01. december 2020

Razkrinkano razkrinkavanje

Slika je simbolična
Doletela me je velika čast, da se je portal Oštro (sic!) v rubriki Razkrinkavanje posvetil mojemu tvitu in okrog tega ustvaril pravo malo seminarsko nalogo. V kateri niso pokazali, da je moja trditev neutemeljena, ampak samo še enkrat ilustrirali, kar že dolgo vemo. Da je preverjanje dejstev (fact checking) samo še en novinarski žanr. Za novinarje in politike pa že nekaj časa vemo, da niso najbolj resnicoljubna bitja na planetu. To velja tudi za tiste, ki preverjajo dejstva.

To vem iz lastnih izkušenj. Tule npr. so aktivisti Metine liste morali zelo telovaditi, da bi nekaj, kar drži, lahko označili kot "delno drži. Ker če ugotoviš, da nekaj drži, nimaš članka.

Da ne bi tudi pri nas z lažnimi novicami ukradli volitev, je 24ur leta 2018 ustanovil rubriko za iskanje lažnih novic z domišljavim imenom Dejstva. Tule lahko preberete, kako so, kljub dobrohotnemu opozorilu, vztrajali na krivi obsodbi, ki je bila posledica neumne računske napake, namreč, da je Janševa vlada 2004-2008 vladala tri leta.

Moj najbolj neutemeljeni tvit leta 2020

Borcem proti lažnim novicam se je tokrat zdelo vredno spotikati se ob tale tvit:

Naj kar povem, da jemljem to kot veliko priznanje za moje tvitanje. Namreč v tisočih drugih zapisov niso našli prilike za spotikanje. Verjamem. Kar napišem je utemeljeno, ima podlago v podatkih in je vljudno. Če se pa kdaj zmotim, ne vztrajam v zmoti, ampak zadevo popravim.

Kot rečeno je Matej Simič (po podatkih s Facebooka zaposlen na RTV Slovenija, sicer pa študent FDV) o zadevi napisal učen elaborat. Vtis učenosti naredi citiranje strokovnjakov, kot so direktor nemškega inštituta za epidemiologijo, biometrijo in medicinsko informatiko pri univerzi Martina Luthra, dalje specialist medicine dela, prometa in športa, dalje fiziologinje z inštituta za kineziologijo pri fakulteti za šport, in celo samega predstojnika inštituta za šport. Nihče ne odgovarja neposredno na moje trditve, daje pa elaboratu nalogi vtis strokovnosti.

Simič zaključi, da "Turkove ocene zaradi pomanjkanja relevantnih virov ni bilo mogoče neodvisno preveriti", kar ga pa ne ovira, da vsemu skupaj da oceno "neutemeljeno" in naslov, da tekači niso "bistveno bolj kužni od peščev". Samo slednje drži. Če ne tečejo.

Nazaj v osnovno šolo  

Pametnim ni treba vsega utemeljevati. 2+2=4 in mandat 2004-2008 je trajal štiri leta. Zlohotnim nobeno utemeljevanje ne pomaga. Tvit izhaja iz elementarnega znanja biologije in fizike in ne potrebuje utemeljitve. Ampak naj bo.

Čez palec se mi je zdelo, da je tek 10x bolj naporen od hoje. Seveda je odvisno kakšen tek in kakšna hoja. Tule boste našli podatke, da pri hitrem teku pokurite 7,8-krat več energije kot pri počasni hoji. In če bo tole kdo čekiral, jasno, da če je hoja zelo hitra, tek pa zelo počasen, razlika sploh ni več velika. Kakorkoli, 7,8 ni 10, je pa dovolj blizu za oceno čez palec, kot je bilo rečeno.

Povsem utemeljeno je, da je tveganje za vas veliko večje, če vam nasproti prisope tekač, kot če vam nasproti prišepa omika, ki sprehaja svojega kužka.


Energija nastane s kurjenjem ogljika v CO2. Ogljik (C) je v človeškem telesu pripravljen v obliki sladkorja, v kar se predelajo krompir in makaroni, kisik (O2) za kurjenje pa pride iz zraka skozi pljuča. Spet opomba za čekerje iz FDV, da ne bo treba v jedrno Evropo hoditi spraševat: v telesu ogljik ne gori s plamenom kot sveča.

Če hočeš pokuriti več ogljika moraš iz zraka pobrati več kisika. To pa je tako kot sveča, ki ugasne, če čeznjo povezneš kozarec. Koncentracija kisika v zraku je na planetu za vse enaka, torej je treba za 10x več energije, ki terja kurjenje 10x več ogljika, nadihati 10x več kisika oz. skozi pljuča prečrpati 10x več zraka. Na časovno enoto. Na minuto.

Ob predpostavki, da imajo tekači in pešci enako široke sapnike (to je ta trda zadeva, na kateri je pri osebah s penisom, da ne bom kaj narobe rekel, Adamovo jabolko) mora zrak skozi sapnik potovati z 10x večjo povprečno hitrostjo. Ta hitrost je 10x večja tudi pri izdihu. Tekač torej generira do 7,8-krat več potencialno okuženega zraka, ki iz njegovih ust prihaja z do 7,8-krat večjo hitrostjo. Če številki zmnožimo, pridemo na 60. Ne na 100. Strašno!

Trditev, da tekači niso nevarni, ker gredo hitro mimo, je podobna, kot če bi rekli, da je avto, ki gre hitreje čez prehod za pešce, manj nevaren kot avto, ki vozi počasi, saj je hitri avto manj časa na prehodu. Ali pa, da je bolj verjetno, da boš kljub dežniku moker, če rahlo rosi, kot pa če nekomu uide iz roke na polno odprta cev za zalivanje in naključno šprica okrog.

Bistveno je, da lahko žanru preverjanja dejstev verjamete natanko toliko, kot vsemu drugemu.


Vsekakor je treba v olajševalne okoliščine za tekača upoštevati, da se zrak okrog njega bolj meša, v oteževalne pa, da večja hitrost zraka pobere več živalskega vrta iz sluznic, kot mirno dihanje. In predvsem, da imajo sprehajalci praviloma maske, tekači pa praviloma ne.

Kaj se dogaja, se da izračunati. Kolega Bert Blocken iz Tehnične Univerze Eindhoven je to naredil in se zameril tekačem. Kritiki pravijo, da je gradbenik in da še ni objavljeno v reviji z recenzijo. Ne vem, če je v reviji objavil svoje študije, kako naj teče maratonec, ki ji (v Berlinu?) podrl svetovni rekord in kako naj se postavijo kolesarji Jumbo Visme okrog Rogliča. Profesor ni nek šarlatan, kot bi radi prikazali navdušenci za tekanje, ki so začutili napad na svojo cerkev. Se pa najdejo v revijah recenzirani članki, ki dokazujejo, da maske ne pomagajo.

Skratka

Povsem utemeljeno je, da je tveganje za vas veliko večje, če vam nasproti prisope tekač, kot če vam nasproti prišepa omika, ki sprehaja svojega kužka. Pa to sploh ni bistveno. Bistveno je, da lahko napisanemu v žanru "preverjanja dejstev" in "razkrinkavanju" verjamete natanko toliko, kot vsemu drugemu. Nič več, nič manj. Nauk pa ostaja: tekačev se ognite v večjem loku kot peščev.



05. junij 2020

Ekonomija po pandemiji

Za tednik Družina sem odgovarjal na vprašanja o prihodnosti po koroni. Odgovore objavljam tudi tule, ker so bili za tisk skrajšani.

O tem ali je pandemija pokazala na kakšne pomanjkljivosti ekonomskega sistema.

Pandemija je posledica tistega bibličnega nasveta Adamu in Evi, »»Bodita rodovitna in množita se, napolnita zemljo in si jo podvrzita«. Človeštvo je tega in druge nasvete iz svetih knjig upoštevalo, napolnilo je Zemljo, s tem se je povečala gostota poselitve in ta nas dela bolj ranljive za kužne bolezni. Če bi živeli v revščini kamene dobe, epidemije še opazili ne bi, ker bi umirali od lakote, divjih živali, nesnage in bolezni, ki jih zdaj z lahkoto obvladujemo. Pandemija ni opozorila na napake v sistemu, ampak na naš napuh, na zablodo, da smo vsemogočni. Nismo. Z oblakov nas je postavila na trdna tla kot ljudi, ne kot sistem.

O tem, ali je sedanji sistem preveč spekulativen, da temelji na finančnih trgih. 

V krščanski moralni tradiciji je nekaj ljudskega nezaupanja v trgovce in finančnike. Za pravo delo velja okopavanje na polju ali kovanje v kovačnici, ne pa, da nekdo poceni kupi in dražje proda, ali, še huje, da posodi denar in bi ga rad več dobil nazaj. Kako iz tega ne narediti moralnega problema, so se ukvarjali veliki krščanski srednjeveški misleci in svetniki. Finančni trgi so mehanizem, ki skrbi, da se sredstva za razvoj od slabih selijo k boljšem podjetjem. Kot vsaka človeška inštitucija imajo svoje napake, ki jih regulacija lahko zmanjša. Špekulacije se najbolj učinkovito prepreči, če se ne splačajo.

O ustreznejšem ekonomskem sistemu.

V slovenskih razmerah to pomeni, da je potrebno večnim revolucionarjem še naprej dopovedovati, da so protinaravne ideje bankrotirale s padcem berlinskega zidu.

Ker se je človeštvo srečalo z novim virusom in ni v nekaj mesecih našlo zdravila, ni nikakršen razlog, da bi spet pogrevali ideje o tem, da bi zamenjali ekonomski sistem – kot smo ga pri nas leta 1945. Revolucionarne spremembe, ki se jih je izmislilo par t.i. intelektualcev, se še nikoli niso obnesle. Človeštvo počasi dograjuje svoje družbene inštitucije, poskuša to ali ono, in tu in tam se kaj novega obnese. Večina novotarij pa se ne, še posebej če so nasprotne redu, ki se je oblikoval tisočletja, ki je, kot je rekel Burke, rezultat božjega pohoda skozi svet.

O tem, kaj ustreznejši sistem pomeni za Slovenijo.

V slovenskih razmerah to pomeni, da je potrebno večnim revolucionarjem še naprej dopovedovati, da so protinaravne ideje bankrotirale s padcem berlinskega zidu. Da brez dela ni jela, da se brez muje še čevelj ne obuje, da je zrno na zrno pogača. Da velja, ne laži, ne kradi, ne želi svojega bližnjega blaga in žene … Žal ni ostalo dosti bankrotiranih, sivih socialističnih režimov, na katere bi lahko pokazali, da tam zadeve ne delujejo – skoraj cel svet je prevzel tržno gospodarstvo in mu gre dobro – še nikoli ljudi ni tako dobro živelo kot danes, imelo vodo, hrano, zdravstvo, šole …

O pravičnosti in solidarnosti prihodnjega sistema.

V jedru pravičnosti in solidarnosti je recipročni altruizem – pripravljen sem kaj narediti za drugega, če bodo tudi drugi kaj naredil zame. Tako se ne obnaša samo človek, tako ravnanje se splača mnogim živim bitjem. Recipročno medsebojno skrb dojemamo kot pravično. Kadar pa drugi po svojih močeh ne vrača, to razumemo kot izkoriščanje. Recipročnost je v tem, da sta kupec in trgovec po prodaji zadovoljna, kupec ima raje klobaso kot denar, trgovec da ima raje denar kot klobaso. Delodajalec ima raje delavčevo delo kot denar, delavec pa ima raje denar kot da bi lenaril. Zadovoljstvo je bolj verjetno, če je izbira med trgovci, klobasami, kupci, delavci in delodajalci. In da je izbira svobodna. Pri nas se je pa razpaslo, da je sinonim za pravičnost enakost, ki pa je v osnovi nepravična – iz ljudi, ki so različni, različnih sposobnosti in talentov, lahko enakost ustvarite samo z nasiljem. In razpaslo se je, da je solidarnost pravica. Namesto, da bi bila skrb za sočloveka dolžnost.

Pobude za drugačno ekonomijo mi sploh niso všeč.

Zavzemanje za družbeno odgovorno rabo lastnine je napad na dostojanstvo posameznika. Če naj bi z lastnino delal »družbeno odgovorno«, pomeni, da mora ravnati družbeno odgovorno. Kaj je družbeno odgovorno, seveda predpiše država in rezultat je totalitarizem. Alternativa je, da z lastnino ravnate tako, kot hočejo drugi posamezniki. Recimo jo vložite v mesnico in če bodo ljudje kupovali klobase, boste s tem mnogim naredili veselje in bo to nadvse »družbeno odgovorno«.

O stranpoteh pobud za drugačno ekonomijo.

Pobude za drugačno ekonomijo mi sploh niso všeč. So pa politično zelo uporabne. Mar ni najlažje ljudi pridobiti zase, če jim obljubite denar drugih ljudi. V trenutku, ko je velik del volilnega telesa navajen na dotacije od države, bo seveda glasoval za politike, ki mu bodo te dotacije povečevali, politika pa bo delala na tem, da bo prejemnikov vedno več. Jemlješ večini in daješ manjšini, to je recept za volilni uspeh. Ne pa tudi za gospodarskega. Če hočete, da bo premoženja v neki državi vedno več, mora nekdo delati, da se povečuje. In delal ne bo, če sadovi dela, lastnina, ne bo varna.

O papeževih nagovorih o drugačni ekonomiji.

Kristusovo kraljestvo ni od tega sveta in vloga cerkve ni v tem, da nas osrečuje in lepša življenje na tem svetu, ampak naj bi nas pripravljala na večnost.

Vidim nek smisel v tem, da je cerkev ločena od države in da se Bogu daje kar je božjega in državi kar je cesarjevega. Kristusovo kraljestvo ni od tega sveta in vloga cerkve ni v tem, da nas osrečuje in lepša življenje na tem svetu, ampak naj bi nas pripravljala na večnost. Naj se ukvarja s tem, da bomo dobri ljudje, ne da bomo imeli dobro državo ali politični sistem, ki bo »delal dobro« in bodo ljudje lahko slabi. Cerkev bi lahko okrepila Karitas in podobne organizacije in pomagala ljudem v stiski od blizu, tistim, ki pomoč res potrebujejo. To veš toliko boljše, kolikor si jim bližje.

O humani ekonomiji, ki jo poudarja papež.

Seveda se vsaka stvar, ki ji zraven daste pridevnik humana, lepo sliši. Kaj pa to v resnici pomeni? Tržna ekonomija je humana v kolikor zadovoljuje interese ljudi. So pa ljudje pozabili, da so pohlep, napuh, požrešnost, lenoba, zavist … grehi. Če bodo ljudje manj grešni, bodo naredili tudi manj grešno ekonomijo. Tako pa je občutek, da so nekateri grehi postali kreposti, npr. zavist in lenoba. V kolikor bi bil univerzalni temeljni dohodek lahko potuha za lenobo, sem proti. V kolikor gre za to drugačno obliko pomoči tistim, ki si res ne morejo pomagati, sem za. Ampak v tem primeru bi nehal biti univerzalen.

O večji ali manjši povezanosti sveta po pandemiji.

Ljudje smo bolj začutili, da smo del iste družine. Da smo vsi enako ranljivi, ko gre za bolezen. Da enako umirajo na Kitajskem, v Italiji, v Ameriki. Politično in gospodarsko pa bo svet nekaj manj povezan. Spet nas je usoda spomnila, da se je v nesreči treba zanesti predvsem nase, da moramo ključne stvari imeti tudi doma, da morajo naši sistemi biti nekaj bolj žilavi, odporni na šoke in da moramo biti doma bolj složni in povezani.

Vprašanja je zastavljal tednik Družina. Članek je bil objavljen tule.

19. maj 2020

Svetlana Slapšak se je "zmotila"

Gospa Svetlana Slapšak se je v svojem komentarju (Večer, 2.5.2020, povzela Mladina) grdo "zmotila", kaj da sem jaz povedal v intervjuju z dr. Možino na TV Slovenija 26.4.2020. Naredila je tudi natančno tisto, kar zagovorniki zločinske revolucije počnejo že dolgo: skrijejo se za upor proti okupatorju. V celoti zlagano je, da naj bi trdil »da bi morali iz kolektivnega spomina izbrisati NOB in potem bi bili vsi precej bolj srečni«. Resnica je povsem nasprotna. Jasno sem povedal, da je NOB »pokončno, častivredno dejanje, vredno vsega spoštovanja«, da pa ga moramo razločevati od revolucije (okrog 37. minute).

Moja teza ostaja, da žrtvujemo lepšo prihodnost, da bi nekateri imeli lepšo preteklost. Ta lepša preteklost je dobro mnenje o revoluciji in revolucionarjih. Da bi bili njihovi zločini sredi prejšnjega stoletja opravičljivi, je treba skoraj osemdeset let kasneje sejati sovraštvo, nestrpnost ali vsaj nezaupanje do cerkve, pokončnih kmetov, "nepoštene" inteligence, podjetnikov in zahodnih demokracij. S takim vrednostnim sistemom nikoli ne bomo vzpostavili političnega in gospodarskega sistema, ki je globalno preizkušena podlaga za blagostanje.

Gospa Slapšak se s tem ne strinja, do tega ima vso pravico, da si pa prosto izmišljuje, da bi lažje polemizirala, pa ni lepo.

Odgovor je objavil tudi časopis Večer.

28. december 2019

Izražanje dvoma v globalno segrevanje v sodobni demokratični družbi

Tole karikaturo je objavila revija Mladina v eni od svojih decembrskih številk:

#IZJAVAtedna:  »Globalno segrevanje je samo najnovejši izgovor za uvajanje socialističnega avtokratskega sistema.« Gradbeni inženir in nekdanji politik Žiga Turk na Twitterju o levičarski zaroti

Za novo leto, kaj leto, desetletje, si želim, da bi moji nasprotniki polemizirali s tem, kar res rečem, ne pa, da mi v svoji nemoči pripišejo povsem drugačno izjavo in potem z njo obračunavajo. 

Tule je moj tvit v kontekstu:



Štejem pa Mladini v dobro, da je v pismih bralcev objavila moj nekoliko duhovit odgovor, kjer sem bralcem tiste revije lahko predstavil poglede nekega gradbenega inženirja na zadevo:

V zadnji številki je revija Mladina objavili moj tvit: »Globalno segrevanje je samo najnovejši izgovor za uvajanje socialističnega avtokratskega sistema.« Opremili ste ga s podpisom "Gradbeni inženir in nekdanji politik Žiga Turk na Twitterju o levičarski zaroti" in karikaturo z duhovitim komentarjem "Epohalno odkritje! Prof.dr. Žiga Turk z Ljubljanske fakultete za gradbeništvo razkril skrivnostne vzroke in mehanizme globalnega segrevanja, ki ga povzročajo brezbožne sile zla, da bi svetu zavladal peklenski socializem".

Tvit ste duhovito iztrgali iz konteksta, v katerem sem citiral trditev Grete Thunberg, da ne gre samo za okolje, ampak, da so krizo povzročili kolonialni, rasistični in patriarhalni sistemi zatiranja, da ki jih je treba demontirati. Duhovito ste zamolčali moj tvit, ki je sledil v isti niti, "To ne pomeni, da ni segrevanja. Ampak da še več socializma ni rešitev".

V komentarju ste mi duhovito podtaknili trditev, da je globalno segrevanje izmišljeno za potrebe socialistične revolucije. Temu zadnjemu moram odločno oporekati. Izražanje dvoma v globalno segrevanje je v sodobni demokratični družbi lahko nevarno. Segrevanje je resnično, v veliki meri je posledica naše tehnologije. Najbolj učinkovite rešitve za segrevanje pa bo našel gospodarski sistem, ki zna najbolje razporejati omejena sredstva med različne probleme in želje. To ni socializem ampak svobodno tržno gospodarstvo. Treba je samo postaviti realno ceno tovrstnega onesnaževanja. Npr. s fiskalno nevtralno davčno reformo, ki bi DDV in trošarine na razvade deloma prevedla v obdavčenje toplogrednih izpustov.

Žiga Turk, gradbeni inženir




27. december 2019

Prazni božiči nekega državnega sekretarja

Letošnja voščilnica.
Fotografijo z besedilom "Vesel božič, umazane živali" je na božični večer na tviterju objavil dr. Jernej Štomajer, »politolog, Fulbrighter, aktivist, antifašist, upornik, borec« in državni sekretar na Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport Vlade republike Slovenije.

Je drugi človek tistega ministrstva, ki se na vse kriplje trudi, da ne bi pravično financirali zasebnih šol z javnim programom – med katerimi je nekaj katoliških. Je drugi človek tistega ministrstva, katere minister v »praznični poslanici« vošči izključno novo leto.

Je tisti Štromajer, ki nosi rdečo zvezdo, v Kopru protestira proti Možini in se navdušuje nad morilcem Che Guevaro. Je tisti Štromajer, ki za božič vsako leto provocira, včasih celo duhovito. Božiča ne razume, pa brcne v grad iz mivke. Ampak, kot pravi Woody Allen, if it bends, its funny, if it breaks, it is not. Letos ni bilo smešno.

Ljudje so bili nad letošnjim voščilom ogorčeni. Razumeli so, da gre za provokacijo, za žalitev, morda celo za zbujanje sovraštva in nestrpnosti zaradi verskega prepričanja. Razumeli so, da gre državnemu sekretarju na živce to trkanje po prsih, da se praznuje Božič, da se vošči za Božič, da naj imamo vesel Božič, da Božič ni več družinski praznik, kakršnega si je bil zamislil Jože Smole, ampak da Božič sili ven iz vsake reklame za kokakolo.

In je voščil vesel božič zaplankancem zarukanim. Kot ga vošči antifašist, ki se na levem krilu socialnih demokratov z Levico bori za glasove butlsocialistov*.

Smo Štromajerja sploh razumeli

Lanska voščilnica.
Ali pa je bil dr. Štromajer pač na božičnih počitnicah v Londonu, spil pivo ali dve, se sprehodil čez Leicester Square, tam opazil napis in ga takole za hec objavil na tviterju. Da se pohvali, kje je, svetovljan. Da vošči svoji klapi, ki ga bo cel božični večer žurala, kot se to za trde ateiste spodobi. Menda bodo bralci spoznali, da gre za (potvorjen) citat iz filma Sam doma – kjer kak negativec, preden se mu zdi kaj hudega, sliši »vesel božič, umazana žival«. V ednini in brez implikacije, da bi bilo sporočilo naslovljeno na neko skupino ljudi zaradi njenega verskega prepričanja.

Morda se ima dr. Štromajer za tako širokega in strpnega, celo naklonjenega katoličanom, da ni niti pomislil, da bi lahko kdo njegovo objavo razumel kot žalitev. Konec koncev njegova stranka, odkar se je preimenovala, ni z bencinom polila nobenega duhovnika in tudi sicer se na vsakem shodu pod rdečo zvezdo zavzemajo za strpnost.

Seveda se je na internetu razvilo tekmovanja v zgražanju in zgroženosti na eni strani in dociranje z druge strani, da zahojeni ruralci pač nismo prepoznali klasičnega citata svetovljanske pop kulture, s katero je našo časovnico obogatil naš doktor državni sekretar. Crnkovič nam je celo očital, da »smo na nizki stopnji razumevanja jezika in sposobnosti komuniciranja«, če smo pomislili, da je bilo voščilo »MERRY CHRISTMAS YA FILTHY ANIMALS« namenjeno prav nam katoličanom. In ne pujsom v Ihanu?

Ta vojna lahko traja še nekaj dni in je povsem nebistvena.

Se sploh razumemo

Bistveno je, da sploh ne gre za razumevanje jezika, ampak gre za razumevanje človeka. Razumeti hočemo pisca, ne besedila. Bistveno vprašanje je, ali smo kot družba postali tako razdeljeni, je prepad med nami tako globok, da nismo sposobni razumeti sporočila z druge strani, če ni dovolj eksplicitno zapisano in postavljeno v kontekst.

Bi bila npr. reakcija enaka, če bi tako sliko objavil jaz? Ali celo Crnkovič? Ali pa bi bralci vedeli, da gre za sarkazem, za šalo, za to, da je pisec moral misliti kaj drugega, ne pa žaliti ali provocirati. Upal bi staviti, da velikanska večina od mene tega ne bi vzela kot žalitev. Iskali bi drugo interpretacijo. Kar potrjuje tisti pregovor, da ni vseeno, kdo kaj reče.

Se sploh hočemo razumeti

Problem poznam iz lastnih izkušenj. Novinarski aktivisti na Mladini, Večeru in MMCju imajo z mojimi tviti veliko veselja, ker včasih napišem kaj takega, da bi se dalo predstaviti drugače, kot je bilo mišljeno. Zadnji tak primer je bilo tisto, da je podnebno ogrevanje najnovejši izgovor za svetovno revolucijo. Kar so obrnili v izjavo, da je segrevanje izmišljeno za potrebe svetovne revolucije, kljub temu, da je naslednji tvit v isti niti jasno povedal, da je segrevanje resnično, ampak da več socializma ni rešitev.

Oborožen s to izkušnjo pogosto nalašč nerazumljenega desničarja se sprašujem ali smo z drugega brega sposobni prav razumeti razne štromajerje. Ali jih hočemo prav razumeti. Včasih je kar težko gledati, kako temu ali onemu iz nasprotnega pola izrežejo izjavo in ji povsem spremenijo pomen. Podtikanje zlih interpretacija je postala stalna praksa medijskih aktivistov na levi in desni. Razpaslo se je, da se drugi strani podtakne interpretacija, ki se jo z dosti truda in sprevračanja da nekako zagovarjati, četudi se iz letala vidi, da ni resnična.

Če nameravati ob novem letu sprejeti kak sklep, kako se boste poboljšali, je tule en predlog: polemizirajte s tem, kar je nasprotnik res mislil in rekel, ne z neko neresnicoljubno interpretacijo, ki jo zmorete napadati.

In če začnem pri sebi, ali sem tako krivico, ki se pogosto dogaja meni, sam naredil Štromajerju, ko sem opozoril na njegov tvit?

Nisem

Voščilnica iz leta 2014. Skratka, če malo pobrskate,
boste videli, da mož za božič redno provocira,
včasih celo duhovito.
Naši spori imajo tri epistemološke izvire: včasih se res ne razumemo, včasih se nočemo razumeti, včasih pa prav dobro razumemo, a se ne strinjamo. Edini racionalni prepir je v zvezi s tem zadnjim. In pri najboljši volji ne vidim, da bi pri zadevi Štromajer lahko šlo za kaj drugega kot za to zadnje.

Ampak dnevi so tisti, da je treba zaključiti dobronamerno in optimistično – primer kaže, da nismo tako razdeljeni, da se ne bi razumeli. Razumevanje razlik pa je pol uspeha. Antifašist Štromajer ne misli, da smo katoličani umazane živali. Se je pa v svoji kratki a bogati funkcionarski karieri navadil, da se nestrpnost do katoličanov pri nas splača.

* če je koga užalila beseda butlsocialist - mislim, da je zelo mila za nestrpneže, na katere se nanaša; ki bi torej Štromajerju njegovo čestitko šteli v dobro.