1. december 2020

Razkrinkano razkrinkavanje

Slika je simbolična
Doletela me je velika čast, da se je portal Oštro (sic!) v rubriki Razkrinkavanje posvetil mojemu tvitu in okrog tega ustvaril pravo malo seminarsko nalogo. V kateri niso pokazali, da je moja trditev neutemeljena, ampak samo še enkrat ilustrirali, kar že dolgo vemo. Da je preverjanje dejstev (fact checking) samo še en novinarski žanr. Za novinarje in politike pa že nekaj časa vemo, da niso najbolj resnicoljubna bitja na planetu. To velja tudi za tiste, ki preverjajo dejstva.

To vem iz lastnih izkušenj. Tule npr. so aktivisti Metine liste morali zelo telovaditi, da bi nekaj, kar drži, lahko označili kot "delno drži. Ker če ugotoviš, da nekaj drži, nimaš članka.

Da ne bi tudi pri nas z lažnimi novicami ukradli volitev, je 24ur leta 2018 ustanovil rubriko za iskanje lažnih novic z domišljavim imenom Dejstva. Tule lahko preberete, kako so, kljub dobrohotnemu opozorilu, vztrajali na krivi obsodbi, ki je bila posledica neumne računske napake, namreč, da je Janševa vlada 2004-2008 vladala tri leta.

Moj najbolj neutemeljeni tvit leta 2020

Borcem proti lažnim novicam se je tokrat zdelo vredno spotikati se ob tale tvit:

Naj kar povem, da jemljem to kot veliko priznanje za moje tvitanje. Namreč v tisočih drugih zapisov niso našli prilike za spotikanje. Verjamem. Kar napišem je utemeljeno, ima podlago v podatkih in je vljudno. Če se pa kdaj zmotim, ne vztrajam v zmoti, ampak zadevo popravim.

Kot rečeno je Matej Simič (po podatkih s Facebooka zaposlen na RTV Slovenija, sicer pa študent FDV) o zadevi napisal učen elaborat. Vtis učenosti naredi citiranje strokovnjakov, kot so direktor nemškega inštituta za epidemiologijo, biometrijo in medicinsko informatiko pri univerzi Martina Luthra, dalje specialist medicine dela, prometa in športa, dalje fiziologinje z inštituta za kineziologijo pri fakulteti za šport, in celo samega predstojnika inštituta za šport. Nihče ne odgovarja neposredno na moje trditve, daje pa elaboratu nalogi vtis strokovnosti.

Simič zaključi, da "Turkove ocene zaradi pomanjkanja relevantnih virov ni bilo mogoče neodvisno preveriti", kar ga pa ne ovira, da vsemu skupaj da oceno "neutemeljeno" in naslov, da tekači niso "bistveno bolj kužni od peščev". Samo slednje drži. Če ne tečejo.

Nazaj v osnovno šolo  

Pametnim ni treba vsega utemeljevati. 2+2=4 in mandat 2004-2008 je trajal štiri leta. Zlohotnim nobeno utemeljevanje ne pomaga. Tvit izhaja iz elementarnega znanja biologije in fizike in ne potrebuje utemeljitve. Ampak naj bo.

Čez palec se mi je zdelo, da je tek 10x bolj naporen od hoje. Seveda je odvisno kakšen tek in kakšna hoja. Tule boste našli podatke, da pri hitrem teku pokurite 7,8-krat več energije kot pri počasni hoji. In če bo tole kdo čekiral, jasno, da če je hoja zelo hitra, tek pa zelo počasen, razlika sploh ni več velika. Kakorkoli, 7,8 ni 10, je pa dovolj blizu za oceno čez palec, kot je bilo rečeno.

Povsem utemeljeno je, da je tveganje za vas veliko večje, če vam nasproti prisope tekač, kot če vam nasproti prišepa omika, ki sprehaja svojega kužka.


Energija nastane s kurjenjem ogljika v CO2. Ogljik (C) je v človeškem telesu pripravljen v obliki sladkorja, v kar se predelajo krompir in makaroni, kisik (O2) za kurjenje pa pride iz zraka skozi pljuča. Spet opomba za čekerje iz FDV, da ne bo treba v jedrno Evropo hoditi spraševat: v telesu ogljik ne gori s plamenom kot sveča.

Če hočeš pokuriti več ogljika moraš iz zraka pobrati več kisika. To pa je tako kot sveča, ki ugasne, če čeznjo povezneš kozarec. Koncentracija kisika v zraku je na planetu za vse enaka, torej je treba za 10x več energije, ki terja kurjenje 10x več ogljika, nadihati 10x več kisika oz. skozi pljuča prečrpati 10x več zraka. Na časovno enoto. Na minuto.

Ob predpostavki, da imajo tekači in pešci enako široke sapnike (to je ta trda zadeva, na kateri je pri osebah s penisom, da ne bom kaj narobe rekel, Adamovo jabolko) mora zrak skozi sapnik potovati z 10x večjo povprečno hitrostjo. Ta hitrost je 10x večja tudi pri izdihu. Tekač torej generira do 7,8-krat več potencialno okuženega zraka, ki iz njegovih ust prihaja z do 7,8-krat večjo hitrostjo. Če številki zmnožimo, pridemo na 60. Ne na 100. Strašno!

Trditev, da tekači niso nevarni, ker gredo hitro mimo, je podobna, kot če bi rekli, da je avto, ki gre hitreje čez prehod za pešce, manj nevaren kot avto, ki vozi počasi, saj je hitri avto manj časa na prehodu. Ali pa, da je bolj verjetno, da boš kljub dežniku moker, če rahlo rosi, kot pa če nekomu uide iz roke na polno odprta cev za zalivanje in naključno šprica okrog.

Bistveno je, da lahko žanru preverjanja dejstev verjamete natanko toliko, kot vsemu drugemu.


Vsekakor je treba v olajševalne okoliščine za tekača upoštevati, da se zrak okrog njega bolj meša, v oteževalne pa, da večja hitrost zraka pobere več živalskega vrta iz sluznic, kot mirno dihanje. In predvsem, da imajo sprehajalci praviloma maske, tekači pa praviloma ne.

Kaj se dogaja, se da izračunati. Kolega Bert Blocken iz Tehnične Univerze Eindhoven je to naredil in se zameril tekačem. Kritiki pravijo, da je gradbenik in da še ni objavljeno v reviji z recenzijo. Ne vem, če je v reviji objavil svoje študije, kako naj teče maratonec, ki ji (v Berlinu?) podrl svetovni rekord in kako naj se postavijo kolesarji Jumbo Visme okrog Rogliča. Profesor ni nek šarlatan, kot bi radi prikazali navdušenci za tekanje, ki so začutili napad na svojo cerkev. Se pa najdejo v revijah recenzirani članki, ki dokazujejo, da maske ne pomagajo.

Skratka

Povsem utemeljeno je, da je tveganje za vas veliko večje, če vam nasproti prisope tekač, kot če vam nasproti prišepa omika, ki sprehaja svojega kužka. Pa to sploh ni bistveno. Bistveno je, da lahko napisanemu v žanru "preverjanja dejstev" in "razkrinkavanju" verjamete natanko toliko, kot vsemu drugemu. Nič več, nič manj. Nauk pa ostaja: tekačev se ognite v večjem loku kot peščev.



23. november 2020

Čudnih spopadanje z epidemijo

Vprašanje, ki se zadnje čase pogosto pojavlja, je, kako bo epidemija vplivala na naše vrednote, na človekove pravice, na same temelje našega sobivanja. Običajen dogmatični odgovor je, da ne bi smela. Da moramo narediti vse, da bi naše vrednote ohranili, da moramo zavarovati naš način življenja, človekove pravice in tako naprej. Tule bom polemiziral s to idejo. S prostim očesom se namreč vidi, da Zahod ni posebej uspešen v spopadanju z epidemijo. Vzhodu gre precej boljše.

Epidemija je izjemen dogodek v tem, da nas strese do temeljev. V temeljih pa so naše vrednote in intuicije, ki sooblikujejo naše odločitve. Naši odzivi so bolj kot pri kakšnem banalnem problemu povezani s principi, na podlagi katerih bivamo in sobivamo. Na Zahodu nam spopad z epidemijo pravzaprav ne gre. Zato ni napačno vprašanje, kaj pa če je z vrednotami naše civilizacije kaj narobe.

Po božji podobi ustvarjeni se ima za boga

Vprašanje o vrednotah se ni pojavilo šele med epidemijo. Mnogi trdijo, da v naših temeljih že nekaj časa ni vse v redu. V letih, ko ni bilo resnih kriz in izzivov, smo zgradili družbo, ki je ukvarja s svobodo, pravicami, privilegiji in razvadami – z iskanjem sreče, na kratko. Pravica do življenja, svobode in iskanja sreče je res vgrajena v ameriško Deklaracijo o neodvisnosti, ampak vgradili so jo ljudje, ki so bili ukoreninjeni v »ora et labora«, »moli in delaj« verski in filozofski dediščini Zahoda. Zdaj smo, piše Chantal Delsol, iz tega humusa izruvani. Ostala je družba posameznikov, ki ne verjame, da je karkoli nad njo. Omejujejo jo samo drugi posamezniki.

Larry Seindentop je posameznika izpostavil kot ključni izum Zahoda. Nastajati da je začel med Atenami in Jeruzalemom že pred Kristusom. Če bi pa izumu morali določiti kraj, čas in avtorja, bi bil to Sv. Pavel na poti v Damask. Cel »temačni« srednji vek je potem Katoliška cerkev gradila tega posameznika. S pravili o porokah in lastništvu premoženja ga je sistematično trgala iz tradicionalnih skupnosti, v katere se je homo sapiens povsod organiziral – v rodovne, plemenske in klanovske skupnosti. Konec srednjega veka je Zahodna Evropa tako pričakala sestavljena iz ožjih družin in skupnosti, ki niso bile vezane na žlahto, ampak je šlo za fare, samostane, cehe, univerze, mesta … Vanje so bili povezani neznanci, ki pa jih je družila vera v istega Boga in zaupanje v papeža kot zadnjo instanco pravičnosti.

Yuval Harari dobro razloži, da je za razvoj civilizacije je bistveno, koliko ljudi lahko sodeluje – povsem skladno s tistim pregovorom, da več glav več ve. In Evropski človek je lahko vzpostavil sodelovanje s poljubno širokim krogom in oblikoval temu ustrezne inštitucije. Rojstvo posameznika je omogočila vera, da je človek narejen po božji podobi. Zdaj si ta posameznik domišlja, da ima božje sposobnosti, da je Homo Deus.

Čudno obnašanje med epidemijo

Tržno gospodarstvo, kapitalizem in demokracija so vse inštitucije, ki omogočajo neosebno, anonimno sodelovanje med neznanci. Tako sodelovanje je razvilo tudi povsem drugačen psihološki tip človeka. Joseph Henrich in sodelavci so ugotovili, kako zelo smo zahodnjaki »čudni« in nenavadni v primerjavi z ostankom planeta. Da ostanek sveta ne razmišlja tako kot mi. Da imamo »čudni« celo drugače razvite možgane. Za »čudne« se je prijela kratica WEIRD - Western, Educated, Industrialized, Rich, and Democratic – zahodni, izobraženi, industrializirani, bogati in demokratični. WEIRD pomeni čuden.

To čudnost lahko ilustriramo z odnosom do epidemije. Čudni smo v tem, da vidimo razliko, ali nekdo naredi nekaj nalašč ali po nesreči (recimo ne nosi maske – za čudne zahodnjake je to pomembno, za virus in druge ne oz. ne toliko). Manj se uklanjamo mnenjem drugih tudi avtoritet (npr. verjamo, da je COVID samo gripa, da maske ne delujejo; da vsi drugi nosijo maske, nas ne zanima). Bolj razmišljamo analitično (kako vse bi se dalo ukrep narobe razumeti; črkobralsko seciramo navodila in iščemo izjemice) in manj holistično (kakšna je velika slika problema). Imamo boljše mnenje o sebi, kot bi bilo realno (spoštovali ukrepe, ki se nam zdijo »smiselni« in »razumni«, ne pa, kar pravijo drugi). Imamo radi izbiro in ne, da se nam kar naroči, kako naj bo (več ljudi bi naložilo aplikacijo, če bi bile na izbiro dve ali tri različne). »Čudni« ljudje radi moralna pravila izpeljejo iz enega ali nekaj osnovnih principov (recimo da so pravice omejene s pravico drugega).

Najprej so postale »čudne« protestantske dežele, ker je čudnost (povsem hardversko*) povezana z branjem in spremembah v možganih, ki jih branje povzroči (tudi Henrich). In so še zdaj najbolj čudne in hkrati tudi tiste, ki jim gre pri obvladovanju epidemije najslabše – ZDA, Velika Britanija, Švedska. Nekaj bolje gre »čudnim« državam, če jih vodijo ženske. Morda zato, ker so ženske manj »čudne« in ker se moški ob ženskah obnašamo manj »čudno«.

Čudni so odlični inovatorji

Vse te čudne lastnosti so kot nalašč za inovativno družbo. Vsak bo delal nekaj po svoje, vse glave bodo mislile in domislile bodo več kot tiste, kjer vsi misijo enako. Zato tak napredek Zahoda po iznajdbi papirja in tiska. Hayek in Popper sta to odlično razložila.

Vsaka civilizacija ima dve orodji za uspeh. Prvo, da čim več ljudi čim bolj uporablja najbolj dragocen človeški organ – možgane. In drugi, da zna v sodelovanje povezati čim več ljudi. Obdobje, ko se je pojavilo branje in tisk in je znanje lažje krožilo, je bilo kot nalašč za civilizacijo – evropsko – ki je bila optimiziranja na to, da ljudje svojeglavo inovirajo. Ko inovacij ni bilo toliko in je bilo treba predvsem organizirati množice v produktivno smer, ni bila Evropa v primerjavi npr. z Indijo in Kitajsko nič posebnega.

Odkrivanje cepiva in zdravila terja inovacije. Ustavljanje epidemije terja organiziranje in discipliniranje množic. Discipliniranje je nezdružljivo s svojeglavo »čudno« psihologijo, ni pa niti razumljeno kot nasilno tam, kjer niso »čudni«. Vse inštitucije, ki smo jih pogruntali na »čudnem« Zahodu – tržno gospodarstvo, kapitalizem, demokracija, pravna država – delujejo z minimalno stopnjo prisile in uklanjanja okolici.

Družba pravic proti skupnostim odgovornosti

Epidemija je problem, ki je ne reši trg ali demokracija ali država. Je izziv, kakršno je bilo človeštvo v preteklosti redno izpostavljano in je tudi imelo orodja, kako se s tem spopadati – s skrbjo za skupnost, z odgovornostjo do drugih. Ne za vse človeštvo, ne samo zase, za nekaj vmes. Pred krščansko srednjeveško demontažo so bili te skupnosti rodovi in plemena. Nadomestila jih je cerkev kot občestvo vernih, pa fare, vaške skupnosti, mesta, cehi, univerze in razne civilne skupnosti, o katerih je tako navdušeno pisal Tocqueville.

Skoraj edina skupnost, ki je preživela, je družina. V družini bi nosili masko in spoštovali vse ukrepe, da vaši bližnji ne bi zboleli, kajne? Vas, fara, manjše mesto, univerzitetna skupnost niso več take skupnosti kot nekoč. Tudi nacionalna država, po vsem, kar smo slabega slišali o domoljubju, to ni več. V skupnosti imate dolžnosti in odgovornosti, ki se jih zavedate in jih izpolnjujete. Ampak skupnosti praktično ni več. Ostane samo družba. V družbi pa imate pravice. Dolžnosti pa, če vam ravno kdo zvija roko oz. pošlje položnico.

Meje individualizma in meje kolektivizma

Epidemija zato demonstrira meje čistega »WEIRD« individualizma: posamezniki proti epidemiji ne moremo nič. Da so naše pravice do nenošenja maske omejene s pravico drugega do zdravja, je tudi za našo abstraktno moralo preveč komplicirano. Pravniki doktorirajo iz tehtanja med dvema pravicama, kjer bi primitivna ljudstva izbrala skrb za skupnost brez premišljevanja.

In epidemija demonstrira meje kolektivizma, tistega kolektivizma državnega tipa, ko smo na državo prenesli vse naše dolžnosti in odgovornosti, ko pričakujemo, da bo država za nas vse naredila – tudi ustavila virus. Ne bo. Država ne more namesto vas nositi maske. V kombinaciji z našo WEIRD svojeglavostjo to preprosto ne deluje. Epidemija je diskreditirala tako individualizem kot kolektivizem, dve ideološki skrajnosti.

Pokazala je na to, da smo na Zahodu ostali brez skupnosti, brez občutka, da smo del nečesa večjega in bi bili za tisto večje pripravljeni kaj naredi, se česa držati, se čemu odpovedati, se česa bati. Med posameznikom in vsem človeštvom ni ničesar več. No, za silo še životari družina, je pa že dolgo na udaru naprednih sil. Nismo več del božje družine, nismo farani, nismo člen lokalne skupnosti kaj bolj, kot za to, da nam odvažajo smeti.

In v tem podivjanem individualizmu je v zvezi z epidemijo vsak po svoje nekaj pameten. Naše pravice zato ne morejo biti omejene samo s pravicami drugega, omejene morajo biti z dolžnostmi, ki jih imajo do svoje skupnosti. Svoboden posameznik ni zadosten temelj civilizacije, posameznik mora biti odgovoren in skrben član skupnosti.

Skratka

Ne moremo postati vzhod. Ne da se nas komandirati. Drugačni smo. Čudni. Hardversko* in softversko*. Lahko pa se spomnimo, da nekoč nismo bili samo čudni, da smo imeli orodja, s katerimi smo brzdali individualizem in to ni bila partija. Klane, plemena in rodove smo zamenjali s skupnostmi in vero, da je nekaj nad nami in odgovorna skrb za druge je prišla sama od sebe. Zdaj smo vse to vrgli stran.

Je to dobro ali slabo? Čez nekaj sto let bodo zanamci ugotavljali, če se je obneslo.

Slovenski PS.

Bralec se bo spraševal, kako je v tem v Sloveniji. Nekaj študij kaže, da smo med najmanj »čudnimi«, najmanj individualističnimi narodi v Evropi, kar bi lahko dajalo upanje, da bomo glede epidemije uspešnejši, če že pri kapitalizmu nismo. Težava je, da smo razdeljeni v dve plemeni, ki med seboj bijeta državljansko vojno in za nekatere je epidemija samo priročne orodje pri vsem skupaj. O tem sem že pisal in tule ne bom ponavljal.


* v računalništvu hardver pomeni tiste otipljive strojne komponente, ki so fiksne, softver pa programsko opremo, ki jo naložimo in je lahko taka ali pa drugačna.

Napisano za Časnik novembra 2020.

21. oktober 2020

Moč neotipljivega

V petek sem panelist na Varnostni konferenci »v Pragi«. V Pragi seveda v narekovajih, ker sem bil tam samo s prstom po zemljevidu oziroma z računalnikom po Zoomu. Škoda. Praga je v Srednji Evropi. V Srednjo Evropo grem rad. Nekoč so rekli, da je Ljubljana mala Praga. Nekoč. Ampak to je druga zgodba.

Naslov mojega panela je bil »Zaznavati nevidne grožnje«. Kar seveda ni ne vem kakšen problem. Morda se kakšne grožnje ne vidi, se pa sliši bobnenje prihajajoče nevihte. Ali pa nevidno grožnjo radioaktivnega oblaka zaznava Geigerjev števec. Panelu so hoteli dati naslov »Zaznavati grožnje, ki jih ni mogoče zaznati«. Modrovanje o tem, kako zaznavati grožnje, ki so nezaznavne, je vredno besede modrovanje.

Ampak v bistvu je s tem naslovom vse narobe. Narobe si je lagati, da je to mogoče. Usodna prevzetnost (če si sposodim naslov morda najboljšega Hayekovega dela) je, da se da zaznavati nezaznavne grožnje. Vsak otrok, vsak kmet, vsak z nekaj zdrave kmečke pameti, ve, da je bistvena značilnost nezaznavnosti ta, da zadeve ni mogoče zaznavati.

Ta razprava o nezaznavnih grožnjah ilustrira širši problem. Ilustrira vero v čudeže znanosti in tehnike, vero v možnost, da bosta naredili nemogoče, vera v to, da ima vsak zakaj svoj zato. Ilustrira mižanje pred možnostjo, da so nekatere grožnje take narave, da se jih ne da predvideti. Ilustrira zablodo, da presenečenja niso več mogoča. Zanika, da smo na nek način še vedno tam, kjer je bil pračlovek - kar naprej osupel nad silami, ki ga premetavajo skozi življenje. Drži, presenečenj je manj, redkejša so. Ampak so.

Če bi si to priznali, imamo potem dve možnosti. Prva je depresija, žalost, zanikanje in morda jeza, ki jo prinaša spoznanje, da stvari ne kontroliraš. Druga možnost pa je, da sprejmemo, da sicer nismo vsemogočni, da pa to ni razlog za malodušje. Da nismo vsemogočni, ni nič novega, zato smo biološko in sociološko zato dobro pripravljeni na to. Samo prah z vseh teh orodij, ki jih je božja previdnost pripravila, bi morali očistiti.

Seveda danes in zdaj nima nobenega smisla kar tako, na splošno, pisati o tem, kako se spopadati z nevidnimi grožnjami. Grožnja, zdaj prekleto vidna, je med nami – epidemija COVID-19. Izbruh te bolezni je bila taka nepredvidena, nepredvidljiva grožnja. Zdaj seveda vsi govorijo, kako so to predvidevali, ampak niso. Če bi, ne bi bili, kjer smo. Klofuta je to za naše zaupanje v lastno vsemogočnost. Svet se je ustavil. Virus je mogoče obvladovati samo z najbolj drastičnimi, paničnimi, skoraj histeričnimi ukrepi.

Taka presenečenja so čedalje redkejša in zato so tudi orodja, s katerimi se z njimi spopadamo, čedalje bolj zarjavela. Koliko so kje zarjavela, koliko je kje kdo pripravljen na tisto, na kar se ni mogoče pripraviti, od tega je odvisna prihodnost. Prihodnost posameznikov, skupnosti, narodov in civilizacij je odvisno od tega, kako se spopadajo z nepredvidljivim.

Nekoč je na zemljo padel asteroid in izbrisal dinozavre. Potem so planetu zavladali sesalci. Dinozavri so se krasno prilagodili na dobre čase z zelenjem poraščenih močvirij. Sesalci ne tako zelo. Niso pričakovali padca meteorita. So se pa obnesli v letih mraza in teme.

Podobno so šle skozi nepredvidene preizkušnje človeške skupnosti. Skozi vojne, lakote, kuge, suženjstva, požare in potrese. Vsaka preizkušnja je opravila neko selekcijo. Ne samo med skupnostmi. Tudi med navadami, intuicijami, vrednotami, inštitucijami teh skupnosti. V jedru vseh religij so pravila, kako se pretolči skozi težke čase. Kako najti smisel v trpljenju, kako najti upanje v smrti, kako videti vrednost vsakega življenja, kako postaviti preživetje skupnosti pred srečo posameznika. Trpljenje prednikov je v nas pustilo neotipljive občutke, kako premagati nepredvidljive izzive.

COVID-19 je tak iziv. Zdaj ne gre za to, ali smo 40. ali 30. na lestvici konkurenčnosti, gre za to, ali smo kot družba sposobni preživetja. Ali imamo v sebi dovoj tistega neotipljivega, zaradi česar skupnosti preživijo. V teh dneh kot skupnost, kot narod, kot civilizacija delamo izpit. Zdaj smo na selektivnem odseku steze. Kolesarsko rečeno se je cesta kar naenkrat postavila pokonci. Klanci pokažejo, kdo je iz pravega testa in kdo ni. Krize so trenutek resnice.

Slovencem nam na tem izpitu ne gre. Polovici je bil do nedavnega boj z Janšo pomembnejši od boja z epidemijo, epidemija pa celo priročno sredstvo za majanje vlade. Prerekali, sabotirali, zavračali so vsak ukrep, širili dvom in nezadovoljstvo. Dajali so potuho vsem čudakom in lumpom, ki so dajali slab zgled ali pa celo aktivno ščuvali proti ukrepanju.

Ampak to je manjši del problema. Gre za racionalno, premišljeno politično taktiko, ki je sicer škodljiva, jo je pa po premisleku mogoče obrniti. Večji problem je vsa tista spontana brezbrižnost, pišmouharstvo, poljubnost, neodgovornost. Zavračanje nošenja mask, nadaljevanje druženja, rokovanja, pijančevanja, skupinskega športanja; češ, saj meni ne bo nič, saj umirajo samo starejši, saj umirajo v glavnem starejši moški, naj si pač natakne masko tisti, ki v masko verjame. Sebičnost, ko gre za posel ali hobi, ki se mu niso pripravljeni odpovedati.

Vojno lahko zmaga herojski posameznik. Epidemijo lahko premaga samo skupnost, ki si dovoli zamižati pred ideologijami in prividom vsemogočnosti tehnike. In se spomniti, zakaj je preživela kot skupnost. Ker je bilo ljudem mar. Ker so začudeno občudovali, da ta svet sploh je, da so se zahvaljevali Bogu, da so sploh dobili priložnost bivanja v njem, da je bilo življenje sveto, da živi ne dolgujejo zvestobe samo drug drugemu, ampak tudi zahvalo preteklim in upanje prihodnjim generacijam.

Ta skrb za skupnost – mrtvih, živih in še ne spočetih - je v jedru neotipljivega kulturnega genetskega zapisa, ki nam je tisočletja pomagal preživeti presenečenja in ki je zapisan v naši veri. Ta kulturni genetski zapis smo dali na stranski tir. Ne vsi. Mnogi. Ne samo pri nas. Ampak samo pri nas jih je toliko na vplivnih položajih. Zato se z nepredvideno epidemijo spopadamo tako neučinkovito, tako neodgovorno.

Zato, ker si predstavljamo, da lahko obvladamo neobvladljivo, ne da bi se zatekli k neotipljivemu.

Napisano za prilogo Družine Slovenski čas, objavljeno oktobra 2020.

17. oktober 2020

Lokavo izključevanje

Med tem ko število okuženih podira rekorde, se je nasprotnikom vlade zelo primerno, da predstavijo alternativnega mandatarja. To je dobro, razumljivo in tudi lokavo. Dobro je, da se s tem polje političnega boja iz sfere epidemije ter prerekanja in izpodbijanja vsakega priporočila ali ukrepa, preselilo v polje političnega. V tem polju je povsem normalno, da se opozicija trudi, da bi prišla na oblast. Morda bo zdaj manj tihega nasprotovanja ukrepom, širjenja dvoma in vzbujanja nezadovoljstva. Razumljiva je poteza, ker je osnova osnove, da mora trenutni oblasti obstajati alternativa, če naj bi bilo nasprotovanje učinkovito. Tako kot je osnova osnove obrambe morilca na sodišču, da obramba poroti predstavi drugo osebo, ki bi lahko bila morilec.

Lokava je poteza na več načinov. Najbolj očitno je ponavljanje vzorca novih obrazov. Mandatarja so si nasprotniki vlade našli zunaj opozicijskih strank. Recept je preizkušen. Opozicijski politiki so hitro pokvarljivo blago in vsake nekaj mesecev je treba poskusiti s čem novim. Voditelji opziciskih strank so vsak na svoj način diskreditirani, bolj novi manj, bolj stari bolj. Celo Tanja Fajon ni dovolj nov obraz. Tudi Karel Erjavec bo nov, ampak ne dovolj. Zato nekdo od zunaj. Do tukaj nič novega.

Novo je to, da so si lokavo nadeli ime »Koalicija ustavnega loka«. S tem so nasprotniki vlade na najboljši možen način demonstrirali svojo neustavnost in nedemokratičnost.

Kot sem že večkrat zapisal, je demokracija eden od sistemov v katerem so ljudje pripravljeni mirno prenašati oblast – da je torej nekje nekdo, ki ima več besede. Trpijo ga ne iz kakšne posebne ljubezni, ampak zato, ker jim gre boljše tako, kot če bi imeli kaos oz. bi se komandirali sami. Pred demokracijo so povsem enako funkcijo opravljali drugi sistemi – aristokratski, monarhični, diktatorski – in demokracija tudi ni zadnji tak sistem. Kaj ji bo sledilo, ne vemo. Poskušanja bo veliko, veliko krasnih idej bo propadlo – kot je npr. diktatura proletariata – kaj se zna pa tudi obnesti.

Bistvo demokracije je, da si oblast izbiramo. Legitimnost nasilja, ki ga demokratično izvoljena oblast izvršuje nad ljudmi tako, da jim pobira davke ali piše liste za napačno parkiranje, je, da so si ljudje to oblast sami izbrali. Zato je izbira bistvena lastnost demokracije. Filozof Yoram Hazony piše, da je neka oblast demokratična, če obstajata vsaj dva pola, ki lahko računata na oblast. Ne samo, da sta na izbiro, ampak tudi, da sta realno lahko izbrana, in da drug drugemu tudi priznavata pravico, da v primeru zmage tudi vladata. Da drug drugemu priznavata legitimnost, to je pomembno.

Tako razumevanje demokracije ni blizu tistim, ki v Sloveniji najbolj mahajo z zastavo (liberalne) demokracije. Poštena inteligenca je Janši pravico, da sestavi vlado, osporavala že takoj po padcu Janševe vlade. Zdaj se oglašajo ponovno in razumeti jih je, da sme v Sloveniji obstajati izbira samo med odtenki rdeče. Tisti, ki so manj inteligenca, pa še vedno na isti način pošteni, govorijo o tem, da se mora stanje v Sloveniji »normalizirati«. In normalno stanje je, da državo vodijo nameščenci dedičev prejšnjega sistema in da dediči prejšnjega sistema nastavijo tudi vse ljudi na vseh položajih.

To je ta stara normalnost, ki jo je dobro definiral Stane Dolanc v govoru v Splitu leta 1972: »Vsem mora biti jasno, da smo pri nas na oblasti mi, komunisti, kajti če ne bi bili mi, bi bil kdo drug, vendar temu ni tako in nikoli ne bo.« Citat je oguljen in še vedno resničen. S tem, da se ena stran razglaša za edino, znotraj katere se oblast sme menjati, vse drugo je pa nenormalno in protiustavno, je čudovit pokazatelj temeljne nedemokratičnosti in neustavnosti prav tega loka in tistih, ki ga napenjajo. Da bomo fair: nekaj odrekanja legitimnosti leti tudi na drugo stran – zgledujoč se po denacifikaciji del desnice ne priznava dedičem revolucije pravice, da bi vladali. Je pa to razmišljanje bistveno manj vplivno in nima realnih posledic na dogajanje.

Tako nerazumevanje demokracije ni omejeno samo na politiko. Sega na vsa področja. Recimo v medije. Podobno, kot politiki del demokratično izvoljenih strank postavljajo onkraj demokracije, novinarji postavljajo nekatere kolege onkraj novinarstva. Bojana Požarja npr. odpravijo, češ, saj ni novinar. Če ga sodno preganjajo, to ni grožnja novinarjem in neodvisnim medijem. Če ljudje v Izoli grdo pogledajo novinarja RTV Slovenija, je to grob napad na novinarje in zvonijo vsi alarmi. Če nasilnež fizično napade novinarja Nove24 in mu poskuša uničiti kamero, zamahnejo z roko, češ, saj to niso novinarji, to je Janševa televizija. Kdo je novinar in kdo ni, odločajo s pravico močnejšega oz. glasnejšega.

In potem je tu še množica drugih področij, kjer je normalno in edino pravilno, da so na položajih nameščenci, ki so jih ustoličili »pravi«, »normalni« in »lokavi«. Zakaj mislite, da je tak kraval, če ta vlada koga zamenja? Ja zato, ker menjajo »naše« z »njihovimi«. Če bi menjali desne z desnimi, mislite, da bi levi zganjali tak kraval? Zakaj je to tako boleče? Zaradi navajenosti, da so na položajih samo »naši«. Ampak sprijazniti se bo treba. Na začetku malo boli, ko pa menjavanje oblasti postane navada, se pa tudi v ustanovah in med uradništvom izkristalizira sloj ljudi, ki jih ni treba menjati. Ker so profesionalci, s katerimi lahko dela vsaka vlada. Kdo so ti, se ne ve v naprej. Bolj kot se bo oblast menjala, več stabilnosti bo sčasoma nastalo v podsistemih.

Skratka

Sistem, v katerem eni strani ne priznavaš ustavnosti in legitimnosti, ko nekaterim ne priznaš, da so novinarji, ko so nekatera mnenja taka, ki jih je odgovorno ne objavljati, ta sistem izločevanja ni demokracija. Demokracija je boj dveh ali več polov idej in menjavanje teh idej na oblasti, v medijih, v javnem prostoru. Odrivanje druge stani, postavljanje te strani izven političnega, javnega, dopustnega, pa je vojna. Je tiha, latentna, državljanska vojna. Pretiravam? Cilj vojne ni, da enkrat zmaga eden, drugič drugi, in se koračnice malo menjajo. Cilj vojne je, da se nasprotnik nikoli ne vrne. Da je njegov pojav nenormalen, da je neustaven, da je onkraj dopustnega. To mi imamo in to bo trajalo tako dolgo, dokler ne bo menjavanje oblasti normalno, dokler ne bo prevladalo prepričanje, da lahko vsaka stranka išče koalicijo z vsako drugo. Ne pa, da se vse vrti okrog izključevanja.

Če bi v Sloveniji živeli demokracijo, bi v sedanjih kriznih razmerah iskali možnosti, kako vlado razširiti, kako oblikovati vlado narodne enotnosti. Dejstvo je, da sta za to potrebna dva in da nobena stran ni nedolžna. Ampak to so detajli. Ključno je, da si priznamo, da je ustavni lok precej širši in da ima 90 poslancev.

Najprej objavljeno na Časniku oktobra 2020.

18. avgust 2020

Somrak demokracije?

S knjigo Konec zgodovine in zadnji človek je Francis Fukuyama v 1990ih uokviril glavnino razmišljanja liberalne inteligence po padcu Berlinskega zidu. Teza je bila, da je komunizem propadel, liberalizem in demokracija sta zmagala, svetu bo zavladal liberalni konsenz, nič zgodovinskega se ne bo več zgodilo, ne geopolitično, ne notranjepolitično. Velik del težav, ki jih ima z razlaganjem sodobnosti liberalna inteligenca, ima korenine v tem, da je to prepričanje zmotno. Da je zmotno, da zgodovina nekam teče, in da je še bolj zmotno, da ima konec. Težave ima tudi Anne Applebaum v knjigi Somrak demokracije: zapeljiva privlačnost avtoritarizma (vir).

Anne Applebaum je ameriška zgodovinarka in novinarka, sopotnica, kronistka in raziskovalka demokratičnih sprememb v vzhodni Evropi s posebnim poudarkom na Poljski. S to državo jo veže tudi mož, Radek Sikorski, minister in viden desno sredinski politik Evropske ljudske stranke. V nekaj knjigah je kritično opisala zločine komunizma v vzhodni Evropi, za knjigo o zgodovini gulagov je dobila Pulitzerjevo nagrado.

Zamera zamere

Somrak demokracije je po eni strani knjiga o bolečini borke za demokracijo iz časov rušenja berlinskega zidu. Bolečina je človeška, ker so se z njo skregali soborci in soborke iz tistih časov in niti govorijo med seboj ne več. Bolečina je politična, ker je tista desno sredinska politika, ki je Poljsko demokratizirala in uvedla propulzivno tržno gospodarstvo, izgubila proti bolj desni stranki Zakon in pravičnost. Bolečina je intelektualna, ker je razsvetljeno liberalno demokracijo zamenjal preprost avtoritarni režim, ki da se požvižga na vladavino prava, neodvisne inštitucije, sistem, zavor in ravnovesij ipd.

Pri intelektualcih bolečina sproža spraševanja – kako je vendar mogoče, da je do tega prišlo: da liberalno demokracijo izpodrivajo avtoritarni režimi. Ne samo na Poljskem ampak tudi na Madžarskem, v ZDA, manj demokratične sile pa so v vzponu tudi v Franciji, Veliki Britaniji, Italiji, Avstriji … Da o Rusiji, Turčiji in Kitajski niti ne govorimo.

Applebaumova dobro secira, kakšni ti režimi so: bolj ali manj se požvižgajo na demokratične uzance. Avtoritarna oblast ni več sredstvo, za uvajanje ideologije – na primer (nacional) socializma - ampak da je namenjena zgolj oblasti in privilegijem. Propaganda režima da ne temelji na veliki laži (o Židih ali izkoriščevalskih kapitalistih) ampak na srednje velikih lažeh – kako se je Soros zarotil proti Madžarom, Rusi z letalsko »nesrečo« v Smolensku proti Poljakom, Bruselj proti Angležem, »Kenijec« Obama proti Američanom …

Skozi mnenja o volivcih teh režimov se zrcali, grobo rečeno, prezir do teh ljudi. Da preproste ljudi naravno privlačijo avtoritete, da je osamljenim politika edini stik z drugimi, da je avtoritarizem privlačen za ljudi, ki ne prenesejo kompleksnosti. Zamera in nevoščljivost da vodi tiste, ki so si od demokracije veliko obetali, pa se v tranziciji niso prav znašli. Na zahodu pa da se niso znašli luzerji globalizacije.

Upor proti moderni

Zamera do tistih bolj uspešnih na splošno je tisto, kar da žene drugo stran v naročje avtoritarcev. In kar žene njene nekdanje prijatelje in prijateljice, ki v življenju niso bili tako uspešni, kot ona. Ta slab odnos do ljudi, ki svobodno izbirajo populiste, slednji uspešno izrabljajo, ko se postavijo za ljudi in proti elitam. In zamera do tistih, ki so »pravim demokratom« ukradli zmago nad komunizmom vodi Applebaumovo.

Skratka, dogaja da se upor proti moderni in demokracija je v zatonu, ker intelektualno leni in nerazgledani ljudje izbirajo pohlepne in oblastiželjne politike, ki jim preko interneta in s pomočjo izdajalcev med intelektualci prodajajo laži. Drugih oblik družbenega tkiva razen politike pa ni več. To je diagnoza, ki veje iz knjige.

Diagnoza je deloma pravilna. Deloma zato, ker opisuje samo krivdo onih na drugi strani. Ker je krivcev premalo, morajo biti krivi bolj. In deloma zato, ker nekaterih stvari preprosto ni znotraj njenega konceptualnega okvira ali pa se ji zdijo neveljavne.

Zakoreninjenci drugače

S problemi liberalne demokracije se ne ukvarjajo samo liberalni demokrati, ampak tudi konservativni demokrati ali celo ne-demokrati. Njihove diagnoze so drugačne. Že Fukuyamov učitelj Samuel Huntington je v knjigi Kdo smo (vir) opozoril, da se konec zgodovine ne bo zgodil niti v nacionalni politiki. Da ostajajo identiteta in pripadnost narodu, veri, rasi in kulturi ključne družbene silnice. Liberalni konsenz jih daje v oklepaj oz. jih ima za preživele oz. jih sploh nima za ideologijo.

Upornik Hans Herman Hoppe piše, da je »demokracija bog, ki mu je spodletelo« (vir). Da so demokratični politiki, vsi po vrsti, »profesionalni demagogi«, ki nagovarjajo najbolj primitivne instinkte (vir). Če nagovarjajo pripadnost (narodu) veljajo z napačne, če zagovarjajo enakost in univerzalnost so pa pravi. Boljša od demokracije se mu zato zdi aristokracija oz. vladanje naravnih elit. Sistem, ki bi dal tem elitam več besede, pa smo uničili in ga nadomešča – no, tudi to, nad čemer se pritožuje Applebaumova.

Tudi Patrick Deneen ugotavlja, da je liberalizem v težavah (vir). Njegov odgovor je, da zato, ker je preveč uspel. Ko od človeka ostane samo še posameznik, razpade civilna družba, ljudi v neko skupnost ne povezuje nič drugega, kot razsvetljeni, razumski, pretežno ekonomski interes. Vrednotno dediščino kultur je zamenjal nihilizem, prav in narobe je stvar dogovora, morda kakšne listine pravic. Demokratični liberalizem je en sam dolg proces osvobajanja od navad, vrednot, tradicij in receptov, ki so še veljali, ko je razsvetljenstvo postavljalo temelje demokratičnim ureditvam.

Fašizem proti dekandenci

Zakaj je liberalna demokracija v težavah, bolje vidijo od zunaj. Čudenje težavam demokracije je odveč. Haidt je lepo pojasnil, na kakšne moralne temelje ljudje postavljajo odločitve: ja, na take, ki poudarjajo pravičnost in svobodo, ampak tudi na take, ki poudarjajo pripadnost skupnosti in spoštovanje svetosti. Peterson je naš svet uokviril kot stalen boj med dvema skrajnostnima, med dekadenco in fašizmom, kaosom in prisilo. Junaki da nekje na sredi ustvarjajo red, v katerem se da shajati.

Del ljudi čuti dekadenco, ki jo odpira razpadanje ali prevrednotenje tradicionalnih inštitucij kot so družina ali nacionalna država. Kaosa, ki ga prinašajo za vse in vsakogar odprte meja, nereda v glavi, ki ga povzroča prepričevanje, da je 2+2 lahko tudi 5, da beseda moški in ženska nič več ne pomenita. Ljudje si želijo avtoriteto, ki bo protiutež temu kaosu.

Karstev v recenzije Applebaumove (vir) zastavlja vprašanje o krizi Zahodnega liberalizma s poudarkom na Zahodu. Češ, kako naj bi Zahod obstal, ko njegova moč nazaduje in ga ogrožajo neliberalni režimi od znotraj in od zunaj, s Kitajsko na čelu. Ampak še vedno enači Zahod z liberalno demokracijo. Kaj pa, če ta ni glavna ali celo edina identitetna oporna točka Zahoda? Morda gre pa za spopad kultur, v katerem nam je »iliberalna« Poljska še vedno bližje kot liberalna Indija, »iliberalni« Poljski pa liberalna Nemčija še vedno bližje kot iliberalna Rusija. Morda pa mora Zahod svojo moč črpati iz svojih korenin, ne pa iz svojega izkoreninjena za potrebe promocije nekakšne univerzalne civilizacije. Kot so to v Pariški izjavi (vir) tako lepo opisali Scruton, Delsolova in drugi.

Chantal Delsol nima težav pojasniti začudenja Applebaumove. Po njenem gre za boj med vrtnarji in demiurgi (predstavljate si buldožeriste), med tistimi, ki negujejo vrt civilizacije in tistimi, ki bi ga podrli in zgradili znova. Boj na Zahodu teče že vsaj od Francoske revolucije naprej. In nanj pozabimo, ko se je treba poenotiti v boju s posebej norim vrtnarjem (nacizem) ali posebej divjim buldožeristom (komunizem). V jedru moči Zahoda je bilo soočenje idej, dialog, polemika, tekmovanje v katerem se išče ravnotežje med dekadenco in fašizmom. Da so se nehali pogovarjati, tukaj ima bolečina Anne Applebaum naše sočutje.

Rešitev je

Ann Applebaum nekje resignirano napiše, pravzaprav citira nekoga drugega, »da ni čudežnega zdravila, da ni končne rešitve, ni teorije, ki bi pojasnila vse. Ni zemljevida, ki bi kazal pot v boljšo družbo, ni izobraževalne ideologije, ni knjige pravil«. S konservativnega pola, bi ji odgovorili, da se dolgoročno ni izkazala še nobenega civilizacija, ki je bi imela svojih temeljev ne imela v presežnem; v veri, da nad nami ni samo modro nebo. Tudi knjiga pravil obstaja.

Post scriptum za Slovenijo

V analizi Anne Applebaum Slovenci se in se ne prepoznamo. Ja, pri SDS opazimo nekatere podobne vzorce: Soros kot zarota, nagovarjanje tistih, ki jih je tranzicija ogoljufala, pihanje na dušo drugorazrednim, sovraštvo do tranzicijskih uspešnežev ... Ampak nezadovoljstvo nekaterih je realno. Da se na ta način ne sme zbirati volilne podpre, je tudi način zbiranja volilne podpore.

Svetlobna leta pa je Slovenja daleč od tega, da bi stranka Dom dosegla absolutno večino na volitvah; vse levo od SLS bi imelo v parlamentu skupaj pet poslancev; Rupel, Peterle in Jambrek pa bi pisali zagrenjene knjige, kako so jim kmetavzarji ukradli demokracijo in svobodo. Demokratizacijo je pri nas ukradel nekdo drug. In ja, Anne Applebaum ima prav. Je nekaj privlačnega na avtoritarizmu. Samo da pri nas častijo še Titovega.

6. avgust 2020

Svetlana Slapšak se še kar "moti"



Ščetko, s katero imajo
nekateri toliko veselja,
ponosno hranim.
Diskusije s Svetlano Slapšak v Večeru ne bom nadaljeval. Gospa namreč "nima ne primerne strokovne usposobljenosti ne potrebne intelektualne potence", da bi lahko diskutirala o stvari, ad rem. To je očitno iz vsaj petih primerov. 

Prvič, iz tega, da drugim očita prav to o intelektualni potenci v narekovajih zgoraj. Na pamet, brez argumentov.

Drugič, da se zateka k zmerjanju, npr. da sem "nekdo, ki je v zgodovini nepovratno zapisan kot mislec straniščne ščetke".

Tretjič, da si domišlja, da "kvaliteto misli in diskurza prepoznavamo predvsem na tisti strani, ki ni desna". Kakor kdo. Njen način polemiziranja levi strani ne dviguje ugleda.

Četrtič, dogmo o neločljivost NOB in revolucije zagovarja s sklicevanjem na avtoriteto, češ, "zgodovinopisje je potrdilo", "generacije zgodovinarjev so ugotavljale". Je pa to dogma, za katero si velja vzeti več prostora ob kaki drugi priliki.

Petič, da si za lažje polemiziranje izmišljuje, kaj sogovornik misli in celo, kaj trdi. Nazadnje recimo, da sem v intervjuju z dr. Možino "večkrat zahteval rušenje spomenikov NOB". To je laž. Ničesar nisem zahteval. Tudi ne v zvezi s spomeniki NOB. In ne večkrat. Bil je samo stavek "pospravimo vse spomenike revolucije, ki so tamle, 500 metrov od tukaj". Okrog 39. minute.

Skratka, nek gradbenik lahko z družboslovko stare šole s tako lahkoto in povsem vljudno polemizira zato, ker so njeni argumenti trhli. Če bi imela prav, se ji ne bi bilo treba zatekati k diskvalifikacijam (dokumentirane pod točko 1 in 3), žalitvam (2), zvijačam (4) in lažem (5).


21. julij 2020

Vnuki

Pred dobrim tednom je Janša tvitnil naslednje: »Pokola v Srebrenici ne bi bilo, če bi na ozemlju bivše Jugoslavije po njenem razpadu počistili s komunistično ideologijo in obsodili povojne poboje v Sloveniji in drugod.« In pripel daljši članek o tem, kako smo na ozemlju SFRJ razčiščevali s svojo preteklostjo (vir), ki ga je napisal že pred več kot desetimi leti. Tvit je sprožil plaz zgražanja na družbenih omrežjih, zgage so ga potvorjenega izvozili v Bosno, od tam pa se zgražanje vrnilo v slovenska sredstva množičnega obveščanja. Vredno razmisleka pri vsem skupaj je, zakaj je okrog tega tak škandal.

Drži, tvit verjetno vsebinsko ni povsem točen, kot ne more biti nobena izjava, ki se ukvarja z zgodovino na način, »kaj bi bilo, če bi bilo«. Bolj prav bi bilo napisati, da »bi bil pokol v Srebrenici manj verjeten, če bi na ozemlju bivše Jugoslavije …«. Ker klali so se v Bosni tudi med drugo svetovno vojno, ko se je komunizem šele pripravljal. Jasno je, da je osnovni kontekst srbski nacionalizem oz. poskus, da bi Srbija čim več Srbov in ozemlja spravila pod okrilje lastne države. Nekaj podobnega je za Maribor dosegel general Maister. Da se torej tudi brez množičnih pobojev. Četniški zločini so bili v bivši Jugoslaviji ostro obsojeni in pravilno spoznani kot zavržni. Niso bili pa vsi zločini spoznani kot taki, in če niso vsi zločini spoznani kot nedopustni, je samo vprašanje dovolj močne propagande, da se najde izgovor za novo nasilje. In o tem je bil Janšev nič hudega sluteči tvit, ki pa je sprožil cel vihar.

Zakaj?

Del odgovora je v splošni klimi. Levica ni navajena, da ni na oblasti in jezno cepeta. Vsakih nekaj dni sproži »afero«, ki se potem par dni valja v medijih, medijsko šibkejša druga stran rabi čas, da zadevo zavrne in požar ugasne. Potem s kantico bencina in prižgano vžigalico čakajo na novo priložnost. V začetku julija je bilo že sumljivo mirno in je tvit prišel prav, da je zapolnil mrtvilo.

Gotovo je levico in Levico zmotil napad na komunizem – komunistična ideologija je namreč tisto, kar je v tvitu nedvomno napadeno. Za mnoge je komunizem še vedno sveta krava, o katerem se mora govoriti samo lepo. Tudi, če je bila kje kdaj kaka stranpot (ki je povzročila sto milijonov žrtev), da je bil pa namen dober. In so se zagovorniki komunizma skrili za žrtve Srebrenice.

Očitali so, da Janša Srebrenico izkorišča za obračunavanje s komunizmom, ki je stvar preteklosti. Jaz tisti tvit berem kot opozorilo, kaj se zgodi, če množični poboji, vsi množični poboji, niso postavljeni onkraj meja civilizacije. Dokler niso, je nevarno, da se bodo morije ponavljale. Vse, kar danes rečemo, vpliva na prihodnost, ne na preteklost. Vsaka beseda je o prihodnosti.

Skratka, okrog tiste izjave je mogoče polemizirati, kar pa ne razloži vse nestrpnosti in sovraštva, ki se je ob njej izlilo. Ne pojasni, zakaj sta levica in Levica zapustili parlament. Sprožiti se je moralo nekaj bistveno večjega in globljega.

Zato.

Najtežji očitek Janši je bil, da primerjava med Srebrenico in povojnimi poboji v Sloveniji zanika, relativizira in zmanjšuje težo zločina v Srebrenici. To bi bilo res nedopustno grdo. Na »desni« očitka nikakor nismo mogli razumeti, ker vsi do zadnjega obsojamo tisti zločin. Bilo nam je povsem nedojmljivo, kako lahko kdo očita nekaj takega. Tu tiči vzrok, zakaj se nismo razumeli.

Zamislimo si, mi na desni, da bi vzporednico med Hudo jamo in Srebrenico potegnil nekdo, ki mu je ušlo, da »je v Hudi jami še prostor«, da so jih revolucionarji po drugi svetovni vojni »še premalo pobili«, da so »poboji pravzaprav del naravnega prava«, ko se zmagovalec znese nad poražencem. Vse to v Sloveniji ne tako redko slišimo. Vzporednice med Srebrenico in Hudo jamo iz ust nekoga, ki razmišlja o Hudi jami kot o drugorazredni temi, bi bilo strašno in vredno vsega zgražanja. Ampak mi mislimo prav obratno. Za nas so povojni poboju absolutno zlo in je zato vzporedno Srebrenica tudi absolutno zlo. Nobene potrebe ni, da bi se zgražali.

Razen seveda, če so naši sogovorniki na izjavo gledali skozi svoje oči. Tistemu, ki se zdi Huda jama razumljiva, opravičljiva, naravna, drugorazredna, tistemu se zdi vzporednica s Srebrenico nedopustna. Z vsem tistim besom in jezo so nam povedali nekaj o sebi.

Kaj mislite, kakšno je bilo mnenje generala Mladića o povojnih pobojih? Bolj podobno Janševemu ali bolj podobno njihovemu? Spomnijo se, da so generali JLA, tiste JLA, ki je pobijala v Srebrenici, upornike v republikah imenovala fašiste. Spomnijo se, da je Miloševićev režim fašizma obtoževal predsednika Bosne in Hercegovine Izeta Izetbegovića. Oni danes operirajo s fašizmom v velikih procijah.

Nihče

O vzporednicah med Hudo jamo in Srebrenico je najlepše pisal Mehmedalija Alić, izbrisani rudar, ki je vodil izkopavanja v Hudi jami. V Srebrenici sta končala njegova brata. Tako pravi:

»Po nekaj mesecih dela v Hudi jami in vsakodnevnem razmišljanju ter analiziranju dogajanj v Barbarinem rovu junija 1945 in v Srebrenici julija 1995 sem spoznal, da med njima ni bistvene razlike. Vse, kar se je zgodilo, se je dogajalo po istem kopitu; le odvijalo se je v drugem času. Dogajanje petdeset let pozneje je bilo videti kot nekakšno kolektivno diplomsko delo sinov ideoloških učiteljev iz prvega dogodka«.

Se je generacija vnukov iz vsega tega kaj naučila?

Najprej objavljeno v Časniku julija 2020.

5. julij 2020

RTV za vse, ne le za Planico

Od nastopa desno-sredninske vlade smo lahko gledali, kako se je nacionalna radiotelevizija vključila v politično dogajanje na strani opozicije. Poleg povsem naravnega obračanja v levo, bi bil eden od motivov lahko preprečiti zakonske spremembe na tem področju. Pripadniki in podporniki SDS so namreč na internetu zagovarjali ukinitev RTV prispevka. Podpisovala se je celo peticija za njegovo ukinitev, ki jo je do danes podpisalo skoraj 30.000 ljudi. Jeseni v parlament prihaja trojček zakonov (o medijih, o RTV in o STA). Na podlagi dostopnih osnutkov lahko ugotavljamo, da se je tresla gora, rodila se je pa miš.

RTV Slovenija ostaja nacionalni medij, ki ga financirajo vsi lastniki električnih priključkov. Ampak to ni nujno slabo. Na prvi pogled je sicer nacionalno financiranje enega od mnogih medijev anahronizem. Evropske države so obvezno naročnino vpeljale v letih po drugi svetovni vojni, ko je bilo vzpostaviti TV program drago. Da ne bi ljudi kvaril kak bogataš, so države vzpostavile nacionalne servise, ki so poskrbeli za pluralno in nepristransko obveščenost. Podobno je bilo tudi v SFRJ, kjer pa smo z naročnino plačevali tudi za socialistično in samoupravno indoktrinacijo.

Neodvisnost namesto nepristranskosti

Po propadu socialističnega sistema, se na RTV ni nič bistvenega spremenilo. Formalno je hiša postala neodvisna od politike in to še preden bi se spremembe v politiki lahko odrazile na RTV. Prepričali so nas, da je neodvisnost sveta krava, ki se je ni dovoljeno dotikati niti z daljincem. Kar je seveda samo propagandni dosežek: od nacionalnega medija pričakujemo predvsem nepristranskost, kakovost in gospodarnost, neodvisnost je potreben, ne pa tudi zadosten pogoj za to.

V desetletjih od kar so države ustanovile nacionalne medije in prisilile državljane, da jih financirajo, se je marsikaj spremenilo. Predvsem se je pojavil internet, ki je povsem obrnil situacijo. Pred 60 leti je bilo težko razširjati vsebine, postaviti oddajnike in antene, nabaviti TV aparate in kamere. Pozornost tistemu enemu ali dvema programoma pa je bila zagotovljena. Danes je obratno. Vsebine se širijo po internetu skoraj zastonj, namesto aparatov in kamer so pametni telefoni. Izjemno težko pa je zagotoviti pozornost.

Internet je v veliki meri že uničil tisk. Linerana televizija, torej tista, ki jo gledamo »v živo«, je na udaru naslednja. Vedno več gledamo vsebine z zamikom; Youtube, Netflix in podobne. Zakaj bi bili v tej situaciji prisiljeni plačevati za nacionalno RTV več, kot stane naročnina na Netflix ali na spodoben internetni paket, je dobro vprašanje.

Pravica do obveščenosti

Novinarji, še posebej tisti na RTV, vam bodo rekli, da je to zaradi ustavne pravice ljudi do obveščenosti. Ta je bila v 168. členu ustave SFRJ iz leta 1974. In ne velja več. V veljavni ustavi ne piše, da mora država organizirati obveščanje ljudi, ampak, da kroženja informacij ne sme ovirati. Gre za svobodo govora, ne pa za pravico nacionalne RTV od ljudi zahtevati naročnino, da bi jim lahko izpolnila pravico do obveščenosti. Podobna fraza je uresničevanje javnega interesa, ki ga seveda ne smejo interpretirati volivci in politika, ampak par ljudi iz FDV. Glede na situacijo na medijskem trgu, bi bilo danes bolj na mestu prisilno financirati časopise, kot pa alternativo za Youtube in POPTV.

In vendar še posebej v času interneta ostaja dober razlog za ohranjanje nacionalnega medija. Internet teži k temu, da ponudbo specializira. Na internetu je mogoče, da vsak spremlja svet skozi drugačna očala in da se zato levim zdi resničnost drugačna, kot se zdi desnim. Skupnost, ki živi skupaj, drug ob drugem, pa vendarle potrebuje občutek, da živi v istem svetu, da spremlja iste zgodbe, da izhaja iz istih osnov. In to lahko daje nacionalni medij – nacionalni medij bi lahko nam vsem povedal, kaj se v deželi godi. Nepristranski in pluralen bi se postavil v jedro vsake nacionalne debate. Zato je smiselno, da prisilna naročnina ostaja.

Glede na to, koliko vseh mogočih vsebin danes nastaja in koliko je še zasebnih in malih ponudnikov vsebin, ni nobene škode, da se financiranje RTV nekaj zmanjša, se pa iz naročnine pokrivajo še kakšni drugi mediji (5%) in Slovenska tiskovna agencija (3%). Seveda bo okrog tega vik in krik in škripanje z zobmi – kdo pa ne bi bil nesrečen, če mu zmanjšaš financiranje. Ustavno sodišče bo pred dilemo, ali je RTV tista, ki pove, koliko davkoplačevalskega denarja je zanjo dovolj, ali pa je to demokratično izvoljeni parlament. Glede na to, da prav zaradi demokratizacije tehnologije nastaja vedno več vsebin, je realna potreba po vsebinah RTV manjša in ne večja.

Naša skupna RTV

Da bi RTV res lahko zaživela v tej narodno povezovalni vlogi, je ključnega pomena njena nepristranskost in pluralnost. Tega še nobena vlada ni bila sposobna zagotoviti in se bojim, da tudi ta ne bo. Ne glede na razmerje političnih sil v parlamentu ima na RTV odločilen vpliv izbrana civilna družba in zaposleni. Če bi si politika vsakič posebej nastavila svoje ljudi na RTV, bi RTV prehajala iz rok v roke. Skozi čas bi se izoblikovala neka nepristranska praksa: ob političnih menjavah bi politični gorečneži med novinarji odpadali, ostajali bi profesionalci. Idealna situacija bi bila razdelitev in ravnotežje med pozicijskimi in opozicijskimi oddajami. Levičarji bodo rekli, da to že je. No, desničarji bodo rekli, da je tudi na Novi24 že tako.

In rekli vam bodo, da je RTV predvsem kulturna ustanova in ne politična televizija. Kot pravilno ugotavlja Steve Bannon, ideje tečejo od kulture v politiko. Da kultura ni nad uravnoteženostjo in pluralnostjo, se spomnim vsakič, ko gledam Petkovo kulturo.

Izločitev oddajnikov in zvez je v 21. stoletju povsem logična. Prenosno omrežje in produkcija vsebin sta bila v 20. stoletju tesno povezana, vsak lokalni radio je poleg studia moral imeti še anteno na hribu. V 21. stoletju so pa prenosna omrežja (4G, 5G, kabelska omrežja, optika) povsem ločena od produkcije vsebin (npr. Yutuba, Deezerja). Nobene potrebe ni, da se za zemeljsko digitalni televizijo stvar rešuje posebej samo zato, da bi bila RTV bolj »naša«.

Skratka

Kakovostne medije potrebujemo. Potrebujemo zaupanja vredne, nepristranske medije, ki jih bomo pogledali vsi, ki živimo skupaj v isti državi. Preživitveni model Mladine, Večera, Dnevnika, Demokracije, Nove24, ipd. je, da ponujajo vsebine, ki bodo njihove bralce utrjevali v prepričanju, da imajo prav. Za pritrjevanje so ljudje edino še pripravljeni medijem prostovoljno plačati.

Prisilno financiranje je smiselno samo za vsebine, ki jih ljudje sami ne bi izbrali. To sta kultura in politika tistih »drugih«. Da informacijsko in kulturno poskrbi za »druge«, to je edini preostali smisel nacionalnih radiotelevizij. To je smer, v katero spremembe zakonodaje pomagajo slovenskemu medijskemu prostoru, brez korenite reforme znotraj RTV pa bodo ostale na pol poti.

Najprej objavljeno na portalu Domovina julija 2020.

21. junij 2020

Pogovoriti bi se morali o izvozu orbanizma iz Slovenije

Svojeglave »nove« članice EU, predvsem Poljska in Madžarska, so v Bruslju na slabem glasu. Deloma upravičeno, deloma ne. Slovenska opozicija se trudi, da bi tudi Slovenija postala črni raček, saj bi ji to pomagalo pri prevzemu oblasti v Sloveniji. To bi bilo za našo državo škodljivo in bilo bi krivično, saj se pod Janševo vlado ne dogaja prav nič podobnega temu, kar zahodnjaki očitajo Poljski in Madžarski. Kvečjemu bi lahko rekli, da imamo v Sloveniji levi orbanizem.

Levi orbanizem

V primeru zunanjega napada, ni bila strategija SFRJ frontalni spopad, ampak avtonomni žepi upora v globino države. Zato smo imeli teritorialno obrambo in zato so bila skladišča in utrdbe JLA razpršene po ozemlju – da bi se ljudje lahko upirali samostojno, brez nekega centralne poveljevanja, koodrinacije in logistike.

Podobno se je za ohranitev dejanske oblasti konec osemdesetih organizirala Zveza komunistov. Oblast, ki je bila dejansko koncentrirana v partiji, formalno pa razpršena med take in drugačne samoupravne skupnosti, kjer se je združevalo delo z nedelom. Na te samoupravne skupnosti je levica naslonila svojo oblast po demokratičnih spremembah. Že res, da je bila vlada na vrhu določena na podlagi formalno demokratičnih večstrankarskih volitev, v vseh podsistemih pa je ostalo samoupravljanje oz. so ostali kar se da nepoškodovani od padanja berlinskega zidu; kot se temu reče v sodobnem novoreku: podsistemi so bili neodvisni.

Neodvisnost je najbolj cenjena lastnost kogarkoli. Bolj je pomembno biti neodvisen kot resnicoljuben novinar. Bolje je cenjena neodvisna inštitucija kot kakovostna inštitucija. Neodvisnost je vzrok, da lahko šolstvo, zdravstvo, sodstvo … minister vpraša edino to, če imajo dovolj denarja, in da lahko zadnji uradnik državne uprave odloča po svoje, menda »neodvisno in strokovno« in ne glede na politične usmeritve z vrha.

Ustavno nazadovanje ni mogoče

Dejanska oblast v Sloveniji je ostala v rokah samoupravljavcev in daleč od sistema kontrol in ravnovesij zahodnih demokracij. Kar Poljska in Madžarka menda poskušata šele doseči – namreč popolno prevlado ene politične opcije v gospodarstvu, pravosodju, upravi, javnem sektorju, šolstvu … imamo v Sloveniji že ves čas. V Sloveniji ne gre za ustavno nazadovanje (Avbelj in Letnar Černič o tem pišeta tu), v Sloveniji nismo imeli ustavnega napredovanja, da bi sploh lahko drseli nazaj.

Ta zatečeni, decentralizirani levi orbanizem se počuti od Janševe vlade ogroženega. V obrambo »neodvisnosti« obstoječih centrov moči poskuša vpreči še tujino. Novinarji in politiki predstavljajo Janševo vlado kot naslednjega grdega račka v Evropi. Poudarjajo Janševo osebno prijateljstvo z Orbanom in nekaj malih, nišnih medijev v madžarski lasti kot del nastajajočega iliberalnega imperija. Do teh držav je na Zahodu odpor tudi zato, ker ne bi kar tako sprejemali beguncev in ker je Zahod ta del Evrope itak navajen gledati navzdol in pričakuje, da bo ubogal. Pogosto se sliši, da je bila tista velika širitev z revež z vzhoda napaka in po mnenju mnogih »pravih« Evropejcev že itak niso sodile v EU.

Pri tem dejstva niso pomembna: da namreč Janša vodi koalicijsko vlado, v kateri je poleg (magari orbanovske SDS) še deklarirano sredinska Nova Slovenija in dve levo sredinski stranki - SMC in Desus; da SDS nima večine niti v vladi, za orbanovsko večino v parlamentu pa bi za SDS moralo glasovati več kot dvakrat toliko volivcev kot zdaj; da ni Janševa vlada izvedla še nobenega ukrepa, s katerim bi kakorkoli zmanjšala moč levega orbanizma v Sloveniji. Protikoronski paketi ukrepi so bili socialni, če ne celo socialistični – helikopterski denar iz proračuna so dobili vsi: od kmetov do kulturnikov.

Izvoz napačnega orbanizma

Ampak ta dejstva niso ovira, da se v tujino piše in da se tam po hodnikih govori, kakšna diktatura da je v Sloveniji. Tuji novinarji potem to zapišejo. In potem je to v domačih medijih predstavljeno kot suho zlato – češ, iz Bruslja ali Londona se pa že bolje vidi, ali v Ljubljani dežuje ali ne, kot če v Ljubljani stopiš izpod strehe. In postane novinarski mučenik Blaž Zgaga, ker je o njem čivknil predsednik vlade. The Economist po zaslugi drugorazrednih slovenskih komentatorjev državo strpa na iliberalni Zahod (vir). Inšpekcijo Sveta Evrope o sovražnem govoru enostransko brifirajo zagovorniki spletne policije socialnih demokratov. Tanjo Fajon potem »skrbi«, da se Slovenija »že pojavlja v krogu držav, kjer so zaskrbljujoči napadi na medije, nevladnike, civilno družbo, pravosodje, demokracijo« (vir). Težko verjamem, da jo to skrbi. Slovenija se v tem krogu pojavlja prav zaradi izvažanja domnevnega orbanizma iz Slovenije s strani politikov in aktivistov, ki si zaradi notranjepolitičnih interesov želijo, da bi bila Slovenija iz tujine tako videti.

Izvoz je uspešen, ker so ljudje leni. Lenoba ima rada vzorce in Slovenijo poskušajo strpati v vzorec s Poljske in Madžarske, pa čeprav je situacija povsem obrnjena. Janša je nasprotnik slovenske verzije orbanizma. Vem, nekateri zdaj gledate, če sta zadnji stavek prav prebrali. Je ni iz škatle. Ni iz vzorca. Pred možnostjo, da bi na vzhodu preživeli stari nedemokratični centri moči, si Zahod zatiska oči – češ, ko ste se včlanili v EU ste potrdili, da imate demokracijo, ne sitnarite zdaj s tem.

Pomagajo pa v tej nespodobni propagandni akciji vsi tisti na desni, ki vklapljajo desne smernike med tem, ko vozijo naravnost ali celo levo (več tule). Ko npr. teče globalno solidariziranje z geslom, da so pomembna črna življenja, se nima nobenega deklarirati za somišljenika z madžarskim FIDESZom in v Evropskem parlamentu glasovati proti deklarativni deklaraciji. In še bi se kaj našlo. Besed. Ki pa niso konji.

Skratka

Te vlade Slovenija ne potrebuje zato, da se bomo navduševali, kako fajn je nekdo tvitnil, ampak da izvede nujno modernizacijo in debirokratizacijo sistema, zažene investicije v infrastrukturo, posodobi socialni sistem, zastavi gradnjo kakšne bolnišnice in doma starejših občanov. Nič ni narobe s pranjem umazanega perila v tujini, če je umazanija resnična. Škoda se dela samo takrat, kadar ni.

16. junij 2020

Za pravičnejši svet ?!

Ne glede na to, kaj je problem, levica bo rekla, da je kriv sistem in da ga je treba zamenjati. Pa naj gre za drugo svetovno vojno, hladno vojno, študentske nemire 1968, gospodarsko krizo 2008, za podnebne spremembe, za epidemijo COVID-19 ali pa za rasne konflikte v ZDA. Zamenjati kapitalizem s socializmom ali čem, kar se sliši bolj »pravično« in je manj diskreditirano. Edini dogodek, ki je res pripeljal do menjave sistema, pa je bil padec Berlinskega zidu leta 1989. In ta je padel v drugo stran, kot naj bi padali sistemi zaradi naštetih izgovorov.

Novi izgovori za menjavo sistema se pojavljajo tako hitro, da jih kolumnisti komaj dohajamo. Ta kolumna je še o idejah, da menjavo sistema terja pandemija COVID-19. »Terja« v smislu tiste marksistične nujnosti vrtenja kolesa zgodovine. Ki je seveda zabloda. Zgodovina se nikamor ne vrti in nima nobene smeri. Razen tiste, da uspešno na dolgi rok raste in neuspešno na dolgi rok odmira. Da bi se moral sistem menjati zaradi sistemskega rasizma, to še pride na vrsto, ampak dajmo času v avtonomnih antifašističnih conah po ZDA čas, da se pokažejo v vsej svoji zmoti.

Med epidemijo smo brali razmišljanja, kako je vendar mogoče, da so tisti, ki so škodljivi (npr. finančniki) plačani bolje od tistih, ki so koristni, celo nepogrešljivi, recimo medicinske sestre (vir). Kako je vendar mogoče, da družba slabše plačuje tiste, za kateri meni, da so bolj koristni (recimo čistilke v bolnišnici) kot tiste, ki menda delajo škodo (recimo davčni svetovalci). Vse skupaj izpade precej bistroumno, dokler ne postavimo manj čustveno nabitega primera – kako je mogoče, da je klobasa dražja kakor kruh, če pa je kruh vendarle dosti bolj pomemben za preživetje.

In seveda – menda smo se med epidemijo navadili, kaj je res pomembno in vredno v življenju – in naj bi se sistem zdaj obrnil na glavo. Zadeve postanejo kristalno jasne v trenutku, ko izstopimo iz zablode, da imajo reči neko vrednost same po sebi, da imajo vrednost same v sebi, ampak da vrednost določa menjava. Če imate zaščitno masko raje kot 5€, potem je maska za vas vredna vsaj 5€. Če imate 5€ raje kot masko potem maska za vas ni vredna celih 5€. Isto velja za kruh, potico, klobase, uro dela davčnega svetovalca ali uro dela snažilke v bolnišnici. Sistem določanja vrednosti odlično deluje in če ga bomo kaj spreminjali, se bo zgodilo isto, kot posod, kjer so modreci določali, koliko je kaj vredno – tiste zadeve je bilo premalo, če je bila predpisana prenizka vrednost (npr. kave v SFRJ) ali preveč, če je bila predpisana previsoka vrednost (npr. delavcev, ki bi delali za minimalno plačo).

Finančni trgi in finančniki skrbijo, da mehanizmi določanja vrednosti čim bolje delujejo in seveda bi se komu zdelo, da je današnji kapitalizem preveč pod vplivom finančnih trgov. Pod vplivom kakšnih trgov naj bi pa bil? Takih, ki anketno določajo ali se ljudem zdijo bolj koristni gasilci ali politiki in bi temu primerno oblikovali plače?

V krščanski moralni tradiciji je nekaj ljudskega nezaupanja v trgovce in finančnike, ki nekaj merijo trak na vatle, potem si pa kupijo graščino. Za pravo delo velja okopavanje na polju ali kovanje v kovačnici, ne pa, da nekdo poceni kupi in dražje proda, ali, še huje, da posodi denar in bi ga rad več dobil nazaj. In če kdo posodi 100, da bi dobil čez leta 110, to samo pomeni, da ima raje čez leta 110 kot danes 100. In kdo si izposodi, ima raje danes 100 kot čez leta 110.

In kar je pri vsem skupaj najlepše – vsakič posebej sta oba zadovoljna. Kupec in trgovec sta po prodaji oba zadovoljna. Kupec ima raje klobaso kot denar, trgovec da ima raje denar kot klobaso. Delodajalec ima raje delavčevo delo kot denar, delavec pa ima raje denar kot prosti čas. Nikogar ni treba spraševati, kaj je dobro in koristno, in kaj ni. Več kot se menjuje, več je zadovoljnih ljudi, ker so po vsaki menjavi na boljšem. Sicer ne bi menjali. To so dejstva.

Propaganda, ki nam jo ob tem vrtijo »napredne« sile pa je, da s tem ne smemo biti zadovoljni. Da moramo že kje do koga ali česa gojiti zamero in biti nesrečni. In smo spet pri dveh različnih pogledih na svet – konservativnem, ki pravi, da je svet v glavnem OK in progresivnim, ki pravi, da je v glavnem zanič. In da je treba sistem menjati.

Zadovoljstvo je bolj verjetno, če je izbira med trgovci, klobasami, kupci, delavci in delodajalci. In da je izbira svobodna. Da imaš izbiro, kaj in kje kupuješ in izbiro, kaj in kje delaš. Prisila prinaša krivice in nesrečo. Zato tako poudarjamo »odprto in svobodno« tržno gospodarstvo.

A vseeno se najdejo »dobrosrčneži«, ki pravijo, da bi morali lastnino oz. kapital uporabljati bolj družbeno odgovorno. Kaj je odgovorno, bi verjetno spet izvedeli iz ankete. Namesto, da bi se kapitalist prosto odločil ali bo dobiček zapravil ali pa ga vložil zato, da bo prihodnje leto zaslužil še več. In zaslužil bo, če bo delal kaj koristnega, kar bodo kupci imeli rajši kot svoj denar. Če bo torej z lastnino ravnal tako, kot hočejo drugi posamezniki in jih osrečeval. Recimo jo vložil v mesnico in če bodo ljudje kupovali klobase, bo s tem mnogim naredili veselje in bo to nadvse »družbeno odgovorno«.

Seveda bo kdo rekel, da to pa ni pravično in solidarno, da ima nekdo mesnico, nekdo pa ne in po epidemiji bi zgradili sistem, ki bi bil bolj pravičen in solidaren. In kjer ne bi bilo mesnic, ker tudi mesa in klobas ne bi bilo. Pri nas se je razpaslo, da sta besedi enakost in pravičnost sopomenki, kar pa je zgolj posledica dolgotrajne indoktrinacije v šoli in spomin na družinsko okolje, kjer je res pravično, da če en otrok v družini dobi liziko, da jo dobijo vsi.

Pravičnost in solidarnost pa v resnici pomenita recipročni altruizem – pripravljen sem kaj narediti za drugega, če bodo tudi drugi kaj naredil zame. Boljše se obnesejo družbe in sistemi, kjer smo drug za drugega pripravljeni kaj nuditi tudi v primeru, da ne gre za menjavo. Posebej, kadar gre za preživetje in eksistenco. Recipročno medsebojno skrb dojemamo kot pravično. Nepravično se nam zdi izkoriščanje tega – življenje na račun drugih brez resnične potrebe.

Več kot je stvari prepuščenih svobodnemu trgu, manj je izkoriščanja, več je menjav, ki se zgodijo v obojestransko zadovoljstvo in večja postaja pogača, ki si jo delimo. Če se komu zalomi in nima za preživetje, pa mu moramo pomagati. Človeškim skupnostim se je to skozi zgodovino obneslo in konservativci nismo za to, da se menja, kar deluje. Če je kak vulgarni liberalec izračunal, da se to ne splača, gledamo na to s podobnim nezaupanjem, kot če bi kak socialist domislil, da bi tudi barvne televizije, ne samo kruh, morali deliti bolj solidarno.

O drugačni, humani ekonomiji veliko govori tudi papež Frančišek. Ideja, da je cerkev ločena od države in da se Bogu daje kar je božjega in državi kar je cesarjevega ima večplasten pomen. Božje kraljestvo ni od tega sveta in vloga cerkve ni v tem, da osrečuje in lepša življenje na tem svetu, ampak naj bi ljudi pripravljala na večnost. Ukvarjati se mora s tem, da smo dobri ljudje, ne da bomo imeli dobro državo ali nov politični sistem, ki bo »delal dobro« namesto ljudi.

Tržna ekonomija je humana v kolikor zadovoljuje interese ljudi. So pa ljudje pozabili, da so pohlep, napuh, požrešnost, lenoba, zavist … grehi. Če bodo ljudje manj grešni, bodo naredili tudi manj grešili v ekonomiji. Tako pa je občutek, da so nekateri grehi postali kreposti, npr. zavist in lenoba.

Skratka

Prav nobenega razloga ni, da bi zaradi pandemije spreminjali gospodarski in družbeni sistem. Nasprotno, še bolj je to kombinacijo inovacij in investicij potrebno podmazati, da bo odkrila in dala na voljo zdravila in cepiva za bolezni; ter zelene tehnologije, ki bodo upoštevalo tudi ceno onesnaženega okolja.

Najprej objavljeno v Časniku junija 2020.

5. junij 2020

Ekonomija po pandemiji

Za tednik Družina sem odgovarjal na vprašanja o prihodnosti po koroni. Odgovore objavljam tudi tule, ker so bili za tisk skrajšani.

O tem ali je pandemija pokazala na kakšne pomanjkljivosti ekonomskega sistema.

Pandemija je posledica tistega bibličnega nasveta Adamu in Evi, »»Bodita rodovitna in množita se, napolnita zemljo in si jo podvrzita«. Človeštvo je tega in druge nasvete iz svetih knjig upoštevalo, napolnilo je Zemljo, s tem se je povečala gostota poselitve in ta nas dela bolj ranljive za kužne bolezni. Če bi živeli v revščini kamene dobe, epidemije še opazili ne bi, ker bi umirali od lakote, divjih živali, nesnage in bolezni, ki jih zdaj z lahkoto obvladujemo. Pandemija ni opozorila na napake v sistemu, ampak na naš napuh, na zablodo, da smo vsemogočni. Nismo. Z oblakov nas je postavila na trdna tla kot ljudi, ne kot sistem.

O tem, ali je sedanji sistem preveč spekulativen, da temelji na finančnih trgih. 

V krščanski moralni tradiciji je nekaj ljudskega nezaupanja v trgovce in finančnike. Za pravo delo velja okopavanje na polju ali kovanje v kovačnici, ne pa, da nekdo poceni kupi in dražje proda, ali, še huje, da posodi denar in bi ga rad več dobil nazaj. Kako iz tega ne narediti moralnega problema, so se ukvarjali veliki krščanski srednjeveški misleci in svetniki. Finančni trgi so mehanizem, ki skrbi, da se sredstva za razvoj od slabih selijo k boljšem podjetjem. Kot vsaka človeška inštitucija imajo svoje napake, ki jih regulacija lahko zmanjša. Špekulacije se najbolj učinkovito prepreči, če se ne splačajo.

O ustreznejšem ekonomskem sistemu.

V slovenskih razmerah to pomeni, da je potrebno večnim revolucionarjem še naprej dopovedovati, da so protinaravne ideje bankrotirale s padcem berlinskega zidu.

Ker se je človeštvo srečalo z novim virusom in ni v nekaj mesecih našlo zdravila, ni nikakršen razlog, da bi spet pogrevali ideje o tem, da bi zamenjali ekonomski sistem – kot smo ga pri nas leta 1945. Revolucionarne spremembe, ki se jih je izmislilo par t.i. intelektualcev, se še nikoli niso obnesle. Človeštvo počasi dograjuje svoje družbene inštitucije, poskuša to ali ono, in tu in tam se kaj novega obnese. Večina novotarij pa se ne, še posebej če so nasprotne redu, ki se je oblikoval tisočletja, ki je, kot je rekel Burke, rezultat božjega pohoda skozi svet.

O tem, kaj ustreznejši sistem pomeni za Slovenijo.

V slovenskih razmerah to pomeni, da je potrebno večnim revolucionarjem še naprej dopovedovati, da so protinaravne ideje bankrotirale s padcem berlinskega zidu. Da brez dela ni jela, da se brez muje še čevelj ne obuje, da je zrno na zrno pogača. Da velja, ne laži, ne kradi, ne želi svojega bližnjega blaga in žene … Žal ni ostalo dosti bankrotiranih, sivih socialističnih režimov, na katere bi lahko pokazali, da tam zadeve ne delujejo – skoraj cel svet je prevzel tržno gospodarstvo in mu gre dobro – še nikoli ljudi ni tako dobro živelo kot danes, imelo vodo, hrano, zdravstvo, šole …

O pravičnosti in solidarnosti prihodnjega sistema.

V jedru pravičnosti in solidarnosti je recipročni altruizem – pripravljen sem kaj narediti za drugega, če bodo tudi drugi kaj naredil zame. Tako se ne obnaša samo človek, tako ravnanje se splača mnogim živim bitjem. Recipročno medsebojno skrb dojemamo kot pravično. Kadar pa drugi po svojih močeh ne vrača, to razumemo kot izkoriščanje. Recipročnost je v tem, da sta kupec in trgovec po prodaji zadovoljna, kupec ima raje klobaso kot denar, trgovec da ima raje denar kot klobaso. Delodajalec ima raje delavčevo delo kot denar, delavec pa ima raje denar kot da bi lenaril. Zadovoljstvo je bolj verjetno, če je izbira med trgovci, klobasami, kupci, delavci in delodajalci. In da je izbira svobodna. Pri nas se je pa razpaslo, da je sinonim za pravičnost enakost, ki pa je v osnovi nepravična – iz ljudi, ki so različni, različnih sposobnosti in talentov, lahko enakost ustvarite samo z nasiljem. In razpaslo se je, da je solidarnost pravica. Namesto, da bi bila skrb za sočloveka dolžnost.

Pobude za drugačno ekonomijo mi sploh niso všeč.

Zavzemanje za družbeno odgovorno rabo lastnine je napad na dostojanstvo posameznika. Če naj bi z lastnino delal »družbeno odgovorno«, pomeni, da mora ravnati družbeno odgovorno. Kaj je družbeno odgovorno, seveda predpiše država in rezultat je totalitarizem. Alternativa je, da z lastnino ravnate tako, kot hočejo drugi posamezniki. Recimo jo vložite v mesnico in če bodo ljudje kupovali klobase, boste s tem mnogim naredili veselje in bo to nadvse »družbeno odgovorno«.

O stranpoteh pobud za drugačno ekonomijo.

Pobude za drugačno ekonomijo mi sploh niso všeč. So pa politično zelo uporabne. Mar ni najlažje ljudi pridobiti zase, če jim obljubite denar drugih ljudi. V trenutku, ko je velik del volilnega telesa navajen na dotacije od države, bo seveda glasoval za politike, ki mu bodo te dotacije povečevali, politika pa bo delala na tem, da bo prejemnikov vedno več. Jemlješ večini in daješ manjšini, to je recept za volilni uspeh. Ne pa tudi za gospodarskega. Če hočete, da bo premoženja v neki državi vedno več, mora nekdo delati, da se povečuje. In delal ne bo, če sadovi dela, lastnina, ne bo varna.

O papeževih nagovorih o drugačni ekonomiji.

Kristusovo kraljestvo ni od tega sveta in vloga cerkve ni v tem, da nas osrečuje in lepša življenje na tem svetu, ampak naj bi nas pripravljala na večnost.

Vidim nek smisel v tem, da je cerkev ločena od države in da se Bogu daje kar je božjega in državi kar je cesarjevega. Kristusovo kraljestvo ni od tega sveta in vloga cerkve ni v tem, da nas osrečuje in lepša življenje na tem svetu, ampak naj bi nas pripravljala na večnost. Naj se ukvarja s tem, da bomo dobri ljudje, ne da bomo imeli dobro državo ali politični sistem, ki bo »delal dobro« in bodo ljudje lahko slabi. Cerkev bi lahko okrepila Karitas in podobne organizacije in pomagala ljudem v stiski od blizu, tistim, ki pomoč res potrebujejo. To veš toliko boljše, kolikor si jim bližje.

O humani ekonomiji, ki jo poudarja papež.

Seveda se vsaka stvar, ki ji zraven daste pridevnik humana, lepo sliši. Kaj pa to v resnici pomeni? Tržna ekonomija je humana v kolikor zadovoljuje interese ljudi. So pa ljudje pozabili, da so pohlep, napuh, požrešnost, lenoba, zavist … grehi. Če bodo ljudje manj grešni, bodo naredili tudi manj grešno ekonomijo. Tako pa je občutek, da so nekateri grehi postali kreposti, npr. zavist in lenoba. V kolikor bi bil univerzalni temeljni dohodek lahko potuha za lenobo, sem proti. V kolikor gre za to drugačno obliko pomoči tistim, ki si res ne morejo pomagati, sem za. Ampak v tem primeru bi nehal biti univerzalen.

O večji ali manjši povezanosti sveta po pandemiji.

Ljudje smo bolj začutili, da smo del iste družine. Da smo vsi enako ranljivi, ko gre za bolezen. Da enako umirajo na Kitajskem, v Italiji, v Ameriki. Politično in gospodarsko pa bo svet nekaj manj povezan. Spet nas je usoda spomnila, da se je v nesreči treba zanesti predvsem nase, da moramo ključne stvari imeti tudi doma, da morajo naši sistemi biti nekaj bolj žilavi, odporni na šoke in da moramo biti doma bolj složni in povezani.

Vprašanja je zastavljal tednik Družina. Članek je bil objavljen tule.

20. maj 2020

Sindrom motenosti z Janšo?

Predsednika ZDA Georga W. Busha so nekateri Američani tako težko prenašali, da so za njihove težave izumili izraz »Bush derangement syndrome« oz. sindrom motenosti z Bushem. Še dosti težje so nekateri Američani prenesli izvolitev Donalda Trumpa. Voditelj »napredne« CNN Fareed Zakaria je duševno motnjo zaradi Trumpa definiral kot »tako močno sovraštvo do Trumpa, da pride do izgube razsodnosti«. Nekatere scene iz množičnih protestov na ameriških ulicah v letu po njegovi izvolitvi so res kazale, kot da so nekateri izgubili pamet. Kar samo se ponuja, da bi tudi biciklistične proteste pojasnili z duševno motenostjo z Janšo.

Ampak to bi bilo preveč enostavno. Najlažje je nekoga, ki ga ne razumeš, proglasiti za norega. Ni spoštljivo. Ne terja nobenega napora. Ne terja nobenega soočenja z lastnimi predstavami o svetu in okolici.

So izjeme. Kdo tudi je nor. Kdo je tudi zloben. Kdo tudi bolezensko sovraži. Kdo si tudi želi konflikta. Kdo za svojo patologijo išče množico, v katero bi se lahko skril. Ampak to niso vsi. Verjeti želim, da je patologija omejena na majhno manjšino, katerih manire poznamo tudi iz spletnih omrežij. Večinoma pa gre pri tem kolesarjenju za dobronamerne državljane. In te bi rad razumel.

Minila so že tri kolesarjenja, pa še vedno nismo slišali prepričljive racionalne razlage, zakaj protestirajo. Psihologi radi človeško mišljenje delijo na racionalno in čustveno komponento. Haidt je razliko pojasnil z jezdecem in slonom (vir): jezdec predstavlja razum, slon pa čustva, intuicijo, hitro razmišljanje brez pretiranih analiz (vir). In kar so Hadit in ostali ugotavljali, je, da odločitve sprejema slon. Odločamo se intuitivno. Razum vključimo šele, ko moramo svojo odločitev pojasniti, razložiti, najti »pametne« razloge, zakaj smo se odločili, kot smo se. Jezdec – razum – je predstavnik za stike z javnostjo za procese, ki tečejo pred-razumsko.

V to shemo, da so v ozadju neki nerazumski procesi, sodijo tudi pojasnila psihologov, češ da se protestniki na ulicah in trgih razrešujejo svoje probleme z očeti in ne z Janšo. To je odlično obdelal mag. Vodeb (vir). Ampak tudi to pojasnilo je za nasprotnike kolesarjev preveč udobno.

Ko zagovarja čustvene protestnike, Jaspers (vir) piše o čutenju-mišljenju kot o enem procesu, ki vključuje oboje – čustva in razum; da oboje sodeluje pri tem, kako razumeti svet okrog sebe in kako se naj odzvati in da so čustva enakovredna razumu. Čustva opozorijo, s čem bi se kazalo razumu ukvarjati. Podobno, kot po Heideggerju svet razpade na objekte, s katerimi bi se kazalo razumsko ukvarjati šele, ko imamo kakšno težavo z njim.

In kolesarji seveda imajo s svetom težavo.

Težava je, da so, odkar se spomnijo, poslušali, da je največja katastrofa, ki se Sloveniji lahko zgodi, vlada pod vodstvom Janeza Janše. Zadnje volitve so sredstva javnega obveščanja postavile v okvir, kdo gre z Janšo ali ne. Desetine naslovnic Mladine so s kioskov kazale podobo pošasti. Zadnja na vrhuncu epidemije ga je kazala kot virus.

Njegovemu prihodu na oblast bi morala slediti diktatura, zaplembe številk Mladine, zapiranje novinarjev, prepoved delovanja političnih strank, revščina, vojska na ulicah, državni udar, pretepanje protestnikov, internacija na Goli otok … To ni folie à plusieurs, norost množice, tako dnevno strašijo sredstva množičnega obveščanja.

In seveda se nič od tega ni zgodilo. Predstava o resničnosti in resnična resničnost sta se pokazali povsem nasprotni. Kako uskladiti prosto kritizerstvo vlade v sredstvih javnega obveščanja, prosto kršenje pravil o epidemiji, prosto protestiranje, … s propagando, da Janša pomeni konec sveta?

Resničnost in predstavo o njej je treba uskladiti. Kako privid uskladiti bolje kot v družbi tistih, ki tudi verjamejo v privid? »10.000 ljudi se ne more motiti. Torej imam prav. Res se je zgodil državni udar, res ni več demokracije, res so volitve do nadaljnjega odpovedane, res je bil Janša za predsednika izvoljen bez ograničenja mandata«. Mislijo.

Pametni seveda ne bodo svojemu razumu pustili, da bo okrog razlagal, da protestirajo zaradi naštetega. Ker se s prostim očesom vidi, da ni nikjer tankov na ulicah in vojakov na vogalih. In bodo našli, da protestirajo, ker korupcija, ker pisma v tujino, ker kadrovske menjave, ker Janša čivka. Ampak niso bili na ulici, ko je bila korupcija dokazana, npr. o žilnih opornicah, ko so levičarji pisali v tujino in se pritoževali čez desno politiko, ko so kadrovsko menjali na drugi strani.

Ostanejo pravzaprav samo Janševi tviti.

O tem, kako si je Deng Xiao Ping prizadeval modernizirati Kitajsko, kroži šala: da se je peljal proti križišču in ga je šofer vprašal, kam naj zavije, levo ali desno. Deng da je rekel, vklopi levi žmigavec in zavij desno. Polni socialistične retorike in rdečih zastav z zvezdami so Kitajci odprli vrata kapitalizmu in država je obogatela. Janša kot da bi počel ravno obratno. Kar naprej vklaplja smernike za v desno, ko pa je za volanom, pa vozi bolj ali manj naravnost. Če ne celo levo z vsemi temi bogatimi socialnimi ukrepi. Nobene »desne« reforme mu ne očitajo, niti ni privatiziral bolj kot leve vlade. Da vozi naravnost, nihče ne opazi, ker se vse bliska od smernika. Desnega.

In ti smerniki so moteči. Nekateri žaljivi, nekateri nesramni, nekateri pa zadenejo naravnost v slabo vest njegovih nasprotnikov. Zapiči in potem še dreza v rano. Ne pušča prostora za umik. Pritisne ob steno. Čeprav sem prepričan, da so ga nekje na obramboslovju učili, da dober vojskovodja vedno pušča nasprotniku prostor za pobeg. Možnost umika zmanjšuje voljo do borbe. In bistveno - na koncu šteje, kam se pripelješ in ne kakšne signale daješ.

Ja, tviti so moteči, ampak ponavljam, če ni hujšega …

In za povprečnega državljana ni nič hujšega. Je pa hudo za vse tiste, ki se nadejajo, da jim bo država delala usluge. Usluge na drobno za tiste nevladne organizacije in sredstva javnega obveščanja, ki si jih leve vlade plačujejo, da imajo podporo »civilne družbe«. In na debelo za omrežja, ki potrebujejo državo zato, da so njihovi posli bolj donosni. Ki zmagujejo na razpisih. Ki dobavljajo medicinsko opremo z bogatimi maržami tudi ko ni izrednih razmer.

Za te kroge so protestniki na kolesih samo koristni idioti, ki bodo omrežjem omogočili, da si bodo postavili bolj uslužno vlado. V sredstvih javnega obveščanja bomo brali, da je prinesla politično stabilnost, saj o njej ne bodo grdo poročali. In koristni idiot sem tudi jaz. Ker se vtikam. Ker si želim, da bi politične zadeve reševali vsake štiri leta na volitvah, vmes naj se pa dela. In tako v nekem vzporednem vesolju menda pomagam diktaturi.

Skratka

Podobno udobno, kot je protestnike mogoče na lahko opraviti kot nore, je tudi Janšo udobno odpraviti kot diktatorja. Ne drži ne eno ne drugo. Janša bi lahko več vozil in se manj ukvarjal s smerniki. V prometu jih itak nihče več ne uporablja. Še posebej ne biciklisti. Te prosim le, da vozijo v pravo smer po kolesarskih stezah in da gredo dol s kolesa na prehodih za pešce.

Najprej objavljeno v Časniku maja 2020.

19. maj 2020

Svetlana Slapšak se je "zmotila"

Gospa Svetlana Slapšak se je v svojem komentarju (Večer, 2.5.2020, povzela Mladina) grdo "zmotila", kaj da sem jaz povedal v intervjuju z dr. Možino na TV Slovenija 26.4.2020. Naredila je tudi natančno tisto, kar zagovorniki zločinske revolucije počnejo že dolgo: skrijejo se za upor proti okupatorju. V celoti zlagano je, da naj bi trdil »da bi morali iz kolektivnega spomina izbrisati NOB in potem bi bili vsi precej bolj srečni«. Resnica je povsem nasprotna. Jasno sem povedal, da je NOB »pokončno, častivredno dejanje, vredno vsega spoštovanja«, da pa ga moramo razločevati od revolucije (okrog 37. minute).

Moja teza ostaja, da žrtvujemo lepšo prihodnost, da bi nekateri imeli lepšo preteklost. Ta lepša preteklost je dobro mnenje o revoluciji in revolucionarjih. Da bi bili njihovi zločini sredi prejšnjega stoletja opravičljivi, je treba skoraj osemdeset let kasneje sejati sovraštvo, nestrpnost ali vsaj nezaupanje do cerkve, pokončnih kmetov, "nepoštene" inteligence, podjetnikov in zahodnih demokracij. S takim vrednostnim sistemom nikoli ne bomo vzpostavili političnega in gospodarskega sistema, ki je globalno preizkušena podlaga za blagostanje.

Gospa Slapšak se s tem ne strinja, do tega ima vso pravico, da si pa prosto izmišljuje, da bi lažje polemizirala, pa ni lepo.

Odgovor je objavil tudi časopis Večer.