21. junij 2020

Pogovoriti bi se morali o izvozu orbanizma iz Slovenije

Svojeglave »nove« članice EU, predvsem Poljska in Madžarska, so v Bruslju na slabem glasu. Deloma upravičeno, deloma ne. Slovenska opozicija se trudi, da bi tudi Slovenija postala črni raček, saj bi ji to pomagalo pri prevzemu oblasti v Sloveniji. To bi bilo za našo državo škodljivo in bilo bi krivično, saj se pod Janševo vlado ne dogaja prav nič podobnega temu, kar zahodnjaki očitajo Poljski in Madžarski. Kvečjemu bi lahko rekli, da imamo v Sloveniji levi orbanizem.

Levi orbanizem

V primeru zunanjega napada, ni bila strategija SFRJ frontalni spopad, ampak avtonomni žepi upora v globino države. Zato smo imeli teritorialno obrambo in zato so bila skladišča in utrdbe JLA razpršene po ozemlju – da bi se ljudje lahko upirali samostojno, brez nekega centralne poveljevanja, koodrinacije in logistike.

Podobno se je za ohranitev dejanske oblasti konec osemdesetih organizirala Zveza komunistov. Oblast, ki je bila dejansko koncentrirana v partiji, formalno pa razpršena med take in drugačne samoupravne skupnosti, kjer se je združevalo delo z nedelom. Na te samoupravne skupnosti je levica naslonila svojo oblast po demokratičnih spremembah. Že res, da je bila vlada na vrhu določena na podlagi formalno demokratičnih večstrankarskih volitev, v vseh podsistemih pa je ostalo samoupravljanje oz. so ostali kar se da nepoškodovani od padanja berlinskega zidu; kot se temu reče v sodobnem novoreku: podsistemi so bili neodvisni.

Neodvisnost je najbolj cenjena lastnost kogarkoli. Bolj je pomembno biti neodvisen kot resnicoljuben novinar. Bolje je cenjena neodvisna inštitucija kot kakovostna inštitucija. Neodvisnost je vzrok, da lahko šolstvo, zdravstvo, sodstvo … minister vpraša edino to, če imajo dovolj denarja, in da lahko zadnji uradnik državne uprave odloča po svoje, menda »neodvisno in strokovno« in ne glede na politične usmeritve z vrha.

Ustavno nazadovanje ni mogoče

Dejanska oblast v Sloveniji je ostala v rokah samoupravljavcev in daleč od sistema kontrol in ravnovesij zahodnih demokracij. Kar Poljska in Madžarka menda poskušata šele doseči – namreč popolno prevlado ene politične opcije v gospodarstvu, pravosodju, upravi, javnem sektorju, šolstvu … imamo v Sloveniji že ves čas. V Sloveniji ne gre za ustavno nazadovanje (Avbelj in Letnar Černič o tem pišeta tu), v Sloveniji nismo imeli ustavnega napredovanja, da bi sploh lahko drseli nazaj.

Ta zatečeni, decentralizirani levi orbanizem se počuti od Janševe vlade ogroženega. V obrambo »neodvisnosti« obstoječih centrov moči poskuša vpreči še tujino. Novinarji in politiki predstavljajo Janševo vlado kot naslednjega grdega račka v Evropi. Poudarjajo Janševo osebno prijateljstvo z Orbanom in nekaj malih, nišnih medijev v madžarski lasti kot del nastajajočega iliberalnega imperija. Do teh držav je na Zahodu odpor tudi zato, ker ne bi kar tako sprejemali beguncev in ker je Zahod ta del Evrope itak navajen gledati navzdol in pričakuje, da bo ubogal. Pogosto se sliši, da je bila tista velika širitev z revež z vzhoda napaka in po mnenju mnogih »pravih« Evropejcev že itak niso sodile v EU.

Pri tem dejstva niso pomembna: da namreč Janša vodi koalicijsko vlado, v kateri je poleg (magari orbanovske SDS) še deklarirano sredinska Nova Slovenija in dve levo sredinski stranki - SMC in Desus; da SDS nima večine niti v vladi, za orbanovsko večino v parlamentu pa bi za SDS moralo glasovati več kot dvakrat toliko volivcev kot zdaj; da ni Janševa vlada izvedla še nobenega ukrepa, s katerim bi kakorkoli zmanjšala moč levega orbanizma v Sloveniji. Protikoronski paketi ukrepi so bili socialni, če ne celo socialistični – helikopterski denar iz proračuna so dobili vsi: od kmetov do kulturnikov.

Izvoz napačnega orbanizma

Ampak ta dejstva niso ovira, da se v tujino piše in da se tam po hodnikih govori, kakšna diktatura da je v Sloveniji. Tuji novinarji potem to zapišejo. In potem je to v domačih medijih predstavljeno kot suho zlato – češ, iz Bruslja ali Londona se pa že bolje vidi, ali v Ljubljani dežuje ali ne, kot če v Ljubljani stopiš izpod strehe. In postane novinarski mučenik Blaž Zgaga, ker je o njem čivknil predsednik vlade. The Economist po zaslugi drugorazrednih slovenskih komentatorjev državo strpa na iliberalni Zahod (vir). Inšpekcijo Sveta Evrope o sovražnem govoru enostransko brifirajo zagovorniki spletne policije socialnih demokratov. Tanjo Fajon potem »skrbi«, da se Slovenija »že pojavlja v krogu držav, kjer so zaskrbljujoči napadi na medije, nevladnike, civilno družbo, pravosodje, demokracijo« (vir). Težko verjamem, da jo to skrbi. Slovenija se v tem krogu pojavlja prav zaradi izvažanja domnevnega orbanizma iz Slovenije s strani politikov in aktivistov, ki si zaradi notranjepolitičnih interesov želijo, da bi bila Slovenija iz tujine tako videti.

Izvoz je uspešen, ker so ljudje leni. Lenoba ima rada vzorce in Slovenijo poskušajo strpati v vzorec s Poljske in Madžarske, pa čeprav je situacija povsem obrnjena. Janša je nasprotnik slovenske verzije orbanizma. Vem, nekateri zdaj gledate, če sta zadnji stavek prav prebrali. Je ni iz škatle. Ni iz vzorca. Pred možnostjo, da bi na vzhodu preživeli stari nedemokratični centri moči, si Zahod zatiska oči – češ, ko ste se včlanili v EU ste potrdili, da imate demokracijo, ne sitnarite zdaj s tem.

Pomagajo pa v tej nespodobni propagandni akciji vsi tisti na desni, ki vklapljajo desne smernike med tem, ko vozijo naravnost ali celo levo (več tule). Ko npr. teče globalno solidariziranje z geslom, da so pomembna črna življenja, se nima nobenega deklarirati za somišljenika z madžarskim FIDESZom in v Evropskem parlamentu glasovati proti deklarativni deklaraciji. In še bi se kaj našlo. Besed. Ki pa niso konji.

Skratka

Te vlade Slovenija ne potrebuje zato, da se bomo navduševali, kako fajn je nekdo tvitnil, ampak da izvede nujno modernizacijo in debirokratizacijo sistema, zažene investicije v infrastrukturo, posodobi socialni sistem, zastavi gradnjo kakšne bolnišnice in doma starejših občanov. Nič ni narobe s pranjem umazanega perila v tujini, če je umazanija resnična. Škoda se dela samo takrat, kadar ni.

16. junij 2020

Za pravičnejši svet ?!

Ne glede na to, kaj je problem, levica bo rekla, da je kriv sistem in da ga je treba zamenjati. Pa naj gre za drugo svetovno vojno, hladno vojno, študentske nemire 1968, gospodarsko krizo 2008, za podnebne spremembe, za epidemijo COVID-19 ali pa za rasne konflikte v ZDA. Zamenjati kapitalizem s socializmom ali čem, kar se sliši bolj »pravično« in je manj diskreditirano. Edini dogodek, ki je res pripeljal do menjave sistema, pa je bil padec Berlinskega zidu leta 1989. In ta je padel v drugo stran, kot naj bi padali sistemi zaradi naštetih izgovorov.

Novi izgovori za menjavo sistema se pojavljajo tako hitro, da jih kolumnisti komaj dohajamo. Ta kolumna je še o idejah, da menjavo sistema terja pandemija COVID-19. »Terja« v smislu tiste marksistične nujnosti vrtenja kolesa zgodovine. Ki je seveda zabloda. Zgodovina se nikamor ne vrti in nima nobene smeri. Razen tiste, da uspešno na dolgi rok raste in neuspešno na dolgi rok odmira. Da bi se moral sistem menjati zaradi sistemskega rasizma, to še pride na vrsto, ampak dajmo času v avtonomnih antifašističnih conah po ZDA čas, da se pokažejo v vsej svoji zmoti.

Med epidemijo smo brali razmišljanja, kako je vendar mogoče, da so tisti, ki so škodljivi (npr. finančniki) plačani bolje od tistih, ki so koristni, celo nepogrešljivi, recimo medicinske sestre (vir). Kako je vendar mogoče, da družba slabše plačuje tiste, za kateri meni, da so bolj koristni (recimo čistilke v bolnišnici) kot tiste, ki menda delajo škodo (recimo davčni svetovalci). Vse skupaj izpade precej bistroumno, dokler ne postavimo manj čustveno nabitega primera – kako je mogoče, da je klobasa dražja kakor kruh, če pa je kruh vendarle dosti bolj pomemben za preživetje.

In seveda – menda smo se med epidemijo navadili, kaj je res pomembno in vredno v življenju – in naj bi se sistem zdaj obrnil na glavo. Zadeve postanejo kristalno jasne v trenutku, ko izstopimo iz zablode, da imajo reči neko vrednost same po sebi, da imajo vrednost same v sebi, ampak da vrednost določa menjava. Če imate zaščitno masko raje kot 5€, potem je maska za vas vredna vsaj 5€. Če imate 5€ raje kot masko potem maska za vas ni vredna celih 5€. Isto velja za kruh, potico, klobase, uro dela davčnega svetovalca ali uro dela snažilke v bolnišnici. Sistem določanja vrednosti odlično deluje in če ga bomo kaj spreminjali, se bo zgodilo isto, kot posod, kjer so modreci določali, koliko je kaj vredno – tiste zadeve je bilo premalo, če je bila predpisana prenizka vrednost (npr. kave v SFRJ) ali preveč, če je bila predpisana previsoka vrednost (npr. delavcev, ki bi delali za minimalno plačo).

Finančni trgi in finančniki skrbijo, da mehanizmi določanja vrednosti čim bolje delujejo in seveda bi se komu zdelo, da je današnji kapitalizem preveč pod vplivom finančnih trgov. Pod vplivom kakšnih trgov naj bi pa bil? Takih, ki anketno določajo ali se ljudem zdijo bolj koristni gasilci ali politiki in bi temu primerno oblikovali plače?

V krščanski moralni tradiciji je nekaj ljudskega nezaupanja v trgovce in finančnike, ki nekaj merijo trak na vatle, potem si pa kupijo graščino. Za pravo delo velja okopavanje na polju ali kovanje v kovačnici, ne pa, da nekdo poceni kupi in dražje proda, ali, še huje, da posodi denar in bi ga rad več dobil nazaj. In če kdo posodi 100, da bi dobil čez leta 110, to samo pomeni, da ima raje čez leta 110 kot danes 100. In kdo si izposodi, ima raje danes 100 kot čez leta 110.

In kar je pri vsem skupaj najlepše – vsakič posebej sta oba zadovoljna. Kupec in trgovec sta po prodaji oba zadovoljna. Kupec ima raje klobaso kot denar, trgovec da ima raje denar kot klobaso. Delodajalec ima raje delavčevo delo kot denar, delavec pa ima raje denar kot prosti čas. Nikogar ni treba spraševati, kaj je dobro in koristno, in kaj ni. Več kot se menjuje, več je zadovoljnih ljudi, ker so po vsaki menjavi na boljšem. Sicer ne bi menjali. To so dejstva.

Propaganda, ki nam jo ob tem vrtijo »napredne« sile pa je, da s tem ne smemo biti zadovoljni. Da moramo že kje do koga ali česa gojiti zamero in biti nesrečni. In smo spet pri dveh različnih pogledih na svet – konservativnem, ki pravi, da je svet v glavnem OK in progresivnim, ki pravi, da je v glavnem zanič. In da je treba sistem menjati.

Zadovoljstvo je bolj verjetno, če je izbira med trgovci, klobasami, kupci, delavci in delodajalci. In da je izbira svobodna. Da imaš izbiro, kaj in kje kupuješ in izbiro, kaj in kje delaš. Prisila prinaša krivice in nesrečo. Zato tako poudarjamo »odprto in svobodno« tržno gospodarstvo.

A vseeno se najdejo »dobrosrčneži«, ki pravijo, da bi morali lastnino oz. kapital uporabljati bolj družbeno odgovorno. Kaj je odgovorno, bi verjetno spet izvedeli iz ankete. Namesto, da bi se kapitalist prosto odločil ali bo dobiček zapravil ali pa ga vložil zato, da bo prihodnje leto zaslužil še več. In zaslužil bo, če bo delal kaj koristnega, kar bodo kupci imeli rajši kot svoj denar. Če bo torej z lastnino ravnal tako, kot hočejo drugi posamezniki in jih osrečeval. Recimo jo vložil v mesnico in če bodo ljudje kupovali klobase, bo s tem mnogim naredili veselje in bo to nadvse »družbeno odgovorno«.

Seveda bo kdo rekel, da to pa ni pravično in solidarno, da ima nekdo mesnico, nekdo pa ne in po epidemiji bi zgradili sistem, ki bi bil bolj pravičen in solidaren. In kjer ne bi bilo mesnic, ker tudi mesa in klobas ne bi bilo. Pri nas se je razpaslo, da sta besedi enakost in pravičnost sopomenki, kar pa je zgolj posledica dolgotrajne indoktrinacije v šoli in spomin na družinsko okolje, kjer je res pravično, da če en otrok v družini dobi liziko, da jo dobijo vsi.

Pravičnost in solidarnost pa v resnici pomenita recipročni altruizem – pripravljen sem kaj narediti za drugega, če bodo tudi drugi kaj naredil zame. Boljše se obnesejo družbe in sistemi, kjer smo drug za drugega pripravljeni kaj nuditi tudi v primeru, da ne gre za menjavo. Posebej, kadar gre za preživetje in eksistenco. Recipročno medsebojno skrb dojemamo kot pravično. Nepravično se nam zdi izkoriščanje tega – življenje na račun drugih brez resnične potrebe.

Več kot je stvari prepuščenih svobodnemu trgu, manj je izkoriščanja, več je menjav, ki se zgodijo v obojestransko zadovoljstvo in večja postaja pogača, ki si jo delimo. Če se komu zalomi in nima za preživetje, pa mu moramo pomagati. Človeškim skupnostim se je to skozi zgodovino obneslo in konservativci nismo za to, da se menja, kar deluje. Če je kak vulgarni liberalec izračunal, da se to ne splača, gledamo na to s podobnim nezaupanjem, kot če bi kak socialist domislil, da bi tudi barvne televizije, ne samo kruh, morali deliti bolj solidarno.

O drugačni, humani ekonomiji veliko govori tudi papež Frančišek. Ideja, da je cerkev ločena od države in da se Bogu daje kar je božjega in državi kar je cesarjevega ima večplasten pomen. Božje kraljestvo ni od tega sveta in vloga cerkve ni v tem, da osrečuje in lepša življenje na tem svetu, ampak naj bi ljudi pripravljala na večnost. Ukvarjati se mora s tem, da smo dobri ljudje, ne da bomo imeli dobro državo ali nov politični sistem, ki bo »delal dobro« namesto ljudi.

Tržna ekonomija je humana v kolikor zadovoljuje interese ljudi. So pa ljudje pozabili, da so pohlep, napuh, požrešnost, lenoba, zavist … grehi. Če bodo ljudje manj grešni, bodo naredili tudi manj grešili v ekonomiji. Tako pa je občutek, da so nekateri grehi postali kreposti, npr. zavist in lenoba.

Skratka

Prav nobenega razloga ni, da bi zaradi pandemije spreminjali gospodarski in družbeni sistem. Nasprotno, še bolj je to kombinacijo inovacij in investicij potrebno podmazati, da bo odkrila in dala na voljo zdravila in cepiva za bolezni; ter zelene tehnologije, ki bodo upoštevalo tudi ceno onesnaženega okolja.

Najprej objavljeno v Časniku junija 2020.

5. junij 2020

Ekonomija po pandemiji

Za tednik Družina sem odgovarjal na vprašanja o prihodnosti po koroni. Odgovore objavljam tudi tule, ker so bili za tisk skrajšani.

O tem ali je pandemija pokazala na kakšne pomanjkljivosti ekonomskega sistema.

Pandemija je posledica tistega bibličnega nasveta Adamu in Evi, »»Bodita rodovitna in množita se, napolnita zemljo in si jo podvrzita«. Človeštvo je tega in druge nasvete iz svetih knjig upoštevalo, napolnilo je Zemljo, s tem se je povečala gostota poselitve in ta nas dela bolj ranljive za kužne bolezni. Če bi živeli v revščini kamene dobe, epidemije še opazili ne bi, ker bi umirali od lakote, divjih živali, nesnage in bolezni, ki jih zdaj z lahkoto obvladujemo. Pandemija ni opozorila na napake v sistemu, ampak na naš napuh, na zablodo, da smo vsemogočni. Nismo. Z oblakov nas je postavila na trdna tla kot ljudi, ne kot sistem.

O tem, ali je sedanji sistem preveč spekulativen, da temelji na finančnih trgih. 

V krščanski moralni tradiciji je nekaj ljudskega nezaupanja v trgovce in finančnike. Za pravo delo velja okopavanje na polju ali kovanje v kovačnici, ne pa, da nekdo poceni kupi in dražje proda, ali, še huje, da posodi denar in bi ga rad več dobil nazaj. Kako iz tega ne narediti moralnega problema, so se ukvarjali veliki krščanski srednjeveški misleci in svetniki. Finančni trgi so mehanizem, ki skrbi, da se sredstva za razvoj od slabih selijo k boljšem podjetjem. Kot vsaka človeška inštitucija imajo svoje napake, ki jih regulacija lahko zmanjša. Špekulacije se najbolj učinkovito prepreči, če se ne splačajo.

O ustreznejšem ekonomskem sistemu.

V slovenskih razmerah to pomeni, da je potrebno večnim revolucionarjem še naprej dopovedovati, da so protinaravne ideje bankrotirale s padcem berlinskega zidu.

Ker se je človeštvo srečalo z novim virusom in ni v nekaj mesecih našlo zdravila, ni nikakršen razlog, da bi spet pogrevali ideje o tem, da bi zamenjali ekonomski sistem – kot smo ga pri nas leta 1945. Revolucionarne spremembe, ki se jih je izmislilo par t.i. intelektualcev, se še nikoli niso obnesle. Človeštvo počasi dograjuje svoje družbene inštitucije, poskuša to ali ono, in tu in tam se kaj novega obnese. Večina novotarij pa se ne, še posebej če so nasprotne redu, ki se je oblikoval tisočletja, ki je, kot je rekel Burke, rezultat božjega pohoda skozi svet.

O tem, kaj ustreznejši sistem pomeni za Slovenijo.

V slovenskih razmerah to pomeni, da je potrebno večnim revolucionarjem še naprej dopovedovati, da so protinaravne ideje bankrotirale s padcem berlinskega zidu. Da brez dela ni jela, da se brez muje še čevelj ne obuje, da je zrno na zrno pogača. Da velja, ne laži, ne kradi, ne želi svojega bližnjega blaga in žene … Žal ni ostalo dosti bankrotiranih, sivih socialističnih režimov, na katere bi lahko pokazali, da tam zadeve ne delujejo – skoraj cel svet je prevzel tržno gospodarstvo in mu gre dobro – še nikoli ljudi ni tako dobro živelo kot danes, imelo vodo, hrano, zdravstvo, šole …

O pravičnosti in solidarnosti prihodnjega sistema.

V jedru pravičnosti in solidarnosti je recipročni altruizem – pripravljen sem kaj narediti za drugega, če bodo tudi drugi kaj naredil zame. Tako se ne obnaša samo človek, tako ravnanje se splača mnogim živim bitjem. Recipročno medsebojno skrb dojemamo kot pravično. Kadar pa drugi po svojih močeh ne vrača, to razumemo kot izkoriščanje. Recipročnost je v tem, da sta kupec in trgovec po prodaji zadovoljna, kupec ima raje klobaso kot denar, trgovec da ima raje denar kot klobaso. Delodajalec ima raje delavčevo delo kot denar, delavec pa ima raje denar kot da bi lenaril. Zadovoljstvo je bolj verjetno, če je izbira med trgovci, klobasami, kupci, delavci in delodajalci. In da je izbira svobodna. Pri nas se je pa razpaslo, da je sinonim za pravičnost enakost, ki pa je v osnovi nepravična – iz ljudi, ki so različni, različnih sposobnosti in talentov, lahko enakost ustvarite samo z nasiljem. In razpaslo se je, da je solidarnost pravica. Namesto, da bi bila skrb za sočloveka dolžnost.

Pobude za drugačno ekonomijo mi sploh niso všeč.

Zavzemanje za družbeno odgovorno rabo lastnine je napad na dostojanstvo posameznika. Če naj bi z lastnino delal »družbeno odgovorno«, pomeni, da mora ravnati družbeno odgovorno. Kaj je družbeno odgovorno, seveda predpiše država in rezultat je totalitarizem. Alternativa je, da z lastnino ravnate tako, kot hočejo drugi posamezniki. Recimo jo vložite v mesnico in če bodo ljudje kupovali klobase, boste s tem mnogim naredili veselje in bo to nadvse »družbeno odgovorno«.

O stranpoteh pobud za drugačno ekonomijo.

Pobude za drugačno ekonomijo mi sploh niso všeč. So pa politično zelo uporabne. Mar ni najlažje ljudi pridobiti zase, če jim obljubite denar drugih ljudi. V trenutku, ko je velik del volilnega telesa navajen na dotacije od države, bo seveda glasoval za politike, ki mu bodo te dotacije povečevali, politika pa bo delala na tem, da bo prejemnikov vedno več. Jemlješ večini in daješ manjšini, to je recept za volilni uspeh. Ne pa tudi za gospodarskega. Če hočete, da bo premoženja v neki državi vedno več, mora nekdo delati, da se povečuje. In delal ne bo, če sadovi dela, lastnina, ne bo varna.

O papeževih nagovorih o drugačni ekonomiji.

Kristusovo kraljestvo ni od tega sveta in vloga cerkve ni v tem, da nas osrečuje in lepša življenje na tem svetu, ampak naj bi nas pripravljala na večnost.

Vidim nek smisel v tem, da je cerkev ločena od države in da se Bogu daje kar je božjega in državi kar je cesarjevega. Kristusovo kraljestvo ni od tega sveta in vloga cerkve ni v tem, da nas osrečuje in lepša življenje na tem svetu, ampak naj bi nas pripravljala na večnost. Naj se ukvarja s tem, da bomo dobri ljudje, ne da bomo imeli dobro državo ali politični sistem, ki bo »delal dobro« in bodo ljudje lahko slabi. Cerkev bi lahko okrepila Karitas in podobne organizacije in pomagala ljudem v stiski od blizu, tistim, ki pomoč res potrebujejo. To veš toliko boljše, kolikor si jim bližje.

O humani ekonomiji, ki jo poudarja papež.

Seveda se vsaka stvar, ki ji zraven daste pridevnik humana, lepo sliši. Kaj pa to v resnici pomeni? Tržna ekonomija je humana v kolikor zadovoljuje interese ljudi. So pa ljudje pozabili, da so pohlep, napuh, požrešnost, lenoba, zavist … grehi. Če bodo ljudje manj grešni, bodo naredili tudi manj grešno ekonomijo. Tako pa je občutek, da so nekateri grehi postali kreposti, npr. zavist in lenoba. V kolikor bi bil univerzalni temeljni dohodek lahko potuha za lenobo, sem proti. V kolikor gre za to drugačno obliko pomoči tistim, ki si res ne morejo pomagati, sem za. Ampak v tem primeru bi nehal biti univerzalen.

O večji ali manjši povezanosti sveta po pandemiji.

Ljudje smo bolj začutili, da smo del iste družine. Da smo vsi enako ranljivi, ko gre za bolezen. Da enako umirajo na Kitajskem, v Italiji, v Ameriki. Politično in gospodarsko pa bo svet nekaj manj povezan. Spet nas je usoda spomnila, da se je v nesreči treba zanesti predvsem nase, da moramo ključne stvari imeti tudi doma, da morajo naši sistemi biti nekaj bolj žilavi, odporni na šoke in da moramo biti doma bolj složni in povezani.

Vprašanja je zastavljal tednik Družina. Članek je bil objavljen tule.