05. julij 2020

RTV za vse, ne le za Planico

Od nastopa desno-sredninske vlade smo lahko gledali, kako se je nacionalna radiotelevizija vključila v politično dogajanje na strani opozicije. Poleg povsem naravnega obračanja v levo, bi bil eden od motivov lahko preprečiti zakonske spremembe na tem področju. Pripadniki in podporniki SDS so namreč na internetu zagovarjali ukinitev RTV prispevka. Podpisovala se je celo peticija za njegovo ukinitev, ki jo je do danes podpisalo skoraj 30.000 ljudi. Jeseni v parlament prihaja trojček zakonov (o medijih, o RTV in o STA). Na podlagi dostopnih osnutkov lahko ugotavljamo, da se je tresla gora, rodila se je pa miš.

RTV Slovenija ostaja nacionalni medij, ki ga financirajo vsi lastniki električnih priključkov. Ampak to ni nujno slabo. Na prvi pogled je sicer nacionalno financiranje enega od mnogih medijev anahronizem. Evropske države so obvezno naročnino vpeljale v letih po drugi svetovni vojni, ko je bilo vzpostaviti TV program drago. Da ne bi ljudi kvaril kak bogataš, so države vzpostavile nacionalne servise, ki so poskrbeli za pluralno in nepristransko obveščenost. Podobno je bilo tudi v SFRJ, kjer pa smo z naročnino plačevali tudi za socialistično in samoupravno indoktrinacijo.

Neodvisnost namesto nepristranskosti

Po propadu socialističnega sistema, se na RTV ni nič bistvenega spremenilo. Formalno je hiša postala neodvisna od politike in to še preden bi se spremembe v politiki lahko odrazile na RTV. Prepričali so nas, da je neodvisnost sveta krava, ki se je ni dovoljeno dotikati niti z daljincem. Kar je seveda samo propagandni dosežek: od nacionalnega medija pričakujemo predvsem nepristranskost, kakovost in gospodarnost, neodvisnost je potreben, ne pa tudi zadosten pogoj za to.

V desetletjih od kar so države ustanovile nacionalne medije in prisilile državljane, da jih financirajo, se je marsikaj spremenilo. Predvsem se je pojavil internet, ki je povsem obrnil situacijo. Pred 60 leti je bilo težko razširjati vsebine, postaviti oddajnike in antene, nabaviti TV aparate in kamere. Pozornost tistemu enemu ali dvema programoma pa je bila zagotovljena. Danes je obratno. Vsebine se širijo po internetu skoraj zastonj, namesto aparatov in kamer so pametni telefoni. Izjemno težko pa je zagotoviti pozornost.

Internet je v veliki meri že uničil tisk. Linerana televizija, torej tista, ki jo gledamo »v živo«, je na udaru naslednja. Vedno več gledamo vsebine z zamikom; Youtube, Netflix in podobne. Zakaj bi bili v tej situaciji prisiljeni plačevati za nacionalno RTV več, kot stane naročnina na Netflix ali na spodoben internetni paket, je dobro vprašanje.

Pravica do obveščenosti

Novinarji, še posebej tisti na RTV, vam bodo rekli, da je to zaradi ustavne pravice ljudi do obveščenosti. Ta je bila v 168. členu ustave SFRJ iz leta 1974. In ne velja več. V veljavni ustavi ne piše, da mora država organizirati obveščanje ljudi, ampak, da kroženja informacij ne sme ovirati. Gre za svobodo govora, ne pa za pravico nacionalne RTV od ljudi zahtevati naročnino, da bi jim lahko izpolnila pravico do obveščenosti. Podobna fraza je uresničevanje javnega interesa, ki ga seveda ne smejo interpretirati volivci in politika, ampak par ljudi iz FDV. Glede na situacijo na medijskem trgu, bi bilo danes bolj na mestu prisilno financirati časopise, kot pa alternativo za Youtube in POPTV.

In vendar še posebej v času interneta ostaja dober razlog za ohranjanje nacionalnega medija. Internet teži k temu, da ponudbo specializira. Na internetu je mogoče, da vsak spremlja svet skozi drugačna očala in da se zato levim zdi resničnost drugačna, kot se zdi desnim. Skupnost, ki živi skupaj, drug ob drugem, pa vendarle potrebuje občutek, da živi v istem svetu, da spremlja iste zgodbe, da izhaja iz istih osnov. In to lahko daje nacionalni medij – nacionalni medij bi lahko nam vsem povedal, kaj se v deželi godi. Nepristranski in pluralen bi se postavil v jedro vsake nacionalne debate. Zato je smiselno, da prisilna naročnina ostaja.

Glede na to, koliko vseh mogočih vsebin danes nastaja in koliko je še zasebnih in malih ponudnikov vsebin, ni nobene škode, da se financiranje RTV nekaj zmanjša, se pa iz naročnine pokrivajo še kakšni drugi mediji (5%) in Slovenska tiskovna agencija (3%). Seveda bo okrog tega vik in krik in škripanje z zobmi – kdo pa ne bi bil nesrečen, če mu zmanjšaš financiranje. Ustavno sodišče bo pred dilemo, ali je RTV tista, ki pove, koliko davkoplačevalskega denarja je zanjo dovolj, ali pa je to demokratično izvoljeni parlament. Glede na to, da prav zaradi demokratizacije tehnologije nastaja vedno več vsebin, je realna potreba po vsebinah RTV manjša in ne večja.

Naša skupna RTV

Da bi RTV res lahko zaživela v tej narodno povezovalni vlogi, je ključnega pomena njena nepristranskost in pluralnost. Tega še nobena vlada ni bila sposobna zagotoviti in se bojim, da tudi ta ne bo. Ne glede na razmerje političnih sil v parlamentu ima na RTV odločilen vpliv izbrana civilna družba in zaposleni. Če bi si politika vsakič posebej nastavila svoje ljudi na RTV, bi RTV prehajala iz rok v roke. Skozi čas bi se izoblikovala neka nepristranska praksa: ob političnih menjavah bi politični gorečneži med novinarji odpadali, ostajali bi profesionalci. Idealna situacija bi bila razdelitev in ravnotežje med pozicijskimi in opozicijskimi oddajami. Levičarji bodo rekli, da to že je. No, desničarji bodo rekli, da je tudi na Novi24 že tako.

In rekli vam bodo, da je RTV predvsem kulturna ustanova in ne politična televizija. Kot pravilno ugotavlja Steve Bannon, ideje tečejo od kulture v politiko. Da kultura ni nad uravnoteženostjo in pluralnostjo, se spomnim vsakič, ko gledam Petkovo kulturo.

Izločitev oddajnikov in zvez je v 21. stoletju povsem logična. Prenosno omrežje in produkcija vsebin sta bila v 20. stoletju tesno povezana, vsak lokalni radio je poleg studia moral imeti še anteno na hribu. V 21. stoletju so pa prenosna omrežja (4G, 5G, kabelska omrežja, optika) povsem ločena od produkcije vsebin (npr. Yutuba, Deezerja). Nobene potrebe ni, da se za zemeljsko digitalni televizijo stvar rešuje posebej samo zato, da bi bila RTV bolj »naša«.

Skratka

Kakovostne medije potrebujemo. Potrebujemo zaupanja vredne, nepristranske medije, ki jih bomo pogledali vsi, ki živimo skupaj v isti državi. Preživitveni model Mladine, Večera, Dnevnika, Demokracije, Nove24, ipd. je, da ponujajo vsebine, ki bodo njihove bralce utrjevali v prepričanju, da imajo prav. Za pritrjevanje so ljudje edino še pripravljeni medijem prostovoljno plačati.

Prisilno financiranje je smiselno samo za vsebine, ki jih ljudje sami ne bi izbrali. To sta kultura in politika tistih »drugih«. Da informacijsko in kulturno poskrbi za »druge«, to je edini preostali smisel nacionalnih radiotelevizij. To je smer, v katero spremembe zakonodaje pomagajo slovenskemu medijskemu prostoru, brez korenite reforme znotraj RTV pa bodo ostale na pol poti.

Najprej objavljeno na portalu Domovina julija 2020.