Strinjam se z identifikacijo problemov, ne bom pa se oportunistično pridružil tistim politikom, ki zdaj tekmujejo, kako bi dali novinarjem kar najbolj prav. Simbioza dela politike in dela novinarstva ima namreč največ zaslug, da je stanje takšno, kakršno je.
Do zdaj so bili novinarji do mene v glavnem fair, upam, da tudi jaz do njih, in prepričan sem, da bodo tudi po tem, ko bom opisal razočaranje nad nekaterimi zahtevami, predvsem pa nad okvirjem razprave. Konec koncev nam gre vsem za to, da imamo kvalitetne medije.
Namišljeno ustavno poslanstvo
Zahtevam novinarjev daje okvir njihovo prepričanje, da je pri svojem delu skrbijo za nič manj nič več kot za ustavne pravice javnosti. Takole namreč začnejo seznam svojih zahtev:
Mediji so instituti posebnega pomena, ki zagotavljajo ustavno pravico do obveščenosti.
Sledi šest zahtev, končajo pa podobno. In naj bo jasno, da ne skrbijo predvsem zase, ampak vse to delajo v interesu ustavnih pravic javnosti:
... Le tako bomo lahko omogočali uresničevanje ustavne pravice javnosti do obveščenosti.
Pa ima to sploh podlago v dejstvih? V veljavni slovenski ustavi? 39. člen ustave pravi tole:
Zagotovljena je svoboda izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja.
Vsakdo lahko svobodno zbira, sprejema in širi vesti in mnenja.
Vsakdo ima pravico dobiti informacijo javnega značaja, za katero ima v zakonu utemeljen pravni interes, razen v primerih, ki jih določa zakon.
Nič o nobeni pravici do obveščenosti, razen ko gre za informacije javnega značaja do katerih ima posameznik pravni interes. O svobodi tiska toliko, kot o svobodi vsake kavarniške debate ali prerekanja na internetu. Vsak ima pravico, da se ima za nekaj posebnega, ampak ustava nima nič s tem. Prav nič ni v ustavi napisanega o tem, da ima javnost kako pravico do obveščenosti. Ki da bi jo izvajali prav novinarji v medijih "posebnega pomena".
Morda so bili naši "founding fathers" modro premislili, da bi taka navedba v ustavi hitro lahko peljala k temu, da imajo ljudje pravico, da so "pravilno informirani". Za kar se vsekakor obilno trudi državna televizija Severne Koreje.
Ne. 39. člen naše ustave pravi, da imamo vsi - jaz, ti, novinarji in ne-novinarji - svobodo, da povemo, kar mislimo. Če uredniku zadeva ni všeč, mi ustava daje svobodo, da to povem v gostilni, ali pa napišem na blog. Ta člen vsekakor ne pomeni, da urednik ne sme članka zabrisati v koš, pa če gre za članek zunanjega honorarca ali pa za članek člana "aktiva novinarjev". Vsem nam daje pravico, da povemo svoje mnenje, ne nalaga pa obveznosti, da mora kdo temu mnenju namenjati drage kvadratne centimetre papirja ali sekunde v etru. Razen, če gre za popravek, kjer pa ustava je jasna:
Zagotovljena je pravica do popravka objavljenega obvestila, s katerim sta prizadeta pravica ali interes posameznika, organizacije ali organa, in prav tako je zagotovljena pravica do odgovora na objavljeno informacijo.Tule se novinarji in uredniki lahko vprašajo ali z veseljem, kadar sploh, izpolnjujejo to ustavno pravico svojih bralcev.
Pravica do obveščenosti
In seveda človeka razočara, da desetine novinarjev, verjetno pretežno iz notranjepolitičnih redakcij, ne pozna ustave do te mere, da bi se takemu zavajajočemu uokvirjanju svojih zahtev izognili. Očitno se bolje spominjajo neke druge ustave, kjer pa res piše tole:
Resnično vsestransko, pravočasno in popolno obveščanje delovnih ljudi in občanov o političnih in gospodarskih vprašanjih, o delovanju organov in organizacij in o drugih splošnih in skupnih vprašanjih je pogoj samoupravnega odločanja, uveljavljanja nadzorstva ter ustvarjanja aktivnega javnega mnenja in zato ena izmed temeljnih pravic delovnih ljudi in občanov.
In še ena cvetka iz tiste ustave:
V Socialistični zvezi delovnega ljudstva Slovenije uresničujejo delovni ljudje in občani, Zveza komunistov kot vodilna idejna in politična sila, druge družbenopolitične organizacije in vse organizirane socialistične sile politično in akcijsko enotnost socialističnih sil, usmerjajo družbeni razvoj na temeljih oblasti in samoupravljanja delavskega razreda in vseh delovnih ljudi ter v ta namen (...) zagotavljajo obveščanje delovnih ljudi in občanov ...
Namen zagotavljanja obveščanja je zdaj jasen. Spomnimo, v Zahtevah aktivov novinarjev piše:
Mediji so instituti posebnega pomena, ki zagotavljajo ustavno pravico do obveščenosti.
...
Le tako bomo lahko omogočali uresničevanje ustavne pravice javnosti do obveščenosti.
Ta "ustavna pravica javnosti do obveščenosti" je element iz Ustave Socialistične Republike Slovenije iz leta 1974. Ta ustava daje okvir zahtevam novinarjev danes, 36 let kasneje! Pisci Zahtev so nazorno pokazali na problem, ki je morda večji od vseh, o katerih pišejo.
Nočem reči, da delo novinarjev ni pomembno, da mediji niso važni za delovanje demokracije v državi, ampak prosim, ne se sklicevati na ustavo. Ni več treba usmerjati družbenega razvoja. In ker ne gre za uresničevanje ustavnih pravic, se ne more zahtevati suspenza drugih z ustavo zajamčenih pravic. Ne spomnim se, da bi se zdravniki ali učitelji kdaj sklicevali, da zagotavljajo ustavno pravico do zdravja ali izobrazbe (ki so zares v ustavi) in jih je treba zato obravnavati drugače.
Samoupravljavci
Tudi druge točke niso dosti bolj sodobno navdahnjene. Razumljiva je zahteva po transparentnem lastništvu, ampak vsako podjetje mora imeti transparentno lastniško strukturo, ne samo mediji, ne samo Večer. In za vsako delovno mesto, ne samo za novinarsko, se ne sme diskriminirati ljudi glede na raso, spol, narodnost ...
Zdi se, da se novinarjem kolca po samoupravljanju. Zahtevajo:
Ministrstvo za kulturo mora pred izdajo soglasja za pridobitev 20odstotnega deleža (ali več) v medijski družbi pridobiti mnenje aktivov novinarjev medijev, ki jih izdaja to podjetje.
Novinarski aktivi medijskih hiš morajo podati soglasje (vsaj 50odstotno) pri ključnih odločitvah,
povezanih z novinarskim delom:
Ampak v normalnih sistemih zaposleni ne izbirajo lastnika, kot zahtevajo, ampak obratno, lastnik oz. management izbira zaposlene. V vseh podjetjih. Tudi v medijskih. Romantična predstava o samoupravljanju je samo to - romantična predstava. Smisel managementa in urednikov je ravno v tem, da sprejemajo odločitve, s katerimi se zaposleni nujno ne strinjajo. V tovarni, na kmetiji ali pa na televiziji.
Da za kodeks in pravico do izbire
Res bistven je kodeks, ki se ga morajo novinarji držati. S tistim delom zahtev se strinjam. In edina točka, ki jih peticija potrebuje je, da lastnik ali urednik ne more novinarja prisiliti, da dela v nasprotju z etičnim kodeksom, ki si ga novinarji napišejo sami, avtonomno. Ampak to je podobno, kot investitor ne more prisiliti statika, da podpiše projekt, za katerega ve, da ni dober.
Novinarski kondeks bi bil lahko precej enostaven: ne laži, ne kradi, ne pričaj po krivem ... V Zahtevah bi lahko rekli tudi kaj o vplivu oglaševalcev na uredniško politiko, o lobiranju PR agencij za medijsko pranje lika in dela tega ali onega, o tem, da se preusmerjanjem oglaševanja poskuša določene medije finančno uničiti in izčrpati, o tem, kako velik vpliv imajo podjetja s pomembnim lastniškim deležem države na to, itd.
In še za nekaj bi se novinarji lahko zavzeli, pa se niso. Za pravico do izbire. Za možnost izbire. Za koga bodo delali, kam bodo lahko odšli, če se pri enem delodajalcu, pri enem uredniku, ne počutijo dobro. Lahko bi se zavzeli za resnično pluralnost in konkurenco v medijskem prostoru. Šele možnost izbire daje svobodo. Svobodo, ki je zajamčena z ustavo.
Pričujoče zahteve novinarjev so najboljši dokaz, da pluralnosti ni, da možnosti izbire nimajo. Da o tem, kaj si mislijo o lastnikih ali urednikih ne morejo glasovati z nogami. Ker bi prišli iz dežja pod kap. So izjeme, jih je pa premalo, da ne bi zgolj potrjevali pravila.
Pravico do izbire zaslužimo tudi bralci. In ne samo izbire med merlotom in refoškom.
Kupčija s hudičem?
Svoje zahteve podpisniki naslavljajo na vlado, na politiko. Politika si želi vpliva na medije. Samo preko medijev lahko nagovarja volivce. Mediji jo predstavljajo v dobri ali v slabi luči. Vsak spodobno organiziran državni udar v banana republiki najprej zasede banana radio in banana televizij.
Čudno, da so se podpisniki zdaj obrnili po pomoč prav k politiki. Ali pa tudi ne. Obračajo se namreč k tisti politiki, ki jih je nekoč dala ustavno poslanstvo, zdaj pa nekako ne zna narediti lesenega železa - namreč sistem, ki bi imel fasado demokratičnosti in pluralnosti, pa hkrati ohranil prevladujoči vpliv ene politike.
Nimamo piscev peticij, ki bi se zavedali, da imajo zdaj vso svobodo povedati, kaj mislijo, da pa si morajo šele izboriti prostor v medijih. V totalitarnih režimih je drugače. Prostor je zagotovljen, pod pogojem, da ne pišeš svobodno. Politika pri nas še vedno lahko zagotovi prostor, ne želi pa dati svobode tistim, ki se z njo ne strinjajo. Svoboda za nekatere ni svoboda.
Škoda, da novinarski aktivi ne vidijo, da so njihovi resnični zavezniki, prijatelji in podporniki drugje. Pri bralcih. Ki časopis kupimo, ali ga pa ne. Ki novinarju verjamemo, ali mu pa ne. Ki cenimo dober tekst in se zmrdujemo nad slabim. Ki cenimo dober tekst, tudi če se z njim ne strinjamo. Za razliko od politikov, ki jih zanima njim naklonjen tekst.
Zato je težje pridobiti bralce kot politike. Težje je prodati več izvodov časopisa kot pridobiti oglas (para)državnega podjetja. Težje je napisati dober tekst kot naklonjen tekst. Težje se je boriti za svobodo govora tistega, s katerim se ne strinjaš, kot za "pravico javnosti do obveščenosti".
Spoštujem novinarje in urednike, leve in desne, ki ubirajo težjo pot.
