Govor na otvoritvi KSEVT v Vitanju 6.9.2012:
Bil sem star sedem let, ko je bila vsa družina zbrana pred velikim črno-belim televizorjem z lesenim ohišjem in bakelitnimi gumbi in na edinem programu spremljala zasnežene slike prenosa z Lune. Inž. Vlado Ribarič in Boris Bergant sta pojasnjevala, kaj se dogaja, govorila o raketah, tehnologiji, astronomiji. Nikoli ne bomo vedeli, za koliko bodočih inženirjev in znanstvenikov so zaslužni taki spomini iz otroštva, ko je resničnost podajala roko znanstveni fantastiki. Takrat se je zdelo, da so vrata v vesolje na široko odprta. Vesolje ni bilo samo tehnična, geografska ali astronomska kategorija, bilo je simbol samozavesti nekega časa, simbol zavedanja, da nas nič ne more ustaviti.
Fantastični uspehi v vesolju so bili seveda tudi rezultat hladne vojne med Sovjetsko Zvezo in Združenimi Državami Amerike. Zmagovalca te hladne vojne smo dobili leta 1989. Za napačno se je izkazala ideja o tistem neustavljivem kolesju zgodovine, ki nas iz fevdalizma prek kapitalizma vodi v brezrazredno družbo, kjer so vsi enaki. Za napačno se je izkazala ideja, da lahko letaš k zvezdam, ljudi na zemlji pa tlačiš k tlom.
Niso pa se končale samo iluzije, ki so gledale v tla, končale so se tudi sanje, ki so gledale k zvezdam. Človeštvo je upočasnilo prodor v vesolje. Leta 1969 smo gledali prenos z Lune. 40 let pozneje nas na luni ni, lahko pa vsak na svojem računalniku gleda Kmetijo. Leta 1969 so računalniki pomagali pri pristanku na Luni. Danes z milijonkrat zmogljivejšimi računalniki na svojih telefonih igramo jezne ptiče. To naj bi bil napredek.
In vendar ta napredek ne bi bil možen brez razvoja vesoljskih tehnologij. Internet ne bi bil mogoč brez satelitov. Veseli in ponosni smo lahko, da smo Slovenci k temu dali svoj prispevek in ga še dajejo. Tu je treba med drugimi omeniti slovenske znanstvenike, ki delajo za NASO npr. dr. Dušana Petrača, dr. Antona Mavretiča, pa podjetja Dewesoft, Instrumentation Technologies in Center odličnosti vesolje.
Herman Potočnik Noordung dokazuje, da ni majhnih in velikih narodov, so samo majhna in velika vprašanja. Ukvarjal se je z veliki vprašanji in nanje odgovoril. Je računal, načrtoval in za seboj pustil znanstveno delo, ki ga citirajo vsi iz prve generacije raketnih konstruktorjev. In bil je navdih umetnikom, kot sta Stanley Kubrick ali Dragan Živadinov.
Ta zgradba, Kulturno središče evropskih vesoljskih tehnologij kaže, da ni manj in bolj pomembnih ved, so samo take, ki se manj ali bolj približajo iskanju smisla našega bivanja. Ko Slovenci gledamo nazaj, poenostavljamo, da je samo kultura dala Slovencem narodno samozavest. In vendar so svoje prispevali tudi tehniki, podjetniki, znanstveniki. Npr. Potočnik. Ko gledamo naprej, radi poudarjamo, kako pomembni sta naravoslovje in tehnologija. Ampak prav na primeru Hermana Potočnika se kaže, koliko močnejša v iskanju smisla je kultura od znanosti. Hermana Potočnika Noordunga med Slovence ni postavil znanstvenik, inženir strojništva ali kak astronom. Ponovno ga je odkril umetnik.
Tukaj se srečujeta znanost in umetnost, ko bodo prihajali obiskovalci, se bo pridružilo še izobraževanje. Arhitektura te stavbe ponazarja vesoljsko postajo, njena krožna oblika pa simbolno povezuje izobraževanje, znanost in kulturo.
Kot tehnik in inženir, ki je ostal privezan na polje racionalnega, že dolgo, morda celo s kančkom zavisti občudujem umetniško strast s katero Dragan Živadinov povezuje znanost in kulturo. Znanost razumemo, umetnost pa občutimo. Politika dostikrat tudi ne posluša razuma, vsi ljudje pa začutimo strast, ko je ta iskrena. In tukaj je bila in je iskrena.
Gospodarsko središče Noordung je načrtovala že prva Janševa vlada in v njegovem okviru tudi znanstveno in kulturno središče. V obliki, ki jo vidimo, ga je prepoznala tudi prejšnja ministrica za kulturo Majda Širca in ga umestila sem. In ko je bilo treba podpreti razstavo si tudi jaz, kot njen naslednik, sploh nisem pomišljal.
Ta zgradba tukaj v Vitanju dokazuje, da ni majhnih in velikih krajev, so samo kraji z majhnimi in velikimi ambicijami. Res, Noordung se tu ni rodil, tu naj bi živeli nekateri njegovi predniki, ampak to je navsezadnje popolnoma obrobno. Herman Potočnik Noordung od danes domuje v Vitanju.
Spoštovani,
So ljudje, ki nas potiskajo, da bi gledali v tla, in ljudje, ki nas silijo, da gledamo k zvezdam. Samo od nas je odvisno, ali bomo prikovani na tla, zavračali vsako spremembo, vsak pogumen korak, ali pa šli naprej. Ne vedno nujno proti zvezdam, ampak s časom naprej. Herman Potočnik Noordung, Dragan Živadinov, Miha Turšič, arhitekti te čudovite stavbe, mnogi umetniki in znanstveniki nam vsem odpirajo ta pogled naprej … in zato jim moramo biti hvaležni.
In nehati cepetati na mestu in narediti kak korak.
http://www.noordung.info/knjiga.html
Bil sem star sedem let, ko je bila vsa družina zbrana pred velikim črno-belim televizorjem z lesenim ohišjem in bakelitnimi gumbi in na edinem programu spremljala zasnežene slike prenosa z Lune. Inž. Vlado Ribarič in Boris Bergant sta pojasnjevala, kaj se dogaja, govorila o raketah, tehnologiji, astronomiji. Nikoli ne bomo vedeli, za koliko bodočih inženirjev in znanstvenikov so zaslužni taki spomini iz otroštva, ko je resničnost podajala roko znanstveni fantastiki. Takrat se je zdelo, da so vrata v vesolje na široko odprta. Vesolje ni bilo samo tehnična, geografska ali astronomska kategorija, bilo je simbol samozavesti nekega časa, simbol zavedanja, da nas nič ne more ustaviti.
Fantastični uspehi v vesolju so bili seveda tudi rezultat hladne vojne med Sovjetsko Zvezo in Združenimi Državami Amerike. Zmagovalca te hladne vojne smo dobili leta 1989. Za napačno se je izkazala ideja o tistem neustavljivem kolesju zgodovine, ki nas iz fevdalizma prek kapitalizma vodi v brezrazredno družbo, kjer so vsi enaki. Za napačno se je izkazala ideja, da lahko letaš k zvezdam, ljudi na zemlji pa tlačiš k tlom. Niso pa se končale samo iluzije, ki so gledale v tla, končale so se tudi sanje, ki so gledale k zvezdam. Človeštvo je upočasnilo prodor v vesolje. Leta 1969 smo gledali prenos z Lune. 40 let pozneje nas na luni ni, lahko pa vsak na svojem računalniku gleda Kmetijo. Leta 1969 so računalniki pomagali pri pristanku na Luni. Danes z milijonkrat zmogljivejšimi računalniki na svojih telefonih igramo jezne ptiče. To naj bi bil napredek.
In vendar ta napredek ne bi bil možen brez razvoja vesoljskih tehnologij. Internet ne bi bil mogoč brez satelitov. Veseli in ponosni smo lahko, da smo Slovenci k temu dali svoj prispevek in ga še dajejo. Tu je treba med drugimi omeniti slovenske znanstvenike, ki delajo za NASO npr. dr. Dušana Petrača, dr. Antona Mavretiča, pa podjetja Dewesoft, Instrumentation Technologies in Center odličnosti vesolje.
Ta zgradba, Kulturno središče evropskih vesoljskih tehnologij kaže, da ni manj in bolj pomembnih ved, so samo take, ki se manj ali bolj približajo iskanju smisla našega bivanja. Ko Slovenci gledamo nazaj, poenostavljamo, da je samo kultura dala Slovencem narodno samozavest. In vendar so svoje prispevali tudi tehniki, podjetniki, znanstveniki. Npr. Potočnik. Ko gledamo naprej, radi poudarjamo, kako pomembni sta naravoslovje in tehnologija. Ampak prav na primeru Hermana Potočnika se kaže, koliko močnejša v iskanju smisla je kultura od znanosti. Hermana Potočnika Noordunga med Slovence ni postavil znanstvenik, inženir strojništva ali kak astronom. Ponovno ga je odkril umetnik.
Tukaj se srečujeta znanost in umetnost, ko bodo prihajali obiskovalci, se bo pridružilo še izobraževanje. Arhitektura te stavbe ponazarja vesoljsko postajo, njena krožna oblika pa simbolno povezuje izobraževanje, znanost in kulturo.
Kot tehnik in inženir, ki je ostal privezan na polje racionalnega, že dolgo, morda celo s kančkom zavisti občudujem umetniško strast s katero Dragan Živadinov povezuje znanost in kulturo. Znanost razumemo, umetnost pa občutimo. Politika dostikrat tudi ne posluša razuma, vsi ljudje pa začutimo strast, ko je ta iskrena. In tukaj je bila in je iskrena.
Gospodarsko središče Noordung je načrtovala že prva Janševa vlada in v njegovem okviru tudi znanstveno in kulturno središče. V obliki, ki jo vidimo, ga je prepoznala tudi prejšnja ministrica za kulturo Majda Širca in ga umestila sem. In ko je bilo treba podpreti razstavo si tudi jaz, kot njen naslednik, sploh nisem pomišljal.
Ta zgradba tukaj v Vitanju dokazuje, da ni majhnih in velikih krajev, so samo kraji z majhnimi in velikimi ambicijami. Res, Noordung se tu ni rodil, tu naj bi živeli nekateri njegovi predniki, ampak to je navsezadnje popolnoma obrobno. Herman Potočnik Noordung od danes domuje v Vitanju.
Spoštovani,
So ljudje, ki nas potiskajo, da bi gledali v tla, in ljudje, ki nas silijo, da gledamo k zvezdam. Samo od nas je odvisno, ali bomo prikovani na tla, zavračali vsako spremembo, vsak pogumen korak, ali pa šli naprej. Ne vedno nujno proti zvezdam, ampak s časom naprej. Herman Potočnik Noordung, Dragan Živadinov, Miha Turšič, arhitekti te čudovite stavbe, mnogi umetniki in znanstveniki nam vsem odpirajo ta pogled naprej … in zato jim moramo biti hvaležni.
In nehati cepetati na mestu in narediti kak korak.
