13. oktober 2015

Za bolj civilno civilno družbo

Prejšnji teden je Socialna akademija organizirala posvet o delovanju in vlogi civilne družbe v Sloveniji. Trenutek je bil srečno izbran. Civilni družbi gre namreč v Sloveniji dobro. Vpliv državljanov na odločevalce je velik. Prejšnji torek npr. so delovni ljudje in občani po enem tednu dostojanstvenega protestiranja pred TV sprejemniki dosegli odstavitev bogato plačanih tujcev z vrha DUTB.

V zgornjem odstavku je nekaj sarkazma, ki kaže na smer tega, kar hočem povedati. Problem Slovenije ni, da imajo državljani premajhen vpliv na odločevalce, problem je, da imajo nekateri prevelikega in da so formalni vzvodi demokratične in politične moči v primerjavi s tem šibki. Mislim seveda na tisti del civilne družbe, ki se srečuje s politiko.

O problematiki politične civilne družbe lahko govorimo na treh ravneh. Prvič, kako na to razmerje vpliva razvoj sveta, drugič, kakšne specifične probleme ima civilna družba v slovenski obliki demokracije in tretjič, kakšen je položaj konservativno-liberalnega dela civilne družbe in kako ga izboljšati.

Čedalje manjši delež pametnih dela za oblast

Oblika demokracije se v vsem svetu spreminja in sicer zaradi drugačne razporeditve pameti in informacij. Cilj demokracije ni, da si ljudje izberejo oblast, ampak, da so vladani pripravljeni mirno trpeti vladajoče. Da jim zaupajo. In ljudem se dobro zdi, če imajo občutek, da so si vlado sami izbrali.

Več kot je pameti med ljudmi, težje ti prenašajo, da se jih komandira. Več kot si ljudje domišljajo, da vejo, manj se pustijo komandirati. Stopna participacije je torej odvisna od razporeditve pameti in informacij v družbi. V demokraciji je več participacije kot v absolutističnih monarhijah.

Še nikoli ni bilo razmerje med pametjo oblasti in pametjo ljudstva tako zelo v škodo oblasti. Absurd sedanjosti je, da še nikoli ni tako majhen delež vseh pametnih in izobraženih delal za vlado, pa še nikoli ta nikoli manjša manjšina ni tako podrobno urejala življenj vseh ostalih.

Participacija civilne družbe je način za premostitev tega nasprotja. In sicer tak, ki je všeč zagovornikom močne in velike države. Za uradništvo in večino politike je manjše zlo. Druga načina sta večanje svobode v družbi in samoregulacija namesto državne regulacije.

Primer samoregulacije je internet. Do zdaj je deloval, ne da bi se v njegovo upravljanje vtikale države. Vsaj demokracije se niso. Zdaj se odvijajo borbe, ali si bo politika podredila internet, ali pa bo internet postal zgled, kako naj se politika umakne še iz kakšnega področja. Primer omrežne nevtralnosti je zahteven prav zato – na eni strani odpira vrata državi v regulacijo interneta, na drugi se odpira nevarnost balkanizacije interneta.

Slovenija ni zrela demokracija

Demokracija s svojimi rituali, torej volitvami in podobnim, v Sloveniji ne vzpostavlja zaupanja med vladajočimi in vladanimi. To dokazujejo vse statistike, od volilne udeležbe do zaupanja državljanov v vlado, parlament … In tudi statistika, ali se v Sloveniji različne politične opcije menjavajo na oblasti. Se ne. 85% časa so na oblasti politiki, ki so kontinuiteta s prejšnjim režimom.

Razlogov za nezaupanje je veliko, glavni so volilni sistem, način oblikovanja koalicije in način oblikovanja vlade na njegovi podlagi. Volilni sistem je zanič, ker nihče ne ve, za koga je glasoval ali koga je njegov glas na koncu pripeljal v parlament. Če bi kdo hotel v zvezi z nekim problemom telefonirati svojemu parlamentarcu, sploh ne ve, kdo to je. Glasovanje za neko stranko ne pove, za kakšno koalicijo bo šel glas. Niti se na dan volitev ne ve, kdo bi znali biti ministri.

Glavni postranski razlog je nadaljevanje samoupravljanja. Politika in stranke so še iz socializma ven na slabem glasu, vse je boljše, kot strankarska politika. Stroko, civilno družbo in t.i. nevladne organizacije nam prodajajo kot alternativo politiki. Politika je menda slaba, civilna družba je dobra. Kar je nevarna neumnost.

Zato je treba najprej dati veljavo politiki. Politični sistem mora delovati, imeti mora oblast, ne pa, da imamo pogosto občutek, da je vlada izvršni svet ozadja, ki ima v Sloveniji dejansko oblast. To ozadje seveda ni tisto, kar imamo za civilno družbo.

Ne ločimo med politikami in politiko

V Sloveniji velja enačaj med politiko kot procesom, ter politikami kot metodami, rešitvami. Prvo delajo politiki, ljudje. Politike (npr. zdravstveno, prometno, …) lahko oblikuje kdorkoli, ne samo stranke, ne samo politiki. Za razvite demokracije je značilno, da politike razvija civilna družba, inštituti in think-tanki.

V Sloveniji ni razvitega sistema organizacij, kjer bi nastajale, se kresale in se soočale ideje o politikah. Njihovo vlogo do neke mere prevzemajo univerze ali inštituti, ki nastanejo na njihovem robu ter mediji. Tisto malo nevladnih organizacij si v veliki meri financira kar vlada sama iz proračuna.

Desna revščina

V posebej depriviligrianem položaju je civilna družba, ki izvira iz konservativnih ali klasično liberalnih vrednot. Razmerje moči v civilni družbi namreč odraža ne odraža rezultatov volitev, ampak razmerje neformalne moči v družbi. Razmerje neformalne moči se po letu 1990 skorajda ni spremenilo.

Ta moč se kaže v vrednostni orientaciji v novinarstvu, v družboslovni raziskovalni dejavnosti in v političnih simpatijah managementa večjih podjetij. Podjetja, ki so dovolj velika, da bi lahko podpirala so del državnega ali paradržavnega gospodarstva, ki si financira svojemu »nacionalnemu interesu« primerno civilno družbo. Uspešni podjetniki, ki so po letu 1990 začeli iz nič, večinoma niso dovolj veliki, da bi lahko zapravljali za družbeno odgovornost.

Formalno na desni sicer obstaja množica inštitutov, zborov in centrov, če pa bi prešteli ljudi, ki jih lahko plačajo, bi jih lahko prešteli na prste. Nekateri so odvisni od strankarskega denarja, kar iz njih naredi strankarsko transmisijo brez prepotrebne ustvarjalne svobode.

Če se na tem področju ne bo nič spremenilo, bo slovenski javni prostor še naprej prikrajšan za naravni in produktivni spopad idej. Rešitev, dokler Slovenija ne dobi normalne gospodarske strukture in davčne zakonodaje, bi bil proračunski sklad za razvoj civilne družbe, ki bi pravično podpiral razmišljanja vseh političnih barv. V nasprotovanju taki ideji se bodo, pričakujem, združili libertarni fundamentalisti in levičarski miselni tankisti. Prvi iz principa, drugi, ker imajo sredstev zase povsem dovolj.

Pomagati politiki

Prva naloga take politične civilne družbe pa bi bila – absurdno – pomagati politiki na oblast. Pomagati, da imajo dejansko in učinkovito oblast izvoljeni predstavniki ljudstva. V eni pomembnejših knjig o političnih sistemih, »Origins of Political Order« je Francis Fukuyama zapisal: »Svobodni trg, živahna civilna družba in spontana modrost množic so vse pomembne komponente delujoče demokracije, ampak na koncu nobena ne more nadomestiti funkcij močne hierarhične vlade«.

Pri nas smo sicer nekaj časa imeli sistem, ki je bil še naprednejši od tega, saj so imeli oblast delovni ljudje in občani, ampak včasih je treba narediti kak korak nazaj, da bi lahko potem v pravo smer dva naprej.