Zbogom, Blogger!

Tule sem začel pisati Blog pred petnajstimi leti. Zdaj sem se odločil, da se preselim na platformo Substack. Je modernejša, se razvija in ponuja nekaj dodatnih orodij za to, da se naveže kontakt med bralci in piscem.

Tam so vsi moji stari zapisi, tudi nekaj novih in tam bom zdaj pisal, "kar je predolgo za tviter in prekratko za knjigo".

Se beremo na ziga.substack.com.

Vrnitev tablic

Spominjam se neke poti v ZDA, okrog leta 2011 je moralo biti, ko sem seboj vlekel pametni telefon, bralnik Kindle, iPad in prenosni računalnik. Skupaj s pripadajočimi polnilci, kabli, ovitki ipd. Telefon, ker brez njega ne gre, Kindle, da bi lahko bral tudi na bazenu, iPad, da bi imel gradiva dostopna na sestankih in konferenci, in prenosnik, da bi sproti odgovarjal na pošto, v letalu pripravil prosojnice in, če bi bil čas, delal. Kar se pač dela na računalnikih.

Zadnje čase seboj jemljem samo telefon in MacBook Air in tudi sicer zadnje čase vse opravim na teh dveh napravah. Računalnik, če je treba kaj narediti, telefon za vse drugo, tudi za zapisovanje zadev na sestankih in za branje knjig. Izjema so počitnice na morju, kjer LED zasloni preprosto še niso dovolj dobri za na sonce.

Sta pa dva problema. Telefonski zaslon je premajhen za branje knjig in člankov, ki so postavljene na A5, A4 ali še večje časopisne formate. Branje taistega na zaslonu laptopa ali na računalniškem monitorju pa je neudobno, nenaravno in neučinkovito.

Skratka, v naših življenjih je prostor za napravo, ki jo držimo v roki in ima zaslon velikosti 9-11 palcev. 

Boox Nova 3

Za branje knjig sem se navadil programa Moon Reader Pro. Uporabljam ga na telefonu. Knjige, ki so v formatu epub, se lepo formatirajo za vsako velikost zaslona in telefonski je na spodnji meji, ampak še uporaben. Niso pa telefonski zasloni primerni za branje na plaži. Zato sem, izključno poleti v naravi, bral na starem Kindlu. Lani sem investiral v ePaper bralnik, na katerem teče polna verzija Androida in vse aplikacije iz PlayStore. Malo mi je žal, da nisem vzel deset palčnega, na katerem se tudi knjige v PDF formatu lepo berejo in pa gradiva, ki so pripravljena za A4 format. Po drugi strani pa se lepše zavije med brisače. Zadeva je tudi prav fajn za zapisovanje s peresom - zaslon za ePapir je tudi na otip podoben papirju in občutek pisanja je podoben kot na papirju. Pisanje s plastiko po steklu je nekaj popolnoma drugega. 340€.

Naprave z ePapirjem so zadnje čase popularne po zaslugi tablice reMarkable, ki je posebej namenjena temu, da nadomesti papir in vse, kar sicer počnemo z gradivi na A4 formatu. Je pa reMarkable zaklenjena naprava, kjer dela, kar so se pač oni namenili spustiti na napravo, Boox pa je Android tabčlica z ePaper zaslonom. Boljše je tako.

Hvalim

• na zadevi teče Android in skoraj vse aplikacije iz Google Play;
• lahek;
• zna prilagoditi aplikacije črno-belemu zaslonu.

Grajam

• ePapir pač ni LCD, odzivnost zaslona ni taka, kot smo vajeni;
• pero je odzivno in res dobro deluje samo na priloženi aplikaciji za zapiske in komentiranje PDFjev. Vse druge, npr. Everonote, Squid ... imajo zamik;
• Za na plažo, leposlovje in knjige v formatu Epub je 8" zaslon OK. Za A4 PDF bi bil 10" boljši.

Lenovo Duet 2

Za 200€ se dobi 10 palčno tablico s FHD zaslonom, 64GB pomnilnika, tipkovnico in trackpadom. Uporablja Chrome OS, torej gre dejansko za računalnik, ki ga lahko priključite na večji zaslon, tipkovnico običajne velikosti, miško ... Poganjati zna tudi Android aplikacije. In dela. Da se brati PDF knjige, tudi A4 članke, če imate dobre oči. In seveda je mogoče pisati besedila, urejati prosojnice in vse, kar se sicer počne na laptopu.

Hvalim:

• Ceno. Tega denarja je vredno že to, da človek malo pogleda, kaj je ta Chrome OS za ena reč.
• Lahek je, cca. 450g. Lepo se ga da držati z eno roko.
• Baterija kar lepo drži.

Grajam:

• 4GB pomnilnika in Mediatekov procesor zna biti včasih premalo. Stvar se občasno ustavi in je treba počakati, da se procesi v ozadju odciklajo. Najbolj pogosto se to zgodi ob vkopu.
• Ker sem zadevo večinoma uporabljal kot tablico, ne gre brez Android aplikacij. Ki pa niso v najboljšem sozvočju s Chrome OS rešitvami. Drugače povedano, Chrome OS ni najbolj primeren za tablice. 

Xiao Mi Pad 5

Xiaomi sem uporabljal, ko je bil v Sloveniji še neznan. Zadnjih osem let imam izključno te telefone in nimam pripomb. Letos so dali ven 11 palčno tablico z odličnim zaslonom ločljivosti 2560×1600 in 128GB pomnilnika. Čez Android 11 so nataknili njihov MIUI, ki ideje krade iOSu. Kritično. Estetika je kot Apple, funkcionalnost kot Android. Cena 380€. Ni toliko boljši, kot je dražji od Dueta, nima pa njegovih problemov.

Hvalim:

• Zaslon. Odzivnost oz. hitrost (120Hz).
• Izdelavo, kamero, procesor.
• MIUI in razširitve, ki ga po potrebi nadgradijo v nekakšen okenski sistem.

Grajam:

• Nekaj težji od dueta (512g). Ravno toliko, da se ga skoraj ne da držati v eni roki.
• Od Appla so kopirali ostre robove, kar pomeni, da ne leži tako lepo v roki kot Duet.
• Tipkovnico, ovitek, pero ... je treba kupiti posebej.
• Iz zadeve narediti laptop ni enostavno, ne da se je priklopiti na zunanji zaslon.

Skratka

Boox bo poleti nepogrešljiv. Pad 5 ali Duet služita istemu namenu in eden bo šel od hiše. Pad 5 ni toliko boljši, kolikor je dražji. Je pa bomjši.

Čas je za uro

Amazfit GTR 2e

Še globoko srednjem veku je cerkev v zvonike cerkva postavila zvonove, ti pa so začeli z bitjem okolici naznanjati čas. In je kar naenkrat postalo sodelovanje med ljudmi lažje - mogoče je bilo namreč dogovoriti, kdaj naj bi se nekaj zgodilo. Recimo srečanje kupca in prodajalca. V sedemnajstem stoletju so Nizozemci pogruntali uro na nihalo in kmalu za tem še uro na vzmet. Napravico za merjenje časa je bilo mogoče spraviti v žep.

Sredi osemnajstega stoletja so angleži naredili uro, ki je bila dovolj natančna, da je ni preveč zmotilo zibanje ladje in jo je bilo mogoče uporabiti za določanje zemljepisne širine. Če veš, koliko prej ali kasneje je sonce najviše glede na Greenwich, veš koliko si vzhodno ali zahodno. Na dan je tista ura zaostajala ali prehitevala za tri sekunde. Od srede prejšnjega stoletja naprej smo dovolj natančno uro lahko nosili na zapestju.

Pred petimi leti je Apple naredil iWatch in začela se je revolucija zapestne informatike. Cene tistih se gibljejo med 200 in 400€ letno. Zakaj letno? Če ste nekomu za darilo kupili Omego, je bila to ura za vse življenje. Pri digitalnih napravah je tako, da jih je treba menjati na leto, dve. Še posebej če gre za nezrelo tehnologijo, kar ure so (laptopi npr. pa ne več). Skratka, v desetih letih boste za iWatch dali toliko, kot za uro zgornjega srednjega razreda, ki bi jo skoraj lahko zapustili vnukom.

Xiaomi Mi Band 2

Kar pa ne pomeni, da niso glavne prednosti računalnika na zapestju dostopne tudi skromnim ljudem. Tri leta nazaj sem investiral 20€ v Xiaomi Mi Band 2. To je zapestnica, ki kaže čas, šteje korake, meri srčni utrip in vibrira, če se na telefonu dogaja kaj posebnega. Imel bi jo dlje, pa je zaslon po enem letu izgubil veliko svetlosti. Za podoben denar sem nabavil Mi Band 3 in mi je dobro služila skoraj dve leti. Polnil sem jo na dva, tri tedne. 

Potem so mi rekli, da starejšemu zdravemu belemu moškemu ne pritiče taka zapestnica in sem razvezal mošnjo za Amazfit GTR 2e - 120€. Tudi kitajska firma, nekako povezana s Xiaomijem. Tole pišem, da povem, da so digitalne ure končno postale uporabne.

Xiaomi MiBand 3

Zakaj? Ker se končno za spodoben denar dobi napravo, ki je ura, ki ima stalno prižgan zaslon in kjer baterija zdrži več kot en teden. To je bistveno. Ker imam vedno pri sebi telefon, ni treba, da na uri poganjam facebook. Imam pa na zapestju rad napravo, ki jo ošvrknem s pogledom in vidim, koliko je ura. Ne da bi na sestanku, obisku ali doma s kriljenjem z rokami demonstrativno gledal na uro. Diskretno, da ne pokažem, da mi je dolgčas.

Ne predstavljam si, da bi uro polnil dnevno. Ponoči, kot telefon, ne gre, ker mora analizirati spanje, pa zavibrirati, če je kaj res nujnega. In seveda opravljati vlogo diskretne budilke. Napolniti npr. vsak petek v pisarni, ko je itak vsa ostala elektronika v polnem pogonu, pa je nekaj, česar se bo prav lahko navaditi. Poraba je za cca. 10% na dan. V osmih dneh 83%.

Analizira spanje, meri utrip, šteje korake, motivira me, da hodim peš in to veliko, glede kupa drugih funkcij za športanje, barometer, termometer, nasičenost krvi s kisikom ipd. mi je precej vseeno. Tekačem bo verjetno všeč, da ima tudi GPS in ni treba imeti telefona seboj za natančno merjenje poti. Pešci bi zdržali tudi brez tega. Kar se meni prileže, je, da diskretno zavibrira, ko se na telefonu kaj pomembnega zgodi. In lahko tudi na uri pogledam, če je kaj važnega.

Skratka, za malo denarja kar nekaj muzike. Kombinacija plastike in aluminija pa ni ravno primerna za vašega birmanca.

Za Družino o zadnjem valu cenzure

Za zadnjo Družino sem dobil nekaj vprašanj o tekočih zadevah na področju svobode govora. Nekaj spodaj, več pa tule oz. v tisku.

Katera definicija socialnih omrežij vam je najbolj blizu?

Socialno omrežje razumem kot storitev na internetu, ki omogoča vzpostavljanje stikov med ljudmi. Ti stiki so lahko osebni, med znanci - gre za družabna omrežja. Ali pa so ti stiki neosebni, med neznanci. Ta družbena omrežja prispevajo k povezanosti družbe kot celote. Socialna omrežja kot Twitter ali Facebook imata obe funkciji, Twitter bolj, Facebook nekaj manj.

Po raziskavi Pew 36% prebivalcev ZDA kot glavni vir informacij uporablja Facebook. Kakšno vlogo imajo socialna omrežja v medijskem prostoru – so le platforme za deljenje uporabniških vsebin ali so ‘uredniki’ medija z izjemnim dometom?

Socialna omrežja vsebine prilagajajo uporabnikom s ciljem, da bi se ta čim dlje zadržal na tem omrežju. Da bi mu bilo zanimivo, da bi mu pokazali čim več oglasov. Z istimi tehnologijami, ki vsebine prilagajajo komercialnim interesom, je vsebine mogoče prilagoditi tudi političnim ali ideološkim ciljem. Nobelovec Cass Sunstein je pokazal, da lahko ljudi z razmeroma nežnimi sporočili dregnemo v "pravo" smer. In to se verjetno dogaja.


Kako vidite vlogo socialnih omrežij v zatiranju medijske svobode po svetu (v primeru ZDA, a tudi v sodelovanju z avtoritarnimi režimi) na eni strani in pri širjenju dezinformacij (fake news, medijske vojne, teorije zarote, ...) na drugi strani?

Karkoli si že o tem mislimo, družbe, ki bi jo vodili najnižji in najbolj preprosti vzgibi množic, si ne želimo.

Oblast se je od nekdaj trudila, da bi nadzorovala, kar se govori in misli. V demokraciji je še toliko bolj pomembno, da ljudje niso izpostavljeni novicam in mnenjem, zaradi katerih bi lahko glasovali "narobe". V času starih medijev so javni prostor nadzorovala uredništva, v času interneta tega nadzora ni več. Politika se ozira po načinih, da bi ga nekako spet vzpostavila in upa, da bodo socialna omrežja opravila to delo. Karkoli si že o tem mislimo, družbe, ki bi jo bodo vodili najnižji in najbolj preprosti vzgibi množic, si ne želimo. Kot tudi ne družbe ene resnice. Zato je pomembno, da je prostor za kulturno razpravo kar najbolj široko odprt. V ozadju celotne zgodbe o lažnih novicah je težnja, da bi se nekdo vzpostavil kot posestnik resnice, ki zasluži privilegiran položaj. To je v izhodišču narobe. Resnica se oblikuje v soočenju različnih pogledov, ne z blagoslovom enega vira.

Kako bi po vašem mnenju morala potekati regulacija vsebin na socialnih omrežjih - je to dovolj prepustiti zasebnim družbam samim, ali naj cenzuro opravlja država (kot v poljskem predlogu)? Je težava monopolni položaj velikih tehnoloških podjetij?

Avtorji deklaracij o človekovih pravicah so kot vrednoto prepoznali svobodno kroženje idej, zato so državi prepovedali vmešavanje v to. Če bi takrat kazalo, da bi lahko kroženje informacij oviral zasebnik, bi prepovedali tudi to. Zato je regulacija socialnih omrežij v smeri, da ne smejo ovirati kroženja informacij povsem v duhu človekovih pravic. Izgovori, da so zasebna podjetja, pa ne zdržijo. Tudi avtobusno podjetje, kjer so morali črnci sedeti zadaj, je bilo zasebno, pa smo dosegli, da te diskriminacije ni več. Podobno ni primerno, da zasebno podjetje, ki ima dejansko položaj javnega prostora, ovira desne in promovira leve glasove.

Urednik First Things R. R. Reno je ob izbrisu Trumpa iz socialnih omrežij poudaril vlogo tiskanih medijev, ki jih ‘Big Tech’ ne more cenzurirati, nekateri pozivajo k ‘odklopu’ iz Facebooka in Twitterja. Lahko komentirate?

Izbris Trumpa je poniglavo dejanje. Dokler je bil predsednik, se niso upali, ko ni bil več, pa so se nadejali, da se bodo tako prikupili novi oblasti. V trenutku izbrisa je Trump postal oporečnik. Benediktinska opcija, da se konservativni pol umakne iz javnega prostora v geto svojih radijskih postaj, časopisov, šol, morda zaprtih skupin na omrežju Telegram, na Gab ali Parler, ni rešitev. V jedru zahodnega razvojnega modela je spopad idej in zmagati ga je treba na javnih socialnih omrežjih. Za to pa morajo ostati javna in odprta za vse. Regulacija mora omejiti, kako lahko ona omejujejo pravice svojih uporabnikov.

 

Razkrinkano razkrinkavanje

Slika je simbolična

Doletela me je velika čast, da se je portal Oštro (sic!) v rubriki Razkrinkavanje posvetil mojemu tvitu in okrog tega ustvaril pravo malo seminarsko nalogo. V kateri niso pokazali, da je moja trditev neutemeljena, ampak samo še enkrat ilustrirali, kar že dolgo vemo. Da je preverjanje dejstev (fact checking) samo še en novinarski žanr. Za novinarje in politike pa že nekaj časa vemo, da niso najbolj resnicoljubna bitja na planetu. To velja tudi za tiste, ki preverjajo dejstva.

To vem iz lastnih izkušenj. Tule npr. so aktivisti Metine liste morali zelo telovaditi, da bi nekaj, kar drži, lahko označili kot "delno drži. Ker če ugotoviš, da nekaj drži, nimaš članka.

Da ne bi tudi pri nas z lažnimi novicami ukradli volitev, je 24ur leta 2018 ustanovil rubriko za iskanje lažnih novic z domišljavim imenom Dejstva. Tule lahko preberete, kako so, kljub dobrohotnemu opozorilu, vztrajali na krivi obsodbi, ki je bila posledica neumne računske napake, namreč, da je Janševa vlada 2004-2008 vladala tri leta.

Moj najbolj neutemeljeni tvit leta 2020

Borcem proti lažnim novicam se je tokrat zdelo vredno spotikati se ob tale tvit:

Tekači brez maske ste bistveno večji problem kot pešci brez maske. Čez palec bi rekel, da za faktor 100. 10x več litrov zraka predihate in z 10x večjo hitrostjo izdihujete. Jaz zadržim dah in zaprem oči, ko pride kdo tak mimo.

— Žiga Turk (@ZigaTurk) October 26, 2020

Naj kar povem, da jemljem to kot veliko priznanje za moje tvitanje. Namreč v tisočih drugih zapisov niso našli prilike za spotikanje. Verjamem. Kar napišem je utemeljeno, ima podlago v podatkih in je vljudno. Če se pa kdaj zmotim, ne vztrajam v zmoti, ampak zadevo popravim.

Kot rečeno je Matej Simič (po podatkih s Facebooka zaposlen na RTV Slovenija, sicer pa študent FDV) o zadevi napisal učen elaborat. Vtis učenosti naredi citiranje strokovnjakov, kot so direktor nemškega inštituta za epidemiologijo, biometrijo in medicinsko informatiko pri univerzi Martina Luthra, dalje specialist medicine dela, prometa in športa, dalje fiziologinje z inštituta za kineziologijo pri fakulteti za šport, in celo samega predstojnika inštituta za šport. Nihče ne odgovarja neposredno na moje trditve, daje pa elaboratu nalogi vtis strokovnosti.

Simič zaključi, da "Turkove ocene zaradi pomanjkanja relevantnih virov ni bilo mogoče neodvisno preveriti", kar ga pa ne ovira, da vsemu skupaj da oceno "neutemeljeno" in naslov, da tekači niso "bistveno bolj kužni od peščev". Samo slednje drži. Če ne tečejo.

Nazaj v osnovno šolo  

Pametnim ni treba vsega utemeljevati. 2+2=4 in mandat 2004-2008 je trajal štiri leta. Zlohotnim nobeno utemeljevanje ne pomaga. Tvit izhaja iz elementarnega znanja biologije in fizike in ne potrebuje utemeljitve. Ampak naj bo.

Čez palec se mi je zdelo, da je tek 10x bolj naporen od hoje. Seveda je odvisno kakšen tek in kakšna hoja. Tule boste našli podatke, da pri hitrem teku pokurite 7,8-krat več energije kot pri počasni hoji. In če bo tole kdo čekiral, jasno, da če je hoja zelo hitra, tek pa zelo počasen, razlika sploh ni več velika. Kakorkoli, 7,8 ni 10, je pa dovolj blizu za oceno čez palec, kot je bilo rečeno.

Povsem utemeljeno je, da je tveganje za vas veliko večje, če vam nasproti prisope tekač, kot če vam nasproti prišepa omika, ki sprehaja svojega kužka.

Energija nastane s kurjenjem ogljika v CO2. Ogljik (C) je v človeškem telesu pripravljen v obliki sladkorja, v kar se predelajo krompir in makaroni, kisik (O2) za kurjenje pa pride iz zraka skozi pljuča. Spet opomba za čekerje iz FDV, da ne bo treba v jedrno Evropo hoditi spraševat: v telesu ogljik ne gori s plamenom kot sveča.

Če hočeš pokuriti več ogljika moraš iz zraka pobrati več kisika. To pa je tako kot sveča, ki ugasne, če čeznjo povezneš kozarec. Koncentracija kisika v zraku je na planetu za vse enaka, torej je treba za 10x več energije, ki terja kurjenje 10x več ogljika, nadihati 10x več kisika oz. skozi pljuča prečrpati 10x več zraka. Na časovno enoto. Na minuto.

Ob predpostavki, da imajo tekači in pešci enako široke sapnike (to je ta trda zadeva, na kateri je pri osebah s penisom, da ne bom kaj narobe rekel, Adamovo jabolko) mora zrak skozi sapnik potovati z 10x večjo povprečno hitrostjo. Ta hitrost je 10x večja tudi pri izdihu. Tekač torej generira do 7,8-krat več potencialno okuženega zraka, ki iz njegovih ust prihaja z do 7,8-krat večjo hitrostjo. Če številki zmnožimo, pridemo na 60. Ne na 100. Strašno!

Trditev, da tekači niso nevarni, ker gredo hitro mimo, je podobna, kot če bi rekli, da je avto, ki gre hitreje čez prehod za pešce, manj nevaren kot avto, ki vozi počasi, saj je hitri avto manj časa na prehodu. Ali pa, da je bolj verjetno, da boš kljub dežniku moker, če rahlo rosi, kot pa če nekomu uide iz roke na polno odprta cev za zalivanje in naključno šprica okrog.

Bistveno je, da lahko žanru preverjanja dejstev verjamete natanko toliko, kot vsemu drugemu.

Vsekakor je treba v olajševalne okoliščine za tekača upoštevati, da se zrak okrog njega bolj meša, v oteževalne pa, da večja hitrost zraka pobere več živalskega vrta iz sluznic, kot mirno dihanje. In predvsem, da imajo sprehajalci praviloma maske, tekači pa praviloma ne.

Kaj se dogaja, se da izračunati. Kolega Bert Blocken iz Tehnične Univerze Eindhoven je to naredil in se zameril tekačem. Kritiki pravijo, da je gradbenik in da še ni objavljeno v reviji z recenzijo. Ne vem, če je v reviji objavil svoje študije, kako naj teče maratonec, ki ji (v Berlinu?) podrl svetovni rekord in kako naj se postavijo kolesarji Jumbo Visme okrog Rogliča. Profesor ni nek šarlatan, kot bi radi prikazali navdušenci za tekanje, ki so začutili napad na svojo cerkev. Se pa najdejo v revijah recenzirani članki, ki dokazujejo, da maske ne pomagajo.

Skratka

Povsem utemeljeno je, da je tveganje za vas veliko večje, če vam nasproti prisope tekač, kot če vam nasproti prišepa omika, ki sprehaja svojega kužka. Pa to sploh ni bistveno. Bistveno je, da lahko napisanemu v žanru "preverjanja dejstev" in "razkrinkavanju" verjamete natanko toliko, kot vsemu drugemu. Nič več, nič manj. Nauk pa ostaja: tekačev se ognite v večjem loku kot peščev.