Rončevičem, v. d. sekretarjem za visoko šolstvo.

Nesramno!

Kot ste prebrali pri vsakem posebej, so ukrepi skupni za ves javni sektor in sta jih definirali Ministrstvo za finance in Ministrstvo za javno upravo. Kar smo počeli na ministrstvu je, da smo znižali delež zmanjšanja na račun preteklih prihodkov nad odhodki, da smo skušali kompenzirati nepravično znižanje financiranja skozi agencije in da smo v interventni zakon vključili rešitve, ki večajo avtonomijo univerz pri spreminjanju programov in skrajšujejo čas študija.

Vodstva univerz še naprej sprašujem, kaj lahko zanje naredimo, da bodo z manj lahko naredili več.

Nagovor na nacionalnem posvetu o visokem šolstvu

Spoštovani,

Z velikim veseljem sem sprejel vabilo na vaš posvet, ki je pravzaprav tudi moj, saj vidim med vami veliko dobrih kolegov in nekaj starih prijateljev. Zdaj v vlogi učiteljev, drugič v vlogi članov različnih domačih in tujih organov smo si skupaj prizadevali za to, da iz naših talentov naredimo čim več. Da jim damo kar najboljšo izobrazbo in potem čim boljše možnosti, da s svojim znanjem naredijo kaj dobrega zase in za družbo. To je že dolgo naš skupni cilj in bo tak tudi ostal.

Še posebej me veseli, da je moj prvi javni nastop po imenovanju za ministra prav na tem srečanju, kjer boste govorili o temi, ki je zelo pomembna za prihodnost naše države, to o visokem šolstvu. Gotovo ste že sami ugotovili, da je to vprašanje specifično vključeno v koalicijsko pogodbo, na kateri temelji nova vlada.

Ta pogodba je nastajala v specifičnih časih hude finančne in gospodarske krize, ko ugotavljamo, da država preprosto ni sposobna stakniti konca s koncem.

Trdna vera v to, da sta za prihodnje blagostanje v Sloveniji bistvena znanje in ustvarjalnost je vgrajena tudi v to pogodbo, v razpravah in predstavitvah pa je zaradi drugih hudih težav to ostalo nekako v ozadju. Zato naj povem večkrat – kriza v kateri smo v Sloveniji in v kateri je del Evrskega območja je posledica prenizke produktivnosti in prenizke dodane vrednosti. Rešitvi sta samo dve: ali bomo delali za manj denarja, ali pa bomo naredili več. 

Tekmovati navzgor ali navzdol

Prva pot predstavlja tekmovanje navzdol, ki ga ne moremo zdržati, če želimo zagotoviti standard, ki pripada srednjeevropski državi. Druga pot zahteva več znanja, zahteva pa tudi več priložnosti, da se znanje in ustvarjalnost razcvetita v poslovne ideje, ki prinašajo delovna mesta in dobiček.

Slovenija je sedaj v prelomnem obdobju. Vprašanje ni samo, ali bomo premostili sedanjo gospodarsko in finančno krizo, vprašanje je veliko bolj ambiciozno: ali bomo uspeli to krizo, to zmrzal, izkoristiti za to, da bi ustvarili pogoje, ki bi nam vsaj v mejah racionalnega razumevanja prihodnjih gospodarskih in finančnih gibanj omogočili, da se ponovno začnemo prebijati proti nadpovprečnosti v Evropski uniji in med najbolj ambiciozne male države sveta.

Moje ministrstvo je tisto, ki na dolgi rok pripravlja pogoje za tekmo navzgor. Ministrstvo so uradniki. Resnično delo pa opravljate profesorji, učitelji, umetniki, študenti … Univerze oziroma visoko šolstvo ste v središču te krize in držite ključe njene rešitve: univerze v svoji etični in intelektualni dimenziji, univerze s svojim srcem in s svojo glavo.

Moralni temelj

Univerza mora biti in je eden od moralnih in etičnih temeljev družbe in povedati, kar je treba slišati. In danes je treba v družbi povedati, da se ne da živeti na kredit, da ni zastonj kosil, da lahko porabimo toliko, kolikor ustvarimo. Povedati je treba, da je h krizi prispevala zmota, da denar lahko sam od sebe ustvarja nov denar. Povedati je treba, da je denar samo merska enota vrednosti, ki jo imajo izdelki, ki jih je nekdo naredil in storitve, ki jih nekdo nudi. Denar ne nastaja iz nič.

In povedati je treba, da krizo v Evropi podaljšuje dejstvo, da so države dolgo živele preko svojih meja in da se za mnoge zdaj kaže, da ne zmorejo vračati svojih dolgov, za druge, tudi za Slovenijo, da nam nočejo več posojati denarja. Od Univerze pričakujem več kot to, da se postavi v dolgo vrsto tistih, ki bi več denarja iz proračuna, češ, mi smo za prihodnost nepogrešljivi. Pričakujem, da bo povedala, kaj je prav in prispevala k temu, da bomo breme reševanja krize pravično nosili vsi.

Intelektualni temelj

Univerza je seveda tudi intelektualni temelj družbe. Je glava. Iz te krize se bomo izkopali z inovacijami, z novimi idejami, z znanjem, ne z varčevanjem. Varčevanje bo kratkoročno omogočilo preživetje, inovacije bodo prinesle dolgoročno blagostanje. Inovacije kot znanje in ideje, ki bodo našle uporabno vrednost v gospodarstvu. Večkrat sem govoril o tem, da je svet na vsej petih področjih na velikih prelomnicah, ko iščemo nove tehnologije, poslovne modele in vzorce organizacije v družbi. Iščemo novo paradigmo, ki bo nasledila industrijsko in informacijsko družbo, potrebujemo energetsko revolucijo od podzemnih k nadzemnim virom, pred nami je izziv staranja in hkrati obet revolucije v medicini. Po Gutenbergu je Zahod krenil na zmagovito pot, Internet pa je nova taka komunikacijska revolucija. Priložnosti za ustvarjalnost je več kot kadarkoli, in karte se marsikje delijo znova.

Opredelitev razvojnih prioritet je težja kot kdajkoli. Biti mora rezultat skupnega razmišljanja države, univerz in gospodarstva a tudi zavedanja, da je težko od zgoraj navzdol dirigirati, kaj se splača in kaj ne. Povezava med temi dejavniki je bila v preteklosti šibka ali je sploh ni bilo. Tudi tu lahko iščemo razloge za nekatere šibkosti in neučinkovitosti današnjega časa. Želim si in po svojih močeh bom organiziral, v okviru Sveta za konkurenčnost, da med državo, gospodarstvom in sfero znanja teče dialog.

Ponudnik storitev

Poleg moralne in intelektualne vloge je vloga univerze tudi precej banalna. Je servis. Servis, ki nudi storitve izobraževanja, raziskovanja, inoviranja … študentom, gospodarstvu in družbi, ki ga obkroža. Ta servis mora biti kvaliteten. Tekma je svetovna, nagrad za četrto, peto, šesto najboljše podjetje v isti niši ni.

Če je torej univerza servis za študente, je moje ministrstvo in nekateri drugi organi v sestavi države servis za univerzo. Moja naloga in naloga mojih sodelavcev je, da poskrbimo, da imajo univerze čim boljše pogoje za delo.

Avtonomija

Iz tradicije Evropskih univerz smo se naučili, da manj ko se država vtika v univerze in jim predpisuje, kaj naj delajo, več kot je avtonomije, boljši so rezultati. Prav to avtonomijo, pa ne samo univerze kot celote, ampak tudi avtonomijo fakultete, kateder in učiteljev bom srčno zagovarjal. Pametne ljudi je treba pustiti, da delajo tisto in tako, kot se njim zdi, da je prav. Če se univerzi zdi, da diverzificirana v univerzitetne in tehnično-strokovne programe lahko dela bolje, bomo temu prisluhnili.

Konkurenca

Od Darwina smo se naučili, da so za razvoj dobri konkurenca, tekmovanje in izbira. Izbiro si zaslužijo študenti, izbiro si zaslužijo tudi učitelji, da bi v Sloveniji le imeli več kot eno ali dve delovni mesti za svojo specialnost. Morda mora biti izbira med politehnikami in univerzami jasnejša. To boste povedali na tem posvetu.

Drugo ime za konkurenco je odprtost. Slovenski visokošolski prostor mora biti bolj odprt za nove ustanove, za strokovnjake iz gospodarstva, za tujce, za Slovence, ki so uspeli v tujini …

Dovolite mi samo kratek oklepaj. Na predstavitvi v Državnem zboru sem med drugim dejal, da je treba omogočiti dostop na slovenske univerze tudi profesorjem, ki poučujejo v drugih jezikih. Tu sem seveda mislil samo na vrhunske strokovnjake, kakršnih v Sloveniji ni. In mislil sem na študente, ki imajo pravico, da se naučijo strokovne terminologije za delo v globalnem okolju. Mislim, da smo lahko tako samozavestni, da nas tega ne bo strah. To prepričanje seveda potrjujem in tudi glede tega je vlada pripravljena zagotoviti ustrezno normativno oporo. 

Podjetnost

Tretja lastnost visokošolskega prostora, ki jo želim v teh težkih časih podpreti je podjetnost, gospodarnost. Vem, videti je kot misija nemogoče: z manj denarja in z manj ljudmi zagotoviti boljše rezultate. Vendar mislim, da ni nemogoče. Vaš današnji zbor me navdaja z zaupanjem, ker vidim, da o tem tudi sami razmišljate. Lahko vam zagotovim, da bo vlada vašim predlogom namenila veliko pozornost. Zanimajo me vaše ideje in prepričan sem, da bodo te ideje temeljile na védenju, da si danes država ne more privoščiti dodatnih finančnih bremen. Razmišljanja o diverzifikaciji visokega šolstva morajo torej po eni strani temeljiti na povečanju kakovosti, po drugi strani pa se glede na finančno stanje ne smejo oddaljiti od sedanjih okvirov.

Ministrstvo kot storitev

Ko sem rekel, da je ministrstvo servis za visokošolski prostor, to mislim resno. Jaz in moji sodelavci na ministrstvu smo tu zato, da visokemu šolstvu pomagamo, da izvaja svoje poslanstvo. Nismo tu za to, da bi ga ovirali, kontrolirali, prepovedovali, onemogočali, ampak le skrbimo, da davkoplačevalci za svoj denar dobijo kar največ. Da so npr. predavanja zato, da se študenti kaj naučijo, ne zato, da ima učitelj primerno pedagoško obremenitev. Da so programi specializirani zato, ker so specialna tudi znanja, ne zato, da se lahko mladi doktorji znanosti zaposlijo kar na univerzi in ne odnesejo znanja v svet.

Tukaj bom še nekaj časa zato, da bom poslušal. Poslušal, kaj lahko naredimo za vas. In glede na čase, kakršni so, bodo najbolj dragocene ideje, kaj lahko naredimo, pa državo nič ne stane ali celo prihrani denar. Kot učitelj in raziskovalec vem, da nekaj takih reči je.

Država lahko veliko naredi pri poenostavljanju postopkov, pri uvajanju večje fleksibilnosti, pri aktivnejšem prenosu znanja in pri večji gibljivosti vrhunsko izobraženih profesorjev in strokovnjakov iz gospodarstva. Veliko pa je odvisno od iznajdljivosti in prožnosti posameznih institucij, katerim bo država zagotovila čim večjo stopnjo avtonomije in pri tem pazila samo, da avtonomija namesto v odličnost ne bi vodila v nekakšno samoupravno povprečnost, specializacija pa ne v samozadovoljni monopol.

Nisem minister za profesorje

Naj zaključim: nisem minister za kulturnike, učitelje in profesorje. Sem minister za to, da v Sloveniji cvete kultura, da cvete znanost, da imajo naši mladi čim boljše šole. Zato moramo biti jaz in moji sodelavci servis vam. Da vi lahko vrhunsko delate tisto, zaradi česar ste izbrali ta poklic: da vas radovednost žene k novim spoznanjem, da vas strast učitelja vodi k razdajanju tega znanja in da vas etika intelektualca bodri, da poveste tisto, kar trenutek zahteva, da se v družbi sliši.

N A G O V O R

ministra za izobraževanje, znanost, kulturo in šport
na nacionalnem posvetu o visokem šolstvu

»Diverzifikacija visokega šolstva«

Brdo, 15. februarja 2012

Predstavitev na Odboru

Kot kandidat za ministra za izobraževanje, kulturo, znanost in šport sem uvodoma pokazal tele slajde.

Predstavitev kandidata za ministra na Odboru

View more presentations from Žiga Turk.

In velik paket. O njem me ni nihče nič vprašal :(

Slamnati indeks citiranja

V Sloveniji imamo verjetno najbolj razdelan sistem za točkovanje znanstvenih dosežkov znanstvenikov. ARRS ga je preciziral na več decimalk. Bistvena sestavina tega sistema je točkovanje objav glede na revijo, v kateri so objavljeni, pa glede na to, koliko citatov imajo. Edina posvečena ustanova za merjenje le-tega je ISI, ki prodaja Science Citation Index in ki izračunava faktorje vpliva (Impact Factor) revij. Več ko se objave v neki reviji citirajo, "boljša" je ta revija, več točk dobijo slovenski znanstveniki, ki v njej objavljajo, več denarja davkoplačevalcev imajo na voljo.

vir: http://vadlo.com/Research_Cartoons/

 

Impact Factor je za znanstvene revije nekaj podobnega, kot je Googlov Page Rank za spletne strani. Podobno, kot se spletne strani borijo za Page Rank, se revije borijo za Impact Factor. Legalno in nelegalno. Nelegalni triki za Page Rank so "spoofing" in "spamindexing". Revije pa se poslužujejo trikov, kakšen me je danes čakal v predalu za pošto: 

With the co-publication of the WXYZ Society of ........ Engineers(WXYZ) and Springer since year 2008, and the establishment of the WXYZ Award, the WXYZ Journal of ...... Engineering』 has increased its submission rate, and has grown continuously both in quantity and quality. The journal is now indexed in SCI-E and SCOPUS from January 2008(Vol. 12, No.1).
 
As previously announced, the WXYZ would like to select the awardees of the WXYZ Award for the year 2010. For those who have previously cited our Journal in a SCI(E) Journal, please fill in the sheet attached [SCI(E) Citation] and send it to WXYZ@email by November 26, 2010.

Trije, ki so revijo pridno citirali in ji pomagali do višjega faktorja vpliva, dobijo 75g zlato medaljo. Če bo kdo linkal na ta zapis, medalje ne dobi.

Vizija 20+20

Danes opoldne smo Žiga Turk, Drago Jančar, Rado Pezdir, Matej Avbelj, Mihela Hladin, Andrej Rahten, Miro Germ in Andrej Nabergoj predstavili Vizijo 20+20. Nekaj takega sem povedal na predstavitvi:

Zdaj

Osmega aprila je minilo 20 let odkar imamo v Sloveniji formalno demokracijo. Dvajsetletnica bi bila sama po sebi dober trenutek za obračun za nazaj in načrte za naprej. Še bistveno večji motiv pa je finančna, ekonomska, politična, vladna in družbena kriza v kateri se je znašla Slovenija. Subjektivni občutek in objektivne ankete kažejo, da se med gospodarstvenike in ljudi širi pesimizem, malodušje, nezaupanje … Včasih se zdi, da je Slovenija kot čoln, ki ga premetava po brzicah, posadka čolna pa se prepira, kdo ima lepšo neoprensko obleko, namesto da bi veslala hitreje od deroče vode in tako čolnu dajala smer.

Gospodarska kriza je Slovenija relativno zelo prizadela. Nehali smo zmanjševati zaostanek za povprečjem EU. Zadnje leto ga prvič v zgodovini samostojne države povečujemo. Kriza je sprožila različna razmišljanja o razvojnih paradigmah in ciljih. Na Gregorčičevi sta v zadnjih mesecih nastala kar dva dokumenta tega tipa. Zastoj, ki je v izvrševanju razvojnih načrtov nastal tudi zaradi predsedovanja EU, potem zaradi volitev, menjave vlade, gospodarske krize, prepirov v koaliciji … traja že predolgo. Dovolj je tega.

Prvih 20 let

Ocenjujemo, da smo v zadnjih dvajsetih letih naredili veliko, a marsikaj samo na papirju. Tranzicija ni bila prehod iz enega v drug sistem, ampak predvsem izhodna strategija elit, da politično moč iz socializma pretvorijo v ekonomsko, ki je osnova politične moči v karikaturi kapitalizma. Na mnogih področjih smo ostali v prejšnjem sistemu, ki pravic človeške osebe, svobode, demokracije, enakosti in pravne države ni postavljal posebej v ospredje.

Po zmagi demokracije nad komunističnim totalitarizmom in pristankom Kitajske in Indije na tržno gospodarstvo je Fukuyama postavil tezo, da se s tem zgodovina končuje. Pri nas pa se še vedno vrtimo okrog vprašanja ali sta demokracija liberalnega tipa in tržno gospodarstvo tisto pravo. Zato nas konec zgodovine – torej soglasje o tržnem gospodarstvu in pravni državi - še čaka.

Zgodovina se nam namreč vrača vsakič, ko se lotevamo strukturnih reform, zapiramo tovarne, prodajamo državno premoženje, ko bi odpirali novo univerzo ali fakulteto ali ko bi morali prispevati svoj delež k mednarodni varnosti.

Končati zgodovino je velika naloga, ki Slovenijo še čaka. To pomeni, da vzpostavi delovanje socialno-tržnega gospodarstva (Pezdir) in pravne države, ki je nujni pogoj, da tekmovanje v kapitalističnem gospodarstvu teče pošteno in po pravilih (Avbelj).

Drugih 20 let

Po tem popravnem izpitu lahko pride na vrsto prihodnost. Ta je negotova, ker se marsikaj v svetu okrog nas lomi. V naš čas bodo zgodovinarji postavili ločnico med novim vekom, ki ga začenja evropsko odkrivanje sveta, in čemerkoli, kar mu bo pač sledilo. Vzpon tretjega sveta, podnebne spremembe, energetska kriza, demografsko nazadovanje so veliki izzivi. Po drugi pa se obeta nadaljevanje fantastičnega napredka na tehnološkem, kulturnem, socialnem, zdravstvenem, naravovarstvenem in drugih področjih. Ni čas za tarnanje, čas je za optimizem in drznost. Slovenija mora biti pogumno in samozavestno v ospredju teh dogajanj.

Kakšna prihodnost je pred Slovenijo, lahko samo ugibamo. En možen scenarij je, da bomo šli nazaj v smeri »Ljudske republike Slovenije«, drugi da bo to z nacionalnim interesom prežeta »Slovenija moja dežela«, tretji da se bo uklonila ekonomski moči kapitala in postala »Slovenija d.o.o«.

Naša vizija je Slovenija priložnosti, utemeljena na evropskih vrednotah in zvesta svoji kulturi. Slovenija, kjer država oz. politika nista alfa in omega. Slovenija, ki bo podjetniška in kreativna oaza sredi Evrope. Cilj je družba svobodnih, uspešnih posameznikov, ki so sočutni in solidarni do soljudi ter odgovorni in občutljivi do narave.

Kje so razvojne priložnosti naše prihodnosti? Na nekaj področjih moramo ustvariti lastne blagovne znamke, ki bodo globalno konkurenčne. To bodo vlečni konji. Povezati morajo tehnično odličnost in presežno smiselnost izdelka ali storitve. Izkoristiti moramo našo geografsko lego in kulturni položaj in pritegniti med nas tako ljudi z idejami in ljudi z denarjem (Nabergoj).

Drugi atribut uspešnih gospodarstev prihodnosti je energetska in snovna učinkovitost, etičnost, moralnost, zdravost, skrbnost. Tudi to so vrednote, zaradi katerih bodo kupci v prihodnje segali globlje v žep. Družbena in okoljska odgovornost ne bo šminka, bo dobra za posel. (Hladinova).

Veliko rezerve imamo pri kakovosti vodenja in upravljanja, kjer trg oz. kapital doslej nista opravila svoje osnovne naloge (Germ). Smo del Evrope, živimo v času globalizacije in Slovenija mora biti odgovoren član mednarodne skupnosti in svojo zunanjo politiko vpreči v zagovor svojih strateških interesov (g. Rahten).

Kako in kdo?

Vizija 20+20 je vizija. Ni program strukturnih reform ali izhodna strategija iz krize. Na prvi pogled se bolj ukvarja s tem, kaj oz. kam želimo, ne pa, kako se do tja pride.

Na prvi pogled zato, ker se zavestno odrekamo pristopu, ko naj bi država ali politika vsakemu posebej povedala, kaj naj dela, s čem naj se ukvarja. Itak pravijo, da strategiji in vizije na uspeh podjetja vplivajo slabo tretjino. Vse ostalo prinaša zaupanje, sodelovanje. Tega pri nas manjka in na to opozarjamo.

A vendar dokument odgovarja tudi na vprašanja »kako«. Najprej s trdnim temeljem v evropskih vrednotah in slovenski kulturi (Jančar). Te vrednote se v praksi preslikajo

• v več svobode za ustvarjalnost in podjetnost ljudi,
• v delujočo pravno državo, da se spoštujejo pravila igre in zmagujejo najboljši in ne tisti, ki se upajo preko roba dovoljenega in
• v socialno državo, ki spodbuja tveganje in odpušča neuspeh.

Vizija odgovarja tudi na vprašanje »kdo«.

V gospodarstvu 21. stoletja bodo ključni človeški viri, zato skrb zanje postavljamo na prvo mesto. V Sloveniji nas bo malo in prav vsak talent je dragocen, zato odločno zagovarjamo enake možnosti za vse. Posebej šolanja in izobraževanja. Učitelj mora postati eden najbolj zaželenih poklicev za katerega se bodo odločali res najboljši.

Verjamemo, da poleg boljšega ekonomskega trga potrebujemo tudi boljši politični trg. Odločati morajo dejansko tisti, ki nosijo odgovornost in imajo mandat volivcev. Vsaka državna ali javna ustanova mora biti podvržena kontroli ali ekonomskega ali političnega trga.

Večina pametnih in izobraženih je danes zunaj uradniških hodnikov. Veliko jih je, ki vedo več od uradnikov in več od politikov. To zmanjšuje potrebo po tem, za kaj vse mora skrbeti država, po drugi strani pa državo sili, da ustvarja razmere, v katerih lahko ljudje bolje sodelujejo v javnih zadevah; kjer glav in src ljudi ne izkoristimo samo vsake štiri leta in kjer država daje podjetnosti in ustvarjalnosti ljudem krila. Temu bi moji prijatelji iz Interneta rekli Slovenija 2.0.

Zaključek

Nehajmo se torej ukvarjati z neumnostmi, potegnimo črto pod tranzicijo, naredimo popravne izpite na področju tržnega gospodarstva in pravne države, potem pa dajmo ljudem in podjetnikom priložnost, da se spopadejo s prihodnostjo. Ta bo čudovita, če si jo bomo upali videti.

Polno besedilo je objavljeno tukaj.

Centri odličnosti: Znanost premagala tehnologijo

Slovenske raziskovalce že nekaj časa vznemirjajo rezultati razpisa Ministrstva za visoko šolstvo znanost in tehnologijo za razvoj centrov odličnosti (CO). V eni od prejšnjih prilog Znanost smo lahko prebrali, da tisti, ki na razpisu niso uspeli, z izbiro niso zadovoljni. Tisti pa, ki so dobili kar tri centre odličnosti v skupni vrednosti skoraj 30 mio EUR, sodelujejo v čisto vseh ostalih petih in oblikujejo politiko stranke Zares na področju znanosti, pa razpis hvalijo. Podpisani je član Strokovnega sveta SDS, pri prijavah za razpis ni sodeloval, kot raziskovalca in univerzitetnega učitelja pa ga MVZT financira, zato tudi ne piše popolnoma neobremenjeno.

Sveža strukturna sredstva za strukturne premike

Centri odličnosti se bodo financirali iz strukturnih sredstev EU, s katerimi naj bi zmanjševali razvojni zaostanek manj razvitih članic in regij. Osnovni namen naj bi bil, da »zagotovijo finančno pomoč pri razrešitvi strukturnih in socialnih problemov«. Da več strukturnih sredstev nameni centrom odličnosti, se je odločila že prejšnja vlada. Vlaganje v znanost in tehnologijo lahko namreč pomaga pri prestrukturiranju gospodarstva, modernizaciji prostora znanja, vzpostavitvi regijskih intelektualnih središč ipd. Centri odličnosti bi bili lahko za to odločilen ukrep, saj predstavljajo svež in nek način nepričakovan denar za raziskave in razvoj.

Skoraj ves slovenski proračunski denar za visoko šolstvo ter raziskave in razvoj je bolj ali manj v naprej razdeljen za delovanje obstoječih javnih zavodov in univerz, plače raziskovalcev in učiteljev, opremo, knjižnice, mlade raziskovalce, programske skupine, projekte in podobno. Ta sistem, seveda v okviru slovenskih zmožnosti, dobro poskrbi za osnovne raziskave. Dr. Vito Turk daje za zgled Finsko, pozabi pa omeniti, da je tam razmerje sredstev med znanostjo in tehniko ravno obratno kot pri nas.

V okoliščinah, kjer ima torej politika znanosti in tehnologije precej zvezane roke, saj je skoraj ves denar že v naprej razdeljen, je 85 milijonov evrov lepa številka. S 85 mio EUR lahko kupite 2-3 kampuse za univerzitetna središča, kakih 1100 človek-let raziskovanja ali pa kakšno drugo kombinacijo med raziskovanjem in infrastrukturo. To je tisti kritični denar, ki, če je pravilno usmerjen, res lahko sproži pomembne strukturne premike v slovenskem gospodarstvu in raziskovanju. Strukturnim premikom so strukturna sredstva namreč namenjena.

Razpis tega cilja ne bo dosegel

Da bi ugotovila, kje so te ključne točke, skozi katere lahko sprožimo razvojne premike, je vlada januarja 2008 ustanovila Svet za konkurenčnost, v katerem je sodelovalo preko 150 raziskovalcev, razvojnikov in podjetnikov. Zaključno poročilo, objavljeno novembra 2008, je dober napotek tudi za centre odličnosti. Med priporočili so bila tudi naslednja.

»Večji del domačih sredstev za R&R je treba vlagati ciljno.« Komentar: Razpis za Centre odličnosti je bil pri ciljih zelo nedoločen in je omenjal zelo široka področja iz vendarle že malo zastarele Strategije Razvoja Slovenije. Nič ne kaže, da bi cilji imeli odločujočo vlogo pri razpisu.

»Tehnologije povezane s klimatskimi spremembami ter informacijske tehnologije so rdeča nit, ki se vleče skozi vsebinske predloge vseh sedmih razvojnih skupin« Komentar: med izbranimi CO ni nobenega s področja informacijskih in komunikacijskih tehnologij, kljub pomembni slovenski industriji na tem področju. Zares povezan s podnebnimi spremembami je samo eden.

»Večja sredstva nameniti za (a) za kolaborativne projekte med gospodarstvom in inštitucijami znanja, (b) tehnološke projekte, (c) za nagrajevanje izjemne znanstvene kvalitete in (d) za koncentracijo sredstev na prebojnih področjih.« Niti en izbrani nosilec projekta ne prihaja iz gospodarstva, nagrajevala se je predvsem kvaliteta v naravoslovju, v drugih vedah pa ne, koncentracije sredstev ni na razvojnih področjih ampak na dveh inštitutih.

»Skrb za kreativne industrije in sploh vse, kar dodaja nefunkcionalne vrednostne atribute izdelkom in storitvam, je bila doslej v Sloveniji zanemarjena in mora najti svoje mesto v organizacijski in podporni shemi države in zbornic.« Noben tak center seveda ni bil izbran. Glede na to, da tri četrtine izbranih CO vodijo kemiki in fiziki, je seveda tudi popolnoma iluzorno pričakovati, da bi na razpisu imela možnost veda, ki je nekje med tehniko, družboslovjem in humanistiko in z naravoslovjem nima prav nobene zveze.

Veliko naravoslovja, malo tehnike

Bode v oči, da je med izbranimi projekti veliko naravoslovja, pa malo tehnike in skoraj nič družboslovja in humanistike. Ali so v Sloveniji res samo nekateri naravoslovci in tehniki na meji naravoslovja odlični? Ali pa merila odličnosti postavljamo tako, da favorizira dosežke kemikov in fizikov. Ob vsej pestrosti področij znanosti je 5 koordinatorjev CO kemikov ali biokemikov, po eden pa je pa fizik, strojnik in ekonomist. Vsi so odlični na svojih področjih. Vrhunski. Nekateri imajo tudi zelo dobro sodelovanje s slovenskimi podjetji. Sprašujem pa se, ali na drugih področjih res ni nič vrhunskega. Na področjih, ki imajo tudi bistveno večje gospodarsko zaledje in potencial.

Prav je, da je pogoj za centre odličnosti odličnost. Vendar se te ne more meriti samo z naravoslovnimi vatli. Tudi nikjer ne piše, da gre za centre znanstvene odličnosti, kjer bi najboljše zaprli v še višje slonokoščene stolpe.

Odgovornost za rezultat je najlažje preložiti na recenzente in točke. Verjamem, da so slednje pravilno seštete in da so bili recenzenti pošteni do sebe in do projektov, ki so jih ocenjevali. Ampak točkuje se po recenzentskem listu in kriterijih, ki jih je nekdo določil. Točkujejo recenzenti, ki jih je nekdo izbral in nekdo razporedil za ocenjevanje tega ali onega projekta. Dobro je znano, da si recenzent za teme, ki jih dobro pozna, upa dati tudi zelo visoke ali zelo nizke ocene. Za vsebine, ki mu niso tako blizu, bo delil povprečne ocene okrog sredine. Za uspeh na takem razpisu srednje ocene niso dovolj. Kdor je naredil to izbiro je izbral tudi smer prestrukturiranja slovenskega prostora znanja. Prestrukturiranja, ki to ni.

Iz skladov za regionalni razvoj v Ljubljano

Izpeljani razpis ne bo dosegel ciljev, ki bi si jih želeli, ampak bo, nasprotno, s 85 mio EUR, okrepil vzorec znanosti, ki se v Sloveniji ni spremenil še od časov, ko so v Jugoslaviji sanjali, da bi naredili atomsko bombo. Absurdno za razpis, ki se financira iz evropskih skladov za regionalni razvoj je, da je osem od osmih izbranih centrov odličnosti iz Ljubljane.

Preveč tistih, ki imajo za seboj pomemben gospodarski interes, kjer je bila gonilna sila konzorcija gospodarska družba, kjer se je obetala gospodarska korist, kjer se je obetal razvoj novega regionalnega centra znanja ali kjer so bili cilji strateško razvojno pomembni, na razpisu ni uspelo.

Tistim, ki so, pa iskreno čestitam in želim, da bi uspeh razumeli kot možnost za spremembe, ne pa za ohranjanje starih vzorcev.

(Za Delo napisal 13.10., objavljeno 29.10.2009).

Pet ponudb za razcvet slovenske znanosti

Danes me je med pošto pričakalo navodilo, da se letalske karte nabavljajo tako, da se zahteva ponudba od petih različnih ponudnikov in da moram o izbiri obveščati dve osebi na fakulteti. Ta in drugi sistemi javnih naročil res prihranijo ogromno denarja, saj so izračunali, da se nam splača nastaviti dodatnega človeka, ki se v prvi vrsti ukvarja s pripravo vseh vrst javnih naročil.

Blagodat te uredbe je verjetno povezana s tem, da se na isti način obravnava npr. neka upravna enota, ministrstvo in univerza. Posiljevanje univerze in drugih javnih zavodov s pravili o javnih naročilih je popolnoma kontraproduktivno:

1. Prihranjen ne bo niti cent davkoplačevalskega denarja. Država namreč ne pokriva stroškov dela (npr. potovanja tega in tega tja in tja), ampak financira pedagoško oz. raziskovalno delo v kosu. Projekt je vreden določeno vsoto denarja, ki ga bo država plačala. Če bodo potovanja dražja, jih bo manj. Če bodo cenejša, jih bo več. Tako preprosto je to.
2. Vodje raziskovalnih skupin, kateder, fakultet imajo interes, da razumno gospodarijo s svojimi sredstvi. Da torej najdejo najcenejšega ponudnika za nov računalnik ali pa za letalsko karto. Da pretehtajo med malo dražjo letalsko karto in manjšim številom nočitev ali dnevnic. Da kupijo opremo v spletni trgovini, ki je praviloma vedno cenejša od tega, kar pride na razpis.
   
3. Dodatno administriranje ustvarja samo dodatno delo, ki ga ni mogoče prikazati ne med pedagoškimi ne med raziskovalnimi referencami. In terja zaposlitve, ki čisto nič ne prispevajo k rezultatom pedagoškega, raziskovalnega ali strokovnega dela.
4. Nefleksibilnost, ki jo povzroča javno razpisovanje, pa praviloma zvišuje cene in zmanjšuje nabor in število izdelkov ter storitev, ki jih z itak omejenimi sredstvi lahko kupimo.
   

Zaupanje v državljane, da ti vedo bolje od državnih uradnikov, je eden od temeljev klasičnega liberalizma. Nezaupanje pa lastnost socialističnih in fašističnih režimov. Država bi naredila pametno, da bi raziskovalcem dala polno svobodo in avtonomijo pri porabi sredstev, nadzorovala pa samo pedagoške in raziskovalne rezultate.

"Izbrisani" na Agenciji za raziskovalno dejavnost

To se moram izkašljati. Ne bom pisal o tem, kako absurdno je, da je omejeno, koliko raziskovalnih ur na projektih in programih ima lahko raziskovalec. Kar ima za posledico, da imajo dobri in povprečni enako raziskovalnega denarja. Tudi ne o tem, da so te ure plačane približno enako za vrhunske in povprečne raziskovalce.



Zares absurdno je naslednje:

Raziskovalno (programsko) skupino sestavljajo raziskovalci in tehnični sodelavci. Za raziskovalca se šteje samo oseba, ki ima doktorat. Tehnični sodelavec je lahko praktično kdorkoli. Razen, zdaj pa pozor, če je v evidenci ARRS evidentiran kot raziskovalec. Ampak tudi če je evidentiran kot raziskovalec ne more imeti vlogo raziskovalca. Ker pa je evidentiran kot raziskovalec, ne more imeti vloge tehničnega sodelavca. Če nekdo nima doktorata, je pa evidentiran kot raziskovalec, je za programsko skupino tako rekoč "izbrisan" in ne obstaja.

Svetujejo, da bi za tako osebo zahtevali preknjižbo v status tehničnega sodelavca. Ampak tega se ne da, če ta oseba opravlja raziskovalne naloge na raziskovalnem projektu. Poleg tega ne vem, zakaj si ga ne preknjižijo sami in zakaj je treba v ta namen izpolniti obširen obrazec in pridobiti vse mogoče predpise in pečate.

Primer: Mag. Janez Bister je lahko raziskovalec na projektu, ne more pa biti ne tehnični ne raziskovalni sodelavec programske skupine. Inženirka Jasna Cepec pa je tehnična sodelavka programske skupine lahko.

Zaslužena pohvala?

Janez Škrlec iz OZS za Večer:

Treba je spodbuditi k sodelovanju vse partnerje, ob konkretni podpori države. Le tako bi lahko nastali skupni aplikativni projekti in posledično izdelki in storitve z visoko dodano vrednostjo. Žal pa se je tega do sedaj zavedal le bivši minister za razvoj dr. Žiga Turk, ki je bil pripravljen tudi kaj konkretnega narediti. Vsa druga ministrstva so pomoč samo obljubljala, ki pa je v teh letih žal ni bilo.

No, konkreten rezultat je bil žal samo Svet za konkurenčnost, ki pa je vse bolj prepričljiva žrtev politike "not invented here".

Ne NUK 2 ampak NUK 2.0

Podnaslov tega bloga je že ves čas enak: ustvarjalnost, podjetnost in samozavest. Že na hearingu za ministra sem kot primer za demonstracijo nove slovenske samozavesti in uspeha navedel novo stavbo Narodne in univerzitetne knjižnice. Novi NUK naj ne bi bil zgolj skladišče knjig, ampak stavba, ki bo jemala dih in dajala duha; demonstrirala samozavest in spodbujala ustvarjalnost.

Vsaki vladi pride prav, da lahko gradnjo NUKa še malo odloži, ker strošek res ni nezanemarljiv. Je pa še nekaj drugih zadev, ki govorijo za to, da se stvar ponovno premisli:

• Skladišča za knjige v središču Ljubljane ne potrebujemo. Za manjši del stroška, ki bi ga imeli z NUKom bi lahko digitalizirali VSE knjige, ki jih NUK hrani, in če bi kdo kaj potreboval, bi si pač pretočil po internetu. To kaže narediti tako ali tako in neodvisno od zidave in je v Resoluciji o nacionalnih razvojnih projektih, ki jo nova vlada upam ne bo kar zabrisala v smeti.
  
• Stavba je smiselna predvsem kot stičišče ljudi, prostor srečevanj, prireditev, dogodkov, manj pa branju, študiju. NUK ni ti stavbe, ki bi rešeal prostorske probleme Filozofske fakultete.
  
• Ime "NUK Jožeta Plečnika" je za novo stavbo popolnoma neprimerno. Imamo namreč stari NUK, ki je delo Jožeta Plečnika in novi NUK, ki se imenuje po Jožetu Plečniku. Si predstavljate, kako to kratko pojasniti npr. v turističnem vodiču.
  
• Žrtvovanje arhitekture emonskim ostankom nima nobenega pomena. Arheologi do zdaj niso ugotovili, da so Emonci poznali elektriko niti ni izkopavanje postreglo s kakim drugim epohalnim odkritjem. Bilo je to pač še eno provincialno rimsko mestece.
• Izogibanje starim meščanskim hišam ob Slovenski je tudi nepotrebno. Malo višje se bo gradilo na področju Šumija. Urbanist z vizijo bi porušil vse med Šumijem in Zoisovo in prostor zapolnil z nekaj markantnimi javnimi stavbami. Kazalo bi jih umakniti kak meter bolj stran od Slovenske, da bi se Ljubljana bolj odprla na jug.
  
• K natečaju bi bilo potrebno pritegniti najbolj znane tuje arhitekte. Saj res, da znamo marsikaj sami, ampak če se ne bi učili od drugih, bi še vedno piskali na neandrtalsko piščal.
  

Ne gre torej za to, da naredimo še drugi NUK, ampak da naredimo prostor, ki bo spodbujal sodelovanje, in (z digitalizacijo vsebin) osnovo za ustvarjanje novih vsebin in storitev - na podlagi bogate dediščine, ki je zdaj za zidovi. To dvoje - sodelovanje in odprtost - pa je tisto, kar iz NUK 2 naredi NUK 2.0. Kdor malo pozna splet 2.0 ve, o čem pišem.

Izogibanje

Delo je včeraj, 18. septembra, poročalo o torkovem srečanju znanstvenikov v prostorih SAZU, ki "da so se ga izognili predstavniki vlade kot tudi predstavniki večine koalicijskih strank». Rad bi poudaril, da vedno iščem stik s kolegi raziskovalci, ker sem prepričan, da moramo rešitve iskati skupaj. Tega sestanka se nisem udeležil, ker nanj nisem bil vabljen. Če bi bil, bi se dogodka z veseljem udeležil.

Soglasje o tem, da je treba znanosti nameniti več denarja in jo pustiti pri miru, da ga porabi za stvari, ki znanstvenike veselijo, pa bi najbrž pokvaril z repliko, da več denarja ni problem, če lahko znanstveniki in raziskovalci za več denarja ponudijo tudi boljše sodelovanje z gospodarstvom, večjo relevanco in vpliv na gospodarsko in družbeno okolje in če ta denar lahko pospeši modernizacijo tega sektorja.

Prav o tem - o vsebini, ne o denarju - znanstveniki in razvojniki razmišljajo v okviru Sveta za konkurenčnost, ki ga vodim. Svet se je skupaj z razvojnimi skupinami sestal prejšnji teden v Cankarjevem domu, ko so razvojne skupine predstavile rezultate svojega dosedanjega dela.

Pojasnilo

Ker citirani komentar vlado prikazuje kot ignorante, ki da se izogibamo stikov z znanstveniki, sem prosil, da bi pojasnilo objavili danes. Ker ga bodo v skladu z uredniško politiko šele v četrtek, ga dajem vsaj na blog. In BTW, o sestanku v Cankarjevem domu pa skorajda ni bilo poročil.

Finska prenavlja inovacijsko politiko

Od tule bi levi in desni lahko prepisovali v svoje programe:

EurActiv.com - Finland goes "from words to deeds" on innovation: "Finland is set for a complete overhaul of innovation policy and its management. Plans for market-oriented innovation and tax incentives ...

Libertarno! In ne morem si kaj, da ne bi v tem zapisu opazil veliko tega, kar mi je blizu - podjetnost, odprte inovacije, pogled na inovativnost, ki sega preko znanosti in tehnologije:

Something slightly unique compared to Aho report and discussion in the EU is the wide definition of innovation. It is scientific and technological, but it is also about many non-scientific and non-technological features. ... Examples of this include innovation in management, workplace and services.