05. junij 2020

Ekonomija po pandemiji

Za tednik Družina sem odgovarjal na vprašanja o prihodnosti po koroni. Odgovore objavljam tudi tule, ker so bili za tisk skrajšani.

O tem ali je pandemija pokazala na kakšne pomanjkljivosti ekonomskega sistema.

Pandemija je posledica tistega bibličnega nasveta Adamu in Evi, »»Bodita rodovitna in množita se, napolnita zemljo in si jo podvrzita«. Človeštvo je tega in druge nasvete iz svetih knjig upoštevalo, napolnilo je Zemljo, s tem se je povečala gostota poselitve in ta nas dela bolj ranljive za kužne bolezni. Če bi živeli v revščini kamene dobe, epidemije še opazili ne bi, ker bi umirali od lakote, divjih živali, nesnage in bolezni, ki jih zdaj z lahkoto obvladujemo. Pandemija ni opozorila na napake v sistemu, ampak na naš napuh, na zablodo, da smo vsemogočni. Nismo. Z oblakov nas je postavila na trdna tla kot ljudi, ne kot sistem.

O tem, ali je sedanji sistem preveč spekulativen, da temelji na finančnih trgih. 

V krščanski moralni tradiciji je nekaj ljudskega nezaupanja v trgovce in finančnike. Za pravo delo velja okopavanje na polju ali kovanje v kovačnici, ne pa, da nekdo poceni kupi in dražje proda, ali, še huje, da posodi denar in bi ga rad več dobil nazaj. Kako iz tega ne narediti moralnega problema, so se ukvarjali veliki krščanski srednjeveški misleci in svetniki. Finančni trgi so mehanizem, ki skrbi, da se sredstva za razvoj od slabih selijo k boljšem podjetjem. Kot vsaka človeška inštitucija imajo svoje napake, ki jih regulacija lahko zmanjša. Špekulacije se najbolj učinkovito prepreči, če se ne splačajo.

O ustreznejšem ekonomskem sistemu.

V slovenskih razmerah to pomeni, da je potrebno večnim revolucionarjem še naprej dopovedovati, da so protinaravne ideje bankrotirale s padcem berlinskega zidu.

Ker se je človeštvo srečalo z novim virusom in ni v nekaj mesecih našlo zdravila, ni nikakršen razlog, da bi spet pogrevali ideje o tem, da bi zamenjali ekonomski sistem – kot smo ga pri nas leta 1945. Revolucionarne spremembe, ki se jih je izmislilo par t.i. intelektualcev, se še nikoli niso obnesle. Človeštvo počasi dograjuje svoje družbene inštitucije, poskuša to ali ono, in tu in tam se kaj novega obnese. Večina novotarij pa se ne, še posebej če so nasprotne redu, ki se je oblikoval tisočletja, ki je, kot je rekel Burke, rezultat božjega pohoda skozi svet.

O tem, kaj ustreznejši sistem pomeni za Slovenijo.

V slovenskih razmerah to pomeni, da je potrebno večnim revolucionarjem še naprej dopovedovati, da so protinaravne ideje bankrotirale s padcem berlinskega zidu. Da brez dela ni jela, da se brez muje še čevelj ne obuje, da je zrno na zrno pogača. Da velja, ne laži, ne kradi, ne želi svojega bližnjega blaga in žene … Žal ni ostalo dosti bankrotiranih, sivih socialističnih režimov, na katere bi lahko pokazali, da tam zadeve ne delujejo – skoraj cel svet je prevzel tržno gospodarstvo in mu gre dobro – še nikoli ljudi ni tako dobro živelo kot danes, imelo vodo, hrano, zdravstvo, šole …

O pravičnosti in solidarnosti prihodnjega sistema.

V jedru pravičnosti in solidarnosti je recipročni altruizem – pripravljen sem kaj narediti za drugega, če bodo tudi drugi kaj naredil zame. Tako se ne obnaša samo človek, tako ravnanje se splača mnogim živim bitjem. Recipročno medsebojno skrb dojemamo kot pravično. Kadar pa drugi po svojih močeh ne vrača, to razumemo kot izkoriščanje. Recipročnost je v tem, da sta kupec in trgovec po prodaji zadovoljna, kupec ima raje klobaso kot denar, trgovec da ima raje denar kot klobaso. Delodajalec ima raje delavčevo delo kot denar, delavec pa ima raje denar kot da bi lenaril. Zadovoljstvo je bolj verjetno, če je izbira med trgovci, klobasami, kupci, delavci in delodajalci. In da je izbira svobodna. Pri nas se je pa razpaslo, da je sinonim za pravičnost enakost, ki pa je v osnovi nepravična – iz ljudi, ki so različni, različnih sposobnosti in talentov, lahko enakost ustvarite samo z nasiljem. In razpaslo se je, da je solidarnost pravica. Namesto, da bi bila skrb za sočloveka dolžnost.

Pobude za drugačno ekonomijo mi sploh niso všeč.

Zavzemanje za družbeno odgovorno rabo lastnine je napad na dostojanstvo posameznika. Če naj bi z lastnino delal »družbeno odgovorno«, pomeni, da mora ravnati družbeno odgovorno. Kaj je družbeno odgovorno, seveda predpiše država in rezultat je totalitarizem. Alternativa je, da z lastnino ravnate tako, kot hočejo drugi posamezniki. Recimo jo vložite v mesnico in če bodo ljudje kupovali klobase, boste s tem mnogim naredili veselje in bo to nadvse »družbeno odgovorno«.

O stranpoteh pobud za drugačno ekonomijo.

Pobude za drugačno ekonomijo mi sploh niso všeč. So pa politično zelo uporabne. Mar ni najlažje ljudi pridobiti zase, če jim obljubite denar drugih ljudi. V trenutku, ko je velik del volilnega telesa navajen na dotacije od države, bo seveda glasoval za politike, ki mu bodo te dotacije povečevali, politika pa bo delala na tem, da bo prejemnikov vedno več. Jemlješ večini in daješ manjšini, to je recept za volilni uspeh. Ne pa tudi za gospodarskega. Če hočete, da bo premoženja v neki državi vedno več, mora nekdo delati, da se povečuje. In delal ne bo, če sadovi dela, lastnina, ne bo varna.

O papeževih nagovorih o drugačni ekonomiji.

Kristusovo kraljestvo ni od tega sveta in vloga cerkve ni v tem, da nas osrečuje in lepša življenje na tem svetu, ampak naj bi nas pripravljala na večnost.

Vidim nek smisel v tem, da je cerkev ločena od države in da se Bogu daje kar je božjega in državi kar je cesarjevega. Kristusovo kraljestvo ni od tega sveta in vloga cerkve ni v tem, da nas osrečuje in lepša življenje na tem svetu, ampak naj bi nas pripravljala na večnost. Naj se ukvarja s tem, da bomo dobri ljudje, ne da bomo imeli dobro državo ali politični sistem, ki bo »delal dobro« in bodo ljudje lahko slabi. Cerkev bi lahko okrepila Karitas in podobne organizacije in pomagala ljudem v stiski od blizu, tistim, ki pomoč res potrebujejo. To veš toliko boljše, kolikor si jim bližje.

O humani ekonomiji, ki jo poudarja papež.

Seveda se vsaka stvar, ki ji zraven daste pridevnik humana, lepo sliši. Kaj pa to v resnici pomeni? Tržna ekonomija je humana v kolikor zadovoljuje interese ljudi. So pa ljudje pozabili, da so pohlep, napuh, požrešnost, lenoba, zavist … grehi. Če bodo ljudje manj grešni, bodo naredili tudi manj grešno ekonomijo. Tako pa je občutek, da so nekateri grehi postali kreposti, npr. zavist in lenoba. V kolikor bi bil univerzalni temeljni dohodek lahko potuha za lenobo, sem proti. V kolikor gre za to drugačno obliko pomoči tistim, ki si res ne morejo pomagati, sem za. Ampak v tem primeru bi nehal biti univerzalen.

O večji ali manjši povezanosti sveta po pandemiji.

Ljudje smo bolj začutili, da smo del iste družine. Da smo vsi enako ranljivi, ko gre za bolezen. Da enako umirajo na Kitajskem, v Italiji, v Ameriki. Politično in gospodarsko pa bo svet nekaj manj povezan. Spet nas je usoda spomnila, da se je v nesreči treba zanesti predvsem nase, da moramo ključne stvari imeti tudi doma, da morajo naši sistemi biti nekaj bolj žilavi, odporni na šoke in da moramo biti doma bolj složni in povezani.

Vprašanja je zastavljal tednik Družina. Članek je bil objavljen tule.

19. maj 2020

Svetlana Slapšak se je "zmotila"

Gospa Svetlana Slapšak se je v svojem komentarju (Večer, 2.5.2020, povzela Mladina) grdo "zmotila", kaj da sem jaz povedal v intervjuju z dr. Možino na TV Slovenija 26.4.2020. Naredila je tudi natančno tisto, kar zagovorniki zločinske revolucije počnejo že dolgo: skrijejo se za upor proti okupatorju. V celoti zlagano je, da naj bi trdil »da bi morali iz kolektivnega spomina izbrisati NOB in potem bi bili vsi precej bolj srečni«. Resnica je povsem nasprotna. Jasno sem povedal, da je NOB »pokončno, častivredno dejanje, vredno vsega spoštovanja«, da pa ga moramo razločevati od revolucije (okrog 37. minute).

Moja teza ostaja, da žrtvujemo lepšo prihodnost, da bi nekateri imeli lepšo preteklost. Ta lepša preteklost je dobro mnenje o revoluciji in revolucionarjih. Da bi bili njihovi zločini sredi prejšnjega stoletja opravičljivi, je treba skoraj osemdeset let kasneje sejati sovraštvo, nestrpnost ali vsaj nezaupanje do cerkve, pokončnih kmetov, "nepoštene" inteligence, podjetnikov in zahodnih demokracij. S takim vrednostnim sistemom nikoli ne bomo vzpostavili političnega in gospodarskega sistema, ki je globalno preizkušena podlaga za blagostanje.

Gospa Slapšak se s tem ne strinja, do tega ima vso pravico, da si pa prosto izmišljuje, da bi lažje polemizirala, pa ni lepo.

Odgovor je objavil tudi časopis Večer.

28. december 2019

Izražanje dvoma v globalno segrevanje v sodobni demokratični družbi

Tole karikaturo je objavila revija Mladina v eni od svojih decembrskih številk:

#IZJAVAtedna:  »Globalno segrevanje je samo najnovejši izgovor za uvajanje socialističnega avtokratskega sistema.« Gradbeni inženir in nekdanji politik Žiga Turk na Twitterju o levičarski zaroti

Za novo leto, kaj leto, desetletje, si želim, da bi moji nasprotniki polemizirali s tem, kar res rečem, ne pa, da mi v svoji nemoči pripišejo povsem drugačno izjavo in potem z njo obračunavajo. 

Tule je moj tvit v kontekstu:



Štejem pa Mladini v dobro, da je v pismih bralcev objavila moj nekoliko duhovit odgovor, kjer sem bralcem tiste revije lahko predstavil poglede nekega gradbenega inženirja na zadevo:

V zadnji številki je revija Mladina objavili moj tvit: »Globalno segrevanje je samo najnovejši izgovor za uvajanje socialističnega avtokratskega sistema.« Opremili ste ga s podpisom "Gradbeni inženir in nekdanji politik Žiga Turk na Twitterju o levičarski zaroti" in karikaturo z duhovitim komentarjem "Epohalno odkritje! Prof.dr. Žiga Turk z Ljubljanske fakultete za gradbeništvo razkril skrivnostne vzroke in mehanizme globalnega segrevanja, ki ga povzročajo brezbožne sile zla, da bi svetu zavladal peklenski socializem".

Tvit ste duhovito iztrgali iz konteksta, v katerem sem citiral trditev Grete Thunberg, da ne gre samo za okolje, ampak, da so krizo povzročili kolonialni, rasistični in patriarhalni sistemi zatiranja, da ki jih je treba demontirati. Duhovito ste zamolčali moj tvit, ki je sledil v isti niti, "To ne pomeni, da ni segrevanja. Ampak da še več socializma ni rešitev".

V komentarju ste mi duhovito podtaknili trditev, da je globalno segrevanje izmišljeno za potrebe socialistične revolucije. Temu zadnjemu moram odločno oporekati. Izražanje dvoma v globalno segrevanje je v sodobni demokratični družbi lahko nevarno. Segrevanje je resnično, v veliki meri je posledica naše tehnologije. Najbolj učinkovite rešitve za segrevanje pa bo našel gospodarski sistem, ki zna najbolje razporejati omejena sredstva med različne probleme in želje. To ni socializem ampak svobodno tržno gospodarstvo. Treba je samo postaviti realno ceno tovrstnega onesnaževanja. Npr. s fiskalno nevtralno davčno reformo, ki bi DDV in trošarine na razvade deloma prevedla v obdavčenje toplogrednih izpustov.

Žiga Turk, gradbeni inženir




27. december 2019

Prazni božiči nekega državnega sekretarja

Letošnja voščilnica.
Fotografijo z besedilom "Vesel božič, umazane živali" je na božični večer na tviterju objavil dr. Jernej Štomajer, »politolog, Fulbrighter, aktivist, antifašist, upornik, borec« in državni sekretar na Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport Vlade republike Slovenije.

Je drugi človek tistega ministrstva, ki se na vse kriplje trudi, da ne bi pravično financirali zasebnih šol z javnim programom – med katerimi je nekaj katoliških. Je drugi človek tistega ministrstva, katere minister v »praznični poslanici« vošči izključno novo leto.

Je tisti Štromajer, ki nosi rdečo zvezdo, v Kopru protestira proti Možini in se navdušuje nad morilcem Che Guevaro. Je tisti Štromajer, ki za božič vsako leto provocira, včasih celo duhovito. Božiča ne razume, pa brcne v grad iz mivke. Ampak, kot pravi Woody Allen, if it bends, its funny, if it breaks, it is not. Letos ni bilo smešno.

Ljudje so bili nad letošnjim voščilom ogorčeni. Razumeli so, da gre za provokacijo, za žalitev, morda celo za zbujanje sovraštva in nestrpnosti zaradi verskega prepričanja. Razumeli so, da gre državnemu sekretarju na živce to trkanje po prsih, da se praznuje Božič, da se vošči za Božič, da naj imamo vesel Božič, da Božič ni več družinski praznik, kakršnega si je bil zamislil Jože Smole, ampak da Božič sili ven iz vsake reklame za kokakolo.

In je voščil vesel božič zaplankancem zarukanim. Kot ga vošči antifašist, ki se na levem krilu socialnih demokratov z Levico bori za glasove butlsocialistov*.

Smo Štromajerja sploh razumeli

Lanska voščilnica.
Ali pa je bil dr. Štromajer pač na božičnih počitnicah v Londonu, spil pivo ali dve, se sprehodil čez Leicester Square, tam opazil napis in ga takole za hec objavil na tviterju. Da se pohvali, kje je, svetovljan. Da vošči svoji klapi, ki ga bo cel božični večer žurala, kot se to za trde ateiste spodobi. Menda bodo bralci spoznali, da gre za (potvorjen) citat iz filma Sam doma – kjer kak negativec, preden se mu zdi kaj hudega, sliši »vesel božič, umazana žival«. V ednini in brez implikacije, da bi bilo sporočilo naslovljeno na neko skupino ljudi zaradi njenega verskega prepričanja.

Morda se ima dr. Štromajer za tako širokega in strpnega, celo naklonjenega katoličanom, da ni niti pomislil, da bi lahko kdo njegovo objavo razumel kot žalitev. Konec koncev njegova stranka, odkar se je preimenovala, ni z bencinom polila nobenega duhovnika in tudi sicer se na vsakem shodu pod rdečo zvezdo zavzemajo za strpnost.

Seveda se je na internetu razvilo tekmovanja v zgražanju in zgroženosti na eni strani in dociranje z druge strani, da zahojeni ruralci pač nismo prepoznali klasičnega citata svetovljanske pop kulture, s katero je našo časovnico obogatil naš doktor državni sekretar. Crnkovič nam je celo očital, da »smo na nizki stopnji razumevanja jezika in sposobnosti komuniciranja«, če smo pomislili, da je bilo voščilo »MERRY CHRISTMAS YA FILTHY ANIMALS« namenjeno prav nam katoličanom. In ne pujsom v Ihanu?

Ta vojna lahko traja še nekaj dni in je povsem nebistvena.

Se sploh razumemo

Bistveno je, da sploh ne gre za razumevanje jezika, ampak gre za razumevanje človeka. Razumeti hočemo pisca, ne besedila. Bistveno vprašanje je, ali smo kot družba postali tako razdeljeni, je prepad med nami tako globok, da nismo sposobni razumeti sporočila z druge strani, če ni dovolj eksplicitno zapisano in postavljeno v kontekst.

Bi bila npr. reakcija enaka, če bi tako sliko objavil jaz? Ali celo Crnkovič? Ali pa bi bralci vedeli, da gre za sarkazem, za šalo, za to, da je pisec moral misliti kaj drugega, ne pa žaliti ali provocirati. Upal bi staviti, da velikanska večina od mene tega ne bi vzela kot žalitev. Iskali bi drugo interpretacijo. Kar potrjuje tisti pregovor, da ni vseeno, kdo kaj reče.

Se sploh hočemo razumeti

Problem poznam iz lastnih izkušenj. Novinarski aktivisti na Mladini, Večeru in MMCju imajo z mojimi tviti veliko veselja, ker včasih napišem kaj takega, da bi se dalo predstaviti drugače, kot je bilo mišljeno. Zadnji tak primer je bilo tisto, da je podnebno ogrevanje najnovejši izgovor za svetovno revolucijo. Kar so obrnili v izjavo, da je segrevanje izmišljeno za potrebe svetovne revolucije, kljub temu, da je naslednji tvit v isti niti jasno povedal, da je segrevanje resnično, ampak da več socializma ni rešitev.

Oborožen s to izkušnjo pogosto nalašč nerazumljenega desničarja se sprašujem ali smo z drugega brega sposobni prav razumeti razne štromajerje. Ali jih hočemo prav razumeti. Včasih je kar težko gledati, kako temu ali onemu iz nasprotnega pola izrežejo izjavo in ji povsem spremenijo pomen. Podtikanje zlih interpretacija je postala stalna praksa medijskih aktivistov na levi in desni. Razpaslo se je, da se drugi strani podtakne interpretacija, ki se jo z dosti truda in sprevračanja da nekako zagovarjati, četudi se iz letala vidi, da ni resnična.

Če nameravati ob novem letu sprejeti kak sklep, kako se boste poboljšali, je tule en predlog: polemizirajte s tem, kar je nasprotnik res mislil in rekel, ne z neko neresnicoljubno interpretacijo, ki jo zmorete napadati.

In če začnem pri sebi, ali sem tako krivico, ki se pogosto dogaja meni, sam naredil Štromajerju, ko sem opozoril na njegov tvit?

Nisem

Voščilnica iz leta 2014. Skratka, če malo pobrskate,
boste videli, da mož za božič redno provocira,
včasih celo duhovito.
Naši spori imajo tri epistemološke izvire: včasih se res ne razumemo, včasih se nočemo razumeti, včasih pa prav dobro razumemo, a se ne strinjamo. Edini racionalni prepir je v zvezi s tem zadnjim. In pri najboljši volji ne vidim, da bi pri zadevi Štromajer lahko šlo za kaj drugega kot za to zadnje.

Ampak dnevi so tisti, da je treba zaključiti dobronamerno in optimistično – primer kaže, da nismo tako razdeljeni, da se ne bi razumeli. Razumevanje razlik pa je pol uspeha. Antifašist Štromajer ne misli, da smo katoličani umazane živali. Se je pa v svoji kratki a bogati funkcionarski karieri navadil, da se nestrpnost do katoličanov pri nas splača.

* če je koga užalila beseda butlsocialist - mislim, da je zelo mila za nestrpneže, na katere se nanaša; ki bi torej Štromajerju njegovo čestitko šteli v dobro.

10. december 2019

Nova sredina


Image result for nova slovenija
Priznam, poleti me je zbodlo, ko je Nova Slovenija razglasila, da je od zdaj naprej pa sredinska stranka. Dalo bi se namreč razumeti, da so se uklonili glasu ulice, ki v Sloveniji desnega ne mara. Kjer o desnem širijo slab glas že od leta 1945 naprej. Je pa desnica na slabem glasu povsem po krivici. In ker sem rad na strani ponižanih in razžaljenih, mi je bližje trmasto poudarjanje, da je desno dobro in prav. V germanskih jezikih je to vgrajeno celo v jezik – za desno in prav imajo isto besedo. Desnica, konzervativizem, tudi reakcionarnost v Sloveniji potrebujejo rehabilitacijo. Dokler tega ne bo, ne bo nujnega soočenja med tistimi, ki bi uvajali novotarije in tistimi, ki bi s spraševanjem o koristnosti novotarij skrbeli za selekcijo med njimi.

Pomirilo pa me je, da po tem, ko je Nova Slovenija razglasila svojo sredinskost, ni bilo opaziti kakšne posebne spremembe v njihovem delovanju ali vrednotah. Še vedno so v podnaslovu krščanski demokrati. Še vedno med njimi ne bosti našli podpornikov ubijanja nerojenih otrok ali neumrlih starcev. Še vedno bodo videli razliko med pravicami človeka in živali. Še vedno bodo spoštovali očetovstvo, materinstvo, družino, domovino …

S tem, ko se je Nova Slovenija razglasila za sredinsko stranko, se ni dosti spremenilo za Novo Slovenijo, spremenila se je geometrija slovenskega političnega prostora. Tisto, za kar stoji Nova Slovenija, je razglašeno za sredino. Ni se Nova Slovenija pomaknila levo, ampak se je izhodišče koordinatnega sistema premaknilo v desno. Tule bom utemeljil, da povsem upravičeno.

Obrazi sredine

Sredino se da iskati na več načinov. Lahko bi npr. izvoljene poslance razporedili od najbolj levega do najbolj desnega in pač za sredino proglasili tistega, ki je vrednostno na pol poti med Žanom Mahničem in Miho Kordišem. V katero stranko vladnega peterčka bi to padlo, niti ni pomembno. Pomembno je, da tako statistično iskanje sredine povsem spregleda od revolucije povzročeno premaknjenost slovenskega političnega kompasa v levo. Sever ni tam, kjer ljudje v povprečju pokažejo z roko, ampak kamor kaže od propagande neodvisna magnetna igla.

Drug način določanja sredine je potniški. Če v avtu sedite zadaj in imate na levi in desni soseda, sedite pač na sredini. Nova Slovenija ima na desni zanikovalce klimatologije, na levi pa zanikovalce ekonomije. Drugače povedano, da desni ima tiste, ki ne verjamejo v globalno segrevanje, na levi pa tiste, ki ne verjamejo v tržne zakonitosti. Kar sredince zavezuje k temu, da verjamejo v oboje. Kar ni nek poseben dosežek – v zadevi ni potrebno verjeti, ampak zadostuje, da se upoštevajo dognanja tiste (podnebne in ekonomske) znanosti, ki nista podlegli političnim oz. ideološkim pritiskom.

Tretji način določanje sredine je pragmatičen. Sredina so tisti, ki lahko sklepajo zavezništva na vse strani – na levo in na desno. To ne pomeni nujno, da imaš prepričanja in cilje, je pa verjetno, da jih boš lahko udejanjal. V tem je sporočilo Nove Slovenije dragoceno – zbuja upanje, da bo nekdo z normalnimi pogledi na družbo in gospodarstvo morda kdaj sodeloval v kakšni vladi in vplival, da čisto vsi ukrepi ne bodo šli revizionistično v smer Ljudske republike Jugoslavije. In glede česar se zdi sedanja opozicija, kljub 32 poslancem, povsem nemočna.

Sredinska je tista politika, ki družbo drži skupaj. Ki politike ne dela s potenciranjem nasprotij, sovraštva, nezadovoljstva, zavisti in zamer, ampak nasprotno, ki vsa ta nasprotja v družbi gladi in rešuje.


Četrti način določanja sredine je programski. Sredina je tista, ki je za kompromis med delom in kapitalom, blagostanjem in okoljem, novotarijami in tradicijo. Tej sredini volivce pobirajo tekmeci, ki so za delo, tekmeci, ki so za kapital, tekmeci, ki so za okolje, pa tisti za blagostanje … Ta sredina je pripravljena dodati vse mogoče pridevnike pred tržno gospodarstvo, npr. eko, socialno, pravično. Ta sredina je za srednjo pot med komunitarizmom (torej postavljanju interesov skupnosti pred interese posameznika) in individualizmom (torej postavljanje interesov posameznika pred interese skupnosti). Pri čemer so pravi šampioni enega in drugega drugje.

Ta sredina je vladala Zahodni Evropi v obliki socialnih ali krščanskih demokratov, dokler niso drug drugemu postali tako podobni, da volivci v izbiri med njimi niso več videli alternative. Ta sredina je v krizi, ki jo kaže nazadovanje sredinskih strank v Evropi in članicah.

Ko je sredina v krizi, je trenutek, da se vprašamo, kaj je pa res sredina.

Sredina

Vse zgornje definicije sredino definirajo v odnosu na druge. Sredina je vmes med drugim. Odvisna od tistih drugih. Te sredine so brez lastne identitete, vizije, programa, vrednot. Te sredine so vedno kompromis z nečem, kar je bolj jasno in odločno. So vedno zmernejša, obrušena, razvodenela verzija nečesa drugega, kar je jasno, ostro in pekoče.

In vendar je sredina več kot napol prazen oz. napol poln kozarec mlačne vode. Sredinska je tista politika, ki družbo drži skupaj. Ki politike ne dela s potenciranjem nasprotij, sovraštva, nezadovoljstva, zavisti in zamer, ampak nasprotno, ki vsa ta nasprotja v družbi gladi in rešuje. Sredina je sredotežna sila, ki Yeatsovega sokola vleče nazaj k sokolarju, »ko v vse širših krogih se obrača / sokol, več ne sliši sokolarja; / vse razpada; središče več ne drži; svet preplavlja popolna anarhija«.

To je tista sredina, ki varuje, da ne bi svetopisemsko »izdal v smrt brat brata in oče sina«. Da ne bi »otroci vstajali zoper starše in jih izročali v smrt«.

Sredina dela politiko tako, da povezuje. Ne predvsem strank v koalicije in idej v kompromise. Ampak ljudi in družbene skupine med seboj. Potrjuje, da je ta naš svet v glavnem v redu. Da gredo stvari na boljše. Ne da je vse idealno, da pa je treba včasih kaj potrpeti in počakati. Da, kot pravi Sveto pismo, »učenec ni nad učiteljem in služabnik ne nad svojim gospodarjem«. Da če bomo delovni in složni, da bo šlo še naprej na boljše. Da neplodno prepiranje stane. Stane v denarju, s katerim bi šlo lahko ljudem na boljše.

Levo in desno od take sredine je politika, ki gradi na razpihovanju nezadovoljstva

Tiste, ki nimajo, ščuva proti tistim, ki imajo – pa naj gre za denar, pravice, status, ugled. Šepeta jim na uho, da si zaslužijo. Da jim pripada. Da bi bilo pravično. Ščuva delavce proti podjetnikom, ženske proti moškim, mlade proti starim, alternativno-spolne proti običajno-spolnim, drugo- proti prvorazredim, črne proti belim, domačine proti tujcem … Ne zanima jih, kako pomiriti zavist, ampak zavist razpihujejo. Ne zanima jih, kako pomiriti ljudi, ampak kako jih razburiti. Ne trudijo se razlik pojasniti, ampak obljubljajo, da bodo razlike izničili.

Jezna, nezadovoljna, zavistna, skregana družba ne napreduje. Ne gre na boljše. In če ne gre na boljše, je nezadovoljnih še več. Nezadovoljstvo in jeza sta olje na ogenj strank, ki so levo in desno od sredine.

Skratka

Sredina ne ščuva. Je zadovoljna s tem, kar imamo. Je hvaležna našim prednikom, da so nam do tu pomagali. Je zavezana potomcem, da jim zapustimo še boljši svet kot starši nam. Sredina ne išče prepirov, ampak predlaga rešitve. Škoda, da ni sredinskih strank več.

Objavljeno na Časniku 10.12.2019