Moč neotipljivega

V petek sem panelist na Varnostni konferenci »v Pragi«. V Pragi seveda v narekovajih, ker sem bil tam samo s prstom po zemljevidu oziroma z računalnikom po Zoomu. Škoda. Praga je v Srednji Evropi. V Srednjo Evropo grem rad. Nekoč so rekli, da je Ljubljana mala Praga. Nekoč. Ampak to je druga zgodba.

Naslov mojega panela je bil »Zaznavati nevidne grožnje«. Kar seveda ni ne vem kakšen problem. Morda se kakšne grožnje ne vidi, se pa sliši bobnenje prihajajoče nevihte. Ali pa nevidno grožnjo radioaktivnega oblaka zaznava Geigerjev števec. Panelu so hoteli dati naslov »Zaznavati grožnje, ki jih ni mogoče zaznati«. Modrovanje o tem, kako zaznavati grožnje, ki so nezaznavne, je vredno besede modrovanje.

Ampak v bistvu je s tem naslovom vse narobe. Narobe si je lagati, da je to mogoče. Usodna prevzetnost (če si sposodim naslov morda najboljšega Hayekovega dela) je, da se da zaznavati nezaznavne grožnje. Vsak otrok, vsak kmet, vsak z nekaj zdrave kmečke pameti, ve, da je bistvena značilnost nezaznavnosti ta, da zadeve ni mogoče zaznavati.

Ta razprava o nezaznavnih grožnjah ilustrira širši problem. Ilustrira vero v čudeže znanosti in tehnike, vero v možnost, da bosta naredili nemogoče, vera v to, da ima vsak zakaj svoj zato. Ilustrira mižanje pred možnostjo, da so nekatere grožnje take narave, da se jih ne da predvideti. Ilustrira zablodo, da presenečenja niso več mogoča. Zanika, da smo na nek način še vedno tam, kjer je bil pračlovek - kar naprej osupel nad silami, ki ga premetavajo skozi življenje. Drži, presenečenj je manj, redkejša so. Ampak so.

Če bi si to priznali, imamo potem dve možnosti. Prva je depresija, žalost, zanikanje in morda jeza, ki jo prinaša spoznanje, da stvari ne kontroliraš. Druga možnost pa je, da sprejmemo, da sicer nismo vsemogočni, da pa to ni razlog za malodušje. Da nismo vsemogočni, ni nič novega, zato smo biološko in sociološko zato dobro pripravljeni na to. Samo prah z vseh teh orodij, ki jih je božja previdnost pripravila, bi morali očistiti.

Seveda danes in zdaj nima nobenega smisla kar tako, na splošno, pisati o tem, kako se spopadati z nevidnimi grožnjami. Grožnja, zdaj prekleto vidna, je med nami – epidemija COVID-19. Izbruh te bolezni je bila taka nepredvidena, nepredvidljiva grožnja. Zdaj seveda vsi govorijo, kako so to predvidevali, ampak niso. Če bi, ne bi bili, kjer smo. Klofuta je to za naše zaupanje v lastno vsemogočnost. Svet se je ustavil. Virus je mogoče obvladovati samo z najbolj drastičnimi, paničnimi, skoraj histeričnimi ukrepi.

Taka presenečenja so čedalje redkejša in zato so tudi orodja, s katerimi se z njimi spopadamo, čedalje bolj zarjavela. Koliko so kje zarjavela, koliko je kje kdo pripravljen na tisto, na kar se ni mogoče pripraviti, od tega je odvisna prihodnost. Prihodnost posameznikov, skupnosti, narodov in civilizacij je odvisno od tega, kako se spopadajo z nepredvidljivim.

Nekoč je na zemljo padel asteroid in izbrisal dinozavre. Potem so planetu zavladali sesalci. Dinozavri so se krasno prilagodili na dobre čase z zelenjem poraščenih močvirij. Sesalci ne tako zelo. Niso pričakovali padca meteorita. So se pa obnesli v letih mraza in teme.

Podobno so šle skozi nepredvidene preizkušnje človeške skupnosti. Skozi vojne, lakote, kuge, suženjstva, požare in potrese. Vsaka preizkušnja je opravila neko selekcijo. Ne samo med skupnostmi. Tudi med navadami, intuicijami, vrednotami, inštitucijami teh skupnosti. V jedru vseh religij so pravila, kako se pretolči skozi težke čase. Kako najti smisel v trpljenju, kako najti upanje v smrti, kako videti vrednost vsakega življenja, kako postaviti preživetje skupnosti pred srečo posameznika. Trpljenje prednikov je v nas pustilo neotipljive občutke, kako premagati nepredvidljive izzive.

COVID-19 je tak iziv. Zdaj ne gre za to, ali smo 40. ali 30. na lestvici konkurenčnosti, gre za to, ali smo kot družba sposobni preživetja. Ali imamo v sebi dovoj tistega neotipljivega, zaradi česar skupnosti preživijo. V teh dneh kot skupnost, kot narod, kot civilizacija delamo izpit. Zdaj smo na selektivnem odseku steze. Kolesarsko rečeno se je cesta kar naenkrat postavila pokonci. Klanci pokažejo, kdo je iz pravega testa in kdo ni. Krize so trenutek resnice.

Slovencem nam na tem izpitu ne gre. Polovici je bil do nedavnega boj z Janšo pomembnejši od boja z epidemijo, epidemija pa celo priročno sredstvo za majanje vlade. Prerekali, sabotirali, zavračali so vsak ukrep, širili dvom in nezadovoljstvo. Dajali so potuho vsem čudakom in lumpom, ki so dajali slab zgled ali pa celo aktivno ščuvali proti ukrepanju.

Ampak to je manjši del problema. Gre za racionalno, premišljeno politično taktiko, ki je sicer škodljiva, jo je pa po premisleku mogoče obrniti. Večji problem je vsa tista spontana brezbrižnost, pišmouharstvo, poljubnost, neodgovornost. Zavračanje nošenja mask, nadaljevanje druženja, rokovanja, pijančevanja, skupinskega športanja; češ, saj meni ne bo nič, saj umirajo samo starejši, saj umirajo v glavnem starejši moški, naj si pač natakne masko tisti, ki v masko verjame. Sebičnost, ko gre za posel ali hobi, ki se mu niso pripravljeni odpovedati.

Vojno lahko zmaga herojski posameznik. Epidemijo lahko premaga samo skupnost, ki si dovoli zamižati pred ideologijami in prividom vsemogočnosti tehnike. In se spomniti, zakaj je preživela kot skupnost. Ker je bilo ljudem mar. Ker so začudeno občudovali, da ta svet sploh je, da so se zahvaljevali Bogu, da so sploh dobili priložnost bivanja v njem, da je bilo življenje sveto, da živi ne dolgujejo zvestobe samo drug drugemu, ampak tudi zahvalo preteklim in upanje prihodnjim generacijam.

Ta skrb za skupnost – mrtvih, živih in še ne spočetih - je v jedru neotipljivega kulturnega genetskega zapisa, ki nam je tisočletja pomagal preživeti presenečenja in ki je zapisan v naši veri. Ta kulturni genetski zapis smo dali na stranski tir. Ne vsi. Mnogi. Ne samo pri nas. Ampak samo pri nas jih je toliko na vplivnih položajih. Zato se z nepredvideno epidemijo spopadamo tako neučinkovito, tako neodgovorno.

Zato, ker si predstavljamo, da lahko obvladamo neobvladljivo, ne da bi se zatekli k neotipljivemu.

Napisano za prilogo Družine Slovenski čas, objavljeno oktobra 2020.

Lokavo izključevanje

Med tem ko število okuženih podira rekorde, se je nasprotnikom vlade zelo primerno, da predstavijo alternativnega mandatarja. To je dobro, razumljivo in tudi lokavo. Dobro je, da se s tem polje političnega boja iz sfere epidemije ter prerekanja in izpodbijanja vsakega priporočila ali ukrepa, preselilo v polje političnega. V tem polju je povsem normalno, da se opozicija trudi, da bi prišla na oblast. Morda bo zdaj manj tihega nasprotovanja ukrepom, širjenja dvoma in vzbujanja nezadovoljstva. Razumljiva je poteza, ker je osnova osnove, da mora trenutni oblasti obstajati alternativa, če naj bi bilo nasprotovanje učinkovito. Tako kot je osnova osnove obrambe morilca na sodišču, da obramba poroti predstavi drugo osebo, ki bi lahko bila morilec.

Lokava je poteza na več načinov. Najbolj očitno je ponavljanje vzorca novih obrazov. Mandatarja so si nasprotniki vlade našli zunaj opozicijskih strank. Recept je preizkušen. Opozicijski politiki so hitro pokvarljivo blago in vsake nekaj mesecev je treba poskusiti s čem novim. Voditelji opziciskih strank so vsak na svoj način diskreditirani, bolj novi manj, bolj stari bolj. Celo Tanja Fajon ni dovolj nov obraz. Tudi Karel Erjavec bo nov, ampak ne dovolj. Zato nekdo od zunaj. Do tukaj nič novega.

Novo je to, da so si lokavo nadeli ime »Koalicija ustavnega loka«. S tem so nasprotniki vlade na najboljši možen način demonstrirali svojo neustavnost in nedemokratičnost.

Kot sem že večkrat zapisal, je demokracija eden od sistemov v katerem so ljudje pripravljeni mirno prenašati oblast – da je torej nekje nekdo, ki ima več besede. Trpijo ga ne iz kakšne posebne ljubezni, ampak zato, ker jim gre boljše tako, kot če bi imeli kaos oz. bi se komandirali sami. Pred demokracijo so povsem enako funkcijo opravljali drugi sistemi – aristokratski, monarhični, diktatorski – in demokracija tudi ni zadnji tak sistem. Kaj ji bo sledilo, ne vemo. Poskušanja bo veliko, veliko krasnih idej bo propadlo – kot je npr. diktatura proletariata – kaj se zna pa tudi obnesti.

Bistvo demokracije je, da si oblast izbiramo. Legitimnost nasilja, ki ga demokratično izvoljena oblast izvršuje nad ljudmi tako, da jim pobira davke ali piše liste za napačno parkiranje, je, da so si ljudje to oblast sami izbrali. Zato je izbira bistvena lastnost demokracije. Filozof Yoram Hazony piše, da je neka oblast demokratična, če obstajata vsaj dva pola, ki lahko računata na oblast. Ne samo, da sta na izbiro, ampak tudi, da sta realno lahko izbrana, in da drug drugemu tudi priznavata pravico, da v primeru zmage tudi vladata. Da drug drugemu priznavata legitimnost, to je pomembno.

Tako razumevanje demokracije ni blizu tistim, ki v Sloveniji najbolj mahajo z zastavo (liberalne) demokracije. Poštena inteligenca je Janši pravico, da sestavi vlado, osporavala že takoj po padcu Janševe vlade. Zdaj se oglašajo ponovno in razumeti jih je, da sme v Sloveniji obstajati izbira samo med odtenki rdeče. Tisti, ki so manj inteligenca, pa še vedno na isti način pošteni, govorijo o tem, da se mora stanje v Sloveniji »normalizirati«. In normalno stanje je, da državo vodijo nameščenci dedičev prejšnjega sistema in da dediči prejšnjega sistema nastavijo tudi vse ljudi na vseh položajih.

To je ta stara normalnost, ki jo je dobro definiral Stane Dolanc v govoru v Splitu leta 1972: »Vsem mora biti jasno, da smo pri nas na oblasti mi, komunisti, kajti če ne bi bili mi, bi bil kdo drug, vendar temu ni tako in nikoli ne bo.« Citat je oguljen in še vedno resničen. S tem, da se ena stran razglaša za edino, znotraj katere se oblast sme menjati, vse drugo je pa nenormalno in protiustavno, je čudovit pokazatelj temeljne nedemokratičnosti in neustavnosti prav tega loka in tistih, ki ga napenjajo. Da bomo fair: nekaj odrekanja legitimnosti leti tudi na drugo stran – zgledujoč se po denacifikaciji del desnice ne priznava dedičem revolucije pravice, da bi vladali. Je pa to razmišljanje bistveno manj vplivno in nima realnih posledic na dogajanje.

Tako nerazumevanje demokracije ni omejeno samo na politiko. Sega na vsa področja. Recimo v medije. Podobno, kot politiki del demokratično izvoljenih strank postavljajo onkraj demokracije, novinarji postavljajo nekatere kolege onkraj novinarstva. Bojana Požarja npr. odpravijo, češ, saj ni novinar. Če ga sodno preganjajo, to ni grožnja novinarjem in neodvisnim medijem. Če ljudje v Izoli grdo pogledajo novinarja RTV Slovenija, je to grob napad na novinarje in zvonijo vsi alarmi. Če nasilnež fizično napade novinarja Nove24 in mu poskuša uničiti kamero, zamahnejo z roko, češ, saj to niso novinarji, to je Janševa televizija. Kdo je novinar in kdo ni, odločajo s pravico močnejšega oz. glasnejšega.

In potem je tu še množica drugih področij, kjer je normalno in edino pravilno, da so na položajih nameščenci, ki so jih ustoličili »pravi«, »normalni« in »lokavi«. Zakaj mislite, da je tak kraval, če ta vlada koga zamenja? Ja zato, ker menjajo »naše« z »njihovimi«. Če bi menjali desne z desnimi, mislite, da bi levi zganjali tak kraval? Zakaj je to tako boleče? Zaradi navajenosti, da so na položajih samo »naši«. Ampak sprijazniti se bo treba. Na začetku malo boli, ko pa menjavanje oblasti postane navada, se pa tudi v ustanovah in med uradništvom izkristalizira sloj ljudi, ki jih ni treba menjati. Ker so profesionalci, s katerimi lahko dela vsaka vlada. Kdo so ti, se ne ve v naprej. Bolj kot se bo oblast menjala, več stabilnosti bo sčasoma nastalo v podsistemih.

Skratka

Sistem, v katerem eni strani ne priznavaš ustavnosti in legitimnosti, ko nekaterim ne priznaš, da so novinarji, ko so nekatera mnenja taka, ki jih je odgovorno ne objavljati, ta sistem izločevanja ni demokracija. Demokracija je boj dveh ali več polov idej in menjavanje teh idej na oblasti, v medijih, v javnem prostoru. Odrivanje druge stani, postavljanje te strani izven političnega, javnega, dopustnega, pa je vojna. Je tiha, latentna, državljanska vojna. Pretiravam? Cilj vojne ni, da enkrat zmaga eden, drugič drugi, in se koračnice malo menjajo. Cilj vojne je, da se nasprotnik nikoli ne vrne. Da je njegov pojav nenormalen, da je neustaven, da je onkraj dopustnega. To mi imamo in to bo trajalo tako dolgo, dokler ne bo menjavanje oblasti normalno, dokler ne bo prevladalo prepričanje, da lahko vsaka stranka išče koalicijo z vsako drugo. Ne pa, da se vse vrti okrog izključevanja.

Če bi v Sloveniji živeli demokracijo, bi v sedanjih kriznih razmerah iskali možnosti, kako vlado razširiti, kako oblikovati vlado narodne enotnosti. Dejstvo je, da sta za to potrebna dva in da nobena stran ni nedolžna. Ampak to so detajli. Ključno je, da si priznamo, da je ustavni lok precej širši in da ima 90 poslancev.

Najprej objavljeno na Časniku oktobra 2020.

Somrak demokracije?

S knjigo Konec zgodovine in zadnji človek je Francis Fukuyama v 1990ih uokviril glavnino razmišljanja liberalne inteligence po padcu Berlinskega zidu. Teza je bila, da je komunizem propadel, liberalizem in demokracija sta zmagala, svetu bo zavladal liberalni konsenz, nič zgodovinskega se ne bo več zgodilo, ne geopolitično, ne notranjepolitično. Velik del težav, ki jih ima z razlaganjem sodobnosti liberalna inteligenca, ima korenine v tem, da je to prepričanje zmotno. Da je zmotno, da zgodovina nekam teče, in da je še bolj zmotno, da ima konec. Težave ima tudi Anne Applebaum v knjigi Somrak demokracije: zapeljiva privlačnost avtoritarizma (vir).

Anne Applebaum je ameriška zgodovinarka in novinarka, sopotnica, kronistka in raziskovalka demokratičnih sprememb v vzhodni Evropi s posebnim poudarkom na Poljski. S to državo jo veže tudi mož, Radek Sikorski, minister in viden desno sredinski politik Evropske ljudske stranke. V nekaj knjigah je kritično opisala zločine komunizma v vzhodni Evropi, za knjigo o zgodovini gulagov je dobila Pulitzerjevo nagrado.

Zamera zamere

Somrak demokracije je po eni strani knjiga o bolečini borke za demokracijo iz časov rušenja berlinskega zidu. Bolečina je človeška, ker so se z njo skregali soborci in soborke iz tistih časov in niti govorijo med seboj ne več. Bolečina je politična, ker je tista desno sredinska politika, ki je Poljsko demokratizirala in uvedla propulzivno tržno gospodarstvo, izgubila proti bolj desni stranki Zakon in pravičnost. Bolečina je intelektualna, ker je razsvetljeno liberalno demokracijo zamenjal preprost avtoritarni režim, ki da se požvižga na vladavino prava, neodvisne inštitucije, sistem, zavor in ravnovesij ipd.

Pri intelektualcih bolečina sproža spraševanja – kako je vendar mogoče, da je do tega prišlo: da liberalno demokracijo izpodrivajo avtoritarni režimi. Ne samo na Poljskem ampak tudi na Madžarskem, v ZDA, manj demokratične sile pa so v vzponu tudi v Franciji, Veliki Britaniji, Italiji, Avstriji … Da o Rusiji, Turčiji in Kitajski niti ne govorimo.

Applebaumova dobro secira, kakšni ti režimi so: bolj ali manj se požvižgajo na demokratične uzance. Avtoritarna oblast ni več sredstvo, za uvajanje ideologije – na primer (nacional) socializma - ampak da je namenjena zgolj oblasti in privilegijem. Propaganda režima da ne temelji na veliki laži (o Židih ali izkoriščevalskih kapitalistih) ampak na srednje velikih lažeh – kako se je Soros zarotil proti Madžarom, Rusi z letalsko »nesrečo« v Smolensku proti Poljakom, Bruselj proti Angležem, »Kenijec« Obama proti Američanom …

Skozi mnenja o volivcih teh režimov se zrcali, grobo rečeno, prezir do teh ljudi. Da preproste ljudi naravno privlačijo avtoritete, da je osamljenim politika edini stik z drugimi, da je avtoritarizem privlačen za ljudi, ki ne prenesejo kompleksnosti. Zamera in nevoščljivost da vodi tiste, ki so si od demokracije veliko obetali, pa se v tranziciji niso prav znašli. Na zahodu pa da se niso znašli luzerji globalizacije.

Upor proti moderni

Zamera do tistih bolj uspešnih na splošno je tisto, kar da žene drugo stran v naročje avtoritarcev. In kar žene njene nekdanje prijatelje in prijateljice, ki v življenju niso bili tako uspešni, kot ona. Ta slab odnos do ljudi, ki svobodno izbirajo populiste, slednji uspešno izrabljajo, ko se postavijo za ljudi in proti elitam. In zamera do tistih, ki so »pravim demokratom« ukradli zmago nad komunizmom vodi Applebaumovo.

Skratka, dogaja da se upor proti moderni in demokracija je v zatonu, ker intelektualno leni in nerazgledani ljudje izbirajo pohlepne in oblastiželjne politike, ki jim preko interneta in s pomočjo izdajalcev med intelektualci prodajajo laži. Drugih oblik družbenega tkiva razen politike pa ni več. To je diagnoza, ki veje iz knjige.

Diagnoza je deloma pravilna. Deloma zato, ker opisuje samo krivdo onih na drugi strani. Ker je krivcev premalo, morajo biti krivi bolj. In deloma zato, ker nekaterih stvari preprosto ni znotraj njenega konceptualnega okvira ali pa se ji zdijo neveljavne.

Zakoreninjenci drugače

S problemi liberalne demokracije se ne ukvarjajo samo liberalni demokrati, ampak tudi konservativni demokrati ali celo ne-demokrati. Njihove diagnoze so drugačne. Že Fukuyamov učitelj Samuel Huntington je v knjigi Kdo smo (vir) opozoril, da se konec zgodovine ne bo zgodil niti v nacionalni politiki. Da ostajajo identiteta in pripadnost narodu, veri, rasi in kulturi ključne družbene silnice. Liberalni konsenz jih daje v oklepaj oz. jih ima za preživele oz. jih sploh nima za ideologijo.

Upornik Hans Herman Hoppe piše, da je »demokracija bog, ki mu je spodletelo« (vir). Da so demokratični politiki, vsi po vrsti, »profesionalni demagogi«, ki nagovarjajo najbolj primitivne instinkte (vir). Če nagovarjajo pripadnost (narodu) veljajo z napačne, če zagovarjajo enakost in univerzalnost so pa pravi. Boljša od demokracije se mu zato zdi aristokracija oz. vladanje naravnih elit. Sistem, ki bi dal tem elitam več besede, pa smo uničili in ga nadomešča – no, tudi to, nad čemer se pritožuje Applebaumova.

Tudi Patrick Deneen ugotavlja, da je liberalizem v težavah (vir). Njegov odgovor je, da zato, ker je preveč uspel. Ko od človeka ostane samo še posameznik, razpade civilna družba, ljudi v neko skupnost ne povezuje nič drugega, kot razsvetljeni, razumski, pretežno ekonomski interes. Vrednotno dediščino kultur je zamenjal nihilizem, prav in narobe je stvar dogovora, morda kakšne listine pravic. Demokratični liberalizem je en sam dolg proces osvobajanja od navad, vrednot, tradicij in receptov, ki so še veljali, ko je razsvetljenstvo postavljalo temelje demokratičnim ureditvam.

Fašizem proti dekandenci

Zakaj je liberalna demokracija v težavah, bolje vidijo od zunaj. Čudenje težavam demokracije je odveč. Haidt je lepo pojasnil, na kakšne moralne temelje ljudje postavljajo odločitve: ja, na take, ki poudarjajo pravičnost in svobodo, ampak tudi na take, ki poudarjajo pripadnost skupnosti in spoštovanje svetosti. Peterson je naš svet uokviril kot stalen boj med dvema skrajnostnima, med dekadenco in fašizmom, kaosom in prisilo. Junaki da nekje na sredi ustvarjajo red, v katerem se da shajati.

Del ljudi čuti dekadenco, ki jo odpira razpadanje ali prevrednotenje tradicionalnih inštitucij kot so družina ali nacionalna država. Kaosa, ki ga prinašajo za vse in vsakogar odprte meja, nereda v glavi, ki ga povzroča prepričevanje, da je 2+2 lahko tudi 5, da beseda moški in ženska nič več ne pomenita. Ljudje si želijo avtoriteto, ki bo protiutež temu kaosu.

Karstev v recenzije Applebaumove (vir) zastavlja vprašanje o krizi Zahodnega liberalizma s poudarkom na Zahodu. Češ, kako naj bi Zahod obstal, ko njegova moč nazaduje in ga ogrožajo neliberalni režimi od znotraj in od zunaj, s Kitajsko na čelu. Ampak še vedno enači Zahod z liberalno demokracijo. Kaj pa, če ta ni glavna ali celo edina identitetna oporna točka Zahoda? Morda gre pa za spopad kultur, v katerem nam je »iliberalna« Poljska še vedno bližje kot liberalna Indija, »iliberalni« Poljski pa liberalna Nemčija še vedno bližje kot iliberalna Rusija. Morda pa mora Zahod svojo moč črpati iz svojih korenin, ne pa iz svojega izkoreninjena za potrebe promocije nekakšne univerzalne civilizacije. Kot so to v Pariški izjavi (vir) tako lepo opisali Scruton, Delsolova in drugi.

Chantal Delsol nima težav pojasniti začudenja Applebaumove. Po njenem gre za boj med vrtnarji in demiurgi (predstavljate si buldožeriste), med tistimi, ki negujejo vrt civilizacije in tistimi, ki bi ga podrli in zgradili znova. Boj na Zahodu teče že vsaj od Francoske revolucije naprej. In nanj pozabimo, ko se je treba poenotiti v boju s posebej norim vrtnarjem (nacizem) ali posebej divjim buldožeristom (komunizem). V jedru moči Zahoda je bilo soočenje idej, dialog, polemika, tekmovanje v katerem se išče ravnotežje med dekadenco in fašizmom. Da so se nehali pogovarjati, tukaj ima bolečina Anne Applebaum naše sočutje.

Rešitev je

Ann Applebaum nekje resignirano napiše, pravzaprav citira nekoga drugega, »da ni čudežnega zdravila, da ni končne rešitve, ni teorije, ki bi pojasnila vse. Ni zemljevida, ki bi kazal pot v boljšo družbo, ni izobraževalne ideologije, ni knjige pravil«. S konservativnega pola, bi ji odgovorili, da se dolgoročno ni izkazala še nobenega civilizacija, ki je bi imela svojih temeljev ne imela v presežnem; v veri, da nad nami ni samo modro nebo. Tudi knjiga pravil obstaja.

Post scriptum za Slovenijo

V analizi Anne Applebaum Slovenci se in se ne prepoznamo. Ja, pri SDS opazimo nekatere podobne vzorce: Soros kot zarota, nagovarjanje tistih, ki jih je tranzicija ogoljufala, pihanje na dušo drugorazrednim, sovraštvo do tranzicijskih uspešnežev ... Ampak nezadovoljstvo nekaterih je realno. Da se na ta način ne sme zbirati volilne podpre, je tudi način zbiranja volilne podpore.

Svetlobna leta pa je Slovenja daleč od tega, da bi stranka Dom dosegla absolutno večino na volitvah; vse levo od SLS bi imelo v parlamentu skupaj pet poslancev; Rupel, Peterle in Jambrek pa bi pisali zagrenjene knjige, kako so jim kmetavzarji ukradli demokracijo in svobodo. Demokratizacijo je pri nas ukradel nekdo drug. In ja, Anne Applebaum ima prav. Je nekaj privlačnega na avtoritarizmu. Samo da pri nas častijo še Titovega.

Svetlana Slapšak se še kar "moti"

Ščetko, s katero imajo
nekateri toliko veselja,
ponosno hranim.

Diskusije s Svetlano Slapšak v Večeru ne bom nadaljeval. Gospa namreč "nima ne primerne strokovne usposobljenosti ne potrebne intelektualne potence", da bi lahko diskutirala o stvari, ad rem. To je očitno iz vsaj petih primerov. 

Prvič, iz tega, da drugim očita prav to o intelektualni potenci v narekovajih zgoraj. Na pamet, brez argumentov.

Drugič, da se zateka k zmerjanju, npr. da sem "nekdo, ki je v zgodovini nepovratno zapisan kot mislec straniščne ščetke".

Tretjič, da si domišlja, da "kvaliteto misli in diskurza prepoznavamo predvsem na tisti strani, ki ni desna". Kakor kdo. Njen način polemiziranja levi strani ne dviguje ugleda.

Četrtič, dogmo o neločljivost NOB in revolucije zagovarja s sklicevanjem na avtoriteto, češ, "zgodovinopisje je potrdilo", "generacije zgodovinarjev so ugotavljale". Je pa to dogma, za katero si velja vzeti več prostora ob kaki drugi priliki.

Petič, da si za lažje polemiziranje izmišljuje, kaj sogovornik misli in celo, kaj trdi. Nazadnje recimo, da sem v intervjuju z dr. Možino "večkrat zahteval rušenje spomenikov NOB". To je laž. Ničesar nisem zahteval. Tudi ne v zvezi s spomeniki NOB. In ne večkrat. Bil je samo stavek "pospravimo vse spomenike revolucije, ki so tamle, 500 metrov od tukaj". Okrog 39. minute.

Skratka, nek gradbenik lahko z družboslovko stare šole s tako lahkoto in povsem vljudno polemizira zato, ker so njeni argumenti trhli. Če bi imela prav, se ji ne bi bilo treba zatekati k diskvalifikacijam (dokumentirane pod točko 1 in 3), žalitvam (2), zvijačam (4) in lažem (5).

Vnuki

Pred dobrim tednom je Janša tvitnil naslednje: »Pokola v Srebrenici ne bi bilo, če bi na ozemlju bivše Jugoslavije po njenem razpadu počistili s komunistično ideologijo in obsodili povojne poboje v Sloveniji in drugod.« In pripel daljši članek o tem, kako smo na ozemlju SFRJ razčiščevali s svojo preteklostjo (vir), ki ga je napisal že pred več kot desetimi leti. Tvit je sprožil plaz zgražanja na družbenih omrežjih, zgage so ga potvorjenega izvozili v Bosno, od tam pa se zgražanje vrnilo v slovenska sredstva množičnega obveščanja. Vredno razmisleka pri vsem skupaj je, zakaj je okrog tega tak škandal.

Drži, tvit verjetno vsebinsko ni povsem točen, kot ne more biti nobena izjava, ki se ukvarja z zgodovino na način, »kaj bi bilo, če bi bilo«. Bolj prav bi bilo napisati, da »bi bil pokol v Srebrenici manj verjeten, če bi na ozemlju bivše Jugoslavije …«. Ker klali so se v Bosni tudi med drugo svetovno vojno, ko se je komunizem šele pripravljal. Jasno je, da je osnovni kontekst srbski nacionalizem oz. poskus, da bi Srbija čim več Srbov in ozemlja spravila pod okrilje lastne države. Nekaj podobnega je za Maribor dosegel general Maister. Da se torej tudi brez množičnih pobojev. Četniški zločini so bili v bivši Jugoslaviji ostro obsojeni in pravilno spoznani kot zavržni. Niso bili pa vsi zločini spoznani kot taki, in če niso vsi zločini spoznani kot nedopustni, je samo vprašanje dovolj močne propagande, da se najde izgovor za novo nasilje. In o tem je bil Janšev nič hudega sluteči tvit, ki pa je sprožil cel vihar.

Zakaj?

Del odgovora je v splošni klimi. Levica ni navajena, da ni na oblasti in jezno cepeta. Vsakih nekaj dni sproži »afero«, ki se potem par dni valja v medijih, medijsko šibkejša druga stran rabi čas, da zadevo zavrne in požar ugasne. Potem s kantico bencina in prižgano vžigalico čakajo na novo priložnost. V začetku julija je bilo že sumljivo mirno in je tvit prišel prav, da je zapolnil mrtvilo.

Gotovo je levico in Levico zmotil napad na komunizem – komunistična ideologija je namreč tisto, kar je v tvitu nedvomno napadeno. Za mnoge je komunizem še vedno sveta krava, o katerem se mora govoriti samo lepo. Tudi, če je bila kje kdaj kaka stranpot (ki je povzročila sto milijonov žrtev), da je bil pa namen dober. In so se zagovorniki komunizma skrili za žrtve Srebrenice.

Očitali so, da Janša Srebrenico izkorišča za obračunavanje s komunizmom, ki je stvar preteklosti. Jaz tisti tvit berem kot opozorilo, kaj se zgodi, če množični poboji, vsi množični poboji, niso postavljeni onkraj meja civilizacije. Dokler niso, je nevarno, da se bodo morije ponavljale. Vse, kar danes rečemo, vpliva na prihodnost, ne na preteklost. Vsaka beseda je o prihodnosti.

Skratka, okrog tiste izjave je mogoče polemizirati, kar pa ne razloži vse nestrpnosti in sovraštva, ki se je ob njej izlilo. Ne pojasni, zakaj sta levica in Levica zapustili parlament. Sprožiti se je moralo nekaj bistveno večjega in globljega.

Zato.

Najtežji očitek Janši je bil, da primerjava med Srebrenico in povojnimi poboji v Sloveniji zanika, relativizira in zmanjšuje težo zločina v Srebrenici. To bi bilo res nedopustno grdo. Na »desni« očitka nikakor nismo mogli razumeti, ker vsi do zadnjega obsojamo tisti zločin. Bilo nam je povsem nedojmljivo, kako lahko kdo očita nekaj takega. Tu tiči vzrok, zakaj se nismo razumeli.

Zamislimo si, mi na desni, da bi vzporednico med Hudo jamo in Srebrenico potegnil nekdo, ki mu je ušlo, da »je v Hudi jami še prostor«, da so jih revolucionarji po drugi svetovni vojni »še premalo pobili«, da so »poboji pravzaprav del naravnega prava«, ko se zmagovalec znese nad poražencem. Vse to v Sloveniji ne tako redko slišimo. Vzporednice med Srebrenico in Hudo jamo iz ust nekoga, ki razmišlja o Hudi jami kot o drugorazredni temi, bi bilo strašno in vredno vsega zgražanja. Ampak mi mislimo prav obratno. Za nas so povojni poboju absolutno zlo in je zato vzporedno Srebrenica tudi absolutno zlo. Nobene potrebe ni, da bi se zgražali.

Razen seveda, če so naši sogovorniki na izjavo gledali skozi svoje oči. Tistemu, ki se zdi Huda jama razumljiva, opravičljiva, naravna, drugorazredna, tistemu se zdi vzporednica s Srebrenico nedopustna. Z vsem tistim besom in jezo so nam povedali nekaj o sebi.

Kaj mislite, kakšno je bilo mnenje generala Mladića o povojnih pobojih? Bolj podobno Janševemu ali bolj podobno njihovemu? Spomnijo se, da so generali JLA, tiste JLA, ki je pobijala v Srebrenici, upornike v republikah imenovala fašiste. Spomnijo se, da je Miloševićev režim fašizma obtoževal predsednika Bosne in Hercegovine Izeta Izetbegovića. Oni danes operirajo s fašizmom v velikih procijah.

Nihče

O vzporednicah med Hudo jamo in Srebrenico je najlepše pisal Mehmedalija Alić, izbrisani rudar, ki je vodil izkopavanja v Hudi jami. V Srebrenici sta končala njegova brata. Tako pravi:

»Po nekaj mesecih dela v Hudi jami in vsakodnevnem razmišljanju ter analiziranju dogajanj v Barbarinem rovu junija 1945 in v Srebrenici julija 1995 sem spoznal, da med njima ni bistvene razlike. Vse, kar se je zgodilo, se je dogajalo po istem kopitu; le odvijalo se je v drugem času. Dogajanje petdeset let pozneje je bilo videti kot nekakšno kolektivno diplomsko delo sinov ideoloških učiteljev iz prvega dogodka«.

Se je generacija vnukov iz vsega tega kaj naučila?

Najprej objavljeno v Časniku julija 2020.