Tudi na internetski sceni se pojavljajo želje, da bi "minister dal intervju". Pa se mi vendarle zdi, da bi bilo treba biti bolj ambiciozen in ne samo na internetu objaviti to, kar bi se sicer pojavilo v tiskani obliki. Kako namreč zgleda intervju:
- novinar in oseba se pogovarjata,
- novinar ugiba, kaj bi bralce utegnilo zanimati,
- novinar iz (celo večurnega) pogovora izlušči, kar se mu zdi zanimivo in bolj ali manj natančno povzame vprašanja in odgovore,
- zadevo novinar objavi in bralci berejo,
- morda se oseba pritoži, da kaj ni bilo tako rečeno,
- morda kak bralec v kako pismo bralca kaj pokomentira.
Intervju 2.0 IMHO ni to, da se taisto naredi, pa objavi na spletu. Intervju 2.0 bi pomenil, da je med bralci in osebo stik veliko bolj
ne-posreden - pomeni, najti je treba način, da lahko vprašanja in podvprašanja zastavlja veliko ljudi, pa da vseeno ni popoln kaos in
je neko sito med pametnimi in neumnimi vprašanji, da ima zadeva na koncu rep in glavo. Spet dilema med avtoriteto (novinarja) in demokracijo (bralci) Kako bi to izvedli? Kaka ideja? OTOMH:
- vprašanja pridejo kot komentarji na blog post, ki ga še ni, blog post je potem lepo zapisan intervju;
- dobimo se v neki klepetalnici, nekdo je moderator, dela malo reda, pa gremo.
- ...
In nenazadnje ... seveda me zanima, da stvar doseže tudi "ljudi papirja". Kako stvar sindicirati v tiskani medij? Copyright vprašanj? CC?
Po drugi strani pa - ali ima intervju na mediju, kjer se vsi nekako poznajo/spoznajo skozi svoje objave in debate sploh še smisel?
Evo, pa še moj PR lahko o tem malo razmišlja!
