Bivše socialistične države in zadaj članice NATA in EU (Poljska, Češka, Slovaška, Madžarska, Romunija, Bolgarija, Litva, Latvija, Estonija in Hrvaška) v Varšavi praznujejo petindvajsetletnico letnico volilne zmage opozicijske Solidarnosti, petindvajsetletnico zloma komunizma v vzhodni Evropi, zmago demokracije v teh državah in zmago Zahoda v hladni vojni. Edina država, ki za mizo z ameriškim predsednikom Obamo manjka, je Slovenija. Predsednik Pahor ima pomembnejše opravke v Bosni. V Varšavi sprejmejo Varšavsko deklaracijo o svobodi, ki pove nekaj podobnega, kot majniška deklaracija. Slednjo je del slovenske civilne družbe sprejel ob 25. obletnici druge majniške deklaracije, establišment pa napadel.
Slovenija, torej njen večinsko levi estabišment, ne zmore niti za mednarodno okolje hlinjenega praznovanja zmage demokracije nad totalitarizmom.
Slovenija je v svoji samostojni in demokratični zgodovini imela štiri predsednike. Prvi je bil pred demokratičnimi spremembami generalni sekretar lokalne komunistične partije, drugi je bil pred tem predsednik predsedstva Socialistične Federativne Republike Jugoslavije, tretji se je v vrh političnega establišmenta prebil znotraj Socialistične zveze delovnega ljudstva. Zadnji je na politični vrh priplezal skozi napredovanje v organizacijski in materialni naslednici Zveze komunistov Slovenije. Zelo verjetno bi ti isti ljudje prišli na najvišje položaje tudi če ne bi bilo spremembe sistema leta 1990. Je torej do spremembe res prišlo?
Nekaj tednov nazaj smo imeli referendum o arhivih. Glasovali smo o tem, ali naj ostane režim dostopa do arhivskega gradiva represivnih organov prejšnjega režima tak, kot je bil do zdaj, in s katerim so raziskovalci, ki odkrivajo grozote tega režima, še kar zadovoljni; ali pa naj nova ureditev postavi ovire, ki bodo pot do nekaterih dokumentov dejansko zaprli. Gre za pomembno simbolno vprašanje razčiščevanja z našo preteklostjo, ter za to, ali verjamemo tistim, ki po ranah te preteklosti brskajo ali tistim, ki so dediči te preteklosti. 12 odstotkom volilnih upravičencev se je zdelo vredno, da pridejo na referendum. 8% volilnim upravičencem se je zdelo potrebno, da arhivi ostanejo odprti. 92% volivcev je ali ostalo doma ali podprlo rešitev, da se arhive tajne politične policije pripre.
Tranzicija ni uspela. Nam.
To so tri ilustracije dejstva, da tranzicija pri nas ni uspela. Veliko večino časa, ki mu pravimo demokracija, so vladale stranke nazorske, organizacijske, kadrovske in premoženjske kontinuitete prejšnjega režima. Tranzicija ni uspela vzpostaviti več konkurenčnih političnih, gospodarskih in intelektualnih elit. Ni prišlo do premikov v glavah prevladujoče elite, da bi se mogla distancirati od totalitarne preteklosti in ni prišlo do premika v glavah državljanov, da bi na referendumu povedali, da v demokracijo sodijo odprti arhivi.
Moja mama za božič vedno speče odlično potico, ampak vedno tudi zniža pričakovanja, češ, letos pa potica ni uspela. Ampak ne reče »letos potica ni uspela«, reče »letos MI potica ni uspela«. Tranzicija v Sloveniji je za nekatere uspela, za nekatere pa ne. In povedati je treba pošteno. Tranzicija NAM ni uspela. Nam, ki smo si želeli odprto, svobodno, demokratično, pravično in samostojno državo, ne pa nadaljevanja prejšnjega režima z drugačnimi, na videz demokratičnimi, sredstvi. Tranzicija ni uspela nam, (nekdanjim) politikom strank, v katere so ljudje polagali upanje za spremembo.
Tranzicijo je zavozila tudi lokalna Cerkev, ki je, namesto da bi se nekaj bolj ambiciozno ukvarjala s pastirstvom, certifikatni denar, ki smo ji ga zaupali, zakockala s domišljanjem, da je lahko kapitalist. Namesto tega bi lahko vzpostavila alternativo državnemu izobraževalnemu sistemu po celotni vertikali. In tukaj mislim predvsem na katoliško univerzo, na kateri bi poučevali in vzgojili drugačne ekonomiste, pravnike, družboslovce in novinarje ter svetovnonazorsko uravnotežili te poklice.
Dva recepta
Odgovor na zavoženo tranzicijo ne more biti še bolj dramatično vitje rok, jamranje nad krivicami in pritoževanje nad neenakopravnim položajem. Priznati si moramo, da smo bili neuspešni in ugotoviti, kaj lahko spremenimo. Ne s kavarniškim pridušanjem, kaj bi bilo fino, da bi bilo drugače; kaj je škoda, da pred dvajsetimi leti nismo naredili … ampak kaj je v naši moči, da naredimo danes in zdaj oz. v naslednjih tednih, ki še manjkajo do volitev in v mesecih in letih po njih. Kot pravi Nieburhrov pregovor, potrebujemo moč, da sprejmemo tisto, česar ne moremo spremeniti in pogum, da spremenimo tisto, kar lahko spremenimo.
Morda bo levica zadeve popolnoma zavozila in se v Sloveniji prej ali slej zgodi madžarski scenarij, torej prepričljiva zmaga demokratičnih strank. S tem lahko vzdržujemo upanje pri svojih najzvestejših volivcih. Da je luč na koncu tunela. Nanjo ljudje čakajo 25 let. Pomladni volivci so potrpežljivi. Trpljenja so navajeni še iz prejšnjega režima. Vedno so pripravljeni še eno leto prenašati enobarvno levo vlado z njenimi ideološkimi popadki, kot je bil ta o arhivih; kot se pripravlja o visokem šolstvu in šolstvu nasploh, pa o medijih, verski svobodi ipd.; trpeti utrjevanje kadrovskih položajev in ideološko čiščenje povsod, kjer ima politika vpliv. In seveda bomo glasno in sočno po internetu razlagali, v čem vse se nam dogaja krivica in kako vse to spominja na svinčene čase jugoslovanskega komunizma in kako zadeve izvajajo vnuki in nečaki svojih neslavnih prednikov.
Ne vem, če je tako jasno, ali bi se s to vrvjo, ki bi jim jo pustili, obesili levičarji sami, ali pa bi bili vendarle dovolj prebrisani, da bi obesili nas. V nekoliko prenesenem pomenu, seveda.
Alternativa
Alternativa je seveda, da pomladna gibanja odrastejo v stranke. Razlika med gibanjem in stranko je v tem, da gre gibanju za stvar. Da oznanja, kar se mu pač zdi prav, pa tudi, če nič od tega nikoli ne izpelje. Uspešnost strank se meri v tem, kaj izpeljejo. Če bi bile na oblasti pomladne stranke, tak zakon o arhivih ne bi bil sprejet. In zelo verjetno je tudi, da tak zakon ne bi šel niti na vlado, če bi pomladne stranke sodelovale v uravnoteženi koaliciji z levico.
Bistveno v Niebuhrjevem pregovoru je, da moramo prositi Boga za modrost, da znamo razlikovati med tistim, kar moramo sprejeti tako, kot žalibog je, in tistim, kar lahko spremenimo. Božjo pomoč potrebujemo. Vendar ne, da bi verjeli v nemogoče, ampak, da bi se zavedali, kaj je realno.
Prihodnost
Slovenijo v naslednjih letih čakajo spremembe: izboljšanje gospodarskega okolja za več delovnih mest, povečanje učinkovitosti in kakovosti javnega sektorja za vzdrževanje okolja enakih možnosti za vse, modernizacija in depolitizacija pravne države in, upam, reforma političnega sistema, da se bo lažje odzival na izzive kot je ta kriza.
Ne, ne čaka nas zaključek tranzicije. Tranzicija je končana. Kakor pač je. Za nas ne preveč uspešno. V politični debati, ki je uokvirjena v tranzicijo, ki je uokvirjena v spopad med komunizmom in demokracijo, kot se je pokazalo že nekajkrat, nimamo možnosti na uspeh.
Levica sama dobrih odgovorov na razvojna vprašanja zadnjih deset let nima. Idejna praznina se je pokazala ob koncu LDSovih vlad, pri Pahorjevi in še posebej pri vladi Alenke Bratušek. Desnica sama glede na razporeditev neformalnih vzvodov moči v javni upravi, sindikatih in medijih, sprememb ne more izpeljati, ne da bi naletela na divji odpor. To smo videli na ulicah in trgih leta 2005 in leta 2012.
Prej ali slej bo v Sloveniji moral vladati nekdo, ki bo lahko reformiral in moderniziral državo. Za to bo potreboval modre ljudi na levi in na desni. Ob dobrem volilnem izidu lahko tako podjetje vodi tudi desna sredina. Prepričljiva, složna, in ne izključujoča volilna zmaga demokratičnega bloka je tudi izid, s katerim bi ta blok najbolj učinkovito odgovoril na začasno eliminacijo Janeza Janše iz političnega prizorišča.
Objavljeno v 50. številki priloge tednika Družina Slovenski čas.
