Pri založbi
Družina je letos izšla knjiga angleškega misleca Rogerja Scrutona »Fools,
Frauds and Firebrands – Thinkers of the New Left« s slovenskim naslovom
»Zablode, prevare, hujskaštva – misleci nove levice«. Morda vas prepričam, da
je odlično božično darilo za razmišljujočo osebo, ki jo imate radi. Izvedeli
boste, (1) da je zabloda, da gre za znanost; (2) da lahko blefirajo, ker so uničili
jezik; in (3) da hujskajo k razgrajanju tako, da razpihujejo zavist in druge
zamere, ki jih imajo ljudje med seboj.
Bedaki
Roger Scruton je
eden izmed vodilnih konservativnih akademikov, ki se še bojujejo proti vedno večjemu
monopolu progresivcev na univerzah. V knjigi obračuna z intelektualnim
socializmom Dworkina, Habermasa, Sartra, Derride, Lacana, Badiouja, Žižka in
drugih.
Vsaj od Marxa
naprej se leva politična misel legitimira s svojo znanstvenostjo. Marksizem naj
bi bil znanost in vse njegove rešitve znanstveno utemeljene; za razliko od tako
imenovanega tradicionalizma, zakristijskosti in zaplankanosti desnice. Meščanska
desnica naj bi se šla ideologijo, levičarstvo pa naj bi bilo znanstveno. In kdo
bi se v sodobnem svetu sploh upiral znanosti. Sir Roger naravnost zapiše, da je
»najbolj zvijačna poteza Marxizma, da se je uspel prodati kot znanost«.
Če ima knjiga eno
sporočilo, potem je to, da misleci nove levice niso nobeni znanstveniki, pač pa
aktivisti. Njihov edini kriterij za pravilnost neke teorije je ali pomaga
spodkopavati obstoječi red. Vsaka še tako za lese privlečena ali povsem
nesmiselna teorija je dobra, če lahko pomagati uničevati npr. pomen družine, vlogo
dela, svetost življenja, vladavino zakona, nacionalno sožitje in druge elemente
obstoječega reda. Oni bi zgradili nov red, seveda boljšega, ki bi ga vodili
znanost in stroka, se pravi misleci, kot so oni. Filozofi so do zdaj svet samo različno
razlagali, oni pa bi ga spreminjali.
Bleferji
Da bi meglo lahko
prikazali kot znanost, tako Scruton, je bilo treba uničiti jezik – torej tisto
orodje, ki ga človek ima, da ločuje miselno zrnje od plevela. Misleci nove
levice so uvedli novorek. Naloga novoreka je, da gospodarji jezika postanejo
tudi gospodarji družbenega dialoga. Tako npr. politično korektni jezik onemogoča
racionalno debato o pomembnih družbenih vprašanjih – od migracij prek
multikulturnosti do enakopravnosti in solidarnosti. Nekatere stvari so postale
neizrekljive – besede so prepovedane. Druge so ugrabljene – dali so jim pomen,
ki ga nimajo. Pravičnost, solidarnost, enakost, naprednost so dobile nov,
aktivistično nabit, pomen.
V normalnih
družbah je jezik namenjen sporazumevanju, iskanju kompromisov, sožitju. Novorek
je namenjen delitvi ljudi na nedolžne in krive, zatiralce in zatirane,
nazadnjaške in napredne. Nesmisli so cesarjeva nova oblačila, ki pokrivajo
znanstveno luknjičavost nove levice, razprave o megli v nesmiselnem jeziku pa
lahko zapolnijo razumnikovo bibliografijo in knjižne police njegovega
delodajalca.
Žižku Scruton prizna,
da ima, ko piše o tekočih dogodkih, vedno kaj »izzivalnega in zanimivega
povedati«. Da ima pred zahodnimi kolegi to prednost, da je bil v socializmu
deležen dobre izobrazbe. Zdi se, da ga je za razliko od Badiouja in Lacana ne
uvršča med bedake in bleferje.
Razgrajači
Razgrajanje, pa
še kaj hujšega - npr. revolucija - ima svojo podlago v zavisti, zamerah in
užaljenosti ljudi napram tistim, ki so na boljšem. Levica, nova in stara, je v
teh občutkih prepoznala tisti instinkt, na katerega je naslonila svojo javno delovanje.
Misleci sami namreč ne morejo spremeniti sveta, zato so potrebni ljudje, ki so
pripravljeni na ulice, ne samo v časopisne stolpce.
Misleci nove levice imajo nalogo pripraviti znanstveno podlago nezadovoljstva in delitev ljudmi.
Zavist je tako
stara kot človeštvo, verjetno pa še starejša. Naloga civilizacije je, da
človeške grehe – pa če so še tako naravni – brzda. No, to ne uspe niti razgrajačem
med mnenjskimi »voditelji« na desni, ki za svojo popularnost brenkajo na zamere
»drugorazrednih«. Na levi pa je to uradna doktrina.
Konservativec
Scruton piše, da je treba družbeno življenje organizirati tako, da pride
resentiment čim manj do izraza. Scruton novi levici očita, da zavist in zamere načrtno
podžiga. Da so iz zavisti naredili vrednoto – v novoreku je to »občutek za
pravičnost«. Da so na zavist in zamere postavili socialni populizem. Da kar
naprej išče nove in nove skupine volivcev, ki bi utegnili imeti kakšno zamero.
Ne gre samo za
mobilizacijo revnih proti bogatim, delavcev proti meščanstvu, gre za hujskanje
žensk proti moškim, barvnih proti belim, mladih proti starim, tako-spolne proti
drugače spolnim, partizane proti domobrancem, mehke č-je proti trdim č-jem …
Misleci nove levice imajo nalogo pripraviti znanstveno podlago nezadovoljstva
in delitev ljudmi. Kar je povsem nasprotno od prizadevanja vseh civilizacij do
zdaj, namreč, »da vodi življenje tako, da do zamer ne pride«. Da je zavist greh
in ne vrednota.
1989
Če bi kdo mislil,
da je nova levica stvar preteklosti, da je izgubila hladno vojno ter finančno
in moralno bakrotirala leta 1989 s padcem Berlinskega zidu, se moti. Tako pravi
Scruton: »V luči 1989 je nekaj časa izgledalo, kot da je bila komunistična
agenda poražena, da to dokazuje odločna zavrnitev idej, ki so zasužnjile ljudi Vzhodne
Evrope po vojni. Ampak mašinerija nesmislov se kotali naprej, da bi povozila
poganjke racionalne debate, da bi vse prekrila z meglico negotovosti in da bi
oživila idejo […] da prava revolucija šele prihaja.«
Če bi radi
poznali prepoznali zablode, prevare in hujskaštva revolucije, ki prihaja,
berite »Zablode, prevare in hujskaštva« Rogerja Scrutona.
