V začetku julija je SDS predstavila izhodišča za gospodarski program. Potem sem bil dobrih deset dni v tujini. Doma me je pričakal ideološki metež. Nič o gospodarstvu, nič o evrski krizi, nič o predčasnih volitvah, samo obračunavanje s fašisti, janšisti, nacionalisti, nestrpneži ... Po Breiviku so pa sploh popustile vse zavore.
Vzrok za histerijo
Vzorec je razmeroma tipičen. Koalicija je zavozila z odgovorom na krizo, med seboj so se skregali, idej za prihodnost nimajo. Pa kurijo s tistim, kar jih menda še povezuje in s čemer so vedno doslej uspeli desnico zaplesti do točke, ko se je morala zagovarjati, da ni ne fašistična, ne nacistična, ne avtoritarna, ne totalitarna, ne nestrpna.
Lepo, da jih povezuje antifašizem, ni pa lepo, da si morajo za ta namen izmišljati fašiste. Fašistov v Sloveniji ni. A to ni nič novega, to se je dogajalo vedno, kadar je levica morala mobilizirati svojo podporo.
Izpadi nestrpnosti in ideološko etiketiranje so zdaj tako histerični zato, ker sta tako veliki razočaranje in jeza nad levo vlado, pa je to treba preusmeriti na zunanjega sovražnika.
Nova je tokrat globina frustracije in razočaranja levega volilnega telesa nad njihovo koalicijo in spoznanje sredinskih volivcev, kako so jih leta 2008 zavedli. Od zadnjega referenduma simpatizer levice ne spremlja samo totalno neuspešnega odziva "svoje" vlade na krizo, ne spremlja samo škandalov in afer, ki nastajajo znotraj koalicije, spremlja razkrajanje neke opcije pri živem telesu, oklepanje kapitana za krmilo, zapuščanje ladje, skakanje v hrbet ...
Izpadi nestrpnosti in ideološko etiketiranje so zdaj tako histerični zato, ker sta tako veliki razočaranje in jeza nad levo vlado, pa je to treba preusmeriti na drugega sovražnika. Da se namesto pometanja pred svojim pragom s sekiro razbija na tujem. Psihološka znanost bi o takih projekcijah znala kaj povedati. Ali pa kdo, ki se ne more razjeziti v službi na šefa in se pač doma na ženo in otroke. Lahko tudi parafraziramo Mastnakov citat Swifta (z dodatnim počrtanim besedilom):
Jeza in bes nad Pahorjem in koalicijo krepita moč telesa, slabita pa moč duha, tako da postanejo vsa njegova prizadevanja slabotna in impotentna. To je videti kot zelo zadet opis intelektualnih prizadevanj mnenjskih voditeljev ...
Dogaja se veliko preusmerjanje jeze na voditelje koalicijskih strank v jezo na alternativo. Bistveno orodje pri tem je nestrpnost.
Nestrpnost
Zmerjanje s fašisti in nacisti se dobro prodaja trdemu jedru levice. O tem nima smisla zgubljati besed. Zmerni sredini pa se prodajajo
mračnjaštvo, neoliberalizem in nestrpnost.
Slovenci v glavnem niso posebej nestrpni. Lonely Planet piše, da nismo nestrpni do homoseksualcev. Incidentov z Romi nimamo ne več ne manj kot kaka druga država, kjer živijo. Kakšnih izpadov do tujih delavcev, kot so bili tisti v Nemčiji ali Avstriji, nimamo.
To seveda ne pomeni, da smo lahko z vsem zadovoljni, da drug drugemu ne bi mogli biti boljši sodržavljani, da imamo segmente trga dela, kjer ni delavskih pravic. Probleme "izbrisanih" bi lahko reševali hitreje, mazaških akcij po gejevskih klubih in cerkvah bi bilo lahko manj. Ni pa nobene potrebe, da bi nam s tem v zvezi vcepljali kake manjvrednostne komplekse.
Nestrpno je kot argument uporabiti etiketo, da je nekdo nestrpen.
Ni nestrpno do mladih, če je nekdo proti dvigu upokojitvene starosti. Ni nestrpno do študentov, če bi jim nekdo omejil študentsko delo. Ni nestrpno do homoseksualcev, če vsake zveze med (vsaj?) dvema človekoma ne bi popolnoma izenačili s tradicionalno zakonsko zvezo. O tem imajo pač različni ljudje različna mnenja. Soočiti jih je treba. Mnenja namreč. Je pa nestrpno kot argument uporabiti etiketo, da je nekdo nestrpen. Potem se ne pogovarjamo več o nekem zakonu, ampak o tem, ali je udeleženec te razprave strpen ali ne.
Nihče ni svetnik. Mnoge razprave so čez mejo dobrega okusa.
Mnogi očitki, ki se uporabljajo v političnem boju, iz govorice ali domneve naredijo diskreditacijo vredno (politične) likvidacije. Politika igra na čustva, pa naj si bodo nacionalna, razredna, premoženjska, moralističa ali pa nagovarjajo vsaj dobro staro slovensko zavist. Tukaj nobena stran ni nedolžna.
Mnoge javne razprave so pod vsakim civiliziranim nivojem. Če gre politik do nivoja -5, si kolumnist upa do -10, na forumih se zadeva razplamti do -100.
Zato imamo vsi odgovornost, da za kulturo dialoga nekaj naredimo. Mnoge razprave so nestrpne. Ne trpijo sogovornika. Namesto z argumentom mu odgovorijo z žalitvijo. Tudi SDSu se to dogaja. Prejšnji teden sem PR SDS na en tak njihov tvit opozoril.
Pometanje pred svojim pragom je bralcem všeč. Ampak delali bi si veliko utvaro, če bi verjeli, da je vse lepo simetrično, da je blato kompromisno enakomerno razmazano po levi in desni strani dežele in da je nestrpnost novih demokratičnih strank do konkurence enaka, kot je nestrpnost strank kontinuitete do novincev.
Ne trpimo vas, vaših idej, vaše morebitne oblasti
Ja, so izpadi nestrpnosti na desni. In so izpadi na levi. Desnica največkrat kot primer slednjega pokaže na skrunitev kakega verskega simbola, mazaško akcijo spomenikov, sovražni govor komika, ki je smešen samo ljudem brez morale. To so špice, ki molijo iz povprečja.
Ampak poleg je tu še neka temeljna, latentna, stalna nestrpnost. Na desnici do "
komunajzarjev", ki postanejo impotenten argument, ko drugih zmanjka, kake realne škode za javni prostor pa od tega ni. Na drugi strani pa levica uspešno vzdržuje neko temeljno nestrpnost, ki se med vrsticami vleče skozi javni prostor. Ne trpijo, da bi v javnem prostoru enako obravnavali "desne" in "leve", konservativne in progresivne, liberalne in avtoritarne. To je seveda povezano s tem, kdo dobi javno besedo, komu objavljajo kolumne, kdo je večerni ali dopoldanski gost, komu objavljajo popravke, komu objavljajo neumnosti in komu, če kadar le kaj pametnega pove.
Ta temeljna nestrpnost je v tem, da se delu filozofskega in političnega spektra
jemlje glas, jemlje glasu njegovo pomenskost, jemlje pomenu pozornost v razpravi. V javnem diskurzu prevladuje en pol, v njem si medsebojno pritrjuje 80% "mnejskih voditeljev", vse ostalo je nezaželjeno, če že ni utišano, je pa brez odmeva. Je izjema. Je na robu.
Empiričen dokaz za monopol enega načina razmišljanja je, da je
iz javnega diskurza izginila beseda "laž". Del političnega spektra se namreč naslanja na filozofijo, ki pravi, da je resnic več. Kjer je več resnic, tam ni laži. So samo različne resnice. Edina "edina resnica" je, da je resnic več. Pri nas ima ta pogled monopol. Kje drugje neresnici pravijo laž in do besede pridejo tudi tisti, ki trdijo, da je resnica samo ena.
Slednji pri nas veljajo za mračnjake in nazadnjake. Levo-liberalno, progresivno, laično, anything goes je nevtralno, normalno, apolitično, običajno, vse ostalo je odklon, netoleranten eksces. "Normalnost" sta Guardian in morda še New York Times. Wall Street Journal, FAZ in Fox News so ekscesi. Kolumnisti, ki bi v normalnih državah veljali za sredinske (Crnkovič, Nežmah), so videti kot skrajneži, ki naj bi dajali vtis pluralnosti. In z njimi lastni časopisi "strpno" obračunavajo v pismih bralcev.
Naj cveti tisoč cvetov, da so le vsi iz istega debla. Drugih ne trpimo!
Tega je del družbe navajen. Do pred dvajsetimi leti je imel domovinsko pravico samo en diskurz. To je treba vzdrževati. Naj cveti tisoč cvetov, da so le vsi iz istega debla. Drugih ne trpimo! Vse drugo je treba spraviti v karanteno parih blogov in dveh, treh tednikov. Kar tam piše, se označi kot ideološko, fašistično, nestrpno. Ali pa vsaj butasto. Strpnost definirajo kot kimanje drug drugemu.
Idealno bi bilo, da bi tudi oblast organizirali nekako tako. Če naj ima oblast alternativo, naj jo ima v okviru istega kluba. Saj se vendar ve, da ima Slovenija eno samo elito, ki je sposobna vladati, voditi podjetja. No ja, morda elito in pol, če vštejemo še klop za rezervne igralce. Opozicija ni alternativa. Ne sme biti. Ne bodo trpeli, da bi se ukvarjali s tujimi idejami in predlogi.
To je nestrpnost do demokracije.
Nazaj k bistvenemu
Med tem, ko svet levo in desno od nas razpada, med tem, ko Slovenija trohni navznoter, nekateri tekmujejo,
kdo bo prilil več olja na ogenj, ki ločuje politike in druge ljudi, ki bi v takih časih morali biti sposobni stopiti skupaj. Več strpnosti do vseh, ne samo do drobnih manjšin, bi bil dober prvi korak.
Konec novembra 2010 smo se vprašali, ali ne bi kazalo Slovenije resetirati. Marca 2011 smo odgovorili: Ja, resetirati, skrajni čas in odgovor obširno utemeljili. Pred skoraj natanko dvema mesecema smo pozvali na predčasne volitve.
