Govor na ljubljanski konvenciji Milana Zvera.
Dragi Milan, gospe in gospodje, dragi prijatelji,
Strinjam se s tem, kar je bilo rečeno v uvodu, da Slovenija potrebuje finančno in moralno dokapitalizacijo. Proračun je nazadnje izravnal dr. Bajuk, po tistem so nas nebrzdano zadolževali, dokler je šlo. Zdaj ne gre več oz. si denar za plače v javnem sektorju sposojamo z zelo visokimi obrestnimi merami. Zato moramo zategovati pas, kar ni popularno. Smo pa prišli v to situacijo zato, ker so slovenske vlade, vse po vrsti, prevečkrat delale, kar je bilo popularno in ne, kar bi bilo potrebno.
Razkorak med tem, kar je pri ljudeh trenutno popularno in kar je zanje dolgoročno dobro, je odvisen od vrednot. To pa je stvar moralne dokapitalizacije.
Obstaja pa ena velika razlika med finančno in moralno dokapitalizacijo. Finančna mora priti od zunaj, domače rezerve so izčrpane. Moralna pa ne. Etiko, moralo, vrednote imamo, so v ljudeh, samo priti morajo do izraza. Ne samo nekatere ampak vse.
Teorije o tem, od kod morala, so različne, eni pravijo, da je od Boga, drugi, da od vzgoje, tretji, da se je oblikovala v evoluciji. Da so preživeli posamezniki, plemena, narodi, ki so bili moralni v smislu, kar za moralno pojmujemo danes.
Profesor moralne psihologije dr. Johnathan Haidt trdi, da imajo ljudje prirojenih do šest moralnih temeljev. Prirojenih, v smislu, da imajo prirojeno intuitivno razumevanje za sočutje in skrb do bližnjega, poštenost, svobodo, pripadnost, spoštovanje avtoritete in svetost oz. čistost.
Na te moralne temelje potem skozi življenje postavimo vrednote. Levičarji in desničarji se razlikujejo po tem, v kolikšni meri se opirajo na posamezni temelj. Levičarji se opirajo predvsem na prvi tri (skrb, pravičnost, svobodo), desničarji pa tudi (in ne samo) na ostale (pripadnost, spoštovanje, svetost).
Ko govorijo o tem, da bi morali »preseči delitve«, se nasloniti na tisto, kar nas združuje, se ponuja rešitev, da se pač poenotimo okrog »levih« temeljev in vrednot, ki jih imamo vsi. Ampak ne brez razloga so se izoblikovale tudi vrednote, ki niso usmerjene v blagostanje ali svobodo posameznika, ampak tudi tiste, ki brzdajo sebičnost in krepijo kohezijo v družbi. Pripadnost, spoštovanje, svetost, pravičnost kot enakost možnosti, ne enakost imetja. S temi vrednotami je treba dokapitalizirati slovensko družbo.
S temi vrednotami lahko slovensko družbo dokapitalizira predsednik države. Milan Zver ni človek, ki bi na temelj pripadnosti postavil pripadnost kaki preživeti ideologiji, ampak zagovarja pripadnost državi Sloveniji. Ni človek, ki bi se moral razumsko potruditi spoštovati svetost, ampak mu intuitivni temelji preprečujejo, da bi mu kdaj ušlo, da je to drugorazredna tema.
Milan Zver ima široke temelje, da lahko združuje tako tiste, ki jih vodi skrb za sočloveka, kot tiste, ki se zavedajo pomembnosti pripadnosti domovini in svetosti nekaterih stvari.
V letošnji Dragi sem dokazoval, da moramo Slovenci za pot v prihodnost narediti tri stvari: (1) pošteno oceniti preteklost, (2) dati domovinsko pravico tudi moralnim temeljem pripadnosti, spoštovanja in svetosti in nanje postavimo stvari, ki družbo povezujejo ter brzdajo sektaštvo in egoizem. (3) Da drug drugemu priznamo, da smo dobri ljudje, ki imajo sicer nekoliko različne vrednote, s katerimi se meri ta dobrota, a bi lahko delali skupaj.
Prva točka potrebuje predvsem pogum. O drugi sem tule nekaj povedal. Naj končam s tretjo. O dobrih ljudeh.
V politiki niso samo dobri ljudje. Menda je v njej celo nadpovprečen delež takih, ki plitvo čustvujejo, so hladnega srca in brez vesti, a so na videz priljudni in prepričljivi. Psihologija ima zanje neko ime. Kakšni gredo v politiko zato, ker so taki, druge politika in mediji take naredijo. Sprašujem namreč se, koliko časopisnih laži in nesramnosti prenese normalen človek, preden otrdi, koliko pljunkov v ponujeno roko sodelovanja je potrebnih, da začne vračati milo za drago.
Milan je v politiki dovolj dolgo, da je vse to izkusil. In ostal zmeren, prijazen, spravljiv. Je eden tistih dobrih ljudi, ki nas Slovence lahko spravijo skupaj.
Predvsem zato bo dobil moj glas.
