02. avgust 2019

Kolesarska steza ali kolesarski pas?

Vodnikova pred rekonstrukcijo.
Če bi še malo pločnika odščipnili za kolesarski pas, bi bilo idealno.
Z velikim zanimanjem spremljam rekonstrukcijo Vodnikove ceste v Ljubljani. Tam blizu sem preživel otroštvo in sem zgrožen. Vodnikova je bila cesta. Ne ulica. Široka. Pretočna. Razen na mestu, kjer je nanjo postavljene pol hiše. Zdaj jo ožijo povsod in na vsaki strani gradijo kolesarsko stezo. Mislim, da delajo napako.

Rad se vozim s kolesom, včasih sem se več. In vem, kako nadležno je zavijati okrog zelenic in parkirnih prostorov, skakati gor in dol na vsakem uvozu na cesto, kako strese vsak sicer utopljen robnik, kako oprezaš, kje bo kdo skočil iz pločnika na kolesarsko stezo.

Peruzzijeva po dveh rekonstrukcijah. Zdaj z dvojno kolesarsko stezo.
Zato mislim, da je delati ločene kolesarske steze na ulicah in cestah, ki niso štiripasovnice, kjer se kar naprej nekaj dogaja - v smislu uvozov in izvozov iz hiš - napaka. 

Primer take napake je Peruzzijeva. Tam je mesto pred leti cesto rekonstruiralo tako, da je zožilo cestišče, razširilo pločnike, na pločnikih pa narisalo prostor za kolesarje. Pešcev tam praktično ni, kolesarji so imeli cel pločnik zase. 

Riharjeva po starem. Odlična rešitev.
Ampak so vozili po cesti, ker niso na balanci in sedežu čutili vsakega uvoza in izvoza, vsakega ovinka. In so se verjetno pritožili na mesto, ki je zadevo rešilo s čopičem. Na zoženem cestišču je narisalo kolesarski pas. Če bi nekdo prej premislil, bi naredil širše cestišče, narisal na njem kolesarski pas in vsi bi bili zadovoljni.

Tako so zadeve še urejene npr. na Jamovi in še bolje na Riharjevi. Če je vozišče dovolj široko, so kolesarji varni, tudi če niso fizično ločeni od vozišča.

Napoved. Po novi Vodnikovi se bodo kolesarji vozili po vozišču (kjer zanje ne bo pravega prostora in bodo ustvarjali zastoje) in nekateri še po kolesarski stezi. Povsem možno je, da bo Vodnikova končala kot Peruzzijeva. 

18. junij 2019

Besede ne ubijajo. V treh slikah.

Zagovorniki zaostrovanja kontrole govora radi ponavljajo, da besede ubijajo. Da nasilne besede povzročajo nasilna dejanja. In ker je nasilnih besed na družabnih omrežjih vedno več, da je treba na družabnih omrežjih omejiti svobodo govora.

Slika 1 prikazuje rast števila uporabnikov Facebooka. Od leta 2004 do 2012 se je število uporabnikov povečalo za tisočkrat. Verjetno se je podobno povečal tudi obseg nasilnih besed. Če bi torej kavzalnost med govorom in besedami obstajala, bi morali pričakovati tisočkratno ali pa vsaj stokratno ali vsaj desetkratno povečanje dejanj iz sovraštva. Pa se je, kot kaže slika 2, število teh dejanj v tem času celo zmanjšalo.

Slika 3 kaže, da se o migrantih v Nemčiji najprej zgodi nek incident, potem pa se o incidentu govori. In ne obratno, da bi se najprej sovražno govorilo, potem pa bi prišlo do incidenta.

Skratka, povezava med govorom in dejanji ni taka, da bi opravičevala posege v svobodo govora tudi v primerih, ko govor nima za verjetno posledico kaznivega dejanja.


Slika 1: Število uporabnikov Facebooka 2004-2012.
 


Slika 2: Število zločinov iz sovraštva je v času razcveta Facebooka padlo. Ponuja se hipoteza, da ljudje slabo voljo izrazijo z besedami, ne s pestmi. Da sovražni govor zmanjšuje sovražna dejanja.



Slika 3: Kronski dokaz iz nekega članka, ki se je lotil dokazovanja trditve, da besede (AfD jevcev) vodijo v nasilje (nad prebežniki), kaže, da je ravno obratno. Po napadu na prebežnike se poveča število objav proti prebežnikom. Članek "dokaže", da se o dogodkih govori po tem, ko se se dogodki zgodili. To je povsem logično.
 



17. junij 2019

O sovražnem govoru pri predsedniku

V zadnjem letu, dveh, sem imel priložnost sodelovati na številnih razpravah v Evropi in ZDA o lažnih novicah in sovražnem govoru. V teh kratkih minutah se ne bom še jaz poglabljal v medijske, pravne ali etične vidike. Predstavil bom en možen okvir za razumevanje tega problema. Tistega, ki se mi zdi najbolj uporaben za to, da naše družbe ohranimo v polju demokracije in človekovih pravic.

Kot je rekel George Orwell, politični jezik je bil vedno namenjen temu, da bi »laži zvenele resnično, umor ugledno in da bi megla dajala vtis trdnosti«. Politiki so lagali, mediji so bili pristranski, vedno so eni razkurili jezo proti drugim, npr. revne proti bogatim, 99% proti 1%. Lažne novice in sovražni govor niso čisto nič novega.

in so kolobarili med lažnimi novicami, ruskim vmešavanjem, facebookom, in sovražnim govorom


Potem pa je v letu 2016 šlo kar nekaj volitev narobe. Britanci so izglasovali Brexit, Američani izvolili Trumpa. Populistične (in imena ne uporabljam slabšalno) stranke so zmagale na Poljskem, na Madžarskem, v Italiji, in predober rezultat dosegle še marsikje.

Poraženci so imeli na izbiro dvoje:
  1. Ali se samokritično preizprašati, kaj delajo narobe in v čem so se odtujili od realnih problemov volivcev.
  2. Ali pa tiščati glavo v pesek in zaverovani v svoj razsvetljeni prav najti grešnega kozla.
Udobnejša je bila druga pot in so kolobarili med lažnimi novicami, ruskim vmešavanjem, facebookom, in sovražnim govorom. Nedolžne ovčice, kar da so volivci, je menda spridila nepoštena, lažniva propaganda podprta z umetno inteligenco, ruskim vmešavanjem in zlorabo Facebooka.

Če bi volivci vedeli, kaj je res, kakšen je Trump v resnici, kakšne so posledice Brexita v resnici, kakšen je Orban v resnici, potem seveda ne bi glasovali, tako kot so, potem bi glasovali pravilno, potem bi glasovali za stranke konca zgodovine - krščanske demokrate, za socialdemokrate ali pa za sredinske liberalce.

Sestankovanja zadnjih dveh let so namenjena temu, kako nazaj vzpostaviti sistem v katerem je komunikacija v družbi nadzorovana.


Da se glasuje napačno, se ne sme ponoviti. Posebej ne na evropskih volitvah 2019. Sestankovanja zadnjih dveh let so namenjena temu, kako nazaj vzpostaviti sistem v katerem je komunikacija v družbi nadzorovana. Nadzorujejo pa jo sicer pluralni mediji strank konca zgodovine, vsak s svojo uredniško politiko.

Da bi ohranili demokracijo, pravijo, je treba spraviti pod kontrolo internet, kjer, si morate misliti, kjer vsak lahko reče kar hoče! To da prav gotovo ni bil namen deklaracij o človekovih pravicah. Za to agendo se je vzpostavil širok politični konsenz od leve do desne sredini. Še močnejši je tam, kjer je oddaljenost odločevalcev od demosa večja - v nadnacionalnih organih v Bruslju, Strasbourgu in New Yorku, kjer so že zaposleni državljani sveta.

Zaveznika za tlačenja duha svobode nazaj v steklenico je politika dobila v dominantnih medijih, ki jim na račun interneta padajo oglaševalski prihodki, naklade in gledanost.


Zaveznika za tlačenja duha svobode nazaj v steklenico je politika dobila v dominantnih medijih, ki jim na račun interneta padajo oglaševalski prihodki, naklade in gledanost. Zato stari mediji voljno sodelujejo v obilnem publiciranju škode, ki da nastaja zaradi lažnih novic in sovražnega govora. Nejevoljnega zaveznika si je politika našla tudi v internetnih korporacijah, ki se politiki bojijo zmeriti zaradi vzvodov, ki jih države in EU imajo, da zagrenijo podjetjem življenje.

V resnici je vse to v glavnem nepotrebno, celo škodljivo, ker politiko oddaljuje od reševanja resničnih problemov. O vplivu lažnih novic in sovražnega govora - v primerjavi z dominantnimi mediji in vsem drugim – se pretirava. Panika je pretirana. Zakonodaja, ki jo imamo, je tehnološko neodvisna in ureja tudi prepovedan govor na internetu. Nobene potrebe ni po zaostrovanju. Dograditi je potrebno samo obrambne sisteme za kibernetsko in informacijsko bojevanje s tujino – predvsem z Rusijo.

Panika je pretirana.


Bistveno pa je, da se mora sredinska politika zamisliti, zaradi katerih vsebinskih razlogov ji volivce prevzemajo populisti. Ni internet tisti, ki ustvarja potrebo po novih populističnih strankah. Nekaj se v družbi dogaja, kar hkrati povečuje interes za nove medije in za populistično politiko. S tem se ne bo nihče ukvarjal, dokler bo upal, da se bodo rezultati volitev izboljšali, če bodo o njem na Facebooku pisalo samo lepo.

Diskusija o sovražnem govoru in lažnih novicah je zato kontraproduktivna.

Ampak, ampak, Streicher in Ruanda !!?

Da sovražni govor vodi v gulage in koncentracijska taborišča je zvijačen argument, ki se naslanja za napako človeškega uma, da se bolj spominja slabega kot dobrega.

Vse kar smo ljudje naredili, smo najprej povedali. Vsak človeški podvig ali zločin se je začel z besedo. Redko v naprej vemo, kaj kam vodi. Zato, ker si je nekdo vzel svobodo govora tudi proti avtoritetam, smo dobili krščanstvo, protestantizem, razsvetljenstvo, smo izvedeli, da zemlja kroži okrog sonca, da smo produkt evolucije in še marsikaj.

Ljudje govorimo. Priložnosti, da z govorom, in ne s fizično silo razrešimo razlike, to je glavna prednost tega, da lahko rečemo tudi kaj, kar bi nekateri prepovedali. O kronskih dokazih, kako da beseda ubija, pa tole:
»Through an analysis of exposure, timing, and content as well as interviews with perpetrators, the article refutes the conventional wisdom that broadcasts from the notorious radio station RTLM were a primary determinant of genocide.« - Straus, S. (2007). What Is the Relationship between Hate Radio and Violence? Rethinking Rwanda’s “Radio Machete.” Politics & Society, 35(4), 609–637. https://doi.org/10.1177/0032329207308181
in tole:
»Converging evidence reveals that communication is much less influential than often believed—that religious proselytizing, propaganda, advertising, and so forth are generally not very effective at changing people’s minds. Beliefs that lead to costly behavior are even less likely to be accepted. Finally, it is also argued that most cases of acceptance of misguided communicated information do not stem from undue deference, but from a fit between the communicated information and the audience’s preexisting beliefs.« - Mercier, H. (2017). How gullible are we? A review of the evidence from psychology and social science. Review of General Psychology, 21(2), 103-122 http://dx.doi.org/10.1037/gpr0000111
in tole:
"After the Nazis established their rule, radio propaganda incited anti-Semitic acts and denunciations of Jews to authorities by ordinary citizens. The effect of anti-Semitic propaganda varied depending on the listeners’ predispositions toward the message. Nazi radio was most effective in places where anti-Semitism was historically high and had a negative effect in places with historically low anti-Semitism".- Maja Adena, Ruben Enikolopov, Maria Petrova, Veronica Santarosa, Ekaterina Zhuravskaya; Radio and the Rise of The Nazis in Prewar Germany , The Quarterly Journal of Economics, Volume 130, Issue 4, 1 November 2015, Pages 1885–1939, https://doi.org/10.1093/qje/qjv030
Skratka

Svoboda govora za fašiste naredi manj škode, kot nesvoboda govora, ki jo kontrolirajo fašisti.


Ali res hočemo kot demokrati vzpostaviti nova orodja za nadzor nad govorom? Si predstavljate, kaj bi se zgodilo, če vseeno zmaga kak Salivni ali Trump? Ali hočete, da bodo oni odločali, o čem se lahko in o čem se ne sme govoriti? Kaj je in kaj ni sovražni govor? Koga se ovira in koga ne? Zato predlagam, da zajamemo sapo, pustimo svobodo govora pri miru, in se proti govoru, ki nam ni všeč,
borimo z več govora.

Svoboda govora za "fašiste" naredi manj škode, kot nesvoboda govora, ki jo kontrolirajo "fašisti".

Nekaj takega sem povedal na posvetu o sovražnem govoru pri predsedniku republike Borutu Pahorju 13.12.2018 

22. maj 2019

Za red in mir. Da bi lahko delali.

Najtežje vprašanje, ki sem ga dobil med to volilno kampanjo, je sledilo dolgi debati o vseh mogočih politikah. Namreč, dobro, zdaj smo slišali visokoleteče ideje, ampak kaj naj povemo volivcem, zakaj naj gredo na te volitve, zakaj naj glasujejo prav za Novo Slovenijo?

Ne vem, če sem z odgovorom ljudi navdušil, ne vem, če jih je odgovor prepričal. Ampak mislim, da gre za naslednje.

Če želimo, da bomo še naprej, leto za letom počasi napredovali, če želimo, da bodo naši otroci živeli bolje, kot smo živeli mi, da bomo mi imeli mirnejšo starost kot jo imajo naši starši, skratka, če želimo, da bo še naprej vsako leto malo boljše, potrebujemo red in mir. Da bi lahko delali.

In to ni samoumevno. Nasprotno, zdi se, da je slovenski politični prostor razdeljen med oboževalce Viktorja Orbana in Ernesta »Che« Guevare. Prvi mislijo, da so edini problem migranti, migracije, Blut und Boden. Drugi z malikovanjem zločinca dajejo vedeti, da se niso odpovedali revoluciji. S sliko Che Guevare so paradirali Levica, Socialni demokrati, pod njo so se slikali celo kandidati stranke Alenke Bratušek.

Glas za Novo Slovenijo ni glas ne za Orbana ne za Che Guevaro. Čeprav spoštujemo, da je Orban zavaroval evropske zunanje meje, pa njegova demokracija preveč spominja na to, kako so v Sloveniji nekateri z leve ugrabili državo in javne podsisteme. Krščanska vera zavrača pohlep in uči sočutje. Za to ni potrebna revolucija.

Če želimo, da bo vsako leto malo boljše, potrebujemo red in mir. Da bi lahko delali.

Red in mir

Evropski red in mir ogrožajo ideje, ki se pojavljajo na skrajni levi in skrajni desni in celo na sredini. Nekateri na liberalni sredini bi evropski red, kakšnega imamo zdaj in ki zadovoljivo deluje, obrnili na glavo. Spremenili pogodbe. Zgradili Združene države Evrope. Pa naj stane kar hoče. Tudi, če bodo zato sprli zahod in vzhod Evrope, evropski center in periferijo. Samo zato, ker se »vedno tesnejša unija« tako lepo sliši. Drugi smo mnenja, da mora Unija rasti od spodaj navzgor, da se nobenega združevanja ne da za dolgo časa vsiliti. Kar konec koncev dokazujejo Češkoslovaška, Sovjetska zveza in Jugoslavija.

Na skrajni desni bi se do oblasti dokopali tako, da ustvarjajo paniko pred migracijami in kličejo na boj pod nacionalnimi zastavami. Ja, strinjamo se, da v Evropi ni prostora za vse, ki bi se radi sem preselili. Strinjamo se, da se meje prestopa s potnimi listi in da je veljavna viza potrebna preden se odpravimo na pot. Da je potrebno okrepiti nadzor na zunanjih mejah EU, tudi z evropskim denarjem in policijo. Ampak to naj naredijo oblasti. Tisti, ki imajo v demokracijah monopol nad uporabo sile. Vojska in policija.

"Če meja ne bomo zavarovali demokrati, jih bodo fašisti".

Nobene potrebe ni, da med ljudi sejemo mržnjo in sovraštvo. To ni krščansko. Iz besed nekaterih politikov veje odpor ali celo gnus do drugih ljudi – ko jim pravijo »izmečki tretjega sveta«, »podsahelski negroidi« ali »semitske horde«. Ko migrante primerjajo s psi. Ko postane altruizem patološki. Ko je svet židovska zarota. Ko je glas, ki vanjo podvomi, holokavstologija.

Nobene potrebe ni, da se problem migracij rešuje na ulicah in trgih. Le država oz. Unija naj opravi svojo nalogo. Nekdo pametnejši od mene je rekel, če meja ne bomo zavarovali demokrati, jih bodo fašisti. In ko bo zmanjkalo "negroidov" in "semitskih hord", pridemo na vrsto domačini. Ko se enkrat odpre spirala sovraštva, jo je silno težko ustaviti.

Desni populizem sovražnika išče pri tujcih. Levi ga išče doma. Pri bogatih. Levica je ljudi prepričala, da so mogoča brezplačna kosila. Kdor verjame v brezplačna kosila, ga lahko prepričate tudi, da bi Brexit rešil angleško zdravstvo. Ali da se da z »2000€ na migranta« rešiti slovensko socialo. Ni zastonj kosil. Ni čarobnih palic. Ni jela brez dela.

Da bi lahko delali

Levi del političnega prostora je prepričan, da se da dobro živeti brez dela. Da je treba denar samo bolj pravično razdeliti. Da bi morali imeti vsaj 1000€ plače. Ali pokojnine. Ali da bi imeli vsi v EU isto minimalno plačo. Ali vsaj določeno na enak način. Najnižja plača da bi morala biti 20% višja od življenjskih stroškov.

Pri tem pozabijo, da so v življenjske stroške vključene tudi plače – učiteljev, policajev, zdravnikov, delavcev, trgovcev. Če jim dvignemo plače, se bodo dvignili tudi življenjski stroški in tako naprej v spiralo inflacije, ki se jo dobro spominjamo iz Jugoslavije.

Ampak ni pa nemogoče, da se plače dvignejo, niti, daje minimalna 20% nad življenjskimi stroški. Da bi imeli več denarja, je pač treba več narediti.

"V Novi Sloveniji smo mnenja, da je torto dosti težje speči kot jo razrezati".

To verjamemo v Novi Sloveniji. Da moramo biti v Evropi bolj produktivni. Rast produktivnosti zahteva raziskave, razvoj in inovacije. In podjetnost. Novo znanje nič ne pomaga, če ostane v laboratoriju. Dilema – ali ljudje ali kapital – je lažna. Potrebujemo ljudi, ki vedo, kam vložiti kapital, torej prihranke, sredstva skladov iz katerih se plačujejo pokojnine, da se bo čim bolje obrestoval. Če kapital ne bo investiran pametno, bomo izgubili prihranke, pokojnine in ne bomo zvišali produktivnosti.

V Novi Sloveniji smo mnenja, da je torto dosti težje speči kot jo razrezati. Zanimajo nas recepti za čim boljše torte, radi bi pekli čim večje torte. In smo za to, da potem vsak dobi malo večji kos. Pohlep je eden od sedmih naglavnih grehov.

Preference

Upajmo torej, da se bo v evropskem parlamentu oblikovala večina zmernih strank, ki bodo Evropi zagotavljale stabilnost. Ni pa izključeno, da bo naslednjih pet let precej bolj burnih od zadnjih – apetiti za preurejanje EU so veliki, na obzorju so nove trgovinske vojne, vprašanje migracij ni dokončno rešeno, skrajneži, ki bi Evropo razbijali bodo močnejši kot kdorkoli, avanturisti, ki bi jo silili preveč tesno skupaj vedno bolj ambiciozni.

"Ne izbirajte strank, izbirajte ljudi, izberite tistega ali tisto na svojem polu, za kogar mislite, da bo najbolje zastopal vaše interese in poglede".

Ni nepomembno, kakšno ekipi ima v tem viharnem morju Slovenija. Ni nepomembno, koga pošljemo v Bruselj, da bo naš poslanec. Naših osem res predstavlja samo dober procent vseh evropskih poslancev, je pa teh osem 100% vseh slovenskih poslancev. In, čez palec, vsaj tretjina sil, ki jih ima Slovenija v Bruslju.

Mehanizem preferenčnih glasov daje na evropskih volitvah volivcu odločilen vpliv. Poslanci v evropskem parlamentu so zelo samostojni. Zato ne izbirajte strank, izbirajte ljudi, izberite tistega ali tisto na svojem polu, za kogar mislite, da bo najbolje zastopal vaše interese in poglede. Ki je v Sloveniji s srcem in razumom. In s starši, ki bodo nekoč potrebovali zdravnika in z otroki, ki upajo na dobro šolo in plačano službo. Ko se izbira osem ljudi in bosta največ dva iz iste stranke, to ni strankarska tekma.

Predvsem pa: pojdite na volitve. Če tiha večina ne bo izbrala zmernih in konstruktivnih, bo jezna manjšina na levi in desni izbrala skrajneže. In ne bo reda in miru. Da bi lahko delali. Da bi nam šlo malo boljše.

14. maj 2019

Volitve za demokracijo!

Dr. Žiga Turk je redni profesor na Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo Univerze v Ljubljani, prodekan za področje kakovosti in razvoja ter vodja programske skupine eGradbeništvo. Je univerzitetni diplomirani inženir gradbeništva, magister računalništva in informatike ter doktor tehniških znanosti. Vse naslove je dobil na Univerzi v Ljubljani. Poleg akademskih ima nekaj političnih izkušenj. Dvakrat je bil minister v Vladi Republike Slovenije. Starejše generacije računalničarjev ga poznajo kot enega od ustanoviteljev revije Moj mikro. V prostem času na internetu rad komentira politično dogajanje v Sloveniji in svetu.

Kakšna je vaša prva misel ob besedi Evropa oziroma Evropska unija?

Evropska unija je prostor reda, miru in varnosti. Je inštitucija, organizacija, katere smisel je v negovanju in razvoju evropske kulture. To je tiste kulture, ki je v zadnjih 2000 letih našla globalno najuspešnejši recept za napredek. Sloveniji nudi urejeno okolje za razvoj, podjetnikom dostop do trga s pol milijarde potrošnikov, mladim odpira kontinent priložnosti. Kako to izkoriščamo, pa je notranjepolitični problem

Katerim področjem boste kot evropski poslanec namenili največ pozornosti in zakaj?

Moje prioritete so: (1) trdne meje in večja varnost, (2) živahnejša in večja globalna konkurenčnost gospodarstva, (3) večja geopolitična vloga Evrope in (4) nenazadnje, negovanje in razvoj evropske kulture v najširšem smislu. Če bi bil izvoljen, bi se največ ukvarjal z 2., v prostem času pa s 4. prioriteto.

Kako Evropsko unijo bolj približati vsem njenim državljanom?

Unija bo državljanom bližja, če bo, paradoksalno, bolj oddaljena in bolj nevidna. Če se bo dosledno držala načela subsidiarnosti in bo prepustila odločanje nivojem, ki so čim bliže ljudem. Torej vasem, občinam, mestom, regijam in državam članicam. In Unija bo blizu ljudem, čeprav te bližine morda ne bodo opazili, v vlogi nočnega čuvaja, ki skrbi, da pogodbe držijo, da pošteno trgujemo in ki skrbi za evropske interese po svetu, ki postavlja standarde varne hrane ter varnih izdelkov in podobno.

Kako mlade in izobražene ljudi privabiti nazaj v Slovenijo, da bodo s svojim znanjem in izkušnjami obogatili tukajšnji prostor?

Migracije znotraj EU so velikanski problem. Države članice se začenjajo deliti na tiste, ki so vir in na tiste, ki so cilj sposobnih in ambicioznih ljudi. To predstavlja dolgoročno največjo nevarnost za Slovenijo. Preprosto moramo kot država postati bolj zanimivi za sposobne ljudi. Preveč stvari je v Sloveniji preveč kompliciranih in reguliranih. Preveč je vse zaprto, sisteme obvladujejo omrežja starih in mladih prijateljev. Preveč kaznujemo pridne.

"Rešitve je treba najti brez razpihovanja mržnje med ljudmi, brez zastrupljanja družbe z demagogijo".


Kakšen je vaš odgovor na naraščajoč pojav evroskepticizma, populizma in radikalnih političnih stališč?

Te volitve bodo volitve za obstanek demokracije. Ampak vse kaže, da bo Evropo v prihodnjih letih vodila koalicija krščanskih in socialnih demokratov. Močnejši kot bomo krščanski demokrati, bolj bomo lahko uveljavljali naš program. Ta glede varnosti meja in vplivnosti držav članic napram Uniji vidi podobne probleme kot skrajna desnica, vendar rešitve išče brez razpihovanja mržnje med ljudmi, brez zastrupljanja družbe z demagogijo. To preprosto ne bi bilo krščansko.

Če preskočimo znano vprašanje, kaj lahko Evropska unija naredi za Slovenijo, se zastavlja vprašanje, kaj lahko Slovenija naredi za Evropsko unijo?

Slovenija je država, ki razume vzhod in zahod, sever in jug Evrope. Smo sredi tega, geografsko, miselno in politično. Lahko bi bolj ambiciozno igrali to vlogo.

"Da bi doživela jutri, mora Unija preživeti danes. In to ni samoumevno".


Kakšna je vaša vizija Evropske unije v prihodnosti in katerim izzivom bi po vašem mnenju Evropa morala dati več pozornosti?

Gre za to, da znotraj obstoječih pogodb EU deluje učinkovitejše in bolj enotno na področjih, ki so za Unijo bistvena. Katera so to, sem naštel zgoraj. O reformah in renesansah naj sanjajo intelektualci, politika pa mora poskrbeti za učinkovitost danes. Namreč, da bi doživela jutri, mora Unija preživeti danes. In to ni samoumevno.

Najprej objavljeno v glasilu Nove Slovenije.


02. maj 2019

Svoboda in anarhija

Tole je šesto nadaljevanje polemike z Markom Crnkovičem.

Pred meseci sem bil napisal, da ljudje nimajo pravice do resnice, ampak samo do iskanja resnice. Nedavno so desničarski populisti iskanje resnice zapletli s propagiranjem teorij zarote o požigu Notre Dame. In (1) me je Crnkovič priključil tisti združbi, češ da trdim, da laž in propaganda ne obstajata. Odgovoril sem mu (2), da je to laž in da avtoritarno napada osnovne postulate svobode govora. Pa se je izgovarjal (3), da mora družbo nekaj držati nazaj. In sem mu odgovoril (4), da se stvari ne da večno držati nazaj in da svobodne družbe pot naprej hitreje najdejo kot nesvobodne. Pa ni odnehal (5), ampak se je postavil na stran, ki bojda zagovarja pozitivnejše vrednote od svobode. Tule na kratko o tem, da je prav v tem problem.

Zapičiti se moram v tole:
"Svoboda ima 500 odtenkov. Popolna svoboda je kaos, anarhija, asociala in razvrat, razpad sistema. Na drugi strani pa vsak individualni ali kolektivni dogovor — tout contrat social — to absolutno svobodo že zmanjšuje, omejuje".
in tole:
"Raje pomagam tisti [nevidni roki, op. ŽT] roki, ki [po] dosedanjih človeških izkušnjah dela v smer pozitivnejših vrednot. Za malo manj svobode — da bi je na koncu imeli vsi vsaj malo več".
Točka nestrinjanja je v tem, da jaz ne verjamem, da če bi ljudem pustili vso svobodo, da bi nastala "kaos, anarhija in razvrat". In da je zato nujno, da taki kot Crnkovič človeštvu pomagajo v "smer pozitivnejših vrednot".

Manjši problem je naslednji: od kod pa ravno crnkoviči vedo, katere vrednote so ta najbolj pozitivnejše. Po dosedanjih človeških izkušnjah? Katerih? So Stalin, Hitler in Tito ljudem pustili preveč svobode? Moje prepričanje je, da vsi ljudje boljše vedo, katere vrednote so najbolj pozitivnejše, kot par ljudi, ki jih zapreš v vagon in pelješ iz Švice na Finsko, ducat iz Bunkerja za hotelom Adlon ali dva ducata tistih iz Čebin.

Nevidna roka potrebuje vse ljudi. Vsi ljudje skupaj bolje vejo, katere vrednote so najboljše, kot peščica. Še posebej, če je peščica preveč čitala kakšne teoretične domisleke, kako naj bi družba funkcionirala.

Iz tega sledi ključna napaka v Crnkovičevem sklepanju. Namreč, da če ljudem pustimo svobodo, bo nastala anarhija. Ni res! Se pa to ujema s tistim nezaupanjem v ljudi, za katerega sem levičarje obtožil že v drugem nadaljevanju te polemike. Hayek je v zgodovini človeštva našel dokaz, da svobodni ljudje spontano ustvarijo red. Eni takega, drugi drugačnega, kakšni tudi nobenega. Evolucija potem nagradi tiste, ki so naredili najboljšega. Takega, v katerem preživi največ otrok. Del zmagovitega zahodnega reda je tudi svoboda govora. Bo zmagovit tudi na dolgi rok? Ne vem. Trdim pa, da ne bo svoboda govora tisto, kar nas bo pokopalo. 

In naj zaključim. Delček ustvarjanja spontanega ustvarjanja reda so tudi polemike, kot je bila tale. Jordan Peterson bi rekel, da gre za iskanje pravega razmerja med redom in med kaosom. Fašisti bi imeli red, anarhisti kaos, junaki, tako Peterson, se gibljejo na meji enega in drugega.

Če jim fašisti ne dajo svobode, če si svobode ne vzamejo, ne morejo nič. Ostajajo ujetniki obstoječega reda.

28. april 2019

Nevidna roka hudobije

Trdorokce moramo držati nazaj. Sicer bodo zaradi preveč moči, ki si jo bodo nagrabili, povsem pobezljali. Kot so bili v 20. stoletju.

Pred meseci sem bil napisal, da ljudje nimajo pravice do resnice, ampak samo do iskanja resnice. Nedavno so populisti iskanje resnice zapletli s propagiranjem teorij zarote o požigu Notre Dame. In me je Crnkovič priključil tisti združbi, češ da trdim, da laž in propaganda ne obstajata. Seveda sem mu odgovoril, da je to laž in da avtoritarno napada osnovne postulate svobode govora. Pa se je izgovarjal, da mora družbo nekaj držati nazaj. Tule pojasnjujem kaj. In kaj jo rine naprej.

Ampak najprej o osebnih bolečinah

Nikjer nisem napisal, da je Marko Crnkovič nesramen ali neumen. Zelo pazim, da ne postavljam psiholoških ali psihiatričnih diagnoz. Nikoli ne napišem, da je nekdo idiot, kvečjemu, da je nekaj napisanega idiotsko. Kar dopušča možnost, da kaj drugega od istega avtorja ni idiotsko. Da se avtor morda samo moti. Kot se je zgodilo Picassu, ko so eno od njegovih slik podtaknili psihiatru, ko je ocenjeval napredek pacientov umobolnice. Pri Picassovi je menda vzkliknil, »simulant!«

Skratka Crnkovič ni nesramnež ali bedak. Tudi trdorokec v podnaslovu je zgolj za potrebe parafraze njegovega naslova o meni. So pa predlogi in ideje, ki jih ima, take, ki bi jih z veseljem pograbila oblast, ki si želi s trdo roko narediti na internetu red. Ki vpijejo, naredite mi to internetno deželo spet kulturno. Skratka, ko mi očita, da »opravičujem in normaliziram« demagoške in populistične izpade, mu lahko vrnem, da on pa »opravičuje in normalizira« cenzuro ter vmešavanje oblasti v medije, tviter in facebook.

Ampak, če pristanemo na tako logiko, ne moremo imeti normalne razprave o ničemer, ker če eno vodi k drugemu in drugo k tretjemu in tretje v Batacalan ali Christchurch, potem ubijemo vso debato. In ja, tretje lahko vodi tudi v veliki kitajski požarni zid ali v saudijsko bičanje tviterašev.

No, in zato je svoboda govora postavljena tako, da je dejansko prepovedano samo tisto, kar res, neposredno in onkraj razumnega dvoma vodi, v nasilje. Pri čemer te tri atribute določajo judikati ESČP. Niso tako svobodomiselni kot ameriški Supreme Court. Morda smo pa zato v Evropi imeli komunizem in nacionalsocializem. Ali pa je ESČP za manj svobode prav zato. Kura in jajce? Druga debata je to.

"Vse je odvisno od tega, kdo bo spletno policijo nadzoroval. Saj Socialdemokrati morda ne mislijo, da bodo večno na oblasti".

Kaj me jezi in kaj ne

Mene ne jezi, če mi pišejo, kaj in kakšen da sem – lahkomiseln, naiven, osladen, vseglihar, prisklednik ipd. Motiti se je človeško. V politiki človek dobi debelo kožo. Če ni goreč član enega tabora še posebej, ker potem kasira z leve in desne. Ujezi me samo ena stvar – če mi ljudje pripišejo besede ali misli, ki niso moje. Če polemizirajo z nečem, kar niti ne mislim, niti nisem napisal. Če argumente zasnujejo na polresnicah, polovicah stavkov ali če se potrudijo, da razumejo narobe. Skratka, če lažejo.

Zato so me v zadnjih dneh ujezili voditelj majhne televizije, dva kolumnista menda desničarske revije in urednik levičarskega portala. To se je Marku Crnkoviču primerilo v tekstu, ki je sprožil to polemiko.

Zato razumem Marka Crnkoviča, da bi laganje prepovedal. Jaz tudi raje ne bi bral, kar pišejo nekateri radi-bi-bili mnenjski voditelji na levi in na desni. Ampak ESČP je večkrat povedalo, da so v demokratični družbi potrebne tudi izjave, ki žalijo in šokirajo. In treba se bo navaditi, da se v dobi interneta tega sliši več. Kvantanje pač ne ostane za gostilniškim šankom, ampak je obešeno nekam na internet.

Bi Crnkoviča spletna policija prijela prej kot mene? Človeka, ki je pisal o rekomunizaciji republike morda. Ampak včasih imam občutek, da se je po tem zgodila rekomunizacija Crnkoviča. Torej je vse odvisno od tega, kdo bo spletno policijo nadzoroval. Ta premislek bi lahko opravili tudi Socialdemokrati. Saj menda ne mislijo, da bodo večno na oblasti.

Nevidna roka hudobije

Svobode ne zagovarjam zato, ker bi bile stvarni na svetu v redu. Ampak zato, ker niso. Crnkovič bi zato omejeval svobodo.

"Zahodnjaška svobodna družba, za katero je značilna svoboda posameznika, pluralna demokracija in vladavina prava, je mogoča samo, dokler se čutijo korenine v substratu krščanstva".

Ne obstaja samo nevidna roka pameti, obstaja tudi nevidna roka hudobije. Človeštvo si je izmišljalo vse mogoče, da bi pamet in dobrota imeli prednost pred hudobijo. In mu je do zdaj kar uspevalo. Nekdo je rekel, da je zahodnjaška svobodna družba, za katero je značilna svoboda posameznika, pluralna demokracija in vladavina prava, mogoča samo, dokler se čutijo korenine v substratu krščanstva. Dokler obstaja inštanca zunaj nje, ki ima končno besedo o tem, kaj je prav in narobe – Boga. Preprosto povedano - da demokracija deluje, dokler je to oblast za bogaboječe ljudi.

Za ateiste se da zadeve pojasniti tudi brez boga. V družbi je vedno nekoliko večjo vlogo imela elita – in če je bila to dobra elita, je šlo vsem dobro. Demokracija s klasičnimi mediji je delovala, ker je egalitarnost političnega vpliva po načelu en človek en glas k pameti spravila intelektualna elita, ki je edina imela dostop do medijev. Časopisni stolpci, knjižne police in televizijske sekunde so bile na razpolago tej eliti. Na to, kaj je šlo ljudem po glavi, je vplivala ta elita. Zdaj tega ni več. Niti ni elit v plemstvu, duhovniška elita nima besede, politike izbirajo vsi ljudje, ki berejo, kar so napisali vsi ljudje. Ne velja samo en človek en glas, velja tudi en človek en Facebook račun. Oz. medij. Tudi taki, za katere Crnkovič pravi, da subinteligentni.

"Za to, da najdemo sistem, ki bo nasledil demokracijo, potrebujemo svobodo".

Ampak poti nazaj ni. Kitajska, Iran, Rusija, Turčija, Severna Koreja so problem rešile začasno. Na Zahodu probleme zadnjih 2000 let rešujemo s pomočjo svobode. Svobode posameznika, da poskusi. Svoboda skupnosti, da med seboj tekmujejo. Na različne načine. In potem nekomu uspe. Zato, da najdemo novo obliko vladanja, sistem, ki bo nasledil demokracijo, potrebujemo svobodo.

Kolateralna škoda te svobode so spletni razgrajači, demagogi in populisti. Škoda je za zdaj pretežno psihična. Korist razvedrilna. Morda pa trg za lažne politične novice in laži o politikih obstaja zato, ker ni posledic. Ker še vedno na koncu odrasli vzamejo stvari v roke. In bodo – npr. – poskrbeli, da Angležev brexit ne bo preveč udaril po žepu. Trga za laži o vremenu ni, ker vam nihče ne bo prinesel dežnika, če ste verjeli, da bo sončno. Trga za laži o zastojih v prometu tudi ni, ker bi bili ljudje takoj kaznovani za slabo informiranost.

V politiki volivec nima kože v igri. Skin in the game. To mu moramo vrniti demokrati. Sicer mu bodo vrnili skrajneži. In bo kruto. Ne bo se končalo pri koži.

Skratka

Skratka, tudi jaz nimam ideje, kako to rešiti, imam pa idejo, kako do rešitve. Avtoritarno betoniranje obstoječega stanja in potiskanje vode po klancu navzgor, to ni. Bistveno pa je: osebna svoboda ustvarja pogoje, da nekdo najde delček rešitve. Svobodna družba omogoča, da se drobci posamičnih rešitev zložijo skupaj. Nesvoboda pa daje nekomu avtoriteto, da vsili rešitev, ki to ni.

26. april 2019

Kampanja se začenja


Evropa ni nutella

Nekaj mojih prednikov izvira iz Notranjske. Bili so trgovci z lesom. Nek prastric je med vojnama les prodajal Angležem. Prvič je bilo vse v redu, drugič, tudi. Tretja kupčija je bila nekajkrat večja od prvih dveh skupaj. Les je bil dobavljen, plačali pa niso. Ni se imel kam pritožiti. Posel ga je uničil. Podjetje je šlo v bankrot. Delavci na cesto. Veljal je zakon močnejšega. Angleški kupci so bili močnejši.

Obljube, obljube

Časi pred volitvami so časi obljub. Nekatere obljube so visokoleteče. Obljubljajo ne več ne manj kot renesanso Evrope. Druge so malo bolj praktične, obljubljajo »socialno pravično« Evropo. Tretje so povsem praktične. Obljubljajo nove pločnike in javno razsvetljavo do naslednje vasi iz evropskih sredstev. Četrte prikazujejo evropski proračun kot seštevek milijonov, ki jih ja ta ali oni evropski poslanec »zrihtal«.

Prav je, da imamo ljudje do Unije pričakovanja. Potrebno pa je paziti, kaj si želimo. Za asfaltiranje pločnikov in javno razsvetljavo so bolj kot Bruselj poklicani lokalni župani. Za štipendije mladim morajo poskrbeti domača podjetja, lokalne skupnosti, ki se zavedajo primanjkljaja teh ali onih poklicev v svojem kraju. Za urejeno krajino, obdelovanje zemlje, za gozdove znamo menda sami bolje skrbeti kot uradništvo iz Bruslja.

Bruselj kot storitev

Kaj sploh ostane? Po mojem mnenju je eden glavnih servisov, ki jih Bruselj nudi državam članicam, podjetjem in posameznikom ta, da ustvarja in vzdržuje red. Red ni nekaj, kar bi si bilo mogoče namazati na kruh, kar se da prijeti ali kar se da nakazati na bančni račun. Red je v zraku. Reda se zavemo šele, ko ga ni. In v Evropi je red. V glavnem.

Red so pravila, ki omogočajo sožitje in sodelovanje. Red je tisto, kar potrebuje vsak gospodar, da se mu splača pametno gospodariti, red je tisto, na kar se zanaša vsak zatirani posameznik, ki ga tlačijo krivice. Bruselj je generator reda navznoter in navzven. Navzven se ta red kaže v tem, da so evropska pravila zgled za druge države, da evropski red, evropski standardi postajajo globalni standardi. To je prednost za evropsko industrijo, ki je te standarde pomagala postaviti. In seveda za ljudi, ki tu, v Evropi delajo.

"eden glavnih servisov, ki jih Bruselj nudi državam članicam, podjetjem in posameznikom je ta, da ustvarja in vzdržuje red".


Navznoter so vzpostavljena pravila skupnega trga, ki so napisana tako, da bi na tem trgu zmagovali dobri in ne zviti. Navznoter je Unija zadnja inštanca za varovanje človekovih pravic. Navznoter Bruselj skrbi, da Unija ostane Unija demokracij, kjer se spoštujejo človekove pravice. Navznoter Unija skrbi za varovanje vrednot, ki izhajajo iz judovsko-krščanske tradicije ter bogate evropske kulture. Na meji med navznoter in navzven mora Bruselj skrbeti za to, kdo v Unijo lahko vstopa in kako. Na področju obvladovanja migracij ima še nekaj dela.

Zaradi reda je življenje nas Evropejcev lažje. Svobodno potujemo, izbiramo kraj dela in študija. Podjetjem je na voljo trg s pol milijarde kupcev. Plačo delavci v teh podjetjih zaslužijo z delom za pol milijarde strank. Na trgu je red. Goljufi ne preživijo dolgo.

Skratka

Glavna naloga Bruslja je, da red vzdržuje. Da je bolj redoljuben od Ljubljane. Da napiše pravila, če so res potrebna, in da si ne izmišlja novih pravil samo zato, da ne bi izgledalo, da ničesar ne počnejo. In da skrbi, da podjetja igrajo po pravilih. Zato gre dobrim dobro. Slovenci znamo biti dobri. Evropa nam daje igrišče, da svojo kvaliteto dokazujemo. Največ kar lahko od nje zahtevamo je, da je čuvaj, čim bolj neviden, ki skrbi, da lahko sodelujemo.

Da Angleži plačajo naše žulje.

Najprej objavljeno na portalu Vipavska.info.

24. april 2019

Pravica do resnice

Ena od resnic, ki jih imamo pravico iskati, je tudi ta, kaj je kdo rekel in kaj iz tega sledi. Crnkovičevo sprenevedanje je za javno debato dejansko bolj nevarno kot teorije zarote. Ker uničuje poti iskanja resnice.

Problem da je tale moja izjava iz kolumne:
»Ljudje imajo pravico razširjati in sprejemati informacije, ne glede na to, ali so resnične. […] Državljani nimajo pravice do resnice, ampak pravico do iskanja resnice.«
In iz tega Crnkovič izpelje, da "Turkova teorija iskanja resnice legitimira Hitlerjevo in/ali Goebbelsovo maksimo oz. propagandno tehniko »velike laži«."

Kapitalna nesramnost in neumnost

Nesramnost, ker gre za argumentacijo ad-Hitlerum, češ, ti si vegan, Hitler je bil vegan, ti si Hitler. Neumnost, ker nobena teorija o iskanju resnice ni bila postavljena. Predstavljena je bila samo ureditev svobode govora. Konvencije o človekovih pravicah "resnici" ne dajejo prednosti pred "lažjo". Ljudem zagotavljajo, da jih država ne sme ovirati, ne ko bodo sprejemali, ne ko bodo širili informacije.

Konvencije o človekovih pravicah "resnici" ne dajejo prednosti pred "lažjo".


Zapisana je pasivna pravica - zagotovljena je svoboda od vmešavanja države v kroženje informacij. Ni zapisana aktivna pravica, da naj bi država zagotavljala resnico, niti, da naj bi zagotavljala neresnico, niti, da naj bi zagotavljala informacije. Iz tega sledi, da je ljudem zagotovljena pravica, da bodo neovirano lahko iskali resnico, ni pa jim zagotovljena pravica, da jo bodo tudi našli ali da jim jo mora kdo prinesti na krožniku.

Zadeva je urejena podobno kot sreča. Država ljudi ne sme ovirati pri tem, ko iščejo srečo, ni pa njena dolžnost, da ljudi osrečuje. To je vedel celo Kardelj, ko je obupal, da bo samoupravni socializem ljudi osrečil. Rekel je, da sreče človeku ne more dati država, ampak jo mora najti sami.

Isto velja za resnico. Država resnice nima v posesti. Država ni arbiter med resnico in lažjo. Hvala Bogu!

Brez zaupanja v ljudi

S pravico do resnice bi Crnkovič, kot jim pravi, "subinteligentnim", torej tistim, ki ne "premorejo neko minimalno, če že ne solidno mero logične in socialne inteligence" zagotavljal resnico. V tej ideji se skriva temeljna razlika med avtoritarci in demokrati, ki se vleče že od Platonove ideje o vladarju filozofu. Avtoritarci ne verjamejo v sposobnost ljudi in bi jim vse organizirali od države. Demokrati imamo v ljudi zaupanje.

Subinteligentnim revčkom bi država pomagala do resnice


Crnkovič misli, da mora ljudem nekdo razlagati, kaj verjeti, saj sami, "subinteligentni revčki" kot jim pravi, tega niso sposobni. V podtonu je ideja, da naj bi bili to ljudje kot Crnkovič in ne kak posebnež z interneta ali celo "imperialni mediji" SDSa.

Bogami, ne vem, če bi bili kaj na boljšem. Sicer se strinjam, da je v obtoku veliko norih idej. Trdim le, da je manjša škoda od tega, da neki posamezniki blebetajo, kot od tega, da državni aparat z vso svojo avtoriteto to preprečuje ali celo servira edino pravo resnico. Ameriški državni aparat je bolj nevaren od makedonskih najstnikov, ki si izmišljajo lažne novice.

Laž o laži

Podtikanje oz. preskok logike oz. non sequitur doseže vrhunec tule:
Po Turkovi teoriji laž in propaganda sploh ne obstajata. Ker lahko vsako, še tako noro, nemogočo misel ali trditev kvalificiraš kot informacijo, ki lahko nekomu pride prav v iskanju resnice.
No, to je laž. Velika, debela in umazana. Sem dovolj ljudsko dal vedeti, da laž obstaja? Dejansko pa je tako: informacija je lahko resnična ali pa ne. Neresnična informacija, ki je nalašč neresnična, je laž. Kroženja informacij, resničnih ali neresničnih, država ne sme ovirati. Tudi laži ne, samo zato, ker je laž. To lahko vzamete tudi kot dosežek ločitve cerkve od države, kjer moralne zapovedi krščanstva ("ne laži") niso postale civilni zakon.

Demokratične svobodne družbe svobodo postavljajo nad resnico. V avtokracijah in teokracijah pa je ravno obratno.


Je potem, kot je zgrožen Crnkovič, "dovoljeno res vse" ? V bistvu je. Dovoljeno je skoraj vse. Prepovedano je nekaj zadev, ki vodijo h kaznivim dejanjem, so grožnja za red in mir, ipd. Ampak resničnost ni kriterij.

Izdaja državnih skrivnosti je v opreki s svobodo govora, ampak ne zato, ker bi bile neresnične. Napad na čast in dobro ime je marsikje kaznivo, ampak ni bistveno, ali je izdana umazana podrobnost iz zasebnega življenja resnična ali ne. Objava osebnih podatkov je prepovedana, pa ne zato, ker ne bi bili resnični. Podpihovanje nasilja je prepovedano, pa tudi če se ga motivira z resničnimi podatki. Širiti novice, ki bi sprožile nevarno paniko, pa tudi če so resnične, ni dovoljeno.

Demokratične svobodne družbe svobodo postavljajo nad resnico. V avtokracijah in teokracijah pa je ravno obratno.

Sklepno

Zdaj, ko smo povedali kakšne obveznosti ima država glede resnice, vseeno povejmo, kakšne imamo mi. Za verne je tu že citirana 8. božja zapoved, "ne laži" oz. "ne pričaj po krivem proti svojemu bližnjemu". Za neverne je tu Peterson, ki pravi "govori resnico ali vsaj ne laži".

Kar daleč smo prišli s tem in še posebej hitro napredujemo, odkar se oblast ne ukvarja z resnico.

21. april 2019

Žižek : Peterson - Zmaga dialoga

Dogaja se nekaj pozitivnega. Do zdaj je bilo normalno, da človek sredi noči vstane za pomemben športni dogodek, morda za Oskarje. Danes zjutraj kar nekaj ljudi v Evropi ni šlo spat oz. so zelo zgodaj vstali, da bi si ogledali intelektualni »dvoboj stoletja«. Med našim Slavojem Žižkom v levem kotu in Kanadčanom Jordanom Petersonom v desnem.

Nisem bil med njimi, zjutraj sem si ogledal posnetek. Ampak že v tem uvodu sem se postavil na eno stran. Svet je pretežno v redu. Stvari gredo na boljše. Vedno več ljudi ima vedno več hrane, zdravstva, stanovanj, izobraževanja ipd. Po internetu gledajo debate intelektualcev ne pocukranih zahvalnih govorov zvezdic.

Katastrofa ali ne?

To je Petersonovo izhodišče – da je svet kar OK

In mehanizem, ki izkoreninja revščino, je kapitalizem. Oz., kot manj zaboli v ušesu, socialno-tržno gospodarstvo. To je Petersonovo izhodišče – da je svet kar OK, posamezniki da smo tisti, ki trpimo, pa ne iz sistemskih razlogov. Življenje je pač trpljenje. In če bi ljudje tu in tam pospravili sobo, torej spravili v red sebe in svojo okolico, bi bilo težav še manj. Vsak od nas lahko kaj naredi za boljši svet.

Na drugi strani Žižek izhaja iz predpostavke, da drsimo proti apokalipsi, luč na koncu tunela je morda vlak, ki prihaja nasproti. Pred katastrofo se lahko rešimo samo tako, da nekdo vzame vajeti v roke in mobilizira ljudi. Jih mobilizira okrog neke zgodbe. Zaradi zgodb bi ljudje odpovedali svojim vrednotam, svobodi in se podredili skupnosti. Za višje dobro. Take zgodbe - pa naj bodo Hitlerjeve o Judih ali desničarske o migrantih - po Žižkovo niso to, za kar se predstavljajo, ampak so simptomi globlje krize kapitalizma, ki da ima patološko potrebo, da si mora take krize kar naprej izmišljati. 

Da so ene zgodbe "res", druge pa samo "patološka potreba kapitalizma po krizah", ne pije vode. 


Ampak! Prav taka zgodba bi bil lahko tudi marksizem (ki ga Žižek ne prodaja več) ali pa podnebne spremembe (ki Žižek jih prodaja). Skratka, da so ene zgodbe "res", druge pa samo "patološka potreba kapitalizma po krizah", ne pije vode.

Po Petersonovo krize kapitalizma ni. To ni idealen sistem, je pa najboljši od vseh možnih. Neenakost in hierarhije niso lastnost kapitalizma, ampak vseh človeških sistemov od pamtiveka. Neenakosti se pojavljajo v vsakem sistemu. Razlika, da je samo v tem, da kapitalizem poleg neenakosti povzroča še razvoj in ustvarja novo bogastvo, drugi sistemi pa tudi ustvarjajo neenakost in hierarhije – tudi v socializmu je bilo oboje – so pa dosti manj uspešni pri ustvarjanju blagostanja. In, s tem (ne)povezane sreče.

Nesrečno o sreči

Debata, kot je bila zastavljena – Sreča: kapitalizem proti komunizmu – je bila zastavljena nesrečno. In nesrečno je Peterson zastavil svoje uvodno predavanje, kjer je obračunaval s komunističnim manifestom. Tisto je mrtev konj. V ekonomski marksizem ne verjame skoraj nihče več. Inteligenca je zato iz ekonomskega marksizma presedlala na kulturni marksizem. Razvojni dosežki kapitalizma so preprosto preveč bleščeči.

Žižek ni bil tipični marksist, ki ga je Peterson pričakoval


Izgovor, da se je Peterson vrnil k razmeroma berljivemu Marxu, bi bil lahko ta, da so levi misleci 20. stoletja morali ideologijo zapakirati v miselne akrobacije in nerazumljv jezik, da bi nekaj, kar fundamentalno ne deluje, bilo vseeno uporabno za akademske in politične kariere. In Peterson preprosto ni imel volje, da bi se skozi tisto, kar Scruton imenuje mlatenje prazne slame, pregrizel.

Žižek ni bil tipični marksist, ki ga je Peterson pričakoval, ampak to bi Peterson lahko vedel, če bi se pripravil. V uvodu se je Žižek odpovedal številnim dogmam leve misli, ki so v nasprotju z zdravo pametjo in bi bila izguba časa, da jih brani. Podobna taktika torej, kot ko je v 1990ih svetoval takratnemu LDSu, naj se pokesa za poboje in obsodi revolucijo in spravi te stvari z dnevnega reda, ker so nebranljive. Tako na desno je Žižek zavil, da ga je Peterson v nekem trenutku vprašal, zakaj se tak duhovit in karizmatičen človek, ki zna nagovoriti mlade ljudi, predstavlja kot marksist.

Žižek povedal marsikaj, s čemer se lahko strinjamo. Npr. da je za enakost kot enakost priložnost in ne enakost rezultatov; za vlado ljudstva ne diktaturo stroke ali tehnokracije; oboje – družba in posameznik, da je pomembno; da je obkladanje ljudi s fašisti nesmiselno, da Trump ni fašist … Zdaj vemo, zakaj trda levica Žižka ne mara.

Žižka si npr. ne predstavljam kot ideologa slovenske skrajne Levice, in Peterson je veliko preveč razumen, da bi bil ideolog ligaške desnice.


Ena najboljših posledic te debate je, da so desni prisiljeni poslušati nekoga, ki je lev, in da so levi prisiljeni poslušati nekoga, ki je desen. In ugotovili bi, da si nismo tako daleč narazen. Res pa je tudi, da ne Peterson ne Žižek nista skrajneža. Žižka si npr. ne predstavljam kot ideologa slovenske skrajne Levice, in Peterson je veliko preveč razumen, da bi bil ideolog ligaške desnice. Začutiti je bilo, da poleg zahodne politične obstaja tudi neka intelektualno-filozofska sredina, ki lahko skrbi, da center obstane, da tista družbena os, ki nas drži skupaj, ne podleže sredobežnim silam.

Sreča kot milost

Žižek je sicer trmoglavil, da so bili prebivalci ČSSR srečni, Peterson mu je odrecitiral znano korelacijo med srečo in BDP. Sta se pa strinjala, da sreča preskrbljenih ni sreča v hedonističnem smislu. Žižek, da jo je treba najti v tem, da gre človeku "za stvar", npr. za podnebje ali razredni boj ali pravice neke manjšine. Peterson širše, da gre za smisel. In strinjala sta se, da je sreča nekaj, kar je stranski produkt nečesa drugega – da se torej ne smemo boriti za srečo, ampak za smisel (Peterson/Frankl) ali za stvar (Žižek).

Peterson nudi tudi izhod iz pasti konservativcev, ki življenje vidijo kot odgovornost do dolžnosti – ki človeka ujame v svet, kakršen je. Peterson vidi našo odgovornost v tem, da širimo prostor »dobrega« sveta in se ne zapiramo in ne konzerviramo starih meja.

Intelektualni narcisizem inženirjev družbe je nevaren.


Žižek zagovarja več regulacije, češ, kapitalizem se ne bo uredil sam, ne bo rešil problema digitalizacije, transhumanizma, demografije, podnebja ... Petersona pa je strah velikih sistemskih rešitev – kjer lahko pride do velikih sistemskih napak. Inženirjem družbe, tudi Marxu, očita, intelektualni narcisizem – da ne pomislijo na grozljive posledice, če so njihove teorije o družbi napačne. In skoraj vse ideje (o družbi), da so napačne. Prav je tisto, kar je oblikovala družbena evolucija, saj je preizkušeno in očitno deluje. Če so napačne Petersonove ideje, kako naj si posameznik pomaga, bo v težavah par posameznikov. Če so napačne sistemske ideje, kako urediti svet, bo v težavah pol sveta. Npr. cela Rusija celih 70 let.

Da bi se imela še veliko pogovarjati in povsem primerno današnjemu prazniku kaže diskusija, ki sta jo začela o Kristusovih besedah na križu – »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil.« Je to trenutek, ko je Kristus bil ateist? Ko je bil človek? Ali točka, na kateri krščanstvo kot religija stopi ven iz sebe, naredi distanco sama od sebe – in se tako odpre človeku v premislek, skupaj s svetom, ki sta ga dobila Adam in Eva?

"ne gre za to, kdo bo zmagal, gre za to, da se lahko pogovarjava"


Ko smo bili lani po predavanju s Petersonom na kosilu, smo ga provocirali o duelu z Žižkom. Želeli smo, da bi bilo to v Ljubljani. Nekdo v družbi je omenil, da bi Peterson brez težav zmagal. Ognjevito se je vmešal, češ, sploh ne gre za to, da kdo zmaga, gre za to, da pokaževa, da se lahko pogovarjava.

In to sta sinoči v Torontu pokazala. Če sta se lahko onadva, bi se lahko tudi mi.

Prva verzija objavljena na portalu Domovina 20.4.2019.

Dodatek 1: Posnetek debate



Dodatek 2: Debata o debati

17. april 2019

Simbol česa je požar v Notre Dame?

Foto: Reuters: Benoit Tessier
Ljudje smo po naravi taki, da v dogodkih iščemo smisel, logiko, sporočila. Vsak dogodek je priložnost za interpretacijo. Bolj kot je neverjeten in poseben, večja je potreba. In interpretacije so lahko take ali drugačne. Lahko govorijo o samozavesti, lahko božajo malodušje, lahko kličejo na boj s sovražniki.

Goreča katedrala je bila tak dogodek. Gledali smo tekmovanje med SDS in Ligo, kdo se glasneje postavi za domovino, kdo namigovanje pripelje bliže 11. septembru, kdo prst bolj naravnost usmeri v islamiste. In so licitirali, da katedrala ponazarja »načrtno razgradnjo evropske civilizacije«, da je »simbol zatona evropske civilizacije«, da predstavlja »žrtev napada islamistov … simbolni konec veličastne evropske civilizacije«.

Dogodki nimajo ene pravilne interpretacije. V predvolilnem žaru predstavljajo priložnost diskreditirati vse, ki se odzovejo drugače, ki se dovolj glasno ne pridružijo vitju rok, zgražanju in neracionalni absolutnosti vsake besede in pojma. Ali ki niso del podviga Liga SDS.

Populistična desnica je popadla moj tvit, napisan, ko sem gledal katedralo v plamenih:
#NotreDame: les gori, kamen razpoka. Ideje, zaradi katerih so tam postavili tisti kamen in les, so večne.
Še bolj stekel je bil odziv na umesno pripombo, da je arhitektura za krščanstvo nekaj bistvenega in da je dogodek tragičen. Nek desničarski kolumnist je celo napisal, da je tvit spodaj "brezbožen" in da se "iz dejanja norčuje". Ja, tole, ki sledi, da je norčevanje!
Je tragično. Ampak jutri bom šel v službo mimo treh cerkva, ki se jim ni zgodilo nič. Krščanstvo je globoko, široko in žilavo. Videti v tem požaru neko simboliko, je v bistvu nekrščansko. Se mi zdi.
Skratka, v času tragedije, ki so jo nekateri razumeli kot sliko propadajočega krščanstva in drugi kot priložnost za začetek križarske vojne, sem izrazil nekaj upornosti, samozavesti in poguma. Ker to verjamem. Ker verjamem, da je bil samo požar. Ker verjamem, da krščanstvo ni reklo zadnje besede. Ker vidim, da znanost začenja potrjevati, kar je krščanstvo že ves čas vedelo. In zdelo se mi je potrebno opozoriti, da v požaru ne vidimo stvari, ki to niso. Da ga nujno ne interpretiramo tako, kot citati na začetku. Kar je že viselo v zraku.

Zakaj tako mislim

Ko sem bil majhen so nas obiskali sorodniki iz Amerike. V Slovenijo so pripotovali iz Pariza. In smo jih peljali na Novo Štifto pri Ribnici. Majhna baročna cerkev na vrhu dolenjskega griča, zraven župnišče, okrog urejeni travniki in sadovnjaki. Pred cerkvijo stara in velika lipa s kočo v krošnji. Za otroke od vsega najbolj zanimivo. V notranjosti veliko pozlate sicer pa menda nič posebnega. Sorodniki, ki niso bili iz Bostona ampak iz Montane, so rekli, »lepša kot Notre Dame«. Kar objektivno seveda ne drži. Ampak poanta je drugje.

Za ilustracijo tega, kar se dogaja z evropsko kulturo, ni treba po internetu gledati, kako gori v Parizu.


Krščanstvo ni vera v sveto tele. Nima seznama cerkva, ki bi bile pomembnejše od drugih, kot ima Islam tri mošeje – v Meki, Medini in Jeruzalemu. Krščanstvo ni ena od strani v Tolkienovem Gospodarju prstanov, kjer – če uničiš pravo osebo ali kraj – se vse sesuje. Krščanstvo ni Imperij iz Vojne zvezd, ki ga uničiš z uničenjem ene točke v zvezdi smrti. Krščanstvo je široko in globoko posajeno po Evropi in svetu. Nima samo Notre Dame in Kölnske katedrale in Sagrade Famiglie in Sv. Petra v Rimu. Z vidika tega, kaj v cerkvi prebiva, kaj se tam dogaja, so vse cerkve enake. Vsaka ubožna cerkvica na slovenskem griču je v svojem bistvu enakovredna Notre Dame. Krščanstvo je široko.

In za ilustracijo tega, kar se dogaja z evropsko kulturo, ni treba po internetu gledati, kako gori v Parizu. Zapeljite se popoldne do Sv. Jožefa nad Preserjami. Cerkev je zaprta. Razpadajoča. Okna so zabita. Menda imajo enkrat letno tam še vedno mašo. In ni edina. Ali pa pojdite k nedeljski maši k Sv. Jakobu v Ljubljani. Nazadnje sem bil tam pred leti. Ogromna cerkev, par ženic, ostarel duhovnik, če ima srečo z enim ministrantom. Ali pa pojdite do Svete Ane nad Podpečjo. Če boste ujeli, da fasade kdo ni popackal. Tu imate dejstva umiranja krščanske Evrope – ni treba po internetu v Pariz po simboliko.

Ni naključij?

Primitivna ljudstva so v vsaki stvari videla simbol. Vse je bilo sporočilo. Če je udarila strela v drevo, je bil to simbol. Če je krava povrgla mrtvega telička, je bilo to sporočilo. Sončni mrk je bil sporočilo. In toča. Prerokovali so iz svinjskih jeter in tekočega svinca.

Krščanstvo se je temu pračloveškemu iskanju smisla v naključjih uprlo, ni pa vraževerja povsem izkoreninilo. Zdaj se k nam npr. vrača v obliki vzhodnjaške karme, kjer je vsaka smola posledica karme. Vračamo se v temna obdobja človekove prazgodovine, kjer se je človek zaradi nepoznavanja zakonov narave v iskanju smisla in reda tolažil s pregovorom, da ni naključij. In vračajo se tja tisti, ki iz požara delajo, kar ni.

Krščanski Bog nam ne govori skozi suše, povodnji in sončne mrke.


Znanost nam je med tem odčarala svet. Vemo, da nekaj so naključja in nesreče, drugo naravni pojavi in tretje človeška malomarnost ali zloba. Krščanstvo - s svojim racionalnim stvarnikom in vero v sposobnost razlikovati dobro in slabo - nam je dalo podlago, da zdaj boljše razumemo stvarstvo. Vemo, da sončni mrk ni znamenje. In požar tudi ne.

Krščanski Bog nam ne govori skozi suše, povodnji in sončne mrke. Izmišljanje nekih velikih simboličnih pomenov požara je zato v temelju nekrščansko. Kot je v temelju nekrščansko za slabo letino obtožiti grešne vaščane. Kot jaz razumem stvari, sodba pride na koncu sveta. Tragično je gledati cerkev, ki gori, nekrščanska zloraba te tragike pa je napletati okrog tega neke zgodbe, ki širijo nestrpnost.

Če pa že hočete simboliko

In če že hočete simboliko in sporočilo požara, v cerkvi, med tem, ko so v njej potekala obnovitvena dela: Cerkev (z velikim C) se ne obnavlja z obnavljanjem spomenikov. Les se vname. Kamen od vročine razpoka. Bistvo je drugje.

Cerkev (z velikim C) se ne obnavlja z obnavljanjem spomenikov.


In za ateiste: Evropska kultura se ne obnavlja z obnavljanjem muzejev, ampak tako, da to kulturo živimo in jo bogatimo. Tako, da ustvarjamo in gradimo, ne pa, da rušimo. Da iščemo sodelavce za podvige in ne nasprotnikov. Ljudje hočejo graditi in ustvarjati. Ljudje imajo radi prijatelje. Ljudje imajo raje ljubezen kot sovraštvo.

Zato je le brez panike, vzpon populistov in demagogov je zgolj začasen.

Objavljeno 17.4.2019, posodobljeno 24.4.2019.

12. april 2019

Pri Maji Sunčič je vse narobe

V Reporterju se me vsake toliko loti Maja Sunčič. Kot se loti praktično vsakega na desni. Skladno z maksimo, da je desnica desnici največji sovražnik. Spet nekaj polresnic, za lase privlečenih mnenj in sklepov, ki ne sledijo podatkom. Nazadnje je bilo v šestih odstavkih dvanajst neresnic. Kar utemeljuje tokratni naslov.

Pravi, da sem tristolčkar. Oslarija. Sem ničstolčkar. Sem član SDS, kandidiram na listi Nove Slovenije in se imam za neodvisnega kandidata. To ni tristolčkarstvo, to so transparentna dejstva, ki jih nikoli nisem skrival. Če bi iz SDS pred volitvami izstopil, bi bila Sunčičeva prva, ki bi vreščala, da sem si s tem kupil pozicijo na listi NSi. Pri NSi velja pravilo, da je važno, kaj znaš, ne koga poznaš oz. kakšno izkaznico imaš. Če oni nimajo problema s tem, si ga tudi Maja Sunčič ne rabi delati. In ja, sem neodvisen kandidat. Mislil sem, mislim, in mislil bom s svojo glavo. Mislil sem že drugače kot SDS in mislil sem že drugače kot EPP in mislil sem že drugače kot NSi. In sem to tudi povedal, če se mi je zdelo, da bo kaj pomagalo. Morda to ni najboljša taktika za izvolitev, ampak ne morem si pomagati.

Pravi, da sem prisklednik. Oslarija. Iz druge roke prodaja staro in neresnično zgodbo Mića Mrkaića. Resnica je, da se jaz nikoli nisem silil v takratni Strateški svet za gospodarstvo niti na kakšno drugo funkcijo. Nekateri težko razumejo, da jaz ne rabim politike in se mi politična služba ne zdi nekaj najboljšega, kar se mi lahko zgodi v življenju. Sicer je bilo pa tole tudi obdelano že pred štirimi leti.

"Nekateri težko razumejo, da jaz ne rabim politike in se mi politična služba ne zdi nekaj najboljšega, kar se mi lahko zgodi v življenju".


Pravi, da ne rečem nič čez Kučana. Oslarija. Za vsako besedo v intervjujih stojim - le preberite jih, v Delu, Dnevniku in Družini. Ne verjamem pa v primitivne teorije zarote, češ, Kučan sedi v kavarni Zvezda, kamor mu podaniki hodijo poljubljati prstan. Novi razred je organiziran dosti bolj premeteno, kar je treba pri boju z njim upoštevati. Bajke in povesti o Kučanu kot glavi zmaja, so za tiste, ki rabijo pravljično verzijo resničnosti in upanje v svetega Jurija.

Pravi, da se "osladno zahvaljujem" Urošu Urbasu. Oslarija. To objavljeno in je kratko. Bralec lahko sam preveri stopnjo osladnosti in potem v kontekst postavi tudi druge žaljivke, ki si jih Maja Sunčič v okviru svobode govora privošči.

Pravi, da sem dvoličen. Oslarija. To, da sem poročevalcu New York Timesa povedal, da Orbanovi mediji vendarle prispevajo k pluralizaciji medijske krajine v Sloveniji, ni v nobenem nasprotju z neko drugo izjavo, da je pozitivno, da Reporterja ne financirata ne Orban ne Soros. Reporter pač prispeva k pluralizaciji brez Orbana. Da izjave prilagajam pričakovanjem medija? Ja, se mi prav zdi, da je New York Times iskal stavek, da Orban prispeva k pluralnosti!

"olika zaostane za omiko"


Pravi, da nisem kritičen do oblasti. Oslarija. Sunčičeva ne razlikuje med kritičnostjo in žaljivostjo. Do Šarca in še koga seveda sem kritičen, nisem pa žaljiv. Vsaj trudim se. Ker je tako prav. Sunčičeva je v svojem pisanju do mene žaljiva, kritična pa v bistvu ni. Žaljivke trosi brez argumentov in mimo logike.

Pravi, da pri uredniku lobiram proti Maji Sunčič. Oslarija. Takole jaz "lobiram proti" Maji Sunčič:
Spoštovano uredništvo Reporterja, menda na vas pritiskajo, pa ne murglje, da se znebite Maje Sunčič. Pri pisanju jo praviloma zanese ad-hominem, olika v senci jeze zaostane za omiko, ampak vendarle kolumnistka predstavlja dragocen ventil za vse tiste, ki so nekje globoko v sebi izgubili upanje, da desnica še kdaj pride na oblast, pa najdejo uteho vsaj v tem, da nekdo dovolj glasno treska po mizi. [...] Sam se nikakor ne strinjam z načinom pisanja, kjer pri obračunavanju z npr. Peterletom, Ruplom in Jambrekom pomanjkanje argumentov nadomestijo z zmerjanjem, a vseeno raje vidim, da se gospa Sunčič tedensko spotika ob moje tako imenovano vsegliharstvo, kot da bi se desnica odpovedala svobodi govora in transparentnosti stališč njenih mnenjskih voditeljev.

"desnica je desnici največji sovražnik"

Pravi, da se v resnici ne zavzemam za svobodo govora. Oslarija v stilu Svetlane Slapšak. Da si včasih zaželim, da pod mojimi teksti ne bi bilo komentarjev vseh mogočih primitivcev, nima nič s svobodo govora. Ti ljudje lahko svoje mnenje povedo kjerkoli. Nič jim ne daje pravice, da bruhajo prav pod mojim člankom in da jim jaz s svojim pisanjem ustvarjam priložnost za sproščanje kompleksov. Izmišljuje si, da jo primerjam z Goebbelsom: tule je corpus delicti, preberite sami

Svoboda govora ne pomeni, da mora vsak urednik karkoli objaviti komurkoli. Objavijo pač, kar izberejo in to bi lahko veljalo tudi za komentarje na spletu.

01. april 2019

Siol nič več

Morda ste opazili, da marca na Siolu nisem objavil nobene kolumne. Po dobrih štirih letih in skoraj sto kolumnah moram nehati. Kandidiral bom na volitvah v Evropski parlament in politika portala je, da pisci ne smejo biti politično aktivni. Povsem razumem, da je tako pravilo nastalo in da portal noče v boljši položaj postavljati enih kandidatov pred drugimi.

Vsem urednikom in sodelavcem portala se zahvaljujem za podporo in zelo korekten odnos, še posebej pa Urošu Urbasu, ki me je na Siol pripeljal. Z velikim veseljem sem pisal za ta portal in to predvsem zato, ker mi je dal priložnost stika z bralci zunaj desnega mehurčka.

***

In vendar mi moja polemična žilica ne da miru, da ne povem, da se mi pravilo - ki ga, še enkrat povem, spoštujem in nikomur ničesar ne zamerim - ne zdi smiselno. Marcon vodi en cel politični blok, ki se bo potegoval za mesta v Evropskem parlamentu, običajno ne piše kolumen, pa mu kolumno pred volitvami objavijo vsi večji evropski časopisi. AKK vodi nemško CDU in ji pred volitvami objavijo komentar v osrednjem nemškem dnevniki Die Welt.

Pa pustimo voditelje. Evropski poslanci delajo, odkar so kandidati, isto kot prej, imajo enak dostop do medijev kot prej. Člani in vodje slovenskega parlamenta ravno tako. Skratka, če si politik, imaš kamere in mikrofone, kot do zdaj, če pa nisi, si publicist, in bi vstopil v politiko, ti pa priložnost, da objavljaš, vzamejo.

Mar ne bi bilo prav zdaj še bolj potrebno, da bi ljudje vedeli, kaj kandidat misli? Ali pa bomo ljudi prepričevali v kratkih soočenjih, kjer bomo po možnosti odgovarjali z da ali ne.

No, ampak saj so še drugi kanali.

Čas-opis ima tudi Rad-IO

Tale blog se je začel z naslovom Turkov čas-opis. No, zdaj sem naredil še radio. Ker poslušati se da tudi v avtu, na avtobusu, vlaku. Ker govorim hitreje, kot pišem. Nevarno je, da včasih govorim hitreje, kot mislim.

Zadeva teče na platformi Anchor. Podcast ima naslov Rad-IO. Dostopna je tudi na vseh glavnih imenikih podcastov:


Za okus ena oddaja:



Kot rečeno, vse oddaje so tule.