Sramota!

Do četrtka, 10. julija 2019, smo najbolj dobronamerni optimisti še lahko verjeli, da živimo v demokratični, pravni, pluralni državi. Lahko smo verjeli, da s tem, ko se pretvarjamo, da živimo v normalnem okolju, prispevamo k normalnosti tega okolja. Da s svojim prepričanjem ustvarjamo resničnost in pomikamo resničnost v smer, da bo nekoč boljša, kot je danes.

10. julija 2019 je večina v Državnem zboru prestopila rdečo črto, ki loči pluralne demokracije od nestrpnega avtoritarnega režima. 42 poslancev Socialdemokratov, Levice, Liste Marjana Šarca, Stranke Alenke Bratušek in Desusa je poteptalo sveta ustavna načela. To so naredili z isto oblastno aroganco, s katero s njihovi predhodniki vladali po letu 1945, in z isto nestrpnostjo in sovraštvom do drugače mislečih, s katero so njihovi predhodniki sprožili boljševiško revolucijo v letih 1941/42.

Tudi tokrat so v boju šli do konca, tako kot gre lahko do konca samo »novi človek«. Človek, ki je ostal brez vseh civilizacijskih zavor. Evolucija je živali navadila, da se za mesto v hierarhiji ne pobijejo do konca. Borbe med Petersonovi raki ali pa Laibachovimi gamsi niso na smrt. Niso do konca. Zahodne demokracije pustijo poražencem dihati. Volilne zmage tam niso totalne. Najde se kompromis. Novi človek, ki so ga za svoje projekte opogumili totalitarizmi 20. stoletja, je pa brez zavor. Gre do konca. Gre na 0 % procenta financiranja. Do dna. Ker nižje ne gre.

Proti civilizaciji

Skupina državljanov se je, prepričana, da se jim godi krivica, obrnila na sodišče. Sodišče jim je pritrdilo in naložilo izvršni oblasti, da krivico odpravi. Ampak izvršna oblast krivice ni odpravila. Niti ni naredila koraka v smeri, da bi krivico odpravila. Nasprotno. Skupino državljanov se je odločila kaznovati in je uzakonila rešitev, ki tiste, ki so šli na sodišče po pravico, postavlja v še slabši položaj. Na 0 % za jutranje varstvo in podaljšano bivanje, ki je za šolo obvezen.

0% za kazen. Ker so se drznili pritožiti, da so drobtinice z mize premalo. V opomin vsem drugim, ki bi se utegnili pritoževati, da je stopnja pluralizma pri nas premajhna. Da ne bi še kdaj komu padlo na pamet, da ne bi s hvaležnostjo gledal na malenkosti, ki jih sistem dopušča v smeri normalne demokratične države. Cilj je zastraševanje. Da ne bi še kdaj komu padlo na pamet, da bi ogrozil, kar je nedotakljivo.

Gospodarstvo je dotakljivo. Dopuščajo nekatere pojavne oblike kapitalizma. Na splošno je sistem do podjetnikov neprijazen, se pa da dobro poslovati, kjer oblast lahko svojim prijateljem pomaga do zaslužkov. Prirejeni razpisi, preplačevanje storitev ali zakonsko ustvarjene potrebe nekaterim kompenzirajo visoke davke in neprijazno gospodarsko okolje. Tudi subvencija redkim tujcem, ki le pridejo v Slovenijo, pomaga k dajanju vtisa tržnega gospodarstva.

Šolstvo, sodstvo in mediji, to je pa nedotakljivo in mora biti trdno v rokah kontinuitete. Ne 99 %, pač pa 100 %. Sedem šol od sedemsto je preveč. Ker sicer bi se lahko opazilo, da je žaba v topli vodi. Da je voda, ki se vsem ribam zdi nevtralna, neideološka, laična … pravzaprav slana. Ker sladke sploh ne poznajo in nikoli ne bodo smeli v njej plavati.

Zato so povozili odločitev Ustavnega sodišča, mnenje Službe vlade za zakonodajo, mnenje zakonodajno-pravne službe parlamenta, mnenje uglednih pravnikov …

Proti naravi

In gre še za več kot za pravo. Gre za naravno pravico staršev, da otroke izobražujejo in vzgajajo po svoje. Ta pravica je stara toliko, kolikor je star koncept staršev – da se torej otrok rodi očetu in mami in ne kar tropu. Da ga vzgajata oče in mama in ne kar cela vas. To je pospešilo prenos znanja med generacijami, nekatere »večne« resnice pa so omogočile, da so se, zaradi svoje trajnosti, obrusile v času. Ker so bile nespremenljive, so se izkazale, ali pa ne, skozi daljše časovno obdobje. 50.000 let človeštvo napreduje po zaslugi tega, da se otroci učijo od staršev. Da starši spoštujejo, kar so vedeli dedje in pradedje.

Enakopravnost ljudi je novejšega datuma. Svoj izvor ima v enakosti duš oz. enakosti pred Bogom. Še utrdila je enakopravnost staršev, da svoje otroke vzgajajo po svoje in ne po navodilih tistih, ki imajo več pravic.

Enakopravnost pravnih oseb, torej raznih inštitucij, podjetij, je še mlajša. Od Magne Carte dalje pa Zahod oblast dela odgovorno, podložno in nikakor ne privilegirano pred podložniki. Inštitucije oblasti – razen kot gre za ustvarjanje reda – niso privilegirane pred institucijami ljudi. Kralj ali grof ne smeta trgovati pod boljšimi pogoji kot njuni podložniki.

In čisto na koncu se potem pojavi brezplačno osnovno izobraževanje. Z njem se poskuša vsem ljudem zagotoviti neko minimalno izobrazbo. Od nekdaj je bil skriti cilj šol tudi ustvarjati »družbo« in kohezivnost v njej. Šole so bolj ali manj prikrito privzgajale ljubezen do Boga, cesarja, naroda, diktatorja, ideološkega kulta ali vsiljevale določeno filozofijo. Pri čemer je treba povedati, da se bog Jehova raznim ljudstvom očitno obnese že 4000 let, ta ali ona pravkar izmišljena politična ideologija pa preizkusa časa še ni opravila.

Moč Evrope

Ampak moč Evrope je bila vedno v tem, da je iskala napredek v različnih smereh. In je zato več inovirala kot npr. Indija, Kitajska ali Islam. To pomeni, da je v naši kulturi, da je treba tudi pri izobraževanju otrok dopustiti pluralizem. Res je, da evropske države na različne načine financirajo šole. Nikjer pa ni šolstvo tako enobarvno, kot v Sloveniji. Tako je enobarvno, da te barve sploh več ne vidijo. Kot ribe v morju ne čutijo, da so v slani vodi.

Ker obstaja naravna pravica staršev, da otrokom izberejo šolo skladno s svojim prepričanjem in ker smo kot civilizacija sprejeli, da državno ne more imeti prednosti pred zasebnim, in ker smo se socialno odločili, da naj bo šolanje brezplačno, je seveda nujno, da se financiranje izobraževanja izenači, ne glede na to, ali ga izvaja vladna ali nevladna šola.

Druga rešitev pa je, da država organizira waldorfske, Montessori ali katoliške šole. Oz. da starši s tem, da so finančno povsem enakopravne nevladne šole prazne, dokažejo, da vladne šole v celoti uresničujejo njihovo pravico, da se otroci izobražujejo skladno z vrednostnim sistemom staršev. Vse drugo je necivilizirano.

Sramota

Skratka, predlagatelja pobalinskega zakona in tistih 42 podpornikov bi moralo biti pošteno sram. Ampak jih seveda ni. Ker so hodili v take šole, ki so jim privzgojile, da je to v redu. Bomo videli, če so v Državnem svetu kaj bolj spoštovanja vredni.

Objavljeno v Časniku 15.7.2019.

Poziv štirih nekdanjih ministrov vladi

Odprto pismo nekdanjih ministrov za izobraževanje

Nedavno so štirje nekdanji ministri levih vlad stopili skupaj in v en glas podprli protiustaven predlog za spremembe financiranja javnih izobraževalnih programov, ki otrokom, ki hodijo v nevladne šole, odrekajo brezplačno jutranje varstvo, podaljšano bivanje in podobno.

Zapisali so: “Slovenija ima enega najboljših šolskih sistemov na svetu tudi zato, ker smo doslej uspeli kot družbeno vrednoto posebnega pomena varovati javno šolstvo. Ta vrednota je bila vedno deležna tudi visoke podpore javnosti, saj smo šolstvo, ki vsem ponuja enake možnosti za pridobivanje znanja in uresničevanje talentov, razumeli kot ključen izraz družbene pravičnosti in solidarnosti, vgrajene v naš družbeni ustroj."

Ministri Slavko Gaber, Pavel Zgaga, Lucija Čok in Igor Lukšič so z izjavo, da imamo v Sloveniji enega najboljših šolskih sistemov na svetu močno pretiravali. Rezultati slovenskih šolarjev so v OECD nadpovprečni pri matematiki, znanosti in branju, pa podpovprečni pri npr. finančni pismenosti. Sistem ustvarja solidno povprečno znanje, razvije pa primerjalno malo res odličnih šolarjev. Rezultati raziskave PISA sploh ne potrjujejo teze, da je naše šolstvo zgled enakih možnosti. Nasprotno, pri nas socialni status družine ali okolja nadpovprečno vpliva na dosežke otrok. Sistem je podpovprečen ko gre za to, da bi dobre rezultate dosegali tudi otroci iz socialno slabših okolij. Žal jih ne.

Izjava spoštovanih kolegov, da je javno šolstvo, »ki vsem ponuja enake možnosti […] ključen izraz družbene pravičnosti« insinuira, da nevladne šole niso javne šole in da nevladne šole ne nudijo enakih možnosti za pridobivanje znanja in uresničevanja talentov. Da potemtakem zasebne šole delujejo diskriminatorno do populacij svojih učencev in z doseganjem slabših učnih uspehov od državnih šol varajo starše in izvabljajo denar neupravičeno? Da dejansko s slabšo kvaliteto pouka zmanjšujejo kvalitetno raven izobrazbe Slovencev na državnem nivoju? Da so nekateri otroci v nevladnih šolah diskriminirani napram drugim otrokom v nevladnih šolah? Za tako hude obtožbe so potrebni dokazi, ki jih priskrbijo inšpektorati in ustrezne službe. Če jih ni, se bodo morali spoštovani kolegi pač opravičiti.

Če pa so spoštovani kolegi z navedenim mislili, da se v vladne šole lahko vpiše vsak, v nevladne pa ne, je pa to naravnost zavržno. Edini razlog, da se v nevladne šole ne more vpisati vsak, je, da je teh šol malo, komaj za vzorec. In seveda ne morejo vpisati vseh, ki bi si tja želeli. Preprečevati, da bi bilo nevladnih šol več, z izgovorom, da jih je malo, je od spoštovanih kolegov pritlehno.

V svojih nastopih spoštovani kolegi ne ločijo javnega od državnega šolstva. Javno šolstvo je tisto, ki izvaja javno priznane programe in ga financirajo davkoplačevalci. Izvaja pa ga lahko pravna oseba zasebnega ali javnega prava. Ali po mnenju spoštovanih kolegov nevladni izvajalci ne izpolnjujejo vseh zahtev javnega šolstva? Ne izvajajo programa javnega šolstva v celoti? Spoštovani kolegi ves čas zavestno uporabljajo izraz javno šolstvo na mestih, kjer bi morali uporabljati oznako 'vladno', ‘državno’ ali 'občinsko.

Kot ministri za IZOBRAŽEVANJE so oni in smo mi prisegli, da bomo delovali za korist Slovenije. Nobenega dokaza ni, da bi nevladni izvajalci javnih šolskih programov škodili Sloveniji. Da bi škodili otrokom. Nasprotno, ker kljub večjim stroškom obstaja interes za vpis v te šole, starši ocenjujejo, da so te šole koristne. Staršem lahko zaupamo, ker jih gotovo bolj skrbi za njihove otroke, kot za otroke neznancev skrbi spoštovane kolege ministre. Oviranje nevladnih šol, ki so del javnega šolstva, tako pomeni delovanje proti koristim Slovenije. Kot korist Slovenije razumejo starši šolarjev, seveda, in ne sindikalisti ali kulturni bojevniki.

Ustvarjanja še večjega monopola državnih šol in oviranje pobud, ki v šolski prostor prinašajo izbiro, alternativo, pluralnost in konkurenco, si ne moremo razlagati drugače, kot da gre za paničen strah in utemeljen dvom v kakovost državnega šolskega sistema.

Spoštovani kolegi so očitno prepričani, da »enega najboljših šolskih sistemov« lahko življenjsko ogrozi, če bi javne programe na treh nevladnih šolah financirali enako kot na vladnih – če bi tudi tistim otrokom javno financirali npr. jutranje in popoldansko varstvo. Če na tem stoji in pade naš šolski sistem, je pa v prekleto žalostnem stanju.

Za kaj gre spoštovanim kolegom v resnici, so razkrili v zadnjem stavku, ko pišejo »Kot družba, ki je ne glede na velike ekonomske in socialne spremembe znala ohranjati relativno nizko raven socialnih razlik, a je nagnjena k delitvam na ideološki osnovi, moramo biti na to posebej pozorni«. Spoštovanim kolegom se zdi, da je enoumno vladno šolstvo orožje, ki preprečuje delitve na ideološki osnovi. Delitvam se z drugimi besedami reče pluralizem. Demokracije ga negujejo.

Poslance v državnem zboru pozivamo, da pokažejo, da v Sloveniji ne vlada več enoumje, da je konec ideološke zadrtosti, da je Slovenija demokratična država, da spoštuje pravico do izbire, različnost in pluralnost in da uresničijo odločbo ustavnega sodišča, kot je bila zamišljena – da se financiranje javnih šolskih programov na vladnih in na nevladnih šolah izenači.

Ljubljana, 4.7.2019.

dr. Jure Zupan
dr. Žiga Turk
dr. Lovro Šturm
dr. Milan Zver

Beseda kot klobasa!

Če kontroliraš medije, kontroliraš, kaj bodo ljudje misli naslednjih 24 ur. Če kontroliraš šolstvo, kontroliraš, kaj bodo ljudje mislili naslednjih 24 let. Avtoritarni režimi si oblast kratkoročno zagotavljajo s kontrolo nad mediji, dolgoročno pa z nadzorom izobraževalnega sistema. Mediji pomagajo, da ljudje “pravilno” razumejo tekoče dogodke. Izobraževanje poskrbi, da so osnovni koncepti in okvirji za razumevanje stvarnosti prav postavljeni. Oboje, izobraževalni sistem in mediji, so v Sloveniji zadnje čase predmet ostrega političnega boja. Vse bolj odkrito namreč poteka revizija demokratičnih pridobitev, ki jih je prinesel padec Berlinskega zidu. Po levi strani naše dežele se širi silen strah, da lahko tri šole uničijo šolski sistem in dolgoročno spridijo “naše ljudi”. In širi se strah, da bodo ljudje – zdaj ko imamo internet – lahko prebrali stvari, ki niso v »javnem interesu« in da bo kar vsak lahko pisal karkoli.

V javni razpravi je sprememba zakona o medijih. V njem je nekaj povsem nenevarnih zadev – recimo razumnejša definicija medija in odprava neumnosti, da so mediji vpisani v razvid. Sicer pa je opaziti velik napor za to, da se ustavi “poredne” medije. Tako predlog piše, da so pluralni mediji v javnem interesu, ampak pluralnosti ne razume v političnem smislu. Z bolestno podrobnostjo npr. ureja razpisne pogoje in kriterije, po katerih se bodo mediji borili za državni denar, da se ja ne bi zgodilo, da pride denar do napačnih.

Krona zakona je ureditev “sovražnega” in »nestrpnega« govora. Predlog pravi, da medij ne sme širiti neenakopravnosti, sovražnosti ali nestrpnosti. Če pa mu vendarle kaj neprimernega uide, mu lahko kar nek inšpektor naroči, da naj jih odstrani. Pozor, tako osnovna človekova pravica, kot je svoboda govora, bo predmet odločitve nekega inšpektorja. S tako formalno lahkoto vsebin niso cenzurirali niti v Ljudski republiki Jugoslaviji.

In da ne bi izpadlo, da inšpektor dela na svojo roko, da bi odločitve dobile avreolo strokovnosti, lahko inšpektor za mnenje zaprosi »reprezentativna« novinarska združenja. Skratka, eni novinarji bodo odločali o tem, ali bodo cenzurirali vsebine drugih novinarjev. In ja, v Sloveniji imamo novinarje, ki bodo to z največjim veseljem počeli!

Perverzija sistema je lahkotnost s katero bodo – če bo zakon sprejet – poslej cenzurirali medije. Tisti, ki se javno oglašamo, bomo v podobnem režimu kot udeleženci v prometu. Ali gostilničarji. Ali mesarji. Če voziš prehitro, ti pač dajo kazen. Če imaš umazane WCje, ti zaprejo bife. Če prodajaš pokvarjene klobase, ti jih zaplenijo in zaprejo mesnico.

Pozor, tako osnovna človekova pravica, kot je svoboda govora, bo predmet odločitve nekega inšpektorja. S tako formalno lahkoto vsebin niso cenzurirali niti v Ljudski republiki Jugoslaviji.

Te stvari se da objektivno ugotavljati. Kaj je pa podpora neenakopravnosti, razpihovanje sovraštva ali nestrpnost, o tem lahko debatiramo dneve, tedne, leta. Ampak ne bomo, ker bo inšpektor povedal. Iz prometa bo vzel pokvarjen časopis, tako, kot njegov kolega vzame iz prometa pokvarjeno klobaso. 

Par dobro odmerjenih kazni in prepovedi ljudem, ki »ne razumejo prav naše socialistične stvarnosti«, bo za strah vsem ostalim. Čeprav nihče ne bo šel na Goli otok, je predlog drakonski. Ubil bo debato. Ne o vsem. Samo o tistem, o čemer je vredno debatirati, o čemer imamo močna menja. In mnenja, ki so močna, niso strpna. Nestrpna mnenja pa bodo prepovedana. No, ne vsa. Samo tista, po mnenju medijskega inšpektorja. Ki si ga bo seveda postavila oblast.

Oblast ne bo več skrbela samo zato, da jemo zdrav kebab, skrbela bo tudi, ne be bomo kaj nezdravega prebrali. Z natanko istim orodjem. Ker beseda je kot klobasa, ne?

Alternativa: svobodno izobraževanje

Slovenska social-»demokracija« je po petih letih našla način, da bi zaobšla odločitev ustavnega sodišča, da mora država izobraževanje otroka financirati enako, pa naj hodi v vladno ali nevladno šolo. Namesto, da bi javno veljavne programe osnovnošolskega izobraževanja financirali 100 %, bodo financiranje iz 85 % zmanjšali na 65 %. Ob tem minister brez zardevanja trdi, da bodo obvezni program financirali 100 %, kot da bi to zahtevalo ustavno sodišče ali kot da bi ta pojem v Zakonu o financiranju vzgoje in izobraževanja sploh obstajal. Upa, da ne novinarji ne drugi ljudje ne bodo opazili razlike med »javno veljavnimi programi osnovnošolskega izobraževanja« in delu le-tega, ki se mu reče »obvezni program«.

Še bolj pritlehno je, da s spremembo kaznuje pobudnike ustavne presoje in otroke v nevladnih šolah postavlja v še slabši položaj. Češ kaj se pa pritožujete, mar bi bili zadovoljni s 85 %, zdaj boste dobili pa 65 %. V isti sapi minister grozi tudi z zmanjšanjem financiranja programov nevladnih gimnazij, nevladnih vrtcev, nevladnih fakultet in nevladnih univerz. Vsi ti so v bistveno slabšem finančnem položaju še dodatno zato, ker stavb in infrastrukture nevladnih izobraževalnih organizacij davkoplačevalci niso financirali nikoli. Vladnim šolam država financira 100 % programa in 100 % vzdrževanja stavb in infrastrukture, nevladnim pa po novem 65 % programa in 0 % vzdrževanja stavb in infrastrukture.

Pridevnik »nevladnih« uporabljam zato, ker lepše zveni kot »privatni«. Zato se »nevladne organizacije« sliši lepše kot »privatne organizacije«. Demokracijo v socialdemokraciji sem dal v narekovaje, ker če bi ta stranka bila za demokracijo, bi se pokesala za desetletja ideološkega betoniranja »kulture in prosvete« in prosila za nasvete, kako bi lahko ta prostor čim bolj odprla, demokratizirala in pluralizirala.

Namesto tega pa gledamo največji poskus podržavljenja vzgoje in izobraževanja po letu 1945. Pri čemer skoraj ni česa podržaviti. Slovenija je na enem od zadnjih treh mest v EU, ko gre za obseg nevladnega izobraževanja.

Toliko za dnevnopolitični uvod. Med tem, ko se v bivši jugoslovanski socialistični republiki Sloveniji pogovarjamo o tem, ali je pet nevladnih šol preveč, nekateri razmišljajo o tem, da bi izobraževanje – o groza, o groza – v celoti privatizirali.

Izobraževanje brez okovov

To je naslov knjige švedskega strokovnjaka Erika Lidstroma – Education Unchained. Argumentira, da bi bilo povsem sprivatizirano šolstvo boljše od državnega. Knjige ne povzemam zato, da bi predlagal, da Slovenija ukine javno šolstvo, ampak zato, da 15 % boljše financiranje petih šol, ki se ga nekateri dobesedno bojijo kot hudič križa, postavim v perspektivo.

Lidströmova diagnoza sedanjega sistema – »univerzalnega«, »zastonjskega« in »obveznega« – je, da ima dve napaki: kratkoročno ni odziven, dolgoročno pa ni inovativen. Kratkoročno – če starši ali otroci ali delodajalci niso zadovoljni, se ne zgodi skoraj nič. Povratne zanke otrok-starši-delodajalci-sistem skoraj ni.

Srednjeročno in dolgoročno inovacij na področju izobraževanja ni veliko. Če bi Franceta Prešerna postavili v današnji čas, bi mu bilo vse novo: McDonalds, navojne steklenice za vino, Kindle knjige, javni WC-ji, nebotičniki, televizija … Ampak šola s katedrom, tablo, klopmi, razredi, šolskim letom, predmeti … bi mu bila pa znana. Podobno bi se znašel samo še v cerkvi in na sodišču. Kar kaže na skupno lastnost nekaterih institucij. V ospredju ni funkcija, ki jo opravljajo, ampak rituali in obredi, ki so zamrznjeni v času.

Inovacije v nacionalnih izobraževalnih sistemih so počasne. Reforme se zgodijo vsako desetletje ali dve. Reforme so podvržene političnemu kupčkanju, slabo prikriti želji države, da bi šole tudi indoktrinirale, pritiskom učiteljskih sindikatov itd. Reformatorji se – kot je znal povedati Machiavelli – srečujejo z ostrim in organiziranim nasprotovanjem tistih deležnikov, ki bi v novem sistemu izgubili, in z mlačno podporo tistih, ki bi morda pridobili. Če to primerjate z razvojem »nevladnega« učenja tujih jezikov, se boste zamislili nad razliko. Ja, celo aplikacije za telefone so zdaj za to.

Vsaka šolska reforma je priložnost, da se še bolj zakorenini pričakovanje, da je sistem tam zaradi zaposlenih v sistemu in da je minister njihov glavni zagovornik. Vse moje težave (kot ministra) s SVIZ-om so imele izhodišče v mojem stališču, da je minister v službi uporabnikov sistema (otroci, starši, delodajalci) in ne lobist zaposlenih v izobraževalnem sistemu pri ministru za finance.

Prosta pot do izobrazbe

Na kratko, Lidström predlaga naslednje:

• Šole morajo biti zasebne. Niso regulirane na noben način, razen za stvari, kot je požarna varnost, higiena ipd. Vsak bi lahko vodil šolo. Obstajajo lahko nekatere vladne/državne šole, vendar ne toliko, da bi povzročale motnjo na trgu.
• Izobraževanih programov ne bi smela opredeliti država. Država bi lahko definirala nekaj splošnih izpitov po 4-ih do 6-ih letih šolanja, da bi zagotovila, da so doseženi nekateri osnovni standardi v branju, pisanju in matematiki. Sicer bi delo nižjih šol preverjale višje šole s sprejemnimi izpiti, kakovost višjih šola pa trg dela.
• Starši izberejo šolo in plačajo šolnino iz lastnega žepa. Lahko dajo otroke v drugo šolo, če so nezadovoljni. In to kadarkoli med letom.
• Nevidna roka trga bo potem otroke in denar vodila v dobre šole, izpraznila slabe šole, spodbudila inovacije, specializacijo in dvignila raven vseh šol. Podobno, kot se zaradi konkurence izboljšujejo frizerski saloni, avtomehanične delavnice in restavracije.
• Takšen sistem da bi stal približno tretjino tega, kar stane današnji.

Ampak, ampak … izobraževanje je drugačno!

To si je bralec zgroženo mislil od branju petih točk zgoraj. Večina knjige je posvečena izpodbijanju predsodka, da »je izobraževanje drugačno«. Da to ni frizerski salon. Ali peka hamburgerjev. Ali popoldansko učenje francoščine.

Tveganje predlaganega sistema bi lahko bilo, da starši ne bi razumeli pomena izobraževanja, da ne bi poslali otrok v šolo in stopnja izobrazbe bi se zmanjšala. Zagovorniki sedanjega sistema bi trdili, da v devetnajstem stoletju v državah, ki so imele samo zasebne šole (kot sta Velika Britanija in Švedska do sredine stoletja), otroci niso hodili v šolo toliko in tako dolgo, kot to počnejo danes.

Vendar je to napačen kriterij. Vprašanje je, ali je trg dela v 19. stoletju našel dovolj ustrezno izobraženih ljudi ali ne. Ali današnji izobraževalni sistem zagotavlja boljše ujemanje med povpraševanjem na trgu dela in rezultati izobraževalnega sistema ali ne? Morda je pa obratno.

Drugi protiargument je splošno pravilo – ki ga sprejemajo tudi trdovratni liberalci – da je državna intervencija ali regulacija primerna, kadar ljudje niso usposobljeni za presojanje ali pa nimajo informacij, da bi sami ocenili kakovost ali varnost izdelka ali storitve. Lidstrom se strinja, da vsi starši niso sposobni oceniti kakovosti izobraževanja, ki ga dobijo njihovi otroci. Ampak zato ima država lahko inšpekcijo, kot jo ima za preverjanje kakovosti poljskega kebaba. Ali pa bi se starši zanesli na ocene drugih staršev, kot se hotelski gostje dandanes bolj zanesejo na ocene kakovosti hotela, ki jo dajo drugi gosti, kot na zvezdice, ki jih deli državna agencija. Dejstvo pa je, da vsaj nekateri starši lahko presojajo kakovost poučevanja, drugi starši pa sledijo njihovemu zgledu.

Protiargument je tudi, da bi bile šole na podeželju zaradi pomanjkanja konkurence morda slabše kot v mestih. Pozabili smo, da so se trgovine, restavracije in avtomobilski servisi izboljševali tudi na podeželju in ne samo v mestih. In da ni bistveno, da so vse šole enako dobre ali slabe, ampak je bistveno, ali so podeželske šole v sistemu brez okovov boljše ali slabše od istih šol danes. Izkaže se, da je Hofer enako dober na podeželju kot v centrih in da je boljši, kot je bil Mercator v časih, ko je bil edini trgovec.

Socialna pravičnost tudi ni argument proti prostemu šolskemu sistemu. Če starši nimajo denarja za šolanje svojih otrok, se jih pač obravnava enako kot tiste, ki nimajo denarja za hrano ali ogrevanje. Lidstrom navaja zasebne šole v tretjem svetu, kjer šolnina znaša od 5 do 10 % minimalne plače. Tudi ni pravo merilo, ali bi revni otroci (v novem sistemu) dobili enako izobrazbo kot bogati, ampak, ali bi revni otroci v novem istemu dobili boljšo izobrazbo, kot jo dobijo sedaj, ali slabšo. V svetovni tekmi je pomembna kakovost, ne enakost.

Otroci imajo različne talente

Lidström je oster kritik sedanjega pristopa k izobraževanju, ki obravnava vse otroke enako, ne glede na njihove osebne talente, in to počne, dokler niso stari od 16 do 18 let. Otroci so različni, odlikujejo jih različne sposobnosti. “Velika družba”, ki si jo avtor rad sposoja od Adama Smitha, ponuja neskončno število niš, kjer lahko skoraj vsak najde nekaj, v čemer je odličen. Pravilno opozarja, da je učenje kumulativno in da v devetih ali več letih v osnovni šoli, ki je skupna za vse, nekateri otroci izgubijo pet let. Nekateri se po 12. letu ne naučijo ničesar, zaradi česar so nesrečni, razočarani in jezni. Zakaj?

Avtor črpa iz evolucijske biologije, ki uči, da fantje, ko dosežejo puberteto, želijo tekmovati med seboj. Kot v kameni dobi. V enotni šoli, enaki za vse, obstaja le ena tekmovalna disciplina. Šolska ocena. Nagrajene so le nekatere sposobnosti, vsi drugi otroci so poraženci in se naučijo biti poraženci v svojih formativnih letih. Ki se nato kompenzira z vsemi vrstami slabih navad.

Poziva k diferenciaciji po prvih 4-ih, 6-ih letih šolanja, tako da lahko vsak otrok najde področje, na katerem se odlikuje. Ali pa gre delat. To me spominja na stari avstro-ogrski šolski sistem, kjer je bila osnovna šola, ki je trajala štiri leta, in nato različne možnosti za naslednjih 4 do 8 let. Danes je v večini Evrope skupna osnovna šola, ki traja 8 do 10 let. Po mnenju Lidströma je polovico tega časa za večino otrok izgubljenega. Nekateri starši se strinjajo. V prostem sistemu bi šole specializirale, da bi pritegnile otroke različnih talentov, podobno kot se specializirajo druge storitvene dejavnosti.

Napačna strast učiteljev

Lidström ugotavlja, da so eden od razlogov za poslabšanje javnega izobraževalnega sistema učitelji. V preteklosti so ljudje s strastjo za matematiko, fiziko, kemijo in zgodovino postali učitelji matematike, fizike, kemije ali zgodovine. Danes se za učiteljski poklic odločajo predvsem ženske, ki rade »skrbijo za male ljudi«, »rade živijo z otroki«, »rade prenašajo znanje«. Učitelji, da bi morali imeti strast za fiziko, ne za poučevanje. In če učiteljica nima strasti za fiziko, kako naj od otrok pričakujemo, da se bodo fiziko z veseljem učili.

Lidström poudarja, da se je pedagogika od vsebin, ki zahtevajo trdo delo, logiko, razmišljanje, ponavljanje ipd. premaknila k poučevanju in prakticiranju spretnosti, kot so druženje, sodelovanje, razpravljanje. Slednje nam je itak položeno v zibko. Za razliko od matematike in kemije. Bi starši vpisali otroke v resne šole, ki bi učile snov, ne pa druženja? Nekateri bi, drugi ne. Ker ne bi vse šole delale enako, nobena doktrinarna napaka ne bi imela usodnih posledic.

Slaba novice iz knjige: če se želite v nečem odlikovati, morate na tistem trdo delati 60 ur na teden, deset let. Velja za klavir, smučanje, kemijo ali računalništvo.

Pa so spremembe v šolstvu verjetne?

Strinjam se z vsemi tistimi, ki ponavljajo stavek, da »izobraževanje nikoli ni bilo pomembnejše, kot je danes«. Zato je pomembno, da se izboljša, vendar je tudi izjemno tvegano, da ga spremenijo v napačno smer. Lidström poziva k revolucionarni in nenadni spremembi izobraževalnih sistemov. Ni prostora za postopnost. Spremembe morajo biti celovite in široke. In takšne spremembe niso verjetne. Za to obstaja več razlogov. Vsi smo se izobraževali v »našem« univerzalnem, »prostem«, obveznem sistemu. In smo zadovoljni z našo izobrazbo. V človeški naravi je biti zadovoljen s tem, kar ve. Zakaj bi spremenili nekaj, kar je za nas očitno zelo dobro delovalo?!

Kot poudarja Lidström, je v naših družbah izobraževalni sistem več kot le storitev, ki izobražuje svoje stranke. Je ritual s svojimi običaji, dogodki, koledarjem, svetimi kraji itd. Rituale je težko spremeniti.

Sindikati učiteljev, pedagoške fakultete in pedagoški inštituti, ministrstva za šolstvo, inšpekcije državnih šol, odbori za učne načrte in druge birokracije – bi v neuklenjenem sistemu izgubili smisel obstoja in delo. Njihova izguba je konkretna in velika. In so dobro organizirani. Na drugi strani so otroci in starši, ki so neorganizirani in katerih koristi bi bile postopne in težko opazne.

Predlagani sistem neuklenjenega izobraževanja je lažje izvedljiv v državi s povsem razsutim izobraževalnim sistemom kot v državi z delujočim sistemom. Bi ga pa lahko implementirali na področju vseživljenjskega učenja in prekvalifikacijah, ki jih bo zahtevala industrija 4.0. Ker to postaja nujnost, bomo kmalu gledali boj obstoječih inštitucij, da si podredijo tudi tovrstno izobraževanje.

Skratka

Predlagani sistem je utopija. Toda vloga utopij je pokazati, kaj bi lahko bilo, in dvigniti ambicije tega, kar je. Tudi kot take so dragocene. Ta utopija tudi pove, da bi lahko razmišljali o več kot petih nevladnih šolah in se svet ne bi podrl. Nasprotno!

Objavljeno v Časniku 18.6.2019.

Besede ne ubijajo. V treh slikah.

Zagovorniki zaostrovanja kontrole govora radi ponavljajo, da besede ubijajo. Da nasilne besede povzročajo nasilna dejanja. In ker je nasilnih besed na družabnih omrežjih vedno več, da je treba na družabnih omrežjih omejiti svobodo govora.

Slika 1 prikazuje rast števila uporabnikov Facebooka. Od leta 2004 do 2012 se je število uporabnikov povečalo za tisočkrat. Verjetno se je podobno povečal tudi obseg nasilnih besed. Če bi torej kavzalnost med govorom in besedami obstajala, bi morali pričakovati tisočkratno ali pa vsaj stokratno ali vsaj desetkratno povečanje dejanj iz sovraštva. Pa se je, kot kaže slika 2, število teh dejanj v tem času celo zmanjšalo.

Slika 3 kaže, da se o migrantih v Nemčiji najprej zgodi nek incident, potem pa se o incidentu govori. In ne obratno, da bi se najprej sovražno govorilo, potem pa bi prišlo do incidenta.

Skratka, povezava med govorom in dejanji ni taka, da bi opravičevala posege v svobodo govora tudi v primerih, ko govor nima za verjetno posledico kaznivega dejanja.

Slika 1: Število uporabnikov Facebooka 2004-2012. 

Slika 2: Število zločinov iz sovraštva je v času razcveta Facebooka padlo. Ponuja se hipoteza, da ljudje slabo voljo izrazijo z besedami, ne s pestmi. Da sovražni govor zmanjšuje sovražna dejanja.

Slika 3: Kronski dokaz iz nekega članka, ki se je lotil dokazovanja trditve, da besede (AfD jevcev) vodijo v nasilje (nad prebežniki), kaže, da je ravno obratno. Po napadu na prebežnike se poveča število objav proti prebežnikom. Članek "dokaže", da se o dogodkih govori po tem, ko se se dogodki zgodili. To je povsem logično.