Populizem?

Kadar ne vedo natanko, kaj bi z ekonomijo, vlade in politike polnijo prostor s temami, ki so lažje razumljive in ob katerih ljudje pozabijo na vsakdanje tegobe, negotovo zaposlitev, morebitno brezposelnost, skrajšan delovni čas ...

Zgodovina o tem nekaj pove. Posledica gospodarske krize v 1920-ih je bil vzpon populistov in demagogov iz nacionalističnih in komunističnih strank. Trajalo je petdeset let, da se je zgodovina vrnila v neke normalne tirnice.

V časih, ki prihajajo, kaže biti na to pozoren. Gorečnost v zvezi s plačami managerjev, Hrvaško ali izbrisanimi namreč nima kakšnega posebnega vpliva na debelino denarnic povprečnih ljudi. Tudi doktoriranje iz sistema izbire managerjev in nadzornikov ne.

Se pa lepo bere!

Kriza izobilja

Danes sem morda že petdesetič slišal komisarja Almunio, kako bomo v 3. četrtletju 2009 dosegli dno krize. Morda res. Precej pred krizo je Daniel Pink napisal knjigo, kjer je kot tri glavne grožnje zahoda navedel tri a-je:

• Abundance (izobilje),
  
• Azijo in
  
• avtomatizacijo.
  

V zvezi z izobiljem mu pravzaprav pritrjuje Stiglitz, ki kot razlog za globoko recesijo navaja dejstvo, da ni dovolj povpraševanja. Ne pri državah v razvoju, ne pri izvoznicah nafte, ne pri premožnih slojih na zahodu:

... "growing inequality in most countries of the world has meant that money has gone from those who would spend it to those who are so well off that, try as they might, they can’t spend it all."

Po domače povedano, večina bralcev tega bloga bi zdržala nekaj let, ne da bi kupovala obleke, čevlje, telefone, računalnike, pohištvo, torbice, čevlje; Leta bi se dalo zdržati s tem kar imamo, ne da nam bi bilo pretirano manj udobno. Kupovali bi hrano, ki pa jo vso pridela 1% prebivalstva. Namesto, da bi eni s polno paro delali obleke in s tem zaslužili denar, da bi si lahko na veliko kupovali čevlje, bo šlo vse skupaj precej bolj počasi.

Trije recepti za izhod

Stiglitz ima recept za socialiste. Predlaga, da se skozi davčno politiko in mednarodni sistem pomoči državam v razvoju da več denarja tistim, ki ga bodo tudi porabili za stvari, ki jih potrebujejo. Da torej delamo, ampak si skozi davke pustimo pobrati velik del dohodkov, ki nam pripadajo.

Rifkin ima recept za lenuhe. V knjigi "The End of Work" je predlagal, da bi delali veliko manj. Oz., če njegovo misel posodobim, namesto, da delamo 1.0 (šivamo obleke, asfaltiramo ceste) zabijamo čas z delom 2.0 (brskamo po internetu, komentiramo bloge, spremljamo twitter, Facebook je pa itak full time služba).

Pink pa ima recept za razvite. Ne prodajati izdelkov, ki imajo zgolj uporabno vrednost ampak take, ki si jih želimo iz kakih drugih razlogov. Se spomnite Andy is The Devil Wears Prada:

How do you spell g'bana?

Tri četrtine televizije

Po dolgem času sem si privoščil novo televizijo. Večinoma jo uporabljam do treh četrtin. Zakaj? Ker mi debele ženske niso všeč. Po približnem računu namreč pretvorba slike iz formata 4:3 v 16:9 poredi za 40 kg. Punce hujšajo, še suhe skorjice ne upajo pojesti, potem pa jih Slovenec dobi po kablu v formatu 4:3 in jih na svojo novo plazmo ali LCD razmaže čez cel ekran. Če je že plačal veliko TV bo pa že gledal veliko sliko! Če je televizija 16:9 pomeni, da se v signal za 4:3 horizontalni smeri vse raztegne za 33%. Za 33% večji premer pasu pa pomeni 78% večji volumen. Mladenka s 50kg se spremeni v zavaljeno babnico s težo 88kg.

Jaz imam nastavljeno tako, da aparat vzdržuje geometrijo, kar pomeni, da npr. dnevnik TV gledam s črnimi robovi levo in desno, ki zasedejo 1/4 zaslona. Zato uporabljam TV do treh četrtin. Ampak moram pohvaliti TVS in Telemach. Slika TVS1 je odlična.

Po drugi strani imam 24 UR lahko čez cel ekran. Ne, ne oddajajo 16:9, oddajajo 4:3 s črnimi robovi zgoraj in spodaj. Napredek? Ker oddajajo analogno, za te črne robove porabijo 1/4 pasovne širine. Torej sem spet na 75%; sicer je slika velika, ampak slaba. Na obrazu gospe, ki veliko zadev pove dobesedno, se jasno vidi tudi pomanjkanje barvne globine. Ni pa debela.

Veliko tujih televizij tudi oddaja 16:9 in večinoma jih že kablaši opremijo s črnimi robovi za 4:3. Mislim, da edino Arte(?) pride skozi 16:9. Skratka, namesto vedno boljše slike pohabljeni TV signali. Pohabljeni za 25%. Da od debeluškah ne govorimo.

Morda je pa vse to del velikega načrta, da se (1) presedla na digitalno distribucijo tv programov ali (2) da se ljudi tudi v dnevni sobi odžene na internetski video. Minule praznike sem se s tem nekaj igral. Čakanje na to, da neka postaja začela oddajati neko oddajo je tako passe.

Ne NUK 2 ampak NUK 2.0

Podnaslov tega bloga je že ves čas enak: ustvarjalnost, podjetnost in samozavest. Že na hearingu za ministra sem kot primer za demonstracijo nove slovenske samozavesti in uspeha navedel novo stavbo Narodne in univerzitetne knjižnice. Novi NUK naj ne bi bil zgolj skladišče knjig, ampak stavba, ki bo jemala dih in dajala duha; demonstrirala samozavest in spodbujala ustvarjalnost.

Vsaki vladi pride prav, da lahko gradnjo NUKa še malo odloži, ker strošek res ni nezanemarljiv. Je pa še nekaj drugih zadev, ki govorijo za to, da se stvar ponovno premisli:

• Skladišča za knjige v središču Ljubljane ne potrebujemo. Za manjši del stroška, ki bi ga imeli z NUKom bi lahko digitalizirali VSE knjige, ki jih NUK hrani, in če bi kdo kaj potreboval, bi si pač pretočil po internetu. To kaže narediti tako ali tako in neodvisno od zidave in je v Resoluciji o nacionalnih razvojnih projektih, ki jo nova vlada upam ne bo kar zabrisala v smeti.
  
• Stavba je smiselna predvsem kot stičišče ljudi, prostor srečevanj, prireditev, dogodkov, manj pa branju, študiju. NUK ni ti stavbe, ki bi rešeal prostorske probleme Filozofske fakultete.
  
• Ime "NUK Jožeta Plečnika" je za novo stavbo popolnoma neprimerno. Imamo namreč stari NUK, ki je delo Jožeta Plečnika in novi NUK, ki se imenuje po Jožetu Plečniku. Si predstavljate, kako to kratko pojasniti npr. v turističnem vodiču.
  
• Žrtvovanje arhitekture emonskim ostankom nima nobenega pomena. Arheologi do zdaj niso ugotovili, da so Emonci poznali elektriko niti ni izkopavanje postreglo s kakim drugim epohalnim odkritjem. Bilo je to pač še eno provincialno rimsko mestece.
• Izogibanje starim meščanskim hišam ob Slovenski je tudi nepotrebno. Malo višje se bo gradilo na področju Šumija. Urbanist z vizijo bi porušil vse med Šumijem in Zoisovo in prostor zapolnil z nekaj markantnimi javnimi stavbami. Kazalo bi jih umakniti kak meter bolj stran od Slovenske, da bi se Ljubljana bolj odprla na jug.
  
• K natečaju bi bilo potrebno pritegniti najbolj znane tuje arhitekte. Saj res, da znamo marsikaj sami, ampak če se ne bi učili od drugih, bi še vedno piskali na neandrtalsko piščal.
  

Ne gre torej za to, da naredimo še drugi NUK, ampak da naredimo prostor, ki bo spodbujal sodelovanje, in (z digitalizacijo vsebin) osnovo za ustvarjanje novih vsebin in storitev - na podlagi bogate dediščine, ki je zdaj za zidovi. To dvoje - sodelovanje in odprtost - pa je tisto, kar iz NUK 2 naredi NUK 2.0. Kdor malo pozna splet 2.0 ve, o čem pišem.

Deset programov brez katerih ne morem

• Total Commander. Ker brez njega ne opravim nič. Nadaljuje tradicijo Norton Commanderja. Švicarski nož za vse kar ima opraviti z datotekami in mapami. Nenadomestljovo orodje za preimenovanje datotek, npr. fotografij na dan in uro, ko so bile posnete, za sinhronizacijo datotek. Z ZIP arhivi, FTP mesti, fotoaparati, telefoni … dela kot da so mape s seznami. Prva stvar, ki jo naložim na računalnik. Številni dodatki, ki kot seznam datotek in map pokažejo karkoli.
• Firefox. Dragocen zaradi vgrajenega preverjanja pravopisa in številnih dodatkov (prefbar, download helper, gmail manager, google notebook, twitterfox, greasemonkey …). In vem v katerih datotekah ima kaj zapisano.
  
• SuperJPG. Ker dela s slikami, a vem, kje je kaj na disku. Avtor ga ne nadgrajuje več, a vendar (to frazo je pri nas vpeljal Bajuk) ostaja idealen program za upravljanje s fotografijami. Vse zna, pa majhen in hiter je. V Picasi je (bila?) cela znanost narediti novo mapo ali premetati slike v druge mape.
  
• Putty. Ker z njim pridem do svojih strežnikov, naredim SSH tunel ...
• UltraEdit. Za programiranje in obvladovanje ASCII datotek. Namesto Notepada.
  
• VLC Video Lan. Ker predvaja vse, od .avi do .flc, od koderkoli, iz diska ali iz Siol, T2, … televizij. Brez navlake.
  
• Firewall. Ne povem kateri.
• Avast Anti Virus. Ker sem se ga navadil.
• MediaMonkey. Ker je dosti boljši kot iTunes, Windows Media Player ... tudi spoštuje datotečni sistem.
• Microsoft Office. Ker ne kaže *bleeeep* proti vetru. Bi pa veljalo premisliti. Zasloni postajajo ozki in široki, microsoftove orodjarne pa vedno širše. Rezultat: vidi se vedno ožji pas strani. To je napredek!



Rdeča nit teh izbir: spoštuj datoteke in mape, pa jih boš dolgo imel in ti bo dobro z računalnikom.