16. februar 2021

Čas je za uro


Amazfit GTR 2e

Še globoko srednjem veku je cerkev v zvonike cerkva postavila zvonove, ti pa so začeli z bitjem okolici naznanjati čas. In je kar naenkrat postalo sodelovanje med ljudmi lažje - mogoče je bilo namreč dogovoriti, kdaj naj bi se nekaj zgodilo. Recimo srečanje kupca in prodajalca. V sedemnajstem stoletju so Nizozemci pogruntali uro na nihalo in kmalu za tem še uro na vzmet. Napravico za merjenje časa je bilo mogoče spraviti v žep.

Sredi osemnajstega stoletja so angleži naredili uro, ki je bila dovolj natančna, da je ni preveč zmotilo zibanje ladje in jo je bilo mogoče uporabiti za določanje zemljepisne širine. Če veš, koliko prej ali kasneje je sonce najviše glede na Greenwich, veš koliko si vzhodno ali zahodno. Na dan je tista ura zaostajala ali prehitevala za tri sekunde. Od srede prejšnjega stoletja naprej smo dovolj natančno uro lahko nosili na zapestju.

Pred petimi leti je Apple naredil iWatch in začela se je revolucija zapestne informatike. Cene tistih se gibljejo med 200 in 400€ letno. Zakaj letno? Če ste nekomu za darilo kupili Omego, je bila to ura za vse življenje. Pri digitalnih napravah je tako, da jih je treba menjati na leto, dve. Še posebej če gre za nezrelo tehnologijo, kar ure so (laptopi npr. pa ne več). Skratka, v desetih letih boste za iWatch dali toliko, kot za uro zgornjega srednjega razreda, ki bi jo skoraj lahko zapustili vnukom.

Xiaomi Mi Band 2

Kar pa ne pomeni, da niso glavne prednosti računalnika na zapestju dostopne tudi skromnim ljudem. Tri leta nazaj sem investiral 20€ v Xiaomi Mi Band 2. To je zapestnica, ki kaže čas, šteje korake, meri srčni utrip in vibrira, če se na telefonu dogaja kaj posebnega. Imel bi jo dlje, pa je zaslon po enem letu izgubil veliko svetlosti. Za podoben denar sem nabavil Mi Band 3 in mi je dobro služila skoraj dve leti. Polnil sem jo na dva, tri tedne. 

Potem so mi rekli, da starejšemu zdravemu belemu moškemu ne pritiče taka zapestnica in sem razvezal mošnjo za Amazfit GTR 2e - 120€. Tudi kitajska firma, nekako povezana s Xiaomijem. Tole pišem, da povem, da so digitalne ure končno postale uporabne.

Xiaomi MiBand 3

Zakaj? Ker se končno za spodoben denar dobi napravo, ki je ura, ki ima stalno prižgan zaslon in kjer baterija zdrži več kot en teden. To je bistveno. Ker imam vedno pri sebi telefon, ni treba, da na uri poganjam facebook. Imam pa na zapestju rad napravo, ki jo ošvrknem s pogledom in vidim, koliko je ura. Ne da bi na sestanku, obisku ali doma s kriljenjem z rokami demonstrativno gledal na uro. Diskretno, da ne pokažem, da mi je dolgčas.

Ne predstavljam si, da bi uro polnil dnevno. Ponoči, kot telefon, ne gre, ker mora analizirati spanje, pa zavibrirati, če je kaj res nujnega. In seveda opravljati vlogo diskretne budilke. Napolniti npr. vsak petek v pisarni, ko je itak vsa ostala elektronika v polnem pogonu, pa je nekaj, česar se bo prav lahko navaditi. Poraba je za cca. 10% na dan. V osmih dneh 83%.

Analizira spanje, meri utrip, šteje korake, motivira me, da hodim peš in to veliko, glede kupa drugih funkcij za športanje, barometer, termometer, nasičenost krvi s kisikom ipd. mi je precej vseeno. Tekačem bo verjetno všeč, da ima tudi GPS in ni treba imeti telefona seboj za natančno merjenje poti. Pešci bi zdržali tudi brez tega. Kar se meni prileže, je, da diskretno zavibrira, ko se na telefonu kaj pomembnega zgodi. In lahko tudi na uri pogledam, če je kaj važnega.

Skratka, za malo denarja kar nekaj muzike. Kombinacija plastike in aluminija pa ni ravno primerna za vašega birmanca.

31. januar 2021

Za Družino o zadnjem valu cenzure

Za zadnjo Družino sem dobil nekaj vprašanj o tekočih zadevah na področju svobode govora. Nekaj spodaj, več pa tule oz. v tisku.

Katera definicija socialnih omrežij vam je najbolj blizu?

Socialno omrežje razumem kot storitev na internetu, ki omogoča vzpostavljanje stikov med ljudmi. Ti stiki so lahko osebni, med znanci - gre za družabna omrežja. Ali pa so ti stiki neosebni, med neznanci. Ta družbena omrežja prispevajo k povezanosti družbe kot celote. Socialna omrežja kot Twitter ali Facebook imata obe funkciji, Twitter bolj, Facebook nekaj manj.

Po raziskavi Pew 36% prebivalcev ZDA kot glavni vir informacij uporablja Facebook. Kakšno vlogo imajo socialna omrežja v medijskem prostoru – so le platforme za deljenje uporabniških vsebin ali so ‘uredniki’ medija z izjemnim dometom?

Socialna omrežja vsebine prilagajajo uporabnikom s ciljem, da bi se ta čim dlje zadržal na tem omrežju. Da bi mu bilo zanimivo, da bi mu pokazali čim več oglasov. Z istimi tehnologijami, ki vsebine prilagajajo komercialnim interesom, je vsebine mogoče prilagoditi tudi političnim ali ideološkim ciljem. Nobelovec Cass Sunstein je pokazal, da lahko ljudi z razmeroma nežnimi sporočili dregnemo v "pravo" smer. In to se verjetno dogaja.


Kako vidite vlogo socialnih omrežij v zatiranju medijske svobode po svetu (v primeru ZDA, a tudi v sodelovanju z avtoritarnimi režimi) na eni strani in pri širjenju dezinformacij (fake news, medijske vojne, teorije zarote, ...) na drugi strani?

Karkoli si že o tem mislimo, družbe, ki bi jo vodili najnižji in najbolj preprosti vzgibi množic, si ne želimo.

Oblast se je od nekdaj trudila, da bi nadzorovala, kar se govori in misli. V demokraciji je še toliko bolj pomembno, da ljudje niso izpostavljeni novicam in mnenjem, zaradi katerih bi lahko glasovali "narobe". V času starih medijev so javni prostor nadzorovala uredništva, v času interneta tega nadzora ni več. Politika se ozira po načinih, da bi ga nekako spet vzpostavila in upa, da bodo socialna omrežja opravila to delo. Karkoli si že o tem mislimo, družbe, ki bi jo bodo vodili najnižji in najbolj preprosti vzgibi množic, si ne želimo. Kot tudi ne družbe ene resnice. Zato je pomembno, da je prostor za kulturno razpravo kar najbolj široko odprt. V ozadju celotne zgodbe o lažnih novicah je težnja, da bi se nekdo vzpostavil kot posestnik resnice, ki zasluži privilegiran položaj. To je v izhodišču narobe. Resnica se oblikuje v soočenju različnih pogledov, ne z blagoslovom enega vira.

Kako bi po vašem mnenju morala potekati regulacija vsebin na socialnih omrežjih - je to dovolj prepustiti zasebnim družbam samim, ali naj cenzuro opravlja država (kot v poljskem predlogu)? Je težava monopolni položaj velikih tehnoloških podjetij?

Avtorji deklaracij o človekovih pravicah so kot vrednoto prepoznali svobodno kroženje idej, zato so državi prepovedali vmešavanje v to. Če bi takrat kazalo, da bi lahko kroženje informacij oviral zasebnik, bi prepovedali tudi to. Zato je regulacija socialnih omrežij v smeri, da ne smejo ovirati kroženja informacij povsem v duhu človekovih pravic. Izgovori, da so zasebna podjetja, pa ne zdržijo. Tudi avtobusno podjetje, kjer so morali črnci sedeti zadaj, je bilo zasebno, pa smo dosegli, da te diskriminacije ni več. Podobno ni primerno, da zasebno podjetje, ki ima dejansko položaj javnega prostora, ovira desne in promovira leve glasove.

Urednik First Things R. R. Reno je ob izbrisu Trumpa iz socialnih omrežij poudaril vlogo tiskanih medijev, ki jih ‘Big Tech’ ne more cenzurirati, nekateri pozivajo k ‘odklopu’ iz Facebooka in Twitterja. Lahko komentirate?

Izbris Trumpa je poniglavo dejanje. Dokler je bil predsednik, se niso upali, ko ni bil več, pa so se nadejali, da se bodo tako prikupili novi oblasti. V trenutku izbrisa je Trump postal oporečnik. Benediktinska opcija, da se konservativni pol umakne iz javnega prostora v geto svojih radijskih postaj, časopisov, šol, morda zaprtih skupin na omrežju Telegram, na Gab ali Parler, ni rešitev. V jedru zahodnega razvojnega modela je spopad idej in zmagati ga je treba na javnih socialnih omrežjih. Za to pa morajo ostati javna in odprta za vse. Regulacija mora omejiti, kako lahko ona omejujejo pravice svojih uporabnikov.

 

01. december 2020

Razkrinkano razkrinkavanje

Slika je simbolična
Doletela me je velika čast, da se je portal Oštro (sic!) v rubriki Razkrinkavanje posvetil mojemu tvitu in okrog tega ustvaril pravo malo seminarsko nalogo. V kateri niso pokazali, da je moja trditev neutemeljena, ampak samo še enkrat ilustrirali, kar že dolgo vemo. Da je preverjanje dejstev (fact checking) samo še en novinarski žanr. Za novinarje in politike pa že nekaj časa vemo, da niso najbolj resnicoljubna bitja na planetu. To velja tudi za tiste, ki preverjajo dejstva.

To vem iz lastnih izkušenj. Tule npr. so aktivisti Metine liste morali zelo telovaditi, da bi nekaj, kar drži, lahko označili kot "delno drži. Ker če ugotoviš, da nekaj drži, nimaš članka.

Da ne bi tudi pri nas z lažnimi novicami ukradli volitev, je 24ur leta 2018 ustanovil rubriko za iskanje lažnih novic z domišljavim imenom Dejstva. Tule lahko preberete, kako so, kljub dobrohotnemu opozorilu, vztrajali na krivi obsodbi, ki je bila posledica neumne računske napake, namreč, da je Janševa vlada 2004-2008 vladala tri leta.

Moj najbolj neutemeljeni tvit leta 2020

Borcem proti lažnim novicam se je tokrat zdelo vredno spotikati se ob tale tvit:

Naj kar povem, da jemljem to kot veliko priznanje za moje tvitanje. Namreč v tisočih drugih zapisov niso našli prilike za spotikanje. Verjamem. Kar napišem je utemeljeno, ima podlago v podatkih in je vljudno. Če se pa kdaj zmotim, ne vztrajam v zmoti, ampak zadevo popravim.

Kot rečeno je Matej Simič (po podatkih s Facebooka zaposlen na RTV Slovenija, sicer pa študent FDV) o zadevi napisal učen elaborat. Vtis učenosti naredi citiranje strokovnjakov, kot so direktor nemškega inštituta za epidemiologijo, biometrijo in medicinsko informatiko pri univerzi Martina Luthra, dalje specialist medicine dela, prometa in športa, dalje fiziologinje z inštituta za kineziologijo pri fakulteti za šport, in celo samega predstojnika inštituta za šport. Nihče ne odgovarja neposredno na moje trditve, daje pa elaboratu nalogi vtis strokovnosti.

Simič zaključi, da "Turkove ocene zaradi pomanjkanja relevantnih virov ni bilo mogoče neodvisno preveriti", kar ga pa ne ovira, da vsemu skupaj da oceno "neutemeljeno" in naslov, da tekači niso "bistveno bolj kužni od peščev". Samo slednje drži. Če ne tečejo.

Nazaj v osnovno šolo  

Pametnim ni treba vsega utemeljevati. 2+2=4 in mandat 2004-2008 je trajal štiri leta. Zlohotnim nobeno utemeljevanje ne pomaga. Tvit izhaja iz elementarnega znanja biologije in fizike in ne potrebuje utemeljitve. Ampak naj bo.

Čez palec se mi je zdelo, da je tek 10x bolj naporen od hoje. Seveda je odvisno kakšen tek in kakšna hoja. Tule boste našli podatke, da pri hitrem teku pokurite 7,8-krat več energije kot pri počasni hoji. In če bo tole kdo čekiral, jasno, da če je hoja zelo hitra, tek pa zelo počasen, razlika sploh ni več velika. Kakorkoli, 7,8 ni 10, je pa dovolj blizu za oceno čez palec, kot je bilo rečeno.

Povsem utemeljeno je, da je tveganje za vas veliko večje, če vam nasproti prisope tekač, kot če vam nasproti prišepa omika, ki sprehaja svojega kužka.


Energija nastane s kurjenjem ogljika v CO2. Ogljik (C) je v človeškem telesu pripravljen v obliki sladkorja, v kar se predelajo krompir in makaroni, kisik (O2) za kurjenje pa pride iz zraka skozi pljuča. Spet opomba za čekerje iz FDV, da ne bo treba v jedrno Evropo hoditi spraševat: v telesu ogljik ne gori s plamenom kot sveča.

Če hočeš pokuriti več ogljika moraš iz zraka pobrati več kisika. To pa je tako kot sveča, ki ugasne, če čeznjo povezneš kozarec. Koncentracija kisika v zraku je na planetu za vse enaka, torej je treba za 10x več energije, ki terja kurjenje 10x več ogljika, nadihati 10x več kisika oz. skozi pljuča prečrpati 10x več zraka. Na časovno enoto. Na minuto.

Ob predpostavki, da imajo tekači in pešci enako široke sapnike (to je ta trda zadeva, na kateri je pri osebah s penisom, da ne bom kaj narobe rekel, Adamovo jabolko) mora zrak skozi sapnik potovati z 10x večjo povprečno hitrostjo. Ta hitrost je 10x večja tudi pri izdihu. Tekač torej generira do 7,8-krat več potencialno okuženega zraka, ki iz njegovih ust prihaja z do 7,8-krat večjo hitrostjo. Če številki zmnožimo, pridemo na 60. Ne na 100. Strašno!

Trditev, da tekači niso nevarni, ker gredo hitro mimo, je podobna, kot če bi rekli, da je avto, ki gre hitreje čez prehod za pešce, manj nevaren kot avto, ki vozi počasi, saj je hitri avto manj časa na prehodu. Ali pa, da je bolj verjetno, da boš kljub dežniku moker, če rahlo rosi, kot pa če nekomu uide iz roke na polno odprta cev za zalivanje in naključno šprica okrog.

Bistveno je, da lahko žanru preverjanja dejstev verjamete natanko toliko, kot vsemu drugemu.


Vsekakor je treba v olajševalne okoliščine za tekača upoštevati, da se zrak okrog njega bolj meša, v oteževalne pa, da večja hitrost zraka pobere več živalskega vrta iz sluznic, kot mirno dihanje. In predvsem, da imajo sprehajalci praviloma maske, tekači pa praviloma ne.

Kaj se dogaja, se da izračunati. Kolega Bert Blocken iz Tehnične Univerze Eindhoven je to naredil in se zameril tekačem. Kritiki pravijo, da je gradbenik in da še ni objavljeno v reviji z recenzijo. Ne vem, če je v reviji objavil svoje študije, kako naj teče maratonec, ki ji (v Berlinu?) podrl svetovni rekord in kako naj se postavijo kolesarji Jumbo Visme okrog Rogliča. Profesor ni nek šarlatan, kot bi radi prikazali navdušenci za tekanje, ki so začutili napad na svojo cerkev. Se pa najdejo v revijah recenzirani članki, ki dokazujejo, da maske ne pomagajo.

Skratka

Povsem utemeljeno je, da je tveganje za vas veliko večje, če vam nasproti prisope tekač, kot če vam nasproti prišepa omika, ki sprehaja svojega kužka. Pa to sploh ni bistveno. Bistveno je, da lahko napisanemu v žanru "preverjanja dejstev" in "razkrinkavanju" verjamete natanko toliko, kot vsemu drugemu. Nič več, nič manj. Nauk pa ostaja: tekačev se ognite v večjem loku kot peščev.



23. november 2020

Čudnih spopadanje z epidemijo

Vprašanje, ki se zadnje čase pogosto pojavlja, je, kako bo epidemija vplivala na naše vrednote, na človekove pravice, na same temelje našega sobivanja. Običajen dogmatični odgovor je, da ne bi smela. Da moramo narediti vse, da bi naše vrednote ohranili, da moramo zavarovati naš način življenja, človekove pravice in tako naprej. Tule bom polemiziral s to idejo. S prostim očesom se namreč vidi, da Zahod ni posebej uspešen v spopadanju z epidemijo. Vzhodu gre precej boljše.

Epidemija je izjemen dogodek v tem, da nas strese do temeljev. V temeljih pa so naše vrednote in intuicije, ki sooblikujejo naše odločitve. Naši odzivi so bolj kot pri kakšnem banalnem problemu povezani s principi, na podlagi katerih bivamo in sobivamo. Na Zahodu nam spopad z epidemijo pravzaprav ne gre. Zato ni napačno vprašanje, kaj pa če je z vrednotami naše civilizacije kaj narobe.

Po božji podobi ustvarjeni se ima za boga

Vprašanje o vrednotah se ni pojavilo šele med epidemijo. Mnogi trdijo, da v naših temeljih že nekaj časa ni vse v redu. V letih, ko ni bilo resnih kriz in izzivov, smo zgradili družbo, ki je ukvarja s svobodo, pravicami, privilegiji in razvadami – z iskanjem sreče, na kratko. Pravica do življenja, svobode in iskanja sreče je res vgrajena v ameriško Deklaracijo o neodvisnosti, ampak vgradili so jo ljudje, ki so bili ukoreninjeni v »ora et labora«, »moli in delaj« verski in filozofski dediščini Zahoda. Zdaj smo, piše Chantal Delsol, iz tega humusa izruvani. Ostala je družba posameznikov, ki ne verjame, da je karkoli nad njo. Omejujejo jo samo drugi posamezniki.

Larry Seindentop je posameznika izpostavil kot ključni izum Zahoda. Nastajati da je začel med Atenami in Jeruzalemom že pred Kristusom. Če bi pa izumu morali določiti kraj, čas in avtorja, bi bil to Sv. Pavel na poti v Damask. Cel »temačni« srednji vek je potem Katoliška cerkev gradila tega posameznika. S pravili o porokah in lastništvu premoženja ga je sistematično trgala iz tradicionalnih skupnosti, v katere se je homo sapiens povsod organiziral – v rodovne, plemenske in klanovske skupnosti. Konec srednjega veka je Zahodna Evropa tako pričakala sestavljena iz ožjih družin in skupnosti, ki niso bile vezane na žlahto, ampak je šlo za fare, samostane, cehe, univerze, mesta … Vanje so bili povezani neznanci, ki pa jih je družila vera v istega Boga in zaupanje v papeža kot zadnjo instanco pravičnosti.

Yuval Harari dobro razloži, da je za razvoj civilizacije je bistveno, koliko ljudi lahko sodeluje – povsem skladno s tistim pregovorom, da več glav več ve. In Evropski človek je lahko vzpostavil sodelovanje s poljubno širokim krogom in oblikoval temu ustrezne inštitucije. Rojstvo posameznika je omogočila vera, da je človek narejen po božji podobi. Zdaj si ta posameznik domišlja, da ima božje sposobnosti, da je Homo Deus.

Čudno obnašanje med epidemijo

Tržno gospodarstvo, kapitalizem in demokracija so vse inštitucije, ki omogočajo neosebno, anonimno sodelovanje med neznanci. Tako sodelovanje je razvilo tudi povsem drugačen psihološki tip človeka. Joseph Henrich in sodelavci so ugotovili, kako zelo smo zahodnjaki »čudni« in nenavadni v primerjavi z ostankom planeta. Da ostanek sveta ne razmišlja tako kot mi. Da imamo »čudni« celo drugače razvite možgane. Za »čudne« se je prijela kratica WEIRD - Western, Educated, Industrialized, Rich, and Democratic – zahodni, izobraženi, industrializirani, bogati in demokratični. WEIRD pomeni čuden.

To čudnost lahko ilustriramo z odnosom do epidemije. Čudni smo v tem, da vidimo razliko, ali nekdo naredi nekaj nalašč ali po nesreči (recimo ne nosi maske – za čudne zahodnjake je to pomembno, za virus in druge ne oz. ne toliko). Manj se uklanjamo mnenjem drugih tudi avtoritet (npr. verjamo, da je COVID samo gripa, da maske ne delujejo; da vsi drugi nosijo maske, nas ne zanima). Bolj razmišljamo analitično (kako vse bi se dalo ukrep narobe razumeti; črkobralsko seciramo navodila in iščemo izjemice) in manj holistično (kakšna je velika slika problema). Imamo boljše mnenje o sebi, kot bi bilo realno (spoštovali ukrepe, ki se nam zdijo »smiselni« in »razumni«, ne pa, kar pravijo drugi). Imamo radi izbiro in ne, da se nam kar naroči, kako naj bo (več ljudi bi naložilo aplikacijo, če bi bile na izbiro dve ali tri različne). »Čudni« ljudje radi moralna pravila izpeljejo iz enega ali nekaj osnovnih principov (recimo da so pravice omejene s pravico drugega).

Najprej so postale »čudne« protestantske dežele, ker je čudnost (povsem hardversko*) povezana z branjem in spremembah v možganih, ki jih branje povzroči (tudi Henrich). In so še zdaj najbolj čudne in hkrati tudi tiste, ki jim gre pri obvladovanju epidemije najslabše – ZDA, Velika Britanija, Švedska. Nekaj bolje gre »čudnim« državam, če jih vodijo ženske. Morda zato, ker so ženske manj »čudne« in ker se moški ob ženskah obnašamo manj »čudno«.

Čudni so odlični inovatorji

Vse te čudne lastnosti so kot nalašč za inovativno družbo. Vsak bo delal nekaj po svoje, vse glave bodo mislile in domislile bodo več kot tiste, kjer vsi misijo enako. Zato tak napredek Zahoda po iznajdbi papirja in tiska. Hayek in Popper sta to odlično razložila.

Vsaka civilizacija ima dve orodji za uspeh. Prvo, da čim več ljudi čim bolj uporablja najbolj dragocen človeški organ – možgane. In drugi, da zna v sodelovanje povezati čim več ljudi. Obdobje, ko se je pojavilo branje in tisk in je znanje lažje krožilo, je bilo kot nalašč za civilizacijo – evropsko – ki je bila optimiziranja na to, da ljudje svojeglavo inovirajo. Ko inovacij ni bilo toliko in je bilo treba predvsem organizirati množice v produktivno smer, ni bila Evropa v primerjavi npr. z Indijo in Kitajsko nič posebnega.

Odkrivanje cepiva in zdravila terja inovacije. Ustavljanje epidemije terja organiziranje in discipliniranje množic. Discipliniranje je nezdružljivo s svojeglavo »čudno« psihologijo, ni pa niti razumljeno kot nasilno tam, kjer niso »čudni«. Vse inštitucije, ki smo jih pogruntali na »čudnem« Zahodu – tržno gospodarstvo, kapitalizem, demokracija, pravna država – delujejo z minimalno stopnjo prisile in uklanjanja okolici.

Družba pravic proti skupnostim odgovornosti

Epidemija je problem, ki je ne reši trg ali demokracija ali država. Je izziv, kakršno je bilo človeštvo v preteklosti redno izpostavljano in je tudi imelo orodja, kako se s tem spopadati – s skrbjo za skupnost, z odgovornostjo do drugih. Ne za vse človeštvo, ne samo zase, za nekaj vmes. Pred krščansko srednjeveško demontažo so bili te skupnosti rodovi in plemena. Nadomestila jih je cerkev kot občestvo vernih, pa fare, vaške skupnosti, mesta, cehi, univerze in razne civilne skupnosti, o katerih je tako navdušeno pisal Tocqueville.

Skoraj edina skupnost, ki je preživela, je družina. V družini bi nosili masko in spoštovali vse ukrepe, da vaši bližnji ne bi zboleli, kajne? Vas, fara, manjše mesto, univerzitetna skupnost niso več take skupnosti kot nekoč. Tudi nacionalna država, po vsem, kar smo slabega slišali o domoljubju, to ni več. V skupnosti imate dolžnosti in odgovornosti, ki se jih zavedate in jih izpolnjujete. Ampak skupnosti praktično ni več. Ostane samo družba. V družbi pa imate pravice. Dolžnosti pa, če vam ravno kdo zvija roko oz. pošlje položnico.

Meje individualizma in meje kolektivizma

Epidemija zato demonstrira meje čistega »WEIRD« individualizma: posamezniki proti epidemiji ne moremo nič. Da so naše pravice do nenošenja maske omejene s pravico drugega do zdravja, je tudi za našo abstraktno moralo preveč komplicirano. Pravniki doktorirajo iz tehtanja med dvema pravicama, kjer bi primitivna ljudstva izbrala skrb za skupnost brez premišljevanja.

In epidemija demonstrira meje kolektivizma, tistega kolektivizma državnega tipa, ko smo na državo prenesli vse naše dolžnosti in odgovornosti, ko pričakujemo, da bo država za nas vse naredila – tudi ustavila virus. Ne bo. Država ne more namesto vas nositi maske. V kombinaciji z našo WEIRD svojeglavostjo to preprosto ne deluje. Epidemija je diskreditirala tako individualizem kot kolektivizem, dve ideološki skrajnosti.

Pokazala je na to, da smo na Zahodu ostali brez skupnosti, brez občutka, da smo del nečesa večjega in bi bili za tisto večje pripravljeni kaj naredi, se česa držati, se čemu odpovedati, se česa bati. Med posameznikom in vsem človeštvom ni ničesar več. No, za silo še životari družina, je pa že dolgo na udaru naprednih sil. Nismo več del božje družine, nismo farani, nismo člen lokalne skupnosti kaj bolj, kot za to, da nam odvažajo smeti.

In v tem podivjanem individualizmu je v zvezi z epidemijo vsak po svoje nekaj pameten. Naše pravice zato ne morejo biti omejene samo s pravicami drugega, omejene morajo biti z dolžnostmi, ki jih imajo do svoje skupnosti. Svoboden posameznik ni zadosten temelj civilizacije, posameznik mora biti odgovoren in skrben član skupnosti.

Skratka

Ne moremo postati vzhod. Ne da se nas komandirati. Drugačni smo. Čudni. Hardversko* in softversko*. Lahko pa se spomnimo, da nekoč nismo bili samo čudni, da smo imeli orodja, s katerimi smo brzdali individualizem in to ni bila partija. Klane, plemena in rodove smo zamenjali s skupnostmi in vero, da je nekaj nad nami in odgovorna skrb za druge je prišla sama od sebe. Zdaj smo vse to vrgli stran.

Je to dobro ali slabo? Čez nekaj sto let bodo zanamci ugotavljali, če se je obneslo.

Slovenski PS.

Bralec se bo spraševal, kako je v tem v Sloveniji. Nekaj študij kaže, da smo med najmanj »čudnimi«, najmanj individualističnimi narodi v Evropi, kar bi lahko dajalo upanje, da bomo glede epidemije uspešnejši, če že pri kapitalizmu nismo. Težava je, da smo razdeljeni v dve plemeni, ki med seboj bijeta državljansko vojno in za nekatere je epidemija samo priročne orodje pri vsem skupaj. O tem sem že pisal in tule ne bom ponavljal.


* v računalništvu hardver pomeni tiste otipljive strojne komponente, ki so fiksne, softver pa programsko opremo, ki jo naložimo in je lahko taka ali pa drugačna.

Napisano za Časnik novembra 2020.

21. oktober 2020

Moč neotipljivega

V petek sem panelist na Varnostni konferenci »v Pragi«. V Pragi seveda v narekovajih, ker sem bil tam samo s prstom po zemljevidu oziroma z računalnikom po Zoomu. Škoda. Praga je v Srednji Evropi. V Srednjo Evropo grem rad. Nekoč so rekli, da je Ljubljana mala Praga. Nekoč. Ampak to je druga zgodba.

Naslov mojega panela je bil »Zaznavati nevidne grožnje«. Kar seveda ni ne vem kakšen problem. Morda se kakšne grožnje ne vidi, se pa sliši bobnenje prihajajoče nevihte. Ali pa nevidno grožnjo radioaktivnega oblaka zaznava Geigerjev števec. Panelu so hoteli dati naslov »Zaznavati grožnje, ki jih ni mogoče zaznati«. Modrovanje o tem, kako zaznavati grožnje, ki so nezaznavne, je vredno besede modrovanje.

Ampak v bistvu je s tem naslovom vse narobe. Narobe si je lagati, da je to mogoče. Usodna prevzetnost (če si sposodim naslov morda najboljšega Hayekovega dela) je, da se da zaznavati nezaznavne grožnje. Vsak otrok, vsak kmet, vsak z nekaj zdrave kmečke pameti, ve, da je bistvena značilnost nezaznavnosti ta, da zadeve ni mogoče zaznavati.

Ta razprava o nezaznavnih grožnjah ilustrira širši problem. Ilustrira vero v čudeže znanosti in tehnike, vero v možnost, da bosta naredili nemogoče, vera v to, da ima vsak zakaj svoj zato. Ilustrira mižanje pred možnostjo, da so nekatere grožnje take narave, da se jih ne da predvideti. Ilustrira zablodo, da presenečenja niso več mogoča. Zanika, da smo na nek način še vedno tam, kjer je bil pračlovek - kar naprej osupel nad silami, ki ga premetavajo skozi življenje. Drži, presenečenj je manj, redkejša so. Ampak so.

Če bi si to priznali, imamo potem dve možnosti. Prva je depresija, žalost, zanikanje in morda jeza, ki jo prinaša spoznanje, da stvari ne kontroliraš. Druga možnost pa je, da sprejmemo, da sicer nismo vsemogočni, da pa to ni razlog za malodušje. Da nismo vsemogočni, ni nič novega, zato smo biološko in sociološko zato dobro pripravljeni na to. Samo prah z vseh teh orodij, ki jih je božja previdnost pripravila, bi morali očistiti.

Seveda danes in zdaj nima nobenega smisla kar tako, na splošno, pisati o tem, kako se spopadati z nevidnimi grožnjami. Grožnja, zdaj prekleto vidna, je med nami – epidemija COVID-19. Izbruh te bolezni je bila taka nepredvidena, nepredvidljiva grožnja. Zdaj seveda vsi govorijo, kako so to predvidevali, ampak niso. Če bi, ne bi bili, kjer smo. Klofuta je to za naše zaupanje v lastno vsemogočnost. Svet se je ustavil. Virus je mogoče obvladovati samo z najbolj drastičnimi, paničnimi, skoraj histeričnimi ukrepi.

Taka presenečenja so čedalje redkejša in zato so tudi orodja, s katerimi se z njimi spopadamo, čedalje bolj zarjavela. Koliko so kje zarjavela, koliko je kje kdo pripravljen na tisto, na kar se ni mogoče pripraviti, od tega je odvisna prihodnost. Prihodnost posameznikov, skupnosti, narodov in civilizacij je odvisno od tega, kako se spopadajo z nepredvidljivim.

Nekoč je na zemljo padel asteroid in izbrisal dinozavre. Potem so planetu zavladali sesalci. Dinozavri so se krasno prilagodili na dobre čase z zelenjem poraščenih močvirij. Sesalci ne tako zelo. Niso pričakovali padca meteorita. So se pa obnesli v letih mraza in teme.

Podobno so šle skozi nepredvidene preizkušnje človeške skupnosti. Skozi vojne, lakote, kuge, suženjstva, požare in potrese. Vsaka preizkušnja je opravila neko selekcijo. Ne samo med skupnostmi. Tudi med navadami, intuicijami, vrednotami, inštitucijami teh skupnosti. V jedru vseh religij so pravila, kako se pretolči skozi težke čase. Kako najti smisel v trpljenju, kako najti upanje v smrti, kako videti vrednost vsakega življenja, kako postaviti preživetje skupnosti pred srečo posameznika. Trpljenje prednikov je v nas pustilo neotipljive občutke, kako premagati nepredvidljive izzive.

COVID-19 je tak iziv. Zdaj ne gre za to, ali smo 40. ali 30. na lestvici konkurenčnosti, gre za to, ali smo kot družba sposobni preživetja. Ali imamo v sebi dovoj tistega neotipljivega, zaradi česar skupnosti preživijo. V teh dneh kot skupnost, kot narod, kot civilizacija delamo izpit. Zdaj smo na selektivnem odseku steze. Kolesarsko rečeno se je cesta kar naenkrat postavila pokonci. Klanci pokažejo, kdo je iz pravega testa in kdo ni. Krize so trenutek resnice.

Slovencem nam na tem izpitu ne gre. Polovici je bil do nedavnega boj z Janšo pomembnejši od boja z epidemijo, epidemija pa celo priročno sredstvo za majanje vlade. Prerekali, sabotirali, zavračali so vsak ukrep, širili dvom in nezadovoljstvo. Dajali so potuho vsem čudakom in lumpom, ki so dajali slab zgled ali pa celo aktivno ščuvali proti ukrepanju.

Ampak to je manjši del problema. Gre za racionalno, premišljeno politično taktiko, ki je sicer škodljiva, jo je pa po premisleku mogoče obrniti. Večji problem je vsa tista spontana brezbrižnost, pišmouharstvo, poljubnost, neodgovornost. Zavračanje nošenja mask, nadaljevanje druženja, rokovanja, pijančevanja, skupinskega športanja; češ, saj meni ne bo nič, saj umirajo samo starejši, saj umirajo v glavnem starejši moški, naj si pač natakne masko tisti, ki v masko verjame. Sebičnost, ko gre za posel ali hobi, ki se mu niso pripravljeni odpovedati.

Vojno lahko zmaga herojski posameznik. Epidemijo lahko premaga samo skupnost, ki si dovoli zamižati pred ideologijami in prividom vsemogočnosti tehnike. In se spomniti, zakaj je preživela kot skupnost. Ker je bilo ljudem mar. Ker so začudeno občudovali, da ta svet sploh je, da so se zahvaljevali Bogu, da so sploh dobili priložnost bivanja v njem, da je bilo življenje sveto, da živi ne dolgujejo zvestobe samo drug drugemu, ampak tudi zahvalo preteklim in upanje prihodnjim generacijam.

Ta skrb za skupnost – mrtvih, živih in še ne spočetih - je v jedru neotipljivega kulturnega genetskega zapisa, ki nam je tisočletja pomagal preživeti presenečenja in ki je zapisan v naši veri. Ta kulturni genetski zapis smo dali na stranski tir. Ne vsi. Mnogi. Ne samo pri nas. Ampak samo pri nas jih je toliko na vplivnih položajih. Zato se z nepredvideno epidemijo spopadamo tako neučinkovito, tako neodgovorno.

Zato, ker si predstavljamo, da lahko obvladamo neobvladljivo, ne da bi se zatekli k neotipljivemu.

Napisano za prilogo Družine Slovenski čas, objavljeno oktobra 2020.