Pogovoriti bi se morali o izvozu orbanizma iz Slovenije

Svojeglave »nove« članice EU, predvsem Poljska in Madžarska, so v Bruslju na slabem glasu. Deloma upravičeno, deloma ne. Slovenska opozicija se trudi, da bi tudi Slovenija postala črni raček, saj bi ji to pomagalo pri prevzemu oblasti v Sloveniji. To bi bilo za našo državo škodljivo in bilo bi krivično, saj se pod Janševo vlado ne dogaja prav nič podobnega temu, kar zahodnjaki očitajo Poljski in Madžarski. Kvečjemu bi lahko rekli, da imamo v Sloveniji levi orbanizem.

Levi orbanizem

V primeru zunanjega napada, ni bila strategija SFRJ frontalni spopad, ampak avtonomni žepi upora v globino države. Zato smo imeli teritorialno obrambo in zato so bila skladišča in utrdbe JLA razpršene po ozemlju – da bi se ljudje lahko upirali samostojno, brez nekega centralne poveljevanja, koodrinacije in logistike.

Podobno se je za ohranitev dejanske oblasti konec osemdesetih organizirala Zveza komunistov. Oblast, ki je bila dejansko koncentrirana v partiji, formalno pa razpršena med take in drugačne samoupravne skupnosti, kjer se je združevalo delo z nedelom. Na te samoupravne skupnosti je levica naslonila svojo oblast po demokratičnih spremembah. Že res, da je bila vlada na vrhu določena na podlagi formalno demokratičnih večstrankarskih volitev, v vseh podsistemih pa je ostalo samoupravljanje oz. so ostali kar se da nepoškodovani od padanja berlinskega zidu; kot se temu reče v sodobnem novoreku: podsistemi so bili neodvisni.

Neodvisnost je najbolj cenjena lastnost kogarkoli. Bolj je pomembno biti neodvisen kot resnicoljuben novinar. Bolje je cenjena neodvisna inštitucija kot kakovostna inštitucija. Neodvisnost je vzrok, da lahko šolstvo, zdravstvo, sodstvo … minister vpraša edino to, če imajo dovolj denarja, in da lahko zadnji uradnik državne uprave odloča po svoje, menda »neodvisno in strokovno« in ne glede na politične usmeritve z vrha.

Ustavno nazadovanje ni mogoče

Dejanska oblast v Sloveniji je ostala v rokah samoupravljavcev in daleč od sistema kontrol in ravnovesij zahodnih demokracij. Kar Poljska in Madžarka menda poskušata šele doseči – namreč popolno prevlado ene politične opcije v gospodarstvu, pravosodju, upravi, javnem sektorju, šolstvu … imamo v Sloveniji že ves čas. V Sloveniji ne gre za ustavno nazadovanje (Avbelj in Letnar Černič o tem pišeta tu), v Sloveniji nismo imeli ustavnega napredovanja, da bi sploh lahko drseli nazaj.

Ta zatečeni, decentralizirani levi orbanizem se počuti od Janševe vlade ogroženega. V obrambo »neodvisnosti« obstoječih centrov moči poskuša vpreči še tujino. Novinarji in politiki predstavljajo Janševo vlado kot naslednjega grdega račka v Evropi. Poudarjajo Janševo osebno prijateljstvo z Orbanom in nekaj malih, nišnih medijev v madžarski lasti kot del nastajajočega iliberalnega imperija. Do teh držav je na Zahodu odpor tudi zato, ker ne bi kar tako sprejemali beguncev in ker je Zahod ta del Evrope itak navajen gledati navzdol in pričakuje, da bo ubogal. Pogosto se sliši, da je bila tista velika širitev z revež z vzhoda napaka in po mnenju mnogih »pravih« Evropejcev že itak niso sodile v EU.

Pri tem dejstva niso pomembna: da namreč Janša vodi koalicijsko vlado, v kateri je poleg (magari orbanovske SDS) še deklarirano sredinska Nova Slovenija in dve levo sredinski stranki - SMC in Desus; da SDS nima večine niti v vladi, za orbanovsko večino v parlamentu pa bi za SDS moralo glasovati več kot dvakrat toliko volivcev kot zdaj; da ni Janševa vlada izvedla še nobenega ukrepa, s katerim bi kakorkoli zmanjšala moč levega orbanizma v Sloveniji. Protikoronski paketi ukrepi so bili socialni, če ne celo socialistični – helikopterski denar iz proračuna so dobili vsi: od kmetov do kulturnikov.

Izvoz napačnega orbanizma

Ampak ta dejstva niso ovira, da se v tujino piše in da se tam po hodnikih govori, kakšna diktatura da je v Sloveniji. Tuji novinarji potem to zapišejo. In potem je to v domačih medijih predstavljeno kot suho zlato – češ, iz Bruslja ali Londona se pa že bolje vidi, ali v Ljubljani dežuje ali ne, kot če v Ljubljani stopiš izpod strehe. In postane novinarski mučenik Blaž Zgaga, ker je o njem čivknil predsednik vlade. The Economist po zaslugi drugorazrednih slovenskih komentatorjev državo strpa na iliberalni Zahod (vir). Inšpekcijo Sveta Evrope o sovražnem govoru enostransko brifirajo zagovorniki spletne policije socialnih demokratov. Tanjo Fajon potem »skrbi«, da se Slovenija »že pojavlja v krogu držav, kjer so zaskrbljujoči napadi na medije, nevladnike, civilno družbo, pravosodje, demokracijo« (vir). Težko verjamem, da jo to skrbi. Slovenija se v tem krogu pojavlja prav zaradi izvažanja domnevnega orbanizma iz Slovenije s strani politikov in aktivistov, ki si zaradi notranjepolitičnih interesov želijo, da bi bila Slovenija iz tujine tako videti.

Izvoz je uspešen, ker so ljudje leni. Lenoba ima rada vzorce in Slovenijo poskušajo strpati v vzorec s Poljske in Madžarske, pa čeprav je situacija povsem obrnjena. Janša je nasprotnik slovenske verzije orbanizma. Vem, nekateri zdaj gledate, če sta zadnji stavek prav prebrali. Je ni iz škatle. Ni iz vzorca. Pred možnostjo, da bi na vzhodu preživeli stari nedemokratični centri moči, si Zahod zatiska oči – češ, ko ste se včlanili v EU ste potrdili, da imate demokracijo, ne sitnarite zdaj s tem.

Pomagajo pa v tej nespodobni propagandni akciji vsi tisti na desni, ki vklapljajo desne smernike med tem, ko vozijo naravnost ali celo levo (več tule). Ko npr. teče globalno solidariziranje z geslom, da so pomembna črna življenja, se nima nobenega deklarirati za somišljenika z madžarskim FIDESZom in v Evropskem parlamentu glasovati proti deklarativni deklaraciji. In še bi se kaj našlo. Besed. Ki pa niso konji.

Skratka

Te vlade Slovenija ne potrebuje zato, da se bomo navduševali, kako fajn je nekdo tvitnil, ampak da izvede nujno modernizacijo in debirokratizacijo sistema, zažene investicije v infrastrukturo, posodobi socialni sistem, zastavi gradnjo kakšne bolnišnice in doma starejših občanov. Nič ni narobe s pranjem umazanega perila v tujini, če je umazanija resnična. Škoda se dela samo takrat, kadar ni.

Da bi bilo vsako leto malo boljše

Najtežje vprašanje, ki sem ga dobil med to volilno kampanjo, je sledilo dolgi debati o vseh mogočih politikah. Namreč, dobro, zdaj smo slišali visokoleteče ideje, ampak kaj naj povemo volivcem, zakaj naj gredo na te volitve, zakaj naj glasujejo prav za Novo Slovenijo?

Ne vem, če sem z odgovorom ljudi navdušil, ne vem, če jih je odgovor prepričal. Ampak mislim, da gre za naslednje.

Če želimo, da bomo še naprej, leto za letom počasi napredovali, če želimo, da bodo naši otroci živeli bolje, kot smo živeli mi, da bomo mi imeli mirnejšo starost kot jo imajo naši starši, skratka, če želimo, da bo še naprej vsako leto malo boljše, potrebujemo red in mir.

In to ni samoumevno.

Nasprotno, zdi se, da je slovenski politični prostor razdeljen med oboževalce Viktorja Orbana in Ernesta »Che« Guevare. Prvi mislijo, da so edini problem migranti, migracije, Blut und Boden. Drugi z malikovanjem zločinca dajejo vedeti, da se niso odpovedali revoluciji. S sliko Che Guevare so paradirali Levica, Socialni demokrati, pod njo so se slikali celo kandidati stranke Alenke Bratušek.

Glas za Novo Slovenijo ni glas ne na Orbana ne za Che Guevaro. Čeprav spoštujemo, da je Orban zavaroval evropske zunanje meje, pa njegova demokracija preveč spominja na to, kako so v Sloveniji nekateri z leve ugrabili državo in javne podsisteme. Krščanska vera zavrača pohlep in uči sočutje, ko gre za socialne politike, a ne na način latinskih revolucionarjev.

Red in mir

Evropski red in mir ogrožajo ideje, ki se pojavljajo na skrajni levi in skrajni desni in celo na sredini. Nekateri na liberalni sredini bi evropski red, kakšnega imamo zdaj in ki zadovoljivo deluje, obrnili na glavo. Spremenili pogodbe. Zgradili Združene države Evrope. Pa naj stane kar hoče. Tudi, če bodo zato sprli zahod in vzhod Evrope, evropski center in periferijo. Samo zato, ker se »vedno tesnejša unija« tako lepo sliši. Drugi smo mnenja, da mora Unija rasti od spodaj navzgor, da se nobenega združevanja ne da za dolgo časa vsiliti. Kar konec koncev dokazujejo Češkoslovaška, Sovjetska zveza in Jugoslavija.

Strinjamo se, da se meje prestopa s potnimi listi in da je veljavna viza potrebna preden se odpravimo na pot.

Na skrajni desni bi se do oblasti dokopali tako, da ustvarjajo paniko pred migracijami in kličejo na boj pod nacionalnimi zastavami. Ja, strinjamo se, da v Evropi ni prostora za vse, ki bi se radi sem preselili. Strinjamo se, da se meje prestopa s potnimi listi in da je veljavna viza potrebna preden se odpravimo na pot. Da je potrebno okrepiti nadzor na zunanjih mejah EU, tudi z evropskim denarjem in policijo. Ampak to naj naredijo oblasti. Tisti, ki imajo v demokracijah monopol nad uporabo sile. Vojska in policija.

Nobene potrebe ni, da med ljudi sejemo mržnjo in sovraštvo. To ni krščansko. Iz besed nekaterih politikov veje odpor ali celo gnus do drugih ljudi – ko jim pravijo »izmečki tretjega sveta«, »podsahelski negroidi« ali pa »semitske horde«. Migrante primerjajo s psi. Altruizem je za njih patološki. Svet da je židovska zarota. Glas, ki vanjo podvomi, da je glas holokavstologije.

Nobene potrebe ni, da se problem migracij rešuje na ulicah in trgih. Le država oz. Unija naj opravi svojo nalogo. Nekdo pametnejši od mene je rekel, če meja ne bomo zavarovali demokrati, jih bodo fašisti. In ko bo zmanjkalo »negroidov« in »semitskih hord«, pridemo na vrsto domačini. Ko se enkrat odpre spirala sovraštva, jo je silno težko ustaviti.

Da bi lahko delali

Ni zastonj kosil. Ni čarobnih palic. Ni jela brez dela.

Desni populizem sovražnika išče pri tujcih. Levi ga išče doma. Pri bogatih. Levica je ljudi že davno prepričala, da so mogoča brezplačna kosila. Kdor verjame v brezplačna kosila, ga lahko prepričate tudi, da bi Brexit rešil angleško zdravstvo. Ali da se da z »2000€ na migranta« rešiti slovensko socialo. Ni zastonj kosil. Ni čarobnih palic. Ni jela brez dela.

Levi del političnega prostora je prepričan, da se da dobro živeti brez dela. Da je treba denar samo bolj pravično razdeliti. Da bi morali imeti vsaj 1000€ plače. Ali pokojnine. Ali da bi imeli vsi v EU isto minimalno plačo. Ali vsaj določeno na enak način. Najnižja plača da bi morala biti 20% višja od življenjskih stroškov.

Pri tem pozabijo, da so v življenjske stroške vključene tudi plače – učiteljev, policajev, zdravnikov, delavcev, trgovcev … Če jim dvignemo plače, se bodo dvignili tudi življenjski stroški in tako naprej v spiralo inflacije, ki se jo dobro spomnimo iz Jugoslavije.

Ampak ni pa nemogoče, da se plače dvignejo, niti, da je minimalna 20% nad življenjskimi stroški. Da bi imeli več denarja, je pač treba več narediti.

To verjamemo na desni. Da moramo biti v Evropi bolj produktivni. Rast produktivnosti zahteva raziskave, razvoj in inovacije. In podjetnost. Novo znanje nič ne pomaga, če ostane v laboratoriju. Dilema – ali ljudje ali kapital – je lažna. Potrebujemo ljudi, ki vedo, kam vložiti kapital, torej prihranke, sredstva skladov iz katerih se plačujejo pokojnine, da se bo čim bolje obrestoval. Če kapital ne bo investiran pametno, bomo izgubili prihranke, pokojnine in ne bomo zvišali produktivnosti.

V Novi Sloveniji smo mnenja, da je torto dosti težje speči kot jo razrezati. Zanimajo nas recepti za čim boljše torte, radi bi pekli čim večje torte. In smo za to, da potem vsak dobi malo večji kos. Pohlep je eden od sedmih naglavnih grehov.

Preference

Upajmo torej, da se bo v evropskem parlamentu oblikovala večina zmernih strank, ki bodo Evropi zagotavljale stabilnost. Ni pa izključeno, da bo naslednjih pet let precej bolj burnih od zadnjih – apetiti za preurejanje EU so veliki, na obzorju so nove trgovinske vojne, vprašanje migracij ni dokončno rešeno, skrajneži, ki bi Evropo razbijali bodo močnejši kot kdorkoli, avanturisti, ki bi jo silili preveč tesno skupaj vedno bolj ambiciozni.

Ni nepomembno, kakšno ekipi ima v tem viharnem morju Slovenija. Ni nepomembno, koga pošljemo v Bruselj, da bo naš poslanec. Naših osem res predstavlja samo dober procent vseh evropskih poslancev, je pa teh osem 100% vseh slovenskih poslancev. In, čez palec, vsaj tretjina sil, ki jih ima Slovenija v Bruslju.

Mehanizem preferenčnih glasov daje volivcu na evropskih volitvah odločilen vpliv. Poslanci v evropskem parlamentu so zelo samostojni. Zato ne izbirajte strank, izbirajte ljudi, izberite tistega ali tisto na svojem političnem polu, za kogar mislite, da bo najbolje zastopal vaše interese in poglede. Ki je v Sloveniji s srcem in razumom. In s starši, ki bodo potrebovali zdravnika in z otroki, ki upajo na dobro šolo in plačano službo. Ko se izbira osem ljudi in bosta največ dva iz iste stranke, to ni strankarska tekma.

Predvsem pa: pojdite na volitve. Če tiha večina ne bo izbrala zmernih in konstruktivnih, bo jezna manjšina na levi in desni izbrala skrajneže. In ne bo reda in miru. Da bi lahko delali. Da bi nam šlo malo boljše.

Objavljeno v Časniku 23.5.2019.

Simbol česa je požar v Notre Dame?

Foto: Reuters: Benoit Tessier

Ljudje smo po naravi taki, da v dogodkih iščemo smisel, logiko, sporočila. Vsak dogodek je priložnost za interpretacijo. Bolj kot je neverjeten in poseben, večja je potreba. In interpretacije so lahko take ali drugačne. Lahko govorijo o samozavesti, lahko božajo malodušje, lahko kličejo na boj s sovražniki.

Goreča katedrala je bila tak dogodek. Gledali smo tekmovanje med SDS in Ligo, kdo se glasneje postavi za domovino, kdo namigovanje pripelje bliže 11. septembru, kdo prst bolj naravnost usmeri v islamiste. In so licitirali, da katedrala ponazarja »načrtno razgradnjo evropske civilizacije«, da je »simbol zatona evropske civilizacije«, da predstavlja »žrtev napada islamistov … simbolni konec veličastne evropske civilizacije«.

Dogodki nimajo ene pravilne interpretacije. V predvolilnem žaru predstavljajo priložnost diskreditirati vse, ki se odzovejo drugače, ki se dovolj glasno ne pridružijo vitju rok, zgražanju in neracionalni absolutnosti vsake besede in pojma. Ali ki niso del podviga Liga SDS.

Populistična desnica je popadla moj tvit, napisan, ko sem gledal katedralo v plamenih:

#NotreDame: les gori, kamen razpoka. Ideje, zaradi katerih so tam postavili tisti kamen in les, so večne.

Še bolj stekel je bil odziv na umesno pripombo, da je arhitektura za krščanstvo nekaj bistvenega in da je dogodek tragičen. Nek desničarski kolumnist je celo napisal, da je tvit spodaj "brezbožen" in da se "iz dejanja norčuje". Ja, tole, ki sledi, da je norčevanje!

Je tragično. Ampak jutri bom šel v službo mimo treh cerkva, ki se jim ni zgodilo nič. Krščanstvo je globoko, široko in žilavo. Videti v tem požaru neko simboliko, je v bistvu nekrščansko. Se mi zdi.

Skratka, v času tragedije, ki so jo nekateri razumeli kot sliko propadajočega krščanstva in drugi kot priložnost za začetek križarske vojne, sem izrazil nekaj upornosti, samozavesti in poguma. Ker to verjamem. Ker verjamem, da je bil samo požar. Ker verjamem, da krščanstvo ni reklo zadnje besede. Ker vidim, da znanost začenja potrjevati, kar je krščanstvo že ves čas vedelo. In zdelo se mi je potrebno opozoriti, da v požaru ne vidimo stvari, ki to niso. Da ga nujno ne interpretiramo tako, kot citati na začetku. Kar je že viselo v zraku.

Zakaj tako mislim

Ko sem bil majhen so nas obiskali sorodniki iz Amerike. V Slovenijo so pripotovali iz Pariza. In smo jih peljali na Novo Štifto pri Ribnici. Majhna baročna cerkev na vrhu dolenjskega griča, zraven župnišče, okrog urejeni travniki in sadovnjaki. Pred cerkvijo stara in velika lipa s kočo v krošnji. Za otroke od vsega najbolj zanimivo. V notranjosti veliko pozlate sicer pa menda nič posebnega. Sorodniki, ki niso bili iz Bostona ampak iz Montane, so rekli, »lepša kot Notre Dame«. Kar objektivno seveda ne drži. Ampak poanta je drugje.

Za ilustracijo tega, kar se dogaja z evropsko kulturo, ni treba po internetu gledati, kako gori v Parizu.

Krščanstvo ni vera v sveto tele. Nima seznama cerkva, ki bi bile pomembnejše od drugih, kot ima Islam tri mošeje – v Meki, Medini in Jeruzalemu. Krščanstvo ni ena od strani v Tolkienovem Gospodarju prstanov, kjer – če uničiš pravo osebo ali kraj – se vse sesuje. Krščanstvo ni Imperij iz Vojne zvezd, ki ga uničiš z uničenjem ene točke v zvezdi smrti. Krščanstvo je široko in globoko posajeno po Evropi in svetu. Nima samo Notre Dame in Kölnske katedrale in Sagrade Famiglie in Sv. Petra v Rimu. Z vidika tega, kaj v cerkvi prebiva, kaj se tam dogaja, so vse cerkve enake. Vsaka ubožna cerkvica na slovenskem griču je v svojem bistvu enakovredna Notre Dame. Krščanstvo je široko.

In za ilustracijo tega, kar se dogaja z evropsko kulturo, ni treba po internetu gledati, kako gori v Parizu. Zapeljite se popoldne do Sv. Jožefa nad Preserjami. Cerkev je zaprta. Razpadajoča. Okna so zabita. Menda imajo enkrat letno tam še vedno mašo. In ni edina. Ali pa pojdite k nedeljski maši k Sv. Jakobu v Ljubljani. Nazadnje sem bil tam pred leti. Ogromna cerkev, par ženic, ostarel duhovnik, če ima srečo z enim ministrantom. Ali pa pojdite do Svete Ane nad Podpečjo. Če boste ujeli, da fasade kdo ni popackal. Tu imate dejstva umiranja krščanske Evrope – ni treba po internetu v Pariz po simboliko.

Ni naključij?

Primitivna ljudstva so v vsaki stvari videla simbol. Vse je bilo sporočilo. Če je udarila strela v drevo, je bil to simbol. Če je krava povrgla mrtvega telička, je bilo to sporočilo. Sončni mrk je bil sporočilo. In toča. Prerokovali so iz svinjskih jeter in tekočega svinca.

Krščanstvo se je temu pračloveškemu iskanju smisla v naključjih uprlo, ni pa vraževerja povsem izkoreninilo. Zdaj se k nam npr. vrača v obliki vzhodnjaške karme, kjer je vsaka smola posledica karme. Vračamo se v temna obdobja človekove prazgodovine, kjer se je človek zaradi nepoznavanja zakonov narave v iskanju smisla in reda tolažil s pregovorom, da ni naključij. In vračajo se tja tisti, ki iz požara delajo, kar ni.

Krščanski Bog nam ne govori skozi suše, povodnji in sončne mrke.

Znanost nam je med tem odčarala svet. Vemo, da nekaj so naključja in nesreče, drugo naravni pojavi in tretje človeška malomarnost ali zloba. Krščanstvo - s svojim racionalnim stvarnikom in vero v sposobnost razlikovati dobro in slabo - nam je dalo podlago, da zdaj boljše razumemo stvarstvo. Vemo, da sončni mrk ni znamenje. In požar tudi ne.

Krščanski Bog nam ne govori skozi suše, povodnji in sončne mrke. Izmišljanje nekih velikih simboličnih pomenov požara je zato v temelju nekrščansko. Kot je v temelju nekrščansko za slabo letino obtožiti grešne vaščane. Kot jaz razumem stvari, sodba pride na koncu sveta. Tragično je gledati cerkev, ki gori, nekrščanska zloraba te tragike pa je napletati okrog tega neke zgodbe, ki širijo nestrpnost.

Če pa že hočete simboliko

In če že hočete simboliko in sporočilo požara, v cerkvi, med tem, ko so v njej potekala obnovitvena dela: Cerkev (z velikim C) se ne obnavlja z obnavljanjem spomenikov. Les se vname. Kamen od vročine razpoka. Bistvo je drugje.

Cerkev (z velikim C) se ne obnavlja z obnavljanjem spomenikov.

In za ateiste: Evropska kultura se ne obnavlja z obnavljanjem muzejev, ampak tako, da to kulturo živimo in jo bogatimo. Tako, da ustvarjamo in gradimo, ne pa, da rušimo. Da iščemo sodelavce za podvige in ne nasprotnikov. Ljudje hočejo graditi in ustvarjati. Ljudje imajo radi prijatelje. Ljudje imajo raje ljubezen kot sovraštvo.

Zato je le brez panike, vzpon populistov in demagogov je zgolj začasen.

Objavljeno 17.4.2019, posodobljeno 24.4.2019.

Evropa ni projekt

Leta 2008-2010 sem bil generalni sekretar skupine za razmislek prihodnosti Evrope znane tudi kot Gonzalezova skupina. Naslov končnega poročila je bil “projekt Evropa 2030”. Medtem ko je več priporočil še vedno veljavnih, sem vse bolj mnenja, da je bil naslov napaka. Da je ravno tako razumevanje Unije tisto, ki jo drži nazaj.

Unija ni projekt. Ni nekaj nedokončanega. Je produkt. Je rezultat številnih mislecev, politikov, javnih uslužbencev in državljanov. Je rezultat stoletij sanj in desetletij postavljanja institucij. Unija je orodje, ki ga je treba pragmatično uporabljati. Državljani to potrebujejo. Ni nekaj, kar je treba nadgrajevati, obnavljati ali reformirati, pa če politike in razumnike to še tako veseli.

S prihajajočimi evropskimi volitvami politične stranke in politiki objavljajo svoje volilne platforme. Obljubljanje sprememb je bila vedno učinkovita politična strategija. Skoraj z vseh strani prihajajo obeti za že kakšno reformo unije. Druga običajna strategija za motiviranje volivcev je ustvarjanje občutka nujnosti. Reforma Unije naj bi bila nujna. Ker da ne deluje. Ker imamo populizme, gospodarsko krizo, Brexit, migracije … Pojasnil bom, da večina reform ni niti nujna, niti možna, niti razumna.

Projekt družbeno pravične Evrope

Reforma, ki jo obetajo socialisti, je v smeri pravičnejše, bolj socialne Evrope. Oni kot pravičnost razumejo enakost. Enakost pa je mogoče doseči samo s prerazporejanjem ustvarjenega. Na ravni EU tega ni mogoče doseči. Za prerazporejanje med bogatimi in revnimi Unija preprosto nima dovolj velikega proračuna. Lahko bi jo poskušali reformirati v to smer. Ampak prostovoljno so ljudje pripravljeni izkazovati solidarnost znotraj svojega naroda. V Jugoslaviji npr. ni šlo. In malo verjetno je, da bi bili nemški davkoplačevalci pripravljeni plačevati za slovenske železniške makete. Takšne obljube samo ustvarjajo prazna pričakovanja, ki bodo, ko ne bodo izpolnjene, prispevala k razočaranjem z evropskim projektom.

Druga možna razlaga bolj družbeno pravične Evrope je, da Unija naroči državam članicam, kako naj bodo bolj »pravične«, kako naj prerazporejajo med bogatimi in revnimi. Ampak, prvič, nima te pristojnosti in drugič, ali res mislite, da v Bruslju to vedo bolje kot npr. v Lizboni. Ali Ljubljani. In bilo bi neumno, da bi se glede tega poenotile.

Moč Evrope je bila vedno raznolikost in priložnost, da različne države iščejo rešitve v različnih smereh. Potem smo se hitro naučili drug od drugega. Inovativnost na področju socialnega modela bo pomembna zaradi sprememb na trgu dela, ki jih povzroča tehnološka revolucija, umetna inteligenca, robotizacija, nove oblike zaposlovanja ipd., zato je pomembno, da Evropa v zvezi s tem ostane inovativna. Skratka, bolj družbeno pravična Evropa so pretežno prazne obljube, s katerimi se poskuša pridobiti volivce, ki naj bi jim Evropa dala kak evro v žep. Ne bo jim.

Projekt vedno tesnejše unije

Napredni liberalci – torej Macron ALDE in podobni – zagovarjajo reforme, ki vodijo k vedno tesnejši uniji, k Združenim državam Evrope, k Zvezi evropskih socialističnih (no, demokratičnih) republik. Vedno tesnejša unija ima zagovornike pri uradništvu in sploh vseh, ki so bili dovolj dolgo v Bruslju. Tu je prototip ideje, da je Evropa projekt. Projekt da je nedokončan, dokler ne bo evropske super države. Taka država je mogoča, vendar ni mogoče, da bi bila demokratično. Razlog je preprost. Demo-kracija predpostavlja obstoj demosa. Ljudstva. Evropski demos ne obstaja. Obstajajo demoi – demos v množini. Obstajajo Nemci, Francozi, Slovaki itd. Demos ni intelektualni konstrukt, ki bi ga lahko ustvarili z dobrim PR iz Bruslja ali s pametnimi kolumnami in razmisleki. Gre za občutek pripadnosti. Po podatkih Eurobarometra se Evropejci se svojimi narodi identificirajo za velikosti red močneje kot se identificirajo z Unijo. Morda bo kdaj drugače, bo pa potrebnih še veliko Erasmus štipendij in mešanih zakonov, da bi se to spremenilo.

Monolitna Evropa tudi ni evropska. Tudi ni važno ali evropski konkurenti, kot je Kitajska, postajajo močnejši. Kitajska je bila vedno centraliziran imperij. Evropska moč je njena raznolikost. Dejansko so bila obdobja najhitrejšega napredka, ko so si evropski subjekti konkurirali med seboj – npr. rivalstvo med antičnimi grškimi državicami, med mesti renesančne Italije, med mesti hanzeatske lige, med kraljestvi na Atlantiku, ki tekmujejo za kolonije … Ko je izgledalo, da bi katoliška cerkev ustvarila enotno avtoriteto nad celino, je prišlo do Lutrove reformacije.

G. Macron se v svoji viziji projekta Evropa zavzema za renesanso Evrope. In ima številne ideje, kako bi več pristojnosti in številne nove agencije zbrali v Bruslju. Pozablja, da je bila renesansa rezultat tekmovanja med italijanskimi mestnimi državicami in ne projekt voden iz Rima ali Milana.

Projekt Evrope narodov

Na skrajni desnici so na evropski nivo naredili copy-paste idej, da so nacionalne države države svojih narodov. In se je to skopiralo v idejo, da je Evropska unija unija narodov, ki v njej živijo. Precej podobno, kot je bila Avstro-ogrska država »narodov«, ki so v njej živeli, ali pa Jugoslavija. Evropa narodov pomeni, da so narodi kot Nemci, Slovenci, Katalonci, Turki predstavljeni v Uniji. V resnici Evropa narodov pomeni bolj in ne manj unitarno Unijo, saj briše idejo, da imajo ti narodi (oz. vsaj nekateri) svoje države.

Nekaj manj površni so tisti, ki govorijo o Evropi domovin. Kar je bolj romantično povedano tisto, kar že imamo – namreč unijo držav članic. In Unija ni samo unija držav članic, ampak je tudi več od tega. In manj Unija ne bo nikoli. To bi zahtevalo spremembo pogodbe in za nazadovanje bo še veliko težje najti soglasje kot za tesnejšo unijo. Skratka, tudi tukaj imamo nekaj, kar se sicer lepo sliši, vsebina pa ali ni nič novega, ali pa ni mogoča.

Projekt Evropa?

Problem s projekti je, da so po definiciji nedokončani. Potrebujejo pozornost. So izgovor, da delo, ki ga je treba opraviti, ni opravljeno dobro. Dokler je hiša, ki jo gradite, projekt, ima dokončevanje hiše prednost pred uporabo te hiše. Fasada ima prednost pred novo televizijo. Če kaj ne deluje ali se pri čem kak družinski član ni dovolj potrudil, je izgovor, da hiša vendar ni končana. Da se ni dalo bolje. Dokler je hiša v gradnji.

Razmišljanje o EU kot o projektu preprečuje, da bi izkoriščali, kar smo zgradili. V ospredju bi morale biti aktivnosti za nadzor nad mejami, preprečevanje terorizma, pospešitev inovacij, zmanjševanje ovir na skupnem trgu, povezano delovanje na svetovnem odru, širitev na Balkan … skratka, aktivnosti, zaradi katerih smo v Evropi produktivni, konkurenčni in ljudje zato dobro živijo.

Namesto tega se vsem – od uradništva, do politikov, do kandidatov za politične funkcije – zdi bolj plemenito in samopomembno, da govorijo o renesansah in podobnih visokoletečnih načrtih.

Seveda se mora Unija razvijati. Svet se spreminja in terja evolucijo od vseh na tistem odru. Ampak, kot pravi Annegret Kramp-Karrenbauer, predvsem se je treba lotiti dela.

Objavljeno v Časniku 3.4.2019.

Kandidat št. 8

Odločil sem se, da kandidiram za poslanca Slovenije v Evropskem parlamentu. Kandidiram predvsem zato, da na evropskih volitvah podprem Novo Slovenijo – zmerno, konstruktivno, desno-sredinsko stranko. Njen program in načela si v Sloveniji zaslužijo več pozornosti. Nova Slovenija je po mojem mnenju še najbližje ravnotežju med spoštovanjem in varovanjem naše in evropske kulture in tradicij, spodbujanja podjetnosti in inovacij, ter krščansko skrbjo za sočloveka in naravo.

Naravnost moram povedati, da kandiram zato, da bi se kaj premaknilo v Sloveniji, da bi postala Slovenija bolj evropska in manj ujeta v vzorce preteklosti. Kampanja bo priložnost za to, da povemo kakšno Slovenijo si želimo. In tudi kakšno Evropo.

Kandidiram kot zadnji na listi. Moje možnosti za izvolitev so astronomsko majhne. Če pa bi se to vendarle zgodilo, pa bi bil to znak, da v Sloveniji obstaja dovolj volivcev, ki podpirajo to, za kar se, odkar sem v politiki, zavzemam. Za zmernost, treznost in racionalnost..

Morebitna izvolitev na podlagi preferenčnih glasov bi pomenila velikansko odgovornost do volivcev in tudi velikansko priložnost. Odgovornost je do volivcev, ki bi se odločili poslati v Bruselj prav mene. Tem moram za vsak slučaj povedati, kje vidim priložnosti evropskega poslanca iz Slovenije.

Evropski poslanec ima možnost vplivati na stvari doma, ne da bi bil del domačih ribarij in kombinatorike. Priložnost gosta na strankarski listi je, da je lahko neodvisen in samostojen. S svojo glavo sem mislil do zdaj, s pozicije poslanca bom lahko še bolj. O Ljubljani in o Bruslju. Priložnost vidim v tem, da z infrastrukturo, ki jo ima evropski poslanec na voljo, lahko poživi civilno družbo in civilno-družbene razprave o političnih zadevah tukaj v Sloveniji.

In seveda so tudi evropski izzivi. Mislim, da evropski poslanec za Slovenijo lahko največ naredi, če je vpliven na svojem področju. Npr. na področju inovacijskih politik, digitalne agende, 4.industrijske revolucije ali česa podobnega. Če na nekem področju potrebujejo njegovo sodelovanje, potem bo lahko v nekem trenutku zahteval, da sodelujejo pri nečem, kar zanima Slovenijo.

Na evropskem nivoju me zanimajo štiri področja.

Prvič, nadzor meja in zagotavljanje varnosti. Unija ne more varovanja meja in težav z migranti prepustiti državam, ki so slučajno na mejah. Prav tako borba proti terorizmu zahteva tesno sodelovanje varnostnih organov članic.

Drugič, inovacije. Če želimo v Evropi še naprej dobro živeti, če želimo, da bodo tudi najrevnejši imeli človeka vredno življenje, dostop do šol in zdravstva, moramo ostati med tistimi, ki ustvarjajo novo znanje in ki ga pretvorijo v poslovni uspeh. Skupen evropski prostor inovacij in skupni evropski trg, kjer ideje lahko zaživijo, so bistvene. Predvsem na področju digitalne agende, industrije 4.0 in zelenih tehnologij ima Unija ogromno priložnosti, ki pa se ne bodo uresničile same od sebe.

Tretjič, Unija mora ponovno premisliti svoj geostrateški položaj. Tesno sodelovanje z ZDA je samoumevno. Mora pa Unija ponovno premisliti svoj odnos do Rusije. Rusija je bila in je del Evrope. Ruski umetniki in misleci so del evropske kulture. Napetosti z Rusijo se evropske napetosti. Kot so bile nekoč evropski problem napetosti med Nemčijo in Francijo, pa so se razrešile v evropski uniji. Rusiji je treba povedati, da je njena agresija na Ukrajino nesprejemljiva. Hkrati pa je treba strateško razmišljati o zbliževanju Rusije in Unije.

Četrtič, zadnjič in ne najmanj pomembno: prihodnost Evrope. Riše se spopad med unionisti in nacionalisti. Med tistimi, ki bi naslednji mandat razmišljali o novih pogodbah, ki bi povečale pristojnosti Bruslja in ustvarjale združene države Evrope oz. Zvezo evropskih socialističnih republik. In tistimi, ki v Bruslju vidijo dežurnega sovražnika za vse slabo in bi za majhne domače volilne zmage žrtvovali Unijo.

Razumem nacionaliste in razumem unioniste

V naslednjem sklicu bo potrebno najti sintezno obojega. Ta je lahko samo v tem, da je Unija unija suverenih držav; da se Unija skoncentrira na tisto, kar kot Unija lahko počne bolje od članic – nekaj prioritet sem naštel zgoraj – ne pa, da se vtika v vse mogoče, s čemer bi uradniki v Bruslju opravičili svoj obstoj.

Unija mora nehati biti projekt. Unija mora pragmatično izpolnjevati naloge, za katere je bila ustanovljena. Inštitucije so tukaj, v njih so več kot kvalificirani uradniki, inštitucinalna zgradba je postavljena. Morda ni idealna, ampak spreminjanje pogodb je povezano s toliko ovirami in tveganji, da se je treba skoncentrirati na to, kako to, kar imamo čim bolje uporabljati, ne pa sanjati o tem, kakšna unija bi bila boljša in se pri nedelovanju izgovarjati na nedokončanost.

Evropejci smo se ves čas zavedeli, da sodimo skupaj

Kar manjka, niso nova modrovanja o prihodnjem administrativnem ustroju niti izumljanje nekega novega smisla Unije. Smisel obstoja unije je, da predstavlja otipljivo ogrodje za tisto, kar vsi čutimo, da obstaja, ne da se pa zgrabiti – to je naša enkratna in neponovljiva evropska kultura in civilizacija, ki ima temelje v judovski-grško-krščanski tradiciji in ki je temu delu sveta omogočila razvoj in blagostanje, ki ga zdaj vsi posnemajo. Evropa nikoli, ko je napredovala, ni bila monolitna, Evropejci so tekmovali med seboj, včasih so se borili na smrt, ves čas pa smo se zavedeli, da sodimo skupaj. Zaradi naše skupne kulture.

Cilj je bolj evropska Slovenija in bolj pragmatična Evropa

Izvolitev s preferenčnimi glasovi je malo verjetna, ne gre pa napor kandidature v nič. Vredno se mi zdi poskusiti, saj je vredno podpreti zmerne, trezne, desno-sredinske politike, kakršne v Sloveniji zagovarja Nova Slovenija. Počaščen sem za priložnost, da lahko gostujem na njihovi listi. Verjamem v njen uspeh, ker predstavlja tisto, kar Slovenija potrebuje: zmernost, konstruktivnost, racionalnost. In Slovenija potrebuje tudi sporočilo, da obstaja alternativa.

Objavljeno v Časniku 9.3.2019.

Utopija vedno tesnejše unije

Najprej opozorilo. Vse te razprave o prihodnosti EU so morda samo slepilo, motnja, da se ne dela stvari, ki jih je potrebno delati zdaj. Ustavljanje migracij, marshalov načrt za Grčijo ali kontrola spoštovanja evropske pogodbe je seveda precej bolj banalno od visokoletečih idej o veliki srečni združeni evropski federaciji.

Sledi ponovitev že povedanega. Problem vedno tesnejše unije – in to je načrt, ki se odvija – je, da v nekem trenutku neha biti zveza suverenih nacionalnih držav in postane naddržavna zveza. V taki zvezi demokracija ni mogoča, če ni panevrospkega demosa. Če ni ljudstva, naroda, katerega notranja kohezija in pripadnost bi bila utemeljena na skupni evropski identiteti. To je pač neprijetna resnica.

Mehka utopija

In vendar je ideja vedno tesneje povezane evropske unije praviloma deležna spoštovanja, prikimavanja in celo občudovanja. To magično moč, da pametni ljudje odobravajo nemogoče, imajo utopije. Obljubljajo raj na zemlji, enakost, »mir in blagostanje« ali pa vsaj “prostor tega in onega in tretjega in pravičnosti”.

Utopije so trde in mehke. Trdi utopiji sta komunizem in nacionalsocializem. Ideja z velikim i je tako lepa, tako dobra, tako popolna, da je zanjo treba tudi kaj žrtvovati. Vedno tesnejša unija je mehka utopija. Ne vzpostavlja se z nasiljem, gulagi in koncentracijskimi taborišči, ampak korak za korakom s potezami uradništva v Bruslju in njihovih zaveznikov v državah članicah.

Vedno tesnejša unija je definirana ravno prav megleno, da nikoli ne vemo, ali je že dovolj tesna. Nikoli ne bomo vedeli, če smo že na cilju. Evropska unija zato ni nekaj kar je, ampak nekaj, kar postaja. Potovanje je pomembnejše od cilja. Evropa je projekt, proces. Ni izdelek. Vedno tesnejša unija je kot kolesar, ki se mora premikati. Če se ustavi, pade.

Tri vizije Evrope

Evropa kot utopija je rezultat progresivnega in tehnokratskega pogleda na evropsko unijo, ki sta sčasoma izpodrinila izvornega, ki je bil konzervativen.

Progresivna vizija evropske unije Spinellija, Tindermansa in Delorsa je naddržavno tvorbo razumela kot orodje za uveljavljanje »naprednih« socialnih in razvojnih politik, človekovih pravic, pravic manjšin ipd. Utopija družbenega reda na zemlji je nadomestilo za utopijo v nebesih. Ta red bi gradili od zgoraj navzdol, daleč od pomilovanja vrednih volivcev, v Bruslju, ki ni obremenjen s starimi tradicijami.

Aktualen primer takega pristopa je poskus Bruslja, da bi članicam vsilil spolne kvote za položaje v vodstvih podjetij. To prosvetljevanje zaostalih članic z napredmimi idejami naj bi korak za korakom pripeljalo do razgradnje »nazadnjaških« konceptov, kot so menda družina, domovina in Bog. Družino bomo relativizirali, namesto domovine naroda bodo administrativna enote Unije ali pa bo nastala celo Unija regij, Boga pa se iz ustave seveda črta.

Konservativna vizija Schumana, De Gasperija in Adenauerja je našla navdih v konzervativnem spoštovanju tradicije. Omenjeni možje so zagovarjali zvezo suverenih nacionalnih držav s kar se da globoko subsidiarnostjo – torej prenašanjem pooblastil na čim nižji lokalni nivo. V praktičnem smislu jih je zanimal mir, zato so podpirali prost in odprt trg. V presežnem smislu so EU videli kot dediča evropske krščanske civilizacije. Leta 1958 je Robert Schumann še govoril o »skupnosti ljudstev globoko zakoreninjeni v osnovnih krščanskih vrednotah«.

In potem je tu še tehnokratska vizija. Pooseblja jo Jean Monnet. Konflikt med konzervativci in progresivci razrešuje z depolitizacijo. »Stroka«, ne politika, ima vse odgovore. Stroka pravi, da je tesneje boljše. Ali z besedami Jeanna Monneta: »Evropske narode je treba voditi v smeri super-države ne da bi ti vedeli, kaj se dogaja. To je mogoče doseči s postopnimi koraki, ki imajo ekonomsko kamuflažo, a ki bodo neustavljivo vodili proti federaciji«. Euro je bil velik korak te vrste.

Prevlada progresivno-tehnokratske vizije

Po naravi stvari je uradništvo, in največ ga je v evropski komisiji, nagnjeno k tehnokratskemu scenariju. Evropski svet in parlament odražata voljo volivcev in naj bi nihalo med levico in desnico. A to nihanje je popačeno. Nemčija si, zaradi svoje zgodovine, nikoli ni prav upala zagovarjati Evrope kot zveze nacionalnih držav. Francija pa je, ne glede na levo-desne delitve nagnjena k izvozu svobode, enakosti in bratstva skozi direktive evropske unije. Francosko-nemški vlak določata dediščini Napoleona in Hitlerja. Velika Britanija je bila itak ves čas z eno nogo zunaj.

Zato je v zadnjih desetletjih prevladala kombinacija progresivne in tehnokratske vizije. A proti njej so se ljudje obrnili vsakič, ko jih je kdo vprašal – npr. ob zavrnitvah evropske ustave na referendumih na Irskem, Danskem, na Nizozemskem in v Franciji. Brexit sploh ni izoliran primer.

Da se danes spet pogovarjamo o »več Evrope« in o »vedno tesnejši uniji« ni nič novega. Vsake toliko se. Vsake toliko, ker se morajo vmes pozabiti demokratične zaušnice temu procesu. Ko sem pred delal v Skupini za razmislek o prihodnosti EU, je bil spomin na težavno sklepanje lizbonske pogodbe še preveč živ, da bi člane predaleč zaneslo.

Dva konca

Kako se bodo stvari odvijale naprej, je odvisno predvsem od tega, ali se bodo voditelji zavedali, da se nekaj da uničiti na dva načina – če preveč vlečeš narazen ali če preveč tlačiš skupaj.

Utopije so lepa stvar s potencialno slabimi posledicami. EU lahko povsem solidno preživi kot zveza prijateljskih suverenih nacionalnih držav. Za vse, kar je več, pa je treba najti elemente skupne identitete in tukaj z izogibanjem priznanju, da je Evropa zibelka zahodne krščanske civilizacije, ne bomo prišli daleč.

Paradoks je popoln: da bi uresničili utopijo, ki ima za cilj odpraviti tradicionalne občutke o presežnem svetem in tuzemenskem domoljubnem, bi bilo treba okrepiti taiste občutke – ampak na nadnacionalnem, evropskem nivoju.

Utopije – če jih ne vzamemo resno – pa imajo eno pozitivno lastnost. Razmišljanje o njih nas sili v razmislek o pravilnosti dejanj tukaj in zdaj. Tako funkcijo so imele tudi utopije Thomasa Moora, Johnatana Swifta, Daniela Defoa in Karla Marxa. Izkaže se, da je glede slovenske notranje politike popolnoma vseeno, ali smo za ali proti »več Evrope«.

Če v utopijo združene Evrope verjamemo, mora biti Slovenija dovolj hitra, da se vključi na najbolj hiter vozni pas Evrope več hitrosti. Če v utopijo ne verjamemo, mora biti Slovenija sposobna »stati inu obstati« sama zase. Torej nič manj kot prej biti dobro upravljana, voditi pametne politike, in se razvijati v pravo smer.

Ker to ni tako, vprašanje ni, kdo bo z večjim navdušenjem licitiral za utopijo ali kdo bo z več pikrosti opozarjal na njene zadrege, ampak zakaj nam v Sloveniji tako slabo vladajo. To vprašanje nas, ki smo danes zbrani tukaj, dosti manj intelektualno zadovoljuje in zato ne govorimo o njem.

Časnik, 14.3.2017

Čestitke Trumpu

Po – za nekatere presenetljivi, za druge šokantni, za tretje pa celo apokaliptični – zmagi Donalda Trumpa je bilo zanimivo brati čestitke.

Francoski predsednik Hollande mu je čestital, ker da se to med »voditelji demokratičnih držav spodobi« in ga opozoril na skupne osnove obeh držav: »demokracijo, svobodo in spoštovanje posameznika«.

Nemška kanclerka Merklova je Trumpu napisala celo predavanje: »Nemčijo in Ameriko povezujejo skupne vrednote – demokracija, svoboda, kot tudi spoštovanja vladavine prava in dostojanstva vsakega posameznika, ne glede na njihovo poreklo, barvo kože, vero, spol, spolno usmerjenost ali politična stališča. Na podlagi teh vrednot ponujam tesno sodelovanje, tako z mano osebno in med vladama obeh držav.«

Evropske inštitucije so naredile – kot običajno – kompromis med francosko in nemško rešitvijo. Predsednik Evropska sveta Tusk in Evropske komisije Juncker sta ga opozorila, da ima sodelovanje med Evropo in ZDA korenine v vrednotah, ki jih delimo: »svoboda, človekove pravice, demokracija in vera v tržno gospodarstvo«.

Kdor je spremljal Trumpove eskapade v kampanji, bo hitro našel zvezo med odpredavanim v čestitkah in spotakljivimi Trumpovimi volilnimi sporočili. Tusku in Junkerju npr. se je zdelo potrebno, da ga opozorita na tržno gospodarstvo, torej upanje za TTIP v Evropi le še ni čisto mrtvo. Za vsako od vrednot, ki jih je nanizala Merklova, bi lahko našli kritiko kakšne od Trumpovih t.i. fašističnosti – v zvezi z Mehičani, črnci, Muslimani, ženskami …

Vsi štirje, in še kdo, mu je odrecitiral, kaj da so naše skupne vrednote. Lahko da smo različni, ampak spoštovanje teh vrednot da je tisti skupni imenovalec, ki nas povezuje, ki omogoča sobivanje. Te vrednote da so univerzalne. Nespoštovanje teh vrednot da pomeni razpad liberalnega reda sodobnega sveta in vodi v kaos in vojno.

Konec neke samoumevnosti

Nalašč sem v zgornjem odstavku pisal v pogojniku. Eno od globljih sporočil Trumpove zmage je, da te samoumevnosti postavlja pod vprašaj. Namreč, so to res tiste vrednote, na katerih temelji sodobna družba? Je to res tisto, kar povezuje ZDA in Evropo? Se morata ZDA in Trump k temu vrniti, da bo mogoče sobivanje v svetu?

Ali pa je to napaka. Ali pa to niso vrednote, ki povezuje ljudi v družbe in države ter države med seboj. Če niso, potem bi to lahko bila razlaga za poraz demokratov in še bolj za nerazumevanje demokratov, zakaj so izgubili. Če niso, potem ZDA in Evropa potrebujeta drugačne, boljše temelje. Če niso, potem se da skupno v družbi izboljšati tudi v Sloveniji.

Osebno mislim, da to so zelo pomembne vrednote; da se jim ne smemo odpovedati; da si moramo prizadevati za »svobodo, človekove pravice, demokracijo in tržno gospodarstvo«. In da ni bilo narobe Trumpa na to opozoriti.

Niso pa to vse vrednote. So še druge. Empirični dokaz za to, da niso vse, je Trumpova zmaga. Trumpu je bilo zelo lahko očitati, da je tacal po naštetih vrednotah. A je vseeno dobil ogromno glasov. Ker se je naslonil na neke druge vrednote.

Primer zanje najdemo v Trumpovi povolilni izjavi, s katero skuša pritegniti tiste, ki ne sprejmejo poraza in razgrajajo po Ameriki. Nek citat kroži po internetu, kjer Trump pravi, »zamislite si, kaj bi lahko dosegli, če bi začeli delali skupaj, kot en narod, pod enim Bogom, ki pozdravlja eno zastavo.«

Nas, ki živimo v Platonovi votlini in smo vajeni samo senc, ki nam jih projicira progresivni politično-medijsko-izobraževalni konsenz, te besede kar malo spečejo. Si predstavljate, kaj bi Slovenci lahko dosegli, če bi delali skupaj, kot en narod, pod enim Bogom, pod eno zastavo? Speče, ne? Ampak, ali je razen argumenta, v katerem se pojavi Hitler, s povedanim kaj resnega narobe?

Konservativni amandma

Trump se naslanja na vrednote, ki družbo povezujejo. Naslanja se na človeški občutek za pripadnost. S pripadnostjo Ameriki poskuša nevtralizirati politike identitete, ki so jih demokrati razpihali o manjšinskih identitetah svojih volivcev – afroameričanov, latinoameričanov, islamomeričanov, lgbtqameričanov, ženskoameričanov (trudim se za politično korektne oznake). Zakaj bi bila pripadnost domovini, narodu ali veri, ki povezuje vse, slabša od pripadnosti spolu, etniji, spolnim preferencam ali barvi kože, kar povezuje le nekatere? Zato, ker lahko slednje skrijemo za fasado človekovih pravic?

Seveda ni pripadnost Ameriki nekaj, kar je skupno obema, Ameriki in Evropi, Ameriki in Nemčiji. Je pa pripadnost svoji domovini, svoji kulturi, svoji civilizaciji, svojemu bogu tudi skupna lastnost človeških skupnosti. Saj zato pa so skup-nosti. Tudi če nimamo vsi iste domovine, iste kulture, iste civilizacije, istega boga, ampak imamo vsak svoje, imamo podobne občutke. Ki so skupni, čeprav različni. Ni univerzalno samo to, kar je vsem skupno, ampak je univerzalno tudi to, kar je vsem različno!

Ampak o tem raje ne govorimo. To pometejo pod preprogo. V čestitki ne napišejo , da nas povezuje »svoboda, človekove pravice, demokracija, vera v tržno gospodarstvo ter pripadnost naši kulturi, ljubezen do naše domovine, spoštovanje naše tradicije in vere«.

Progresivni univerzalizem se dela, da tisto v drugem delu – od besedice »ker« naprej, ne obstaja. Da tega ni. Če pa že obstaja, pa je škodljivo, nevarno, in je treba pomesti pod preprogo, demonizirati ali celo prepovedati.

In s tem se globoko ne strinjam. Zagotovo obstaja. Škodljivo pa postaja samo v primeru, če ni zmerno. Kot je škodljiva tudi npr. nezmerna svoboda ali nenadzorovani trg. Nezmerno postane takrat, ko se ne zna, noče, ne more ali ne sme izraziti v zmerni obliki. Če se bodo tudi zmerne konservativne sile, ki jim pripadajo Merklova, Tusk in Juncker, pretvarjale, da tega ni, bodo odpirale prostor skrajnežem.

Skrajneži bodo »liberalnemu« ustroju sveta, ki naj bi temeljil na eni polovici vrednost, postavili nasproti svojo vizijo sveta. Ta bo imela drugo polovico vrednot in tudi te bodo edine. Prepad v družbi bo popoln.

Rešitev zato ni predavanje o tem, katere vrednote so edino prave, ampak priznanje, da tisto, o čemer so spoštovani evropski voditelji poučevali Trumpa, ni vse, kar nas druži in ni vse, na kar zmerna politika lahko opre svoja sporočila.

Časnik, 15,11.2016

Za svoj prav ali za nevtralnost interneta?

Člen 3, odstavek 3.

V politiki (in širše) gre človeku lahko za to, da ima v besedah prav, ali pa, da premika stvari v svetu v smeri, ki se mu zdi dobra.

Interpretacija dogodkov po sprejetju evropske uredbe o nevtralnosti interneta bo pokazala, kdo se za nevtralnost bori zato, da se za njim dviga čim več prahu in kdo zato, ker bi rad dosegel, da bo internet nevtralen.

Panika!

V medijih se pojavljajo vesti, kako bo zdaj, po sprejetju uredbe, ta-in-ta na internetu zdaj ravnal tako-in-tako. Grozo!

Prvo, kar je treba povedati, je, da tega-in-tega prav nič ne bi oviralo, da bi tako-in-tako ali še huje ravnal tudi v primeru, če bi bila uredba v torek zavrnjena. Uredba v veliki večini Evrope povečuje in ne zmanjšuje varovalk za nevtralnost interneta.

Od tukaj dalje sta pa dve možnosti

Aktivisti lahko tega-in-tega uporabijo kot dokaz, da so imeli prav, da nas zdaj na internetu čakajo stroški, zastoji, pekel, ker, kot so ves čas trdili, uredba dovoljuje, da ta-in-ta naredi to-in-to. Ta-in-ta jim bo hvaležen. Tako javno mnenje o stvari bo na koncu vplivalo tudi na to, kako bo zadevo razumelo sodišče. Če bi do tega prišlo.

Lahko pa seveda ugotovimo, da ta-in-ta tega-in-tega po sprejeti uredbi ne sme. Nikakor ne. Da uredba niti ni tako brezzoba. Da je tudi brez amandmajev jasno, da npr. "optimizirana storitev" (člen 3, odstavek 5) ne nastane zato, ker bo nek telekom za honorar dajal nekemu prometu na internetu prednost. Optimizirana storitev ne uporablja storitve dostopa do interneta niti ne sme biti nadomestek za storitev dostopa do interneta. Podobno, kot je ne uporablja digitalna televizija pri vas doma.

Skratka

Zdaj teče boj za interpretacijo sprejetega. Zagovorniki nevtralnosti bomo iskali, zagovarjali in poudarjali restriktvno razlago uredbe. Iskalci slave bodo stvari razlagali tako, kot tisti, ki bi nevtralnost kršili. Da bi dokazovali, da so imeli prav, ne da bi internet ohranjali v nevtralnih vodah.


Morda vas zanima tudi moje mnenje o sprejeti uredbi.

Več nevtralnosti interneta je

Evropski parlament je v torek opravil drugo branje Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o ukrepih za zagotavljanje nevtralnosti interneta in ukinitvijo gostovanja v javnih mobilnih komunikacijskih omrežjih v Uniji.

Kot je prišlo pri odločitvah v zvezi z internetom že v navado, je vzporedno na omrežju potekala intenzivna mobilizacija uporabnikov in civilne družbe. V tem primeru, da bi sprejeti dokumenti zagotavljali čim večjo nevtralnost interneta.

Mora biti nekaj privlačnega v spletnem aktivizmu in v občutku, da lahko z všečkanjem, rečivkanjem in drugačnim kliktivizmom spreminjaš svet po telefonu; med tem, ko čakaš na semaforju.

In mora biti privlačno, če se lahko postaviš na čelo teh biciklistov 

Oz. kliktivistov.

Nastala je panika, ki pa je bila po mojem mnenju pretirana. Tudi brez amandmajev sprejeti predlog kar dobro varuje nevtralnost interneta. Morda so varovalke v primeru, da prihaja do zasičenja omrežja, nekoliko ohlapne. Morda ne.

Nekaterim ni všeč, da niso prepovedani »hitri pasovi« za optimizirane storitve in da ni prepovedana cenovna diskriminacija. Drugi so mnenja, da bo oboje prineslo razvoj novih storitev, ki jih danes ali zaradi nezanesljivosti internetnih povezav ali zaradi nezmožnosti zaračunavanja vsebin ni.

S sprejeto uredbo Evropa prvič kot celota ureja nevtralnost interneta. Še prek kratkim večina sveta nevtralnosti ni regulirala. In vendar se je internet, prepuščen sam sebi, razvil v dokaj nevtralno smer. Ja, bilo je nekaj incidentov, kjer pa so morali operaterji prej ali slej popustiti pritožbam uporabnikov, ali pa so šli ti drugam. Zdaj bo k nevtralnosti zavezovala tudi zakonodaja. V tem smislu je sprejeta ureditev napredek.

Prinaša več nevtralnosti in ne manj.

Me pa čudi, da se kliktivisti niso raje postavili v bran nevmešavanju države in politike v Internet. To je potencialno morda večji problem kot malo več ali malo manj nevtralnosti.

Najprej objavljeno v domovina.je.

Balkanska pot: 4+1 za Slovenijo

Vir: twitter

Jutri se bodo pod okriljem Evropske komisije sestali predsedniki vlad držav na tako imenovani Balkanski poti in iskali rešitve. Nekaj misli v zvezi s tem.

Ne pričakovati preveč od Bruslja

To ne bo sestanek vseh članic EU, ampak bodo od članic tam Grčija, Hrvaška, Madžarska, Slovenija, Avstrija in Nemčija. To veliko pove o prioritetah Unije in o realni nevarnosti, da bo migrantska kriza lokalen problem četrtine unije. Ostale tri četrtine bodo podprle vsako aktivnost, ki krizo omeji na Balkan.

Tudi ne moremo pričakovati kakšnega posebnega razumevanja Zahodne Evrope za politiko identitete, kot se vidi Orbanova ograja. Zahod se je pred drugimi civilizacijami v Evropi nazadnje branil v 15. stoletju v Španiji in celo v 8. stoletju v Franciji. Pred Turki je Evropo branila Srednja in Vzhodna Evropa. Zahod je osvajal in zdaj je poln migrantov iz svojih kolonij. Ki pa so prihajali počasi in z vizami.

Spoštovanje zakonodaje

Ena od glavnih nalog Evropske komisije (ki je gostiteljica srečanja) je spoštovanje evropskih pogodb in zakonodaje. To je področje, ki bi moralo biti Cerarju blizu.V zvezi z begunci in migranti se dogaja množično kršenje evropskih direktiv in nacionalnih zakonodaj (ki so morale biti usklajene z evropsko).

Evropska komisija bi s tem v zvezi morala začeti postopke proti Grčiji, Hrvaški, Sloveniji, verjetno tudi Avstriji, ki ne beguncev ne migrantov ne obdelajo tako, kot bi jih morali in zato niti ne vemo, kdo vse vstopa v EU. Nasprotno. Te države ilegalnim priseljencem celo pomagajo pri potovanju do naslednje meje. Če bi to počeli posamezniki, bi bil za to kaznovani.

Če ti postopki trajajo, pač trajajo. Nobena mednarodna konvencija niti beguncem, kaj šele migrantom ne daje pravice, da si prosto izbirajo državo, v kateri bodo svoj beg končali. Niti niso vezani na noben rok, do kdaj bi morali priti na cilj.

Ponavljam, Evropska komisija mora od držav članic zahtevati, da spoštujejo direktive in zakonodajo. To ni v nikakršnem nasprotju s tem, da se za prebežnike poskrbi, da niso ne lačni, ne žejni, ne na mokroti ali ne na mrazu. To bi jih upočasnilo in tudi izboljšalo njihovo oskrbo. In to se lahko naredi takoj, samo, če je volja.

Solidarnost tudi

Solidarnost je princip, ki je vgrajen v temelje Evropske unije in tudi nanj se pravniki lahko sklicujejo.

Spoštovanje zakonodaje terja od članic, kamor prebežniki najprej pridejo, kar nekaj napora. Pravično bi bilo, da breme nosi celotna Unija. Državam, ki zakonodajo spoštujejo, bi morala EU pomagati v denarju, opremi in ljudeh, da bi za migrante in begunce poskrbeli tako po formalno-birokratski kot po človeško-nastanitveni plati. Največji prejemnici te pomoči bi bili Grčija in Italija.

Sčasoma sprememba neživljenjske zakonodaje

Zakonodaja res ni napisana za take primere, kot se dogajajo, ampak to ni razlog, da se nanjo požvižgamo. Z nekaj medsebojne solidarnosti bi se jo dalo spoštovati, če se mejne države ne bi bale trajne odgovornosti za prebežnike.

Po sedanji ureditvi lahko članica EU prebežnika vrne v državo, ki ga je prva registrirala. Tega ne Grčija, ne Hrvaška, ne Slovenija nočejo in poskušajo vroči kostanj čim hitreje poriniti v druge roke. Ta rešitev je zato slaba in potrebuje spremembo.

Morda potrebujemo Schengenski begunski status, ki bi ga moral podeljevati nek nadnacionalni organ in ki bi prebežnikom omogočal prosto gibanje na območju Schengna. Ali pa potrebujemo na grških otokih nemške urade in se prebežnik lahko registrira za "nemškega". Takega se potem v Nemčijo prepelje z vlakom ali letalom, ne da bi na vsaki meji brodil po vodi.

Če takega  režima za prebežnike ne bo in bo za prebežnike veljal drug režim kot za državljane EU, potem se to lahko uveljavlja samo s ponovno vzpostavitvijo nazora na mejah znotraj EU. Kar pomeni konec Schengena in ponovne kolone na Šentilju in Škofijah.

Skratka

1. Komisija mora pri članicah uveljaviti spoštovanje obstoječih pravil. To je po Evropski Pogodbi tudi njena naloga.
2. Komisija mora, skladno s principom solidarnosti, državam, ki so preobremenjene, zagotoviti pomoč za spoštovanje pravil in za skrb za prebežnike.
3. Prejšnji dve točki kupita čas za dvoje: za prenovo zakonodaje EU in za poteze v konfliktni regiji, ki bodo tok prebežnikov zmanjšale ali ustavile.
4. Če bi se dotične države otepale točke 1, jim je v dogovoru s tretjimi državami potrebno preprečiti, da se problema znebijo na račun severnih sosedov.
5. Ker ni nobenega zagotovila, da bi se točke 1-4 tudi zgodile, mora Slovenija delati na (ne samo razmišljati o) rešitvah, pri katerih ni odvisna od dobre volje Bruslja ali sosed in s katerimi bo preprečila, da bi postala del teritorija, na katerega bi ostanek Unije omejil begunsko problematiko, če se mu ne bi ljubilo ukvarjati s točkami 1-4. Škoda, da tega ni počela že včeraj, ampak jadikovanje o tem danes nič ne pomaga.

Izbire za Evropo 2012

Nekateri znajo povedati preprosto:

When the era of wishful thinking ends, Europe will face a stark choice. It can have a monetary union without sovereign defaults. That option means fiscal union, accepting real German control of Greek and Italian (and maybe French) budgets. Nobody wants that, with good reason. 

Or Europe can have a monetary union without fiscal union. That would work well, but it needs to be based on two central ideas: Sovereigns must be able to default just like companies, and banks, including the central bank, must treat sovereign debt just like company debt. 

The final option is a breakup, probably after a crisis and inflation.

The euro, like the meter, is a great idea. Throwing it away would be a real and needless tragedy.

Tri možnosti torej. Druga ne zahteva nobenih posegov v nobeno pogodbo. Nobenih zgodovinskih evropskih svetov. Nobenih vlakov. In ne ustvarja Združenih držav Evrope.

Amerika bolj evropska?

Prejšnji teden sem na isti dan bral dva komentarja, ki sta se tako ali drugače ukvarjala z Evropo in Ameriko. Ervin Hladnik Milharčič si je v Dnevniku oddahnil, saj da se Amerika evropeizira:

"Nevarnost amerikanizacije Evrope je dokončno minila. Evropa je zmagala. New York se je začel zgledovati po Ljubljani".

Da se Amerika evropeizira je ugotovil tudi glavni direktor podjetja Intel, ki izdeluje srca za igračke, ki so nam vsem - pro- in anti- amerikancem - tako všeč, le da v evropeizaciji Amerike ni videl nič pozitivnega:

"The U.S. legal environment has become so hostile to business, that there is likely to be an inevitable erosion and shift of wealth, much like we're seeing today in Europe".

Oba pisca se strinjata o pomembnosti imigracijske politike. Samo nobenega vzroka ni, da bi si v Evropi domišljali, da smo v tem kaj bolj človekoljubni od Američanov. Tudi nimam občutka, da bi v Sloveniji z delavci iz Bosne delali kaj bolje kot v Arizoni z Mehičani.

Vizija 20+20

Danes opoldne smo Žiga Turk, Drago Jančar, Rado Pezdir, Matej Avbelj, Mihela Hladin, Andrej Rahten, Miro Germ in Andrej Nabergoj predstavili Vizijo 20+20. Nekaj takega sem povedal na predstavitvi:

Zdaj

Osmega aprila je minilo 20 let odkar imamo v Sloveniji formalno demokracijo. Dvajsetletnica bi bila sama po sebi dober trenutek za obračun za nazaj in načrte za naprej. Še bistveno večji motiv pa je finančna, ekonomska, politična, vladna in družbena kriza v kateri se je znašla Slovenija. Subjektivni občutek in objektivne ankete kažejo, da se med gospodarstvenike in ljudi širi pesimizem, malodušje, nezaupanje … Včasih se zdi, da je Slovenija kot čoln, ki ga premetava po brzicah, posadka čolna pa se prepira, kdo ima lepšo neoprensko obleko, namesto da bi veslala hitreje od deroče vode in tako čolnu dajala smer.

Gospodarska kriza je Slovenija relativno zelo prizadela. Nehali smo zmanjševati zaostanek za povprečjem EU. Zadnje leto ga prvič v zgodovini samostojne države povečujemo. Kriza je sprožila različna razmišljanja o razvojnih paradigmah in ciljih. Na Gregorčičevi sta v zadnjih mesecih nastala kar dva dokumenta tega tipa. Zastoj, ki je v izvrševanju razvojnih načrtov nastal tudi zaradi predsedovanja EU, potem zaradi volitev, menjave vlade, gospodarske krize, prepirov v koaliciji … traja že predolgo. Dovolj je tega.

Prvih 20 let

Ocenjujemo, da smo v zadnjih dvajsetih letih naredili veliko, a marsikaj samo na papirju. Tranzicija ni bila prehod iz enega v drug sistem, ampak predvsem izhodna strategija elit, da politično moč iz socializma pretvorijo v ekonomsko, ki je osnova politične moči v karikaturi kapitalizma. Na mnogih področjih smo ostali v prejšnjem sistemu, ki pravic človeške osebe, svobode, demokracije, enakosti in pravne države ni postavljal posebej v ospredje.

Po zmagi demokracije nad komunističnim totalitarizmom in pristankom Kitajske in Indije na tržno gospodarstvo je Fukuyama postavil tezo, da se s tem zgodovina končuje. Pri nas pa se še vedno vrtimo okrog vprašanja ali sta demokracija liberalnega tipa in tržno gospodarstvo tisto pravo. Zato nas konec zgodovine – torej soglasje o tržnem gospodarstvu in pravni državi - še čaka.

Zgodovina se nam namreč vrača vsakič, ko se lotevamo strukturnih reform, zapiramo tovarne, prodajamo državno premoženje, ko bi odpirali novo univerzo ali fakulteto ali ko bi morali prispevati svoj delež k mednarodni varnosti.

Končati zgodovino je velika naloga, ki Slovenijo še čaka. To pomeni, da vzpostavi delovanje socialno-tržnega gospodarstva (Pezdir) in pravne države, ki je nujni pogoj, da tekmovanje v kapitalističnem gospodarstvu teče pošteno in po pravilih (Avbelj).

Drugih 20 let

Po tem popravnem izpitu lahko pride na vrsto prihodnost. Ta je negotova, ker se marsikaj v svetu okrog nas lomi. V naš čas bodo zgodovinarji postavili ločnico med novim vekom, ki ga začenja evropsko odkrivanje sveta, in čemerkoli, kar mu bo pač sledilo. Vzpon tretjega sveta, podnebne spremembe, energetska kriza, demografsko nazadovanje so veliki izzivi. Po drugi pa se obeta nadaljevanje fantastičnega napredka na tehnološkem, kulturnem, socialnem, zdravstvenem, naravovarstvenem in drugih področjih. Ni čas za tarnanje, čas je za optimizem in drznost. Slovenija mora biti pogumno in samozavestno v ospredju teh dogajanj.

Kakšna prihodnost je pred Slovenijo, lahko samo ugibamo. En možen scenarij je, da bomo šli nazaj v smeri »Ljudske republike Slovenije«, drugi da bo to z nacionalnim interesom prežeta »Slovenija moja dežela«, tretji da se bo uklonila ekonomski moči kapitala in postala »Slovenija d.o.o«.

Naša vizija je Slovenija priložnosti, utemeljena na evropskih vrednotah in zvesta svoji kulturi. Slovenija, kjer država oz. politika nista alfa in omega. Slovenija, ki bo podjetniška in kreativna oaza sredi Evrope. Cilj je družba svobodnih, uspešnih posameznikov, ki so sočutni in solidarni do soljudi ter odgovorni in občutljivi do narave.

Kje so razvojne priložnosti naše prihodnosti? Na nekaj področjih moramo ustvariti lastne blagovne znamke, ki bodo globalno konkurenčne. To bodo vlečni konji. Povezati morajo tehnično odličnost in presežno smiselnost izdelka ali storitve. Izkoristiti moramo našo geografsko lego in kulturni položaj in pritegniti med nas tako ljudi z idejami in ljudi z denarjem (Nabergoj).

Drugi atribut uspešnih gospodarstev prihodnosti je energetska in snovna učinkovitost, etičnost, moralnost, zdravost, skrbnost. Tudi to so vrednote, zaradi katerih bodo kupci v prihodnje segali globlje v žep. Družbena in okoljska odgovornost ne bo šminka, bo dobra za posel. (Hladinova).

Veliko rezerve imamo pri kakovosti vodenja in upravljanja, kjer trg oz. kapital doslej nista opravila svoje osnovne naloge (Germ). Smo del Evrope, živimo v času globalizacije in Slovenija mora biti odgovoren član mednarodne skupnosti in svojo zunanjo politiko vpreči v zagovor svojih strateških interesov (g. Rahten).

Kako in kdo?

Vizija 20+20 je vizija. Ni program strukturnih reform ali izhodna strategija iz krize. Na prvi pogled se bolj ukvarja s tem, kaj oz. kam želimo, ne pa, kako se do tja pride.

Na prvi pogled zato, ker se zavestno odrekamo pristopu, ko naj bi država ali politika vsakemu posebej povedala, kaj naj dela, s čem naj se ukvarja. Itak pravijo, da strategiji in vizije na uspeh podjetja vplivajo slabo tretjino. Vse ostalo prinaša zaupanje, sodelovanje. Tega pri nas manjka in na to opozarjamo.

A vendar dokument odgovarja tudi na vprašanja »kako«. Najprej s trdnim temeljem v evropskih vrednotah in slovenski kulturi (Jančar). Te vrednote se v praksi preslikajo

• v več svobode za ustvarjalnost in podjetnost ljudi,
• v delujočo pravno državo, da se spoštujejo pravila igre in zmagujejo najboljši in ne tisti, ki se upajo preko roba dovoljenega in
• v socialno državo, ki spodbuja tveganje in odpušča neuspeh.

Vizija odgovarja tudi na vprašanje »kdo«.

V gospodarstvu 21. stoletja bodo ključni človeški viri, zato skrb zanje postavljamo na prvo mesto. V Sloveniji nas bo malo in prav vsak talent je dragocen, zato odločno zagovarjamo enake možnosti za vse. Posebej šolanja in izobraževanja. Učitelj mora postati eden najbolj zaželenih poklicev za katerega se bodo odločali res najboljši.

Verjamemo, da poleg boljšega ekonomskega trga potrebujemo tudi boljši politični trg. Odločati morajo dejansko tisti, ki nosijo odgovornost in imajo mandat volivcev. Vsaka državna ali javna ustanova mora biti podvržena kontroli ali ekonomskega ali političnega trga.

Večina pametnih in izobraženih je danes zunaj uradniških hodnikov. Veliko jih je, ki vedo več od uradnikov in več od politikov. To zmanjšuje potrebo po tem, za kaj vse mora skrbeti država, po drugi strani pa državo sili, da ustvarja razmere, v katerih lahko ljudje bolje sodelujejo v javnih zadevah; kjer glav in src ljudi ne izkoristimo samo vsake štiri leta in kjer država daje podjetnosti in ustvarjalnosti ljudem krila. Temu bi moji prijatelji iz Interneta rekli Slovenija 2.0.

Zaključek

Nehajmo se torej ukvarjati z neumnostmi, potegnimo črto pod tranzicijo, naredimo popravne izpite na področju tržnega gospodarstva in pravne države, potem pa dajmo ljudem in podjetnikom priložnost, da se spopadejo s prihodnostjo. Ta bo čudovita, če si jo bomo upali videti.

Polno besedilo je objavljeno tukaj.

Evropska izbira

Za svet, še bolj pa za Zahod, so to prelomni časi. Končuje se obdobje prevlade v znanstvenem, tehnološkem, političnem in vojaškem smislu. Negotovost je dodatno poglobila finančna in gospodarska kriza. ZDA so na izziv odgovorile z izvolitvijo karizmatičnega predsednika, ki daje vtis, da se zaveda pomembnosti sprememb in ki s svojo energijo za sabo zbira ljudi, podjetja in navdihuje druge države.

V Evropi smo to jesen tudi izbirali nove voditelje. Zdaj, ko so vsi glavni položaji zasedeni, lahko ugotovimo, da smo v Evropi svoj »Obama trenutek« zamudili. Sanje o relevantnejši Evropi so bile dovoljene dobra dva tedna, od Klausovega podpisa Lizbonske pogodbe do tega četrtka.

Med imeni, ki so se pojavljali v medijih (Tony Blair, David Miliband, Joschka Fischer, Massimo da Lema, Jan-Peter Balkenende, Wolfgan Schuessel, Jean-Claude Juncker, Vaira Vike-Freiberga), so predsedniki vlad zbrani v Evropskem svetu na koncu izbrali najbolj medlega od Beneluksemburžanov, Hermana Van Rompuya. Voditeljica nove evropske diplomacije pa je v primerjavi z Blairom in Millibandom praktično anonimna Angležinja Catherine Ashton. To sta osebi, ki bi jim svoje čase rad telefoniral Henry Kissinger, da bi govoril z "Evropo".


Slika: @hughbs.

Ali je bil za tako izbiro vreden dolgoletni trud okrog lizbonske pogodbe, ki je ti dve mesti uzakonila? Ali ne bi bilo bolje, da bi dal Evropi kak Klaus še nekaj časa za premislek ali želi svojo ekonomsko moč in ideje projicirati v svet ali ne. Mar ne bi bilo bolje, da skozi slepo rotacijo do krmila vsaj za nekaj mesecev pridejo voditelji, kot so Merklova ali Sarkozy in da predsedniki manjših držav, kot sta bila Janša in Socrates, velikost držav nadomestita z entuziazmom in svežino idej.

Izkazalo se je, da Evropa na čelo svoje diplomacije ne postavlja najbolj prepričanih Evropejcev, ampak tiste z najbolj spretno nacionalno diplomacijo, pa čeprav prihajajo iz najbolj evroskeptične države. To je tudi sporočilo Slovenijo. Če si priden učenec, te trepljajo. Če pa spretno vodiš politiko skladno s svojimi interesi, morda dosežeš svoje. Kaj smo iztržili za svoj glas? Upam, da ne službe za Cvikla.

Predsedniki vlad so pokazali, da jih ne zanima močan predsednik Evropskega sveta, ampak nekdo, ki bo na tem položaju še najmanj moteč. Oba položaja sta v pogodbi razmeroma slabo definirana. Njihovo vlogo bosta postavila oba prva voditelja. Izbira torej ni samo problem naslednjih za nekaj let ampak morda (pustimo se sicer presenetiti) v nekaterih pogledih lahko izničuje lizbonsko pogodbo. Izbira po mojem mnenju kaže na naslednje:

1. Na veliko krhkost celotnega evropskega projekta in na strah, da bi močna osebnost z agendo polarizirala in ustvarjala napetosti, prepire, na kar bi članice odgovorile z odmikanjem od Unije. Oba kandidata sta znana po tem, da znata iskati kompromise. Kompromis je torej še vedno tisto, kar je v EU najbolj dragoceno.

2. Na to, da je strah pred vedno bolj federalno Evropo odveč. Pričujoča izbira kaže na evroskeptičnost tistih, ki sicer veljajo za prepričane zagovornike evropske ideje. Evroskeptičnost mainstream politike v Franciji in Nemčiji je dosti bolj nevarna, kot kak čudak iz manjše članice.

3. Na format nacionalnih voditeljev, ki so si izbrali predsedujoče po kriteriju, kdo bo najmanj nevaren njihovemu prestižu doma in po svetu.

4. Na vplivnost evropskega uradništva, ki ohranja več relativne moči, če njegov politični vrh ni posebej odločen in karizmatičen.

Ko je bila Evropa majhna, so bili na njenem čelu veliki ljudje. Žalostno, da zdaj, ko je zrela, združena, večja in bogatejša kot kdajkoli, a se ji hkrati maje svet pod nogami, takih ne najde več. Ostaja upanje, da bosta oba imenovana zrasla skupaj s svojo funkcijo.

Malodušje v številkah

Nekaj tednov nazaj je Marko Crnkovič pisal o pošasti malodušja, ki da se plazi po Sloveniji. Med drugim piše:

Vse to je prav toliko posledica zunanjih (svetovnih, globalnih) okoliščin kot specifičnih okoliščin pri nas doma — in v nas samih.

Že takrat se mi tole izgovarjanje na svetovne, globalne okoliščine, ni zdelo zelo prepričljivo in zdi se mi, da imam številke, ki kažejo, da gre za avtohtono slovensko neuspešnost.

Te dni sem namreč na konferenci Eurobarometer na Švedskem. Eurobarometer meri javno mnenje v EU in širše. V splošnem avtorji Eurobarometra 71 celo ugotavljajo, da so "Evropjeci dobili zaupanje v razvoj dogodkov doma in v EU" (med januarjem in junijem 2009). V Evropi, v povprečju, kljub krizi! Ne pa v Sloveniji. Slovenija prednjači v nekaterih statistikah, ki jasno kažejo na razočaranje v prvem polletju 2009. Razočaranje, ki ni samo v absolutnem smislu, in bi bilo zaradi krize razumljivo, ampak je relativno. Nihče v Evropi ni tako razočaran in malodušen, kot smo v Sloveniji.

Rezultati nove politike

Med vsemi državami se je prav v Sloveniji najbolj zmanjšal delež ljudi, ki misli, da "gredo stvari v državi" v pravo smer, in (za Hrvaško in Slovaško) najbolj povečalo število tistih, ki mislijo, da gredo stvari v napačno smer.

V Sloveniji imamo 5. najmanjše zaupanje v pravno državo, ki pa se ni še poslabšalo. Zaupanje v vlado je padlo za 1/3. Bolj je padlo samo še v Romuniji, na Slovaškem in na Finskem. Samo v Romuniji je bolj padlo zaupanje v parlament. Imamo 4. najmanjše zaupanje v politične stranke, ki je še padlo. V splošnem je zaupanje v politične stranke nizko v vseh državah, ki so izšle iz nestrankarskih (nadstrankarskih) socialističnih in komunističnih sistemov.

Od vseh Evropejcev so Slovenci, Nizozemci in Latvijci najbolj zaskrbljeni nad ekonomijo (na splošno) in v posebnem so Slovence že junija skrbela pokojnine. Najbolj v Evropi.

Nova politika in Evropa

Prav v Sloveniji je najbolj padel delež tiskih, ki mislijo, da je članstvo v EU za njihovo državo v splošnem dobra stvar (str. 95). V Sloveniji je tudi najbolj padel delež tistih, ki mislijo, da ima njihova država od članstva korist (str. 99). Najbolj v Evropi je padlo zaupanje v Evropsko komisijo (str. 118), v Evropsko centralno banko (str. 122) in v Evropsko unijo na splošno (str. 126). Samo na Cipru je bolj padlo zaupanje v Evropski parlament (str. 114). Je pa v Sloveniji naraslo zaupanje v Združene narode. Nekaj tega bi verjetno lahko pojasnili z ustvarjanjem in reševanjem problema s Hrvaško, vsega pa ne.

Več Evrope

Eurobarometer ugotavlja (surprise, surprise), da si Evropejci želijo več odločanja v Bruslju. Slovenija je tukaj v tretjini držav, ki bi ji lahko rekli federalisti. Četrti najbolj za smo za evro (str. 159) in širitev (str. 162). Smo pa antiglobalisti. Tretji najbolj smo mnenja, da globalizacija povečuje socialne razlike (str. 187) in da je nasploh slaba (str. 202). Tu smo skuapj s Francozi na čisto drugem polu kot naši dragi Skandinavci.

Končam naj s citatom, ki sem ga uporabil tudi na svojem uvodnem predavanju (o prihodnosti EU):

Public Opinion ... is an attempt to organize the ignorance of the community and to elevate it to the dignity of physical force.” (Oscar Wilde)

Zares Žižek

V predvolilni reklami stranke Zares sta dva zanimiva prispevka Slavoja Žižka. Z drugorazredno temo se strinjam, s prvorazredno ne. Poanta članka Titova jama* je briljantna:

Naj se huda Huda Jama preimenuje v Titovo Jamo, pa bosta volk sit in koza cela. Tito bo imel svojo (če ne ulico, pa vsaj) jamo, hkrati pa jo bo imel tam, kjer jo zasluži.

Članek takoj relativizira Jankovičeva podpora stranki v isti reviji. Njegova lista je izglasovala, da se po Titu poimenuje ulica. To najeda upanje o načelnosti, o katerem piše Žižek:

Upam, da Zares tudi v tej preizkušnji ne bo odpovedal, in da bo znal pokazati načelnost, ki se ne ozira na kratkoročne voline interese. Bolje je izgubiti volitev kot politično prihodnost dejanske radikalne prenove.

In v čem naj bi bila pa ta radikalna prenova. Ugibam. Nekaj strani nazaj tudi Žižek:

Skrbi me, da Evropa še ni zares odkrila svojega modela, in tako imamo na voljo le ameriški liberalni kapitalizem in kapitalizem z azijskimi vrednotami. Ne bi želel živeti v svetu, kjer sta to edini opciji.

Žižek prav gotovo ve, da to nista edini dve opciji. Da imamo v Evropi svoj socialni model, ki mu pravimo socialno tržno gospodarstvo. Da smo ga zares odkrili, pričajo tudi številke o tem, kakšen delež BDP namenjajo Evropa, ZDA ali pa Japonska in Kitajska za javne socialne programe. Razlike so zelo očitne. Ničesar ni potrebno odkrivati, samo ta model, ki so ga v Evropi uvajale predvsem desne a tudi leve, a demokratične vlade, mora Evropa še naprej izboljševati.

Nič novega ni treba odkrivati, nobenih starih idej ni treba pogrevati. Tito, Lenin, Stalin, Hitler in Musolini so bili produkt ideje, ne njena anomalija. Ideje, da je skupnost (razred ali narod) pomembnejša od posameznika.

* nepomembna napakica daje misliti še naprej. Titova Jama je primerno ime za ulico, Titova jama pa za jamo.

Tudi ta kriza bo minila ...

... o tem, kaj pa potem, pa so se v glavnem vrtele razprave na Vrhu za rast in delovna mesta, kjer sem sodeloval. Spodaj je PRovsko poročilo:

Žiga Turk na Vrhu za rast in delovna mesta: "S finančnimi injekcijami moramo reševati tudi prihodnost, ne samo preteklosti"

Nekdanji minister za razvoj in generalni sekretar Skupine za razmislek je nagovoril udeležence Vrha za rast in delovna mesta, kjer so ocenili napredek pri izvajanju lizbonske strategije in izmenjali poglede na strategijo za obdobje 2010-2020. Na Vrhu so nastopili tudi predsednik evropske komisije Barroso, avtor poročila o napredku strategije Heise ter namestnik predsednika OECD de Geuss.

Dr. Turk je v svojem nastopu orisal okvire delovanja skupine za razmislek in svoje poglede na prihodnjo evropsko reformsko strategijo. Proces razmišljanja o prihodnosti lizbonske strategije je sprožilo slovensko predsedstvo EU spomladi leta 2008. Poudaril je, da so v ozadju sedanje krize niso samo napake v delovanju finančnega trga, ampak tudi globoke strukturne spremembe v svetovnem gospodarstvu, tehnologiji in družbi.

Ukrepi, ki jih vlade sprejemajo kot odziv na krizo, morajo poleg kratkoročnih problemov upoštevati tudi te strukturne premike. Kriza je razgalila tudi mnoge šibke točke v podjetjih in nedokončane reforme.

"Tudi ta kriza bo minila. Vzpostavitev zaupanja, poceni nafta in finančne injekcije bodo prej ali slej prijele. Pred nami pa je mnogo izzivov, pomembnih in velikih nalog, ki bodo tukaj tudi po koncu krize. Gre za skrb za človeka, za njegovo izobrazbo, zdravje, starost ter za skrb za naravo in varno energetsko prihodnost. Številne priložnosti ponuja tehnološki napredek. Finančne injekcije morajo reševati tudi prihodnost, ne samo preteklosti."

Kot ključni izziv prihodnjih strategij je opredelil poglabljanje konceptualne ekonomije, ki temelji na talentih, ustvarjalnosti, sodelovanju in smotrnemu upravljanju z intelektualno lastnino.

Nekaj zapisov boste našli tudi na twitteju z oznako #lisboncouncil. In še prosojnice:

Way Forward for Europe

View more presentations from Žiga Turk.

Za Demokracijo o modrecih

Za zadnjo Demokracijo sem dal intervju. Spraševali so predvsem o Skupini za razmislek. Nekaj poudarkov:

O vlogi Skupine:

Glede na trenutne tektonske premike v globalni ekonomski in verjetno tudi politični ureditvi ter velikem vakuumu, ki velja v Evropi na področju vizij in karizme, se mi zdi ideja o svetu modrecev zelo na mestu, prišla je v pravem trenutku in všeč mi je, da predsednik Sarkozy skupino pogosto še vedno omenja s tem imenom. Poglejte, Američani so na te premike odgovorili z izvolitvijo mladega, karizmatičnega, drugačnega predsednika, Evropejci smo, v najboljši bruseljski maniri, ustanovili komisijo. In ji pazljivo ogradili vrtiček. (...)

Skozi zgodovinsko prizmo za evropski zahod EU predstavlja nekaj, kar je Evropi po stoletjih vojn, predvsem med Francijo in Nemčijo, zagotovilo mir. Za evropski vzhod je EU garant demokracije in bran pred totalitarizmom. Kriza Evrope je deloma v tem, da to dvoje ne mladim na zahodu ne mladim na vzhodu nič več ne pomeni. Mir in demokracija se jim zdita samoumevna. Tudi bolj banalne zadeve kot so enoten trg, denar in potovanje brez potnega lista postajajo samoumevne.

O tem, kaj bo od tega imela Slovenija:

John Lennon je v neki pesmi napisal "Na koncu je ljubezen, ki jo daš, enaka ljubezni, ki jo dobiš". Torej kar daš, to dobiš. To stalno vrtanje, kaj bomo pa mi imeli od tega ali onega je znak slovenske ozkosti. Ne vem, kdo je rekel, da se že nehajmo spraševati, kaj bo imela Slovenija od Evrope, ampak se vprašajmo, kaj lahko mi Evropi damo. Ker če bomo dajali, bo Evropa bolj taka kot si jo želimo. Slovenija ima človeka za mizo, kjer razmišljajo o prihodnjih izzivih Evrope. Potem je pa seveda od Slovenije odvisno, kako ga bo uporabila. (...) In univerzitetni profesorji take stvari težko tiščimo samo zase.

O Bruslju:

Ne verjamem, da je prihodnost Evrope v tem, da Bruselj postane talilni lonec in da so nosilci evropske ideje dobro plačani uradniki v bruseljskih organih. Da je preveč Evrope v Bruslju in premalo v državah članicah je morda razlog za razmeroma veliko nezainteresiranost ljudi za bruseljske teme in za brezbrižnost do evropskih institucij.

O Skupini na internetu:

Nekaj članov je opozorilo, da je morda proces pomembnejši od produkta. Da je od končnega poročila pomembnejše razmišljanje, ki ga skupina povzroči med intelektualci, gospodarstveniki, v širši javnosti; da so pomembnejša vprašanja, ki jih odpira v družbi in ne odgovori, ki so namenjeni zgolj predsednikov držav in vlad, ki so člani Evropskega sveta. So torej predlogi, da bi se skupina odprla tako geografsko kot tudi na internetu.

O tekočih zadevah doma:

Vlada v odhajanju je, ko je opazila popolno odsotnost odziva na krizo v koalicijski pogodbi, pripravila paket ukrepov, ki so bili usmerjeni prav k spodbudi vitalnega dela gospodarstva. Nova vlada o teh zadevah, kot je zdaj moderno reči, išče čim širši konsenz, med tem iskanjem pa se v gospodarstvo useda pesimizem. (...)

Evropski parlamentarci bi regulirali bloge

Če je kaj dokaz, da blogi postajajo vplivni, potem je to iniciativa socialistov v EU parlamentu, da bi jih regulirali, prepovedali anonimne bloge ipd. User-generated content and weblogs - a new challenge:

As weblogs represent an important new contribution to media pluralism, there is a need to clarify their status, and to create legal safeguards for use in the event of lawsuits as well as to establish a right to reply, says a recent own initiative report drafted by Estonian Socialist Marianne Mikko. Own initiative reports are drafted by individual MEPs and are not proposals for EU laws. The report was later adopted by Parliament's Culture Committee.

To je povzročilo kar nekaj razburjenja, predvsem med blogerji. Thinendofthewedge:

"Approved by 33 votes to one, the EU’s Culture Committee has passed a draft report on blogging which could lead to all European bloggers being required to gain an official stamp of approval simply to exist. Concerned that blogs could prove a useful tool for the “less principled”, Estonian Socialist MEP Marianne Mikko (author of the draft report) said: “They are in position to considerably pollute cyberspace. We already have too much spam, misinformation and malicious intent in cyberspace”. She added, “I think the public is still very trusting towards blogs, it is still seen as sincere. And it should remain sincere. For that we need a quality mark, a disclosure of who is really writing and why.“

EUobserver pa citira poslanca ljudske stranke Christopherja Fjellnerja:

The report shows proof of immense ignorance among our decision makers. It is such an incredibly stupid proposal,' he said, adding that Ms Mikko's education as a journalist under the former Soviet Union must have given her an old-fashioned perspective on the media landscape.

Pri nas so o poročilu s simpatijami (sicer ne do regulacije blogov) pisali razgledi.net.

In kaj mislite? Je treba bloge regulirati? Aplicirati medijsko zakonodajo? Pravico do popravka?

Intervju za Blogorolo

S Frasom sva naredila intervju za Blogorolo. On je spraševal, jaz odgovarjal.



Še najbolj tricky je bil profil:

Ime:	Žiga
Priimek:	Turk
Vzdevek:	-
Ime bloga:	Turkov čas-opis
URL:	http://blog.zturk.com/
RSS:	http://blog.zturk.com/feeds/posts/default
Spol:	M
Starost:	letom primerna
Horoskop:	ne berem
Verjamem v:	ljudi
Moji fetiši:	imam
Razvajam se:	na drobno: pivo ob sitcom komediji zvečer na debelo: potovanja v daljne, lepe in civilizirane kraje
Naj knjiga:	jo še iščem
Naj glasba:	Bachov 3. brandenburški koncert, In my life - George Martin, Call of the Search - Katie Melua
Naj film:	As Good as it Gets, The Pursuit of Happyness, Mystic River, Pan's Labyrinth …
Osebni slogan:	ne pusti se uokviriti v en slogan
Zares delam:	minister, raziskovalec
Za zabavo delam:	blogam, itak

Žiga, dajva za začetek razčistiti nekaj, kar me muči že dolgo časa – kaj je to “minister brez listnice”? Ti na vladnih kosilih ni treba plačati računa?

Brez listnice pomeni, da ne skrbim za uporabnike proračuna in ne plasiram davkoplačevalskega denarja. Zato lahko vsakemu, ki pride k meni, že na začetku povem, da nimam denarja za njegove ideje. Vladnih kosil oz. neformalnih srečanj ministrov, brainstormingov in točk razno je za moj okus premalo in bi za to z veseljem plačal kak račun.

V politiko si vstopil kot popolni outsider. Kakšna je bila prva izkušnja s politiko?

Politika pač pomeni, da delaš nekaj v dobro javnosti. In v zameno da to lahko delaš, daš javnosti do sebe vse pravice. Sicer smo politiki čisto navadni ljudje, le da je med nami večja koncentracija velikih egov.

Sicer pa izhajaš iz akademske sfere. So možne kakšne primerjave? Evo en tricky question: kdo je bolj “odprte glave”, politiki ali študenti?

Mladi so seveda dosti bolj odprti za spremembe. Študenti in politiki kar naprej opravljajo izpite. Na kratki rok se splača pretvarjati, da poznajo odgovore na vse. Na dolgi rok ne. Sicer so pa študenti med politiki in politiki med študenti. In to ne prispeva ne h kvalitetnemu študiju ne h kvalitetni politiki.

S svojim blogom veljaš za nekakšnega neuradnega vladnega piarovca in, če smem pripomniti, boljšega piarovca vlada še ni imela. Kako pa na vladi gledajo na to tvojo “postransko” funkcijo?

Hmm, neke podobne pohvale sem slišal od čisto zares-nih politikov. Moram biti pa popolnoma jasen: moj blog ni vladni PR, to je moja osebna zadeva. Nikoli ni ideja za kak prispevek prišla od koga tretjega, niti ni bil kak prispevek cenzuriran. Kolegi, se mi zdi, moj blog berejo ali pa jim kak prispevek izpišejo. Kolega Šturm in Rupel sta se pred časom kar resno zanimala za stvar, Rupel je potem tudi začel blogati.

Bi morali vsi politiki blogati? Se bo to kdaj zgodilo?

Če bodo morali, ne bo kake posebne koristi od tega. Večina bo stvar prepustila PR službi. Prepričan pa sem, da se bo politika vedno bolj odpirala ter ideje in rešitve iskala zunaj sebe ter tudi veliko usklajevanja med interesi prepustila drugim krogom. Tudi to je umikanje države. Bloganje je razmeroma malo pomemben člen v demokraciji 2.0.

V prejšnji številki je v intervjuju Barbara Kvas, urednica blogerskega portala E-demokracija, ugotovila, da so politiki preko blogov radi “v stiku z navadnimi ljudmi” predvsem v času volitev, potem pa to “potrebo” kar naenkrat izgubijo. Navedla je tudi primer aktualnega predsednika države, ki je pred volitvami blogal vsak dan, nato pa je kar naenkrat pozabil na to svojo strast …

Normalno je, da pred volitvami politik išče več stikov z volivci. Po volitvah pa mora biti zvest podobi, ki je bila izvoljena. Jaz blogam ravno zato, ker imam javno funkcijo in ne vem, če bi kot civil sploh še blogal.

Blogi naj bi bili na prihajajočih predsedniških volitvah v ZDA eden ključnih medijev. Kdo bolje bloga, Hillary ali Obama?

Ne berem ne enega ne drugega. Včasih pogledam kak klip na Utube. Dvomim, da blogata lastoročno. Ja, na blogih je kar nekaj debate o bodočem predsedniku. Veliko je virusnega oglaševanja … Internetu namenjamo vedno več ur našega časa in aktualne teme se temu primerno pojavljajo tam. Ključnost nekega medija je zelo povezana z deležem minut, ki ga ljudje ob tem mediju ali s tem medijem preživijo. Internet je v porastu.

Ko smo že ravno pri ZDA; pravkar si se vrnil iz New Yorka, o čemer lahko v zanimivem potopisu beremo tudi na tvojem blogu. Kako se ti je kaj zdel Apple Store?

Po tem, ko me je 5th Avenue pustil razmeroma hladnega, je Apple Store osmislil pešačenje preko dvajsetih ulic Manhattna. Cool trgovina. Sindikat se ne pritožuje, da je odprta 365/24/7.

Boš poskusil prepričati šefa, da vsem ministrom privošči po enega Macbook Aira? Slišal sem namreč govorice, da ima Janša edini v vladi Maca…

Šef ministrom privošči katerikoli računalnik. Po treznem premisleku sem ugotovil, da Macbook Air ni optimalen stroj zame. Poleg tega dvomim, da bi preko njega lahko dostopali do vladne informacijske infrastrukture. Izboljšanje le-te, posodobitev, nevtralnost do operacijskega sistema uporabnika … je naloga za nov mandat. Med predsedovanjem se je nismo upali lotiti.

OK, greva k malo bolj resnim vprašanjem. Prva asociacija na razvoj je Lizbonska strategija. Lahko za naše bralce na hitro in preprosto pojasniš, za kaj sploh gre?

Lizbonska strategija je načrt sprememb in reform, da bi v EU še naprej dobro živeli, da bi se razvijali hitreje in ustvarjali boljša delovna mesta. Strategija išče ravnotežje med prioritetami konkurenčnega in na znanje in ustvarjalnost oprtega gospodarstva ter skrbjo za ljudi in okolje.

Se Slovenija dovolj hitro razvija? Kje smo in kam želimo? Kateri so ključni razvojni elementi za nas?

S hitrostjo smo lahko zadovoljni. Do leta 2013 naj bi ujeli povprečno razvitost EU, in trendi za to so zelo dobri. Naš razvoj v zadnjem obdobju je v obstoječi strukturi gospodarstva izkoristil že veliko rezerv in v prihodnje se bo treba za ohranjanje dobičkov bolj nasloniti na znanje oz. se prestrukturirati. Opozicija ropota, da se je premalo tega zgodilo že v tem mandatu, ampak dokler ima gospodarstvo možnost rasti na lažje načine, dokler so lepi dobički tudi z manj znanja, gre pač v to smer. Postali smo bogatejši in nič nismo zamudili. Zdaj prihaja čas za spremembo vzorca razvoja. Veliko osnov za to je pripravljenih - od Sveta za konkurenčnost, okrepitve Tehnološke agencije, premikov v strukturi vpisov na univerzo, rasti sredstev za raziskave in razvoj, okrepitve sodelovanja med gospodarstvom in znanostjo …

Kakšne so primerjalne prednosti Slovencev pred drugimi? Kje so naše rezerve? Na kaj bi se bilo smiselno osredotočiti?

Slovenci imamo kar ugoden geografski položaj, smo člani EU in drugih mednarodnih organizacij. Smo pridni, delovni, zanesljivi, razmeroma dobro izobraženi … Ampak kakih posebnih prednosti nimamo. Svet hitro napreduje, ljudje so marsikje pripravljeni trdo delati, študirati, da bi napredovali. Prepričan sem, da imamo še veliko rezerve ko gre za podjetnost in ustvarjalnost in tudi v tem, da bolj zaupamo v svoje sposobnosti, vase.

Meni se na primer zdi, da je za razvoj ključnega pomena radovednost. Smo dovolj radovedni ali imamo Slovenci občutek, da tako ali tako že vse vemo?

Radovednost je prav gotovo zelo pomembna lastnost. Vodi k ustvarjalnosti, inovativnosti; pomembno je iz vsega tega tudi znati narediti posel, odpreti delovna mesta. In ja, imamo tudi nekaj tega občutka, da smo najbolj pametni, da sami vse najbolje vemo, da ne potrebujemo npr. tujih lastnikov, ki bi s seboj prinesli tudi znanje, tujih managerjev, tujih profesorjev, Slovencev, ki so študirali v tujini.

Te dni organiziram sestanek o scenarijih za nizko-ogljično Slovenijo - kako razvoj peljati v okolju prijazni smeri. Zraven smo povabili Angleže. In sem dobil jezno pismo, kaj da vabimo zraven tujce, kot da sami ne bi imeli dovolj znanja. Ob tem pa moram vendarle dodati, da nimamo prav nobenega razloga, da ne bi bili samozavestni in s tujci sodelovali brez kakršnihkoli kompleksov majhnosti. To je vsaj tako slabo, kot če se tujih vplivov izogibamo.

Mandat se približuje h koncu. Kaj vse bi podčrtal kot svoje ključne uspehe (ali neuspehe) v teh štirih letih?

Minister nisem bil vsa štiri leta, ampak sem minister šele dobro leto. Ustvarjalnejši del posla - načrtovanje reform - so opravili drugi. Žal je bilo po tem kar nekaj časa izgubljenega. Po mojem prihodu marca 2007 je Služba vlade za razvoj dosledno zagovarjala reformno smer, topogledno recenzirala predloge zakonodaje in spodbujala ministrstva. Sodelovali smo pri pripravi množice reformnih zakonov, opravili smo razvojno recenzijo proračuna, obranili proračunsko realnost velikih razvojnih projektov, pomagali višati proračun za znanost in tehnologijo, krepitev tehnološke agencije TIA. Vzpostavili smo dober dialog s civilno družbo s prevzemom vodenja Sveta za trajnostni razvoj in tlakovali pot za to, da postane trajnostna komponenta razvoja še bolj organsko vpeta v razvojna razmišljanja. Podčrtal bi Svet za konkurenčnost z desetimi razvojnimi skupinami. Ta ostane za mano, ne glede na bodoči obstoj SVR. Tehnološki razvoj, raziskovalno politiko, njene prioritete, policymaking smo zaupali strokovnjakom iz raziskovalnega sektorja in industrije. Od njih pričakujem tudi predloge o nujni modernizaciji visokošolskega in raziskovalnega sektorja. Za isto mizo smo spravili ljudi iz znanosti in gospodarstva. Teh povezav mora biti še več.

Na evropskem parketu dobivamo čestitke za predsedovanje. Ne samo tistih vljudnostnih, uradnih, v kamero. Pridejo po SMSih, mailih, na štiri oči; jaz osebno predvsem za slovenski prispevek k osvežitvi lizbonske strategije in v zvezi z energetsko klimatskim paketom. Pogled na razvoj, inovacije, tudi na internet, je postal bistveno modernejši. Neuspehi? Nekaj primerov: Besede "talent" se ni dalo spraviti v lizbonsko strategijo. Prav tako ne številk ob cilju, da naj vlade dajo zgled pri varčni rabe energije in svojih avtoparkih. V zvezi z domačimi temami je treba odkrito povedati, da nisem več ministroval v najboljših mesecih za reforme. Nekaj zadev, npr. na področju socialnih transferjev, dolgotrajne oskrbe ipd. je ostalo v predalu.

Kakšna se ti zdi slovenska blogosfera? Nekje si zapisal, da gre končno za spremembe “od spodaj navzgor”…

Vedno, ko se je v računalništvu pojavilo kaj novega, si tam okrog našel same super ljudi - npr. okrog hišnih račnalnikov, Amig, Atarijev, prvih Pcjev, na DECnetu, na internetu. Potem se težišče druščine premika levo po Gaussovi krivulji in povprečje je čedalje slabše. Pri blogih pa se mi zdi, da se dogaja nekaj drugega. Early adopters smo bili spet predvsem tehnični navdušenci, ampak pravo vrednost sfera dobiva, ko se ji pridružuje vedno več tistih, ki jih vodi tudi in predvsem desna - umetniška, ustvarjalna, intuitivna, empativna - polovica možganov.

Spremembe od spodaj navzgor - tiste prave, se bodo dogajale z demokracijo 2.0. Na bloge mnogi izlivajo predvsem svoje nezadovoljstvo. Meni so rekli, naj za božjo voljo neham pisati na Twitter, ker samo nekaj nergam. Ampak ko se imaš fajn, ne greš tega napisat na mikroblog. Uživaš trenutek. V mikroblog se potožiš, ko stojiš v zastoju, v vrsti, ko te kaka neumnost res razkuri, pa hkrati ni vredna dolgega zapisa na blog.

Kaj pa koncept državljanskega novinarstva? Se ti zdi, da imamo kaj šans?

Zdi se mi, da ljudje potrebujejo dnevno dozo novic. Sploh ni nujno, da so te novice povezane z bistvenimi domačimi ali svetovnimi političnimi ali športnimi dogodki. Pustimo ob strani, ali je to dobro ali slabo. Tabloidi npr. pišejo večinoma o nepomembnostih in to lahko blogi ljudem nadomestijo. Niso pa državljani pogosto priča "pomembnim" dogodkom. Priložnost vidim v tem, da akterji "pomembnih" dogodkov sami pišejo o njih, uredniki, lahko državljanski, pa lahko iz tega sestavijo dnevni mozaik. To si zdaj delamo na nek način sami - npr. preko google readerja oz. "shared items". To funkcijo bi lahko pri googlu še izpopolnili.

OK, hvala ti za ta pogovor. Za konec bi te samo še prosil, če lahko izbereš naslednjega intervjujanca s kratko argumentacijo…

Predlagam Jureta Zupana oz. ljudi, ki delajo blog Kvarkadabra. Morda lahko s tem naredim kaj za promocijo znanosti med mladimi.

Predlagam Tomaža Štiha iz Bloga "Libertarec". V ZDA se jaz gotovo ne bi zavzemal za manj vmešavanja države in več vpliva trga, pri nas pa je treba take misli vsaj slišati.

Predlagam dr. Danila Turka, da ga vprašaš, če je še blogar.