1. december 2019

Bedaki, bleferji in razgrajači


Pri založbi Družina je letos izšla knjiga angleškega misleca Rogerja Scrutona »Fools, Frauds and Firebrands – Thinkers of the New Left« s slovenskim naslovom »Zablode, prevare, hujskaštva – misleci nove levice«. Morda vas prepričam, da je odlično božično darilo za razmišljujočo osebo, ki jo imate radi. Izvedeli boste, (1) da je zabloda, da gre za znanost; (2) da lahko blefirajo, ker so uničili jezik; in (3) da hujskajo k razgrajanju tako, da razpihujejo zavist in druge zamere, ki jih imajo ljudje med seboj.

Bedaki

Roger Scruton je eden izmed vodilnih konservativnih akademikov, ki se še bojujejo proti vedno večjemu monopolu progresivcev na univerzah. V knjigi obračuna z intelektualnim socializmom Dworkina, Habermasa, Sartra, Derride, Lacana, Badiouja, Žižka in drugih.

Vsaj od Marxa naprej se leva politična misel legitimira s svojo znanstvenostjo. Marksizem naj bi bil znanost in vse njegove rešitve znanstveno utemeljene; za razliko od tako imenovanega tradicionalizma, zakristijskosti in zaplankanosti desnice. Meščanska desnica naj bi se šla ideologijo, levičarstvo pa naj bi bilo znanstveno. In kdo bi se v sodobnem svetu sploh upiral znanosti. Sir Roger naravnost zapiše, da je »najbolj zvijačna poteza Marxizma, da se je uspel prodati kot znanost«.

Če ima knjiga eno sporočilo, potem je to, da misleci nove levice niso nobeni znanstveniki, pač pa aktivisti. Njihov edini kriterij za pravilnost neke teorije je ali pomaga spodkopavati obstoječi red. Vsaka še tako za lese privlečena ali povsem nesmiselna teorija je dobra, če lahko pomagati uničevati npr. pomen družine, vlogo dela, svetost življenja, vladavino zakona, nacionalno sožitje in druge elemente obstoječega reda. Oni bi zgradili nov red, seveda boljšega, ki bi ga vodili znanost in stroka, se pravi misleci, kot so oni. Filozofi so do zdaj svet samo različno razlagali, oni pa bi ga spreminjali.

Bleferji

Da bi meglo lahko prikazali kot znanost, tako Scruton, je bilo treba uničiti jezik – torej tisto orodje, ki ga človek ima, da ločuje miselno zrnje od plevela. Misleci nove levice so uvedli novorek. Naloga novoreka je, da gospodarji jezika postanejo tudi gospodarji družbenega dialoga. Tako npr. politično korektni jezik onemogoča racionalno debato o pomembnih družbenih vprašanjih – od migracij prek multikulturnosti do enakopravnosti in solidarnosti. Nekatere stvari so postale neizrekljive – besede so prepovedane. Druge so ugrabljene – dali so jim pomen, ki ga nimajo. Pravičnost, solidarnost, enakost, naprednost so dobile nov, aktivistično nabit, pomen.

V normalnih družbah je jezik namenjen sporazumevanju, iskanju kompromisov, sožitju. Novorek je namenjen delitvi ljudi na nedolžne in krive, zatiralce in zatirane, nazadnjaške in napredne. Nesmisli so cesarjeva nova oblačila, ki pokrivajo znanstveno luknjičavost nove levice, razprave o megli v nesmiselnem jeziku pa lahko zapolnijo razumnikovo bibliografijo in knjižne police njegovega delodajalca.

Žižku Scruton prizna, da ima, ko piše o tekočih dogodkih, vedno kaj »izzivalnega in zanimivega povedati«. Da ima pred zahodnimi kolegi to prednost, da je bil v socializmu deležen dobre izobrazbe. Zdi se, da ga je za razliko od Badiouja in Lacana ne uvršča med bedake in bleferje.

Razgrajači

Razgrajanje, pa še kaj hujšega - npr. revolucija - ima svojo podlago v zavisti, zamerah in užaljenosti ljudi napram tistim, ki so na boljšem. Levica, nova in stara, je v teh občutkih prepoznala tisti instinkt, na katerega je naslonila svojo javno delovanje. Misleci sami namreč ne morejo spremeniti sveta, zato so potrebni ljudje, ki so pripravljeni na ulice, ne samo v časopisne stolpce.

Misleci nove levice imajo nalogo pripraviti znanstveno podlago nezadovoljstva in delitev ljudmi.


Zavist je tako stara kot človeštvo, verjetno pa še starejša. Naloga civilizacije je, da človeške grehe – pa če so še tako naravni – brzda. No, to ne uspe niti razgrajačem med mnenjskimi »voditelji« na desni, ki za svojo popularnost brenkajo na zamere »drugorazrednih«. Na levi pa je to uradna doktrina.

Konservativec Scruton piše, da je treba družbeno življenje organizirati tako, da pride resentiment čim manj do izraza. Scruton novi levici očita, da zavist in zamere načrtno podžiga. Da so iz zavisti naredili vrednoto – v novoreku je to »občutek za pravičnost«. Da so na zavist in zamere postavili socialni populizem. Da kar naprej išče nove in nove skupine volivcev, ki bi utegnili imeti kakšno zamero.

Ne gre samo za mobilizacijo revnih proti bogatim, delavcev proti meščanstvu, gre za hujskanje žensk proti moškim, barvnih proti belim, mladih proti starim, tako-spolne proti drugače spolnim, partizane proti domobrancem, mehke č-je proti trdim č-jem … Misleci nove levice imajo nalogo pripraviti znanstveno podlago nezadovoljstva in delitev ljudmi. Kar je povsem nasprotno od prizadevanja vseh civilizacij do zdaj, namreč, »da vodi življenje tako, da do zamer ne pride«. Da je zavist greh in ne vrednota.

1989

Če bi kdo mislil, da je nova levica stvar preteklosti, da je izgubila hladno vojno ter finančno in moralno bakrotirala leta 1989 s padcem Berlinskega zidu, se moti. Tako pravi Scruton: »V luči 1989 je nekaj časa izgledalo, kot da je bila komunistična agenda poražena, da to dokazuje odločna zavrnitev idej, ki so zasužnjile ljudi Vzhodne Evrope po vojni. Ampak mašinerija nesmislov se kotali naprej, da bi povozila poganjke racionalne debate, da bi vse prekrila z meglico negotovosti in da bi oživila idejo […] da prava revolucija šele prihaja.«

Če bi radi poznali prepoznali zablode, prevare in hujskaštva revolucije, ki prihaja, berite »Zablode, prevare in hujskaštva« Rogerja Scrutona.