17. januar 2011

Četrta veja od sonca

Ko je treba poskrbeti za svoj status v medijskem zakonu, ali pa obraniti idejo, da se za novice pač plača, novinarji hitro napišejo kaj v smislu, da so temeljni ali pa vsaj vogelni kamen vsake družbe:
Družba lahko preživi brez medijev, kot jih danes poznamo, nikakor pa ne more preživeti brez novinarstva, ki zna dobro nadzorovati državo in gospodarstvo ter artikulirati javni dialog.
To je morda celo res.

Ampak, če je to res, potem drži tudi obratno: če je družba na robu preživetja, če doživlja brodolom, če gre skoraj vse narobe, če je v krizi ali "v zastoju", potem nosi del odgovornosti tudi novinarstvo. Predsednik Tuerk bi rekel, da je ta odgovornost v tem, da sporoča premalo dobrih novic. Slabih 600 novinarjev mu verjetno pritrjuje.

Državljan Turk pa ponuja v premislek teorijo, da je novinarstvo soodgovorno, da smo, kjer smo; da smo verjeli predvolilnim obljubam in nasmeškom, da smo verjeli v složnost glavnih protagonistov, da smo verjeli njihovim volilnim geslom, da smo izvolili tako oblast, da smo se pustili prepričati v nacionalni interes, da imamo tak javni dialog in take nacionalne šampione in tako politiko, kot jo imamo.

"Četrta veja oblasti" se izgovarja, da je odgovorna svojim bralcem. Teh je sicer vse manj, ampak so pa. To lahko ubije vsako debato o resetiranju znotraj novinarskega ceha. Da bralci so tudi zaradi osmrtnic in TV sporeda, je podrobnost. Da jih ni manj samo zaradi interneta tudi.

Oblast prinaša odgovornost. Četrti veji tudi.

10. januar 2011

Na debelo!

"Pravzaprav ni treba biti atomski fizik, da pride človek do spoznanja, da je tukajšnja barabija v resnici del sistema". Tako sem v soboto prebral najavo Vojnovićevega komentarja v Dnevniku. Ta me je potem malce razočaral, saj piše, kot je bilo tudi res najavljeno, o barabijah na drobno.

Te so res del sistema, pa ne samo pri garancijah. Vsaj od Martina Krpana naprej so drobne lumparije del preživetvenega modela povprečnega Slovenca. Prav lahko bi v isto kategorijo nekoč strpali tudi šverc, prekupčevanje z devizami, še danes pa delo na črno, "sosedsko pomoč", študentsko delo in podobne zadeve, ki so te dni v središču pozornosti Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve in mnenjskih voditeljev.

Da je "barabija v resnici del sistema" me je v soboto v drugo spomnila oddaja na TV3. Verjetno sem gledal ponovitev dokumentarca "Vzporedna ekonomija", v katerem Niko Kavčič razlaga, kako je UDBA delala na debelo to, kar je Martin Krpan počel na drobno - švercala cigarete, vagone cigaret, prekupčevala z zlatom, devizami ...

Iz prve roke je povedal, kako je šef slovenske partije dajal zeleno luč za to ali ono "investicijo", kako je UDBA financirala podjetja in postavljala svoje ljudi za direktorje, kako je ta barabija na debelo pravzaprav postavila temelje slovenskega gospodarstva; kako je ta udbovski denar, opran tudi skozi finančne inštitucije naših manjšin, tako rekoč temelj slovenske ekonomske moči; kako je bil (v 1940ih in zgodnjih 50ih) udbaški šverc cigaret tako rekoč državotvorno dejanje in kamenček na poti do samostojnosti.

Že takrat je šlo za velike vsote. Koliko je bilo tega denarja ob spremembi sistema leta 1989, ne pove nihče. Da bi ga kdo prinesel v proračun, ne ve nihče. Prav zanimivo bi bilo vedeti, kdo danes gospodari s tem denarjem. So vsega razfrčkali? So si prilastili tajkuni in tajkunčiči, ali pa se le še ve, kdo pije in kdo plača.

Baje se Tržačani zanimajo za nakup časopisne hiše Delo.

9. januar 2011

Resetirati ali rehabilitirati?

Milan Kučan je danes v Dražgošah rekel, da je treba politiko rehabilitirati. Zanimiva beseda. Gotovo je ni izbral slučajno. Če beseda "resetirati" v političnem kontekstu omogoča zelo različne interpretacije, kar je dobro za debato, se za besedo "rehabilitirati" vendarle kar dobro ve, kaj pomeni v kontekstu politike in politikov.

Slovar slovenskega knjižnega jezika pravi, da rehabilitirati pomeni "da nekdo spet dobi dobro ime, ugled, čast". Rehabilitira se po nedolžnem obsojene, rehabilitira se bivši režim, rehabilitira se pisatelja, ki mu je bilo prepovedano objavljati. Skratka, gre za to, da spet dobi veljavo nekaj ali nekdo, ki veljave nima. Ampak ne kar tako. Rehabilitira se tiste, ki jim je bila storjena krivica; ki jim je bilo dobro ime po krivici vzeto.

Uporabiti besedo "rehabilitirati" za slovensko politiko oz. za koalicijo pomeni bežati od priznanja, da je s stvarjo nekaj narobe: da se mora popraviti, izboljšati, spremeniti, resetirati. Šele potem bo morda vredna drugačne ocene. Ampak to ne bo rehabilitacija! Če naj bi politiko rehabilitirali kar tako, pa pomeni, da ji delamo krivico. Da je treba o njej pač lepše pisati, ji spet dati veljavo.

Opomba (pod črtico :)

Drugi pomen besede rehabilitirati je "ponovno usposobiti telesno, duševno prizadetega za normalno življenje". Govorimo o rehabilitaciji invalidov, slušno prizadetih, narkomanov ...

vir: Delo za iPad