18. junij 2019

Besede ne ubijajo. V treh slikah.

Zagovorniki zaostrovanja kontrole govora radi ponavljajo, da besede ubijajo. Da nasilne besede povzročajo nasilna dejanja. In ker je nasilnih besed na družabnih omrežjih vedno več, da je treba na družabnih omrežjih omejiti svobodo govora.

Slika 1 prikazuje rast števila uporabnikov Facebooka. Od leta 2004 do 2012 se je število uporabnikov povečalo za tisočkrat. Verjetno se je podobno povečal tudi obseg nasilnih besed. Če bi torej kavzalnost med govorom in besedami obstajala, bi morali pričakovati tisočkratno ali pa vsaj stokratno ali vsaj desetkratno povečanje dejanj iz sovraštva. Pa se je, kot kaže slika 2, število teh dejanj v tem času celo zmanjšalo.

Slika 3 kaže, da se o migrantih v Nemčiji najprej zgodi nek incident, potem pa se o incidentu govori. In ne obratno, da bi se najprej sovražno govorilo, potem pa bi prišlo do incidenta.

Skratka, povezava med govorom in dejanji ni taka, da bi opravičevala posege v svobodo govora tudi v primerih, ko govor nima za verjetno posledico kaznivega dejanja.


Slika 1: Število uporabnikov Facebooka 2004-2012.
 


Slika 2: Število zločinov iz sovraštva je v času razcveta Facebooka padlo. Ponuja se hipoteza, da ljudje slabo voljo izrazijo z besedami, ne s pestmi. Da sovražni govor zmanjšuje sovražna dejanja.



Slika 3: Kronski dokaz iz nekega članka, ki se je lotil dokazovanja trditve, da besede (AfD jevcev) vodijo v nasilje (nad prebežniki), kaže, da je ravno obratno. Po napadu na prebežnike se poveča število objav proti prebežnikom. Članek "dokaže", da se o dogodkih govori po tem, ko se se dogodki zgodili. To je povsem logično.
 



17. junij 2019

O sovražnem govoru pri predsedniku

V zadnjem letu, dveh, sem imel priložnost sodelovati na številnih razpravah v Evropi in ZDA o lažnih novicah in sovražnem govoru. V teh kratkih minutah se ne bom še jaz poglabljal v medijske, pravne ali etične vidike. Predstavil bom en možen okvir za razumevanje tega problema. Tistega, ki se mi zdi najbolj uporaben za to, da naše družbe ohranimo v polju demokracije in človekovih pravic.

Kot je rekel George Orwell, politični jezik je bil vedno namenjen temu, da bi »laži zvenele resnično, umor ugledno in da bi megla dajala vtis trdnosti«. Politiki so lagali, mediji so bili pristranski, vedno so eni razkurili jezo proti drugim, npr. revne proti bogatim, 99% proti 1%. Lažne novice in sovražni govor niso čisto nič novega.

in so kolobarili med lažnimi novicami, ruskim vmešavanjem, facebookom, in sovražnim govorom


Potem pa je v letu 2016 šlo kar nekaj volitev narobe. Britanci so izglasovali Brexit, Američani izvolili Trumpa. Populistične (in imena ne uporabljam slabšalno) stranke so zmagale na Poljskem, na Madžarskem, v Italiji, in predober rezultat dosegle še marsikje.

Poraženci so imeli na izbiro dvoje:
  1. Ali se samokritično preizprašati, kaj delajo narobe in v čem so se odtujili od realnih problemov volivcev.
  2. Ali pa tiščati glavo v pesek in zaverovani v svoj razsvetljeni prav najti grešnega kozla.
Udobnejša je bila druga pot in so kolobarili med lažnimi novicami, ruskim vmešavanjem, facebookom, in sovražnim govorom. Nedolžne ovčice, kar da so volivci, je menda spridila nepoštena, lažniva propaganda podprta z umetno inteligenco, ruskim vmešavanjem in zlorabo Facebooka.

Če bi volivci vedeli, kaj je res, kakšen je Trump v resnici, kakšne so posledice Brexita v resnici, kakšen je Orban v resnici, potem seveda ne bi glasovali, tako kot so, potem bi glasovali pravilno, potem bi glasovali za stranke konca zgodovine - krščanske demokrate, za socialdemokrate ali pa za sredinske liberalce.

Sestankovanja zadnjih dveh let so namenjena temu, kako nazaj vzpostaviti sistem v katerem je komunikacija v družbi nadzorovana.


Da se glasuje napačno, se ne sme ponoviti. Posebej ne na evropskih volitvah 2019. Sestankovanja zadnjih dveh let so namenjena temu, kako nazaj vzpostaviti sistem v katerem je komunikacija v družbi nadzorovana. Nadzorujejo pa jo sicer pluralni mediji strank konca zgodovine, vsak s svojo uredniško politiko.

Da bi ohranili demokracijo, pravijo, je treba spraviti pod kontrolo internet, kjer, si morate misliti, kjer vsak lahko reče kar hoče! To da prav gotovo ni bil namen deklaracij o človekovih pravicah. Za to agendo se je vzpostavil širok politični konsenz od leve do desne sredini. Še močnejši je tam, kjer je oddaljenost odločevalcev od demosa večja - v nadnacionalnih organih v Bruslju, Strasbourgu in New Yorku, kjer so že zaposleni državljani sveta.

Zaveznika za tlačenja duha svobode nazaj v steklenico je politika dobila v dominantnih medijih, ki jim na račun interneta padajo oglaševalski prihodki, naklade in gledanost.


Zaveznika za tlačenja duha svobode nazaj v steklenico je politika dobila v dominantnih medijih, ki jim na račun interneta padajo oglaševalski prihodki, naklade in gledanost. Zato stari mediji voljno sodelujejo v obilnem publiciranju škode, ki da nastaja zaradi lažnih novic in sovražnega govora. Nejevoljnega zaveznika si je politika našla tudi v internetnih korporacijah, ki se politiki bojijo zmeriti zaradi vzvodov, ki jih države in EU imajo, da zagrenijo podjetjem življenje.

V resnici je vse to v glavnem nepotrebno, celo škodljivo, ker politiko oddaljuje od reševanja resničnih problemov. O vplivu lažnih novic in sovražnega govora - v primerjavi z dominantnimi mediji in vsem drugim – se pretirava. Panika je pretirana. Zakonodaja, ki jo imamo, je tehnološko neodvisna in ureja tudi prepovedan govor na internetu. Nobene potrebe ni po zaostrovanju. Dograditi je potrebno samo obrambne sisteme za kibernetsko in informacijsko bojevanje s tujino – predvsem z Rusijo.

Panika je pretirana.


Bistveno pa je, da se mora sredinska politika zamisliti, zaradi katerih vsebinskih razlogov ji volivce prevzemajo populisti. Ni internet tisti, ki ustvarja potrebo po novih populističnih strankah. Nekaj se v družbi dogaja, kar hkrati povečuje interes za nove medije in za populistično politiko. S tem se ne bo nihče ukvarjal, dokler bo upal, da se bodo rezultati volitev izboljšali, če bodo o njem na Facebooku pisalo samo lepo.

Diskusija o sovražnem govoru in lažnih novicah je zato kontraproduktivna.

Ampak, ampak, Streicher in Ruanda !!?

Da sovražni govor vodi v gulage in koncentracijska taborišča je zvijačen argument, ki se naslanja za napako človeškega uma, da se bolj spominja slabega kot dobrega.

Vse kar smo ljudje naredili, smo najprej povedali. Vsak človeški podvig ali zločin se je začel z besedo. Redko v naprej vemo, kaj kam vodi. Zato, ker si je nekdo vzel svobodo govora tudi proti avtoritetam, smo dobili krščanstvo, protestantizem, razsvetljenstvo, smo izvedeli, da zemlja kroži okrog sonca, da smo produkt evolucije in še marsikaj.

Ljudje govorimo. Priložnosti, da z govorom, in ne s fizično silo razrešimo razlike, to je glavna prednost tega, da lahko rečemo tudi kaj, kar bi nekateri prepovedali. O kronskih dokazih, kako da beseda ubija, pa tole:
»Through an analysis of exposure, timing, and content as well as interviews with perpetrators, the article refutes the conventional wisdom that broadcasts from the notorious radio station RTLM were a primary determinant of genocide.« - Straus, S. (2007). What Is the Relationship between Hate Radio and Violence? Rethinking Rwanda’s “Radio Machete.” Politics & Society, 35(4), 609–637. https://doi.org/10.1177/0032329207308181
in tole:
»Converging evidence reveals that communication is much less influential than often believed—that religious proselytizing, propaganda, advertising, and so forth are generally not very effective at changing people’s minds. Beliefs that lead to costly behavior are even less likely to be accepted. Finally, it is also argued that most cases of acceptance of misguided communicated information do not stem from undue deference, but from a fit between the communicated information and the audience’s preexisting beliefs.« - Mercier, H. (2017). How gullible are we? A review of the evidence from psychology and social science. Review of General Psychology, 21(2), 103-122 http://dx.doi.org/10.1037/gpr0000111
in tole:
"After the Nazis established their rule, radio propaganda incited anti-Semitic acts and denunciations of Jews to authorities by ordinary citizens. The effect of anti-Semitic propaganda varied depending on the listeners’ predispositions toward the message. Nazi radio was most effective in places where anti-Semitism was historically high and had a negative effect in places with historically low anti-Semitism".- Maja Adena, Ruben Enikolopov, Maria Petrova, Veronica Santarosa, Ekaterina Zhuravskaya; Radio and the Rise of The Nazis in Prewar Germany , The Quarterly Journal of Economics, Volume 130, Issue 4, 1 November 2015, Pages 1885–1939, https://doi.org/10.1093/qje/qjv030
Skratka

Svoboda govora za fašiste naredi manj škode, kot nesvoboda govora, ki jo kontrolirajo fašisti.


Ali res hočemo kot demokrati vzpostaviti nova orodja za nadzor nad govorom? Si predstavljate, kaj bi se zgodilo, če vseeno zmaga kak Salivni ali Trump? Ali hočete, da bodo oni odločali, o čem se lahko in o čem se ne sme govoriti? Kaj je in kaj ni sovražni govor? Koga se ovira in koga ne? Zato predlagam, da zajamemo sapo, pustimo svobodo govora pri miru, in se proti govoru, ki nam ni všeč,
borimo z več govora.

Svoboda govora za "fašiste" naredi manj škode, kot nesvoboda govora, ki jo kontrolirajo "fašisti".

Nekaj takega sem povedal na posvetu o sovražnem govoru pri predsedniku republike Borutu Pahorju 13.12.2018