Simbol česa je požar v Notre Dame?

Foto: Reuters: Benoit Tessier

Ljudje smo po naravi taki, da v dogodkih iščemo smisel, logiko, sporočila. Vsak dogodek je priložnost za interpretacijo. Bolj kot je neverjeten in poseben, večja je potreba. In interpretacije so lahko take ali drugačne. Lahko govorijo o samozavesti, lahko božajo malodušje, lahko kličejo na boj s sovražniki.

Goreča katedrala je bila tak dogodek. Gledali smo tekmovanje med SDS in Ligo, kdo se glasneje postavi za domovino, kdo namigovanje pripelje bliže 11. septembru, kdo prst bolj naravnost usmeri v islamiste. In so licitirali, da katedrala ponazarja »načrtno razgradnjo evropske civilizacije«, da je »simbol zatona evropske civilizacije«, da predstavlja »žrtev napada islamistov … simbolni konec veličastne evropske civilizacije«.

Dogodki nimajo ene pravilne interpretacije. V predvolilnem žaru predstavljajo priložnost diskreditirati vse, ki se odzovejo drugače, ki se dovolj glasno ne pridružijo vitju rok, zgražanju in neracionalni absolutnosti vsake besede in pojma. Ali ki niso del podviga Liga SDS.

Populistična desnica je popadla moj tvit, napisan, ko sem gledal katedralo v plamenih:

#NotreDame: les gori, kamen razpoka. Ideje, zaradi katerih so tam postavili tisti kamen in les, so večne.

Še bolj stekel je bil odziv na umesno pripombo, da je arhitektura za krščanstvo nekaj bistvenega in da je dogodek tragičen. Nek desničarski kolumnist je celo napisal, da je tvit spodaj "brezbožen" in da se "iz dejanja norčuje". Ja, tole, ki sledi, da je norčevanje!

Je tragično. Ampak jutri bom šel v službo mimo treh cerkva, ki se jim ni zgodilo nič. Krščanstvo je globoko, široko in žilavo. Videti v tem požaru neko simboliko, je v bistvu nekrščansko. Se mi zdi.

Skratka, v času tragedije, ki so jo nekateri razumeli kot sliko propadajočega krščanstva in drugi kot priložnost za začetek križarske vojne, sem izrazil nekaj upornosti, samozavesti in poguma. Ker to verjamem. Ker verjamem, da je bil samo požar. Ker verjamem, da krščanstvo ni reklo zadnje besede. Ker vidim, da znanost začenja potrjevati, kar je krščanstvo že ves čas vedelo. In zdelo se mi je potrebno opozoriti, da v požaru ne vidimo stvari, ki to niso. Da ga nujno ne interpretiramo tako, kot citati na začetku. Kar je že viselo v zraku.

Zakaj tako mislim

Ko sem bil majhen so nas obiskali sorodniki iz Amerike. V Slovenijo so pripotovali iz Pariza. In smo jih peljali na Novo Štifto pri Ribnici. Majhna baročna cerkev na vrhu dolenjskega griča, zraven župnišče, okrog urejeni travniki in sadovnjaki. Pred cerkvijo stara in velika lipa s kočo v krošnji. Za otroke od vsega najbolj zanimivo. V notranjosti veliko pozlate sicer pa menda nič posebnega. Sorodniki, ki niso bili iz Bostona ampak iz Montane, so rekli, »lepša kot Notre Dame«. Kar objektivno seveda ne drži. Ampak poanta je drugje.

Za ilustracijo tega, kar se dogaja z evropsko kulturo, ni treba po internetu gledati, kako gori v Parizu.

Krščanstvo ni vera v sveto tele. Nima seznama cerkva, ki bi bile pomembnejše od drugih, kot ima Islam tri mošeje – v Meki, Medini in Jeruzalemu. Krščanstvo ni ena od strani v Tolkienovem Gospodarju prstanov, kjer – če uničiš pravo osebo ali kraj – se vse sesuje. Krščanstvo ni Imperij iz Vojne zvezd, ki ga uničiš z uničenjem ene točke v zvezdi smrti. Krščanstvo je široko in globoko posajeno po Evropi in svetu. Nima samo Notre Dame in Kölnske katedrale in Sagrade Famiglie in Sv. Petra v Rimu. Z vidika tega, kaj v cerkvi prebiva, kaj se tam dogaja, so vse cerkve enake. Vsaka ubožna cerkvica na slovenskem griču je v svojem bistvu enakovredna Notre Dame. Krščanstvo je široko.

In za ilustracijo tega, kar se dogaja z evropsko kulturo, ni treba po internetu gledati, kako gori v Parizu. Zapeljite se popoldne do Sv. Jožefa nad Preserjami. Cerkev je zaprta. Razpadajoča. Okna so zabita. Menda imajo enkrat letno tam še vedno mašo. In ni edina. Ali pa pojdite k nedeljski maši k Sv. Jakobu v Ljubljani. Nazadnje sem bil tam pred leti. Ogromna cerkev, par ženic, ostarel duhovnik, če ima srečo z enim ministrantom. Ali pa pojdite do Svete Ane nad Podpečjo. Če boste ujeli, da fasade kdo ni popackal. Tu imate dejstva umiranja krščanske Evrope – ni treba po internetu v Pariz po simboliko.

Ni naključij?

Primitivna ljudstva so v vsaki stvari videla simbol. Vse je bilo sporočilo. Če je udarila strela v drevo, je bil to simbol. Če je krava povrgla mrtvega telička, je bilo to sporočilo. Sončni mrk je bil sporočilo. In toča. Prerokovali so iz svinjskih jeter in tekočega svinca.

Krščanstvo se je temu pračloveškemu iskanju smisla v naključjih uprlo, ni pa vraževerja povsem izkoreninilo. Zdaj se k nam npr. vrača v obliki vzhodnjaške karme, kjer je vsaka smola posledica karme. Vračamo se v temna obdobja človekove prazgodovine, kjer se je človek zaradi nepoznavanja zakonov narave v iskanju smisla in reda tolažil s pregovorom, da ni naključij. In vračajo se tja tisti, ki iz požara delajo, kar ni.

Krščanski Bog nam ne govori skozi suše, povodnji in sončne mrke.

Znanost nam je med tem odčarala svet. Vemo, da nekaj so naključja in nesreče, drugo naravni pojavi in tretje človeška malomarnost ali zloba. Krščanstvo - s svojim racionalnim stvarnikom in vero v sposobnost razlikovati dobro in slabo - nam je dalo podlago, da zdaj boljše razumemo stvarstvo. Vemo, da sončni mrk ni znamenje. In požar tudi ne.

Krščanski Bog nam ne govori skozi suše, povodnji in sončne mrke. Izmišljanje nekih velikih simboličnih pomenov požara je zato v temelju nekrščansko. Kot je v temelju nekrščansko za slabo letino obtožiti grešne vaščane. Kot jaz razumem stvari, sodba pride na koncu sveta. Tragično je gledati cerkev, ki gori, nekrščanska zloraba te tragike pa je napletati okrog tega neke zgodbe, ki širijo nestrpnost.

Če pa že hočete simboliko

In če že hočete simboliko in sporočilo požara, v cerkvi, med tem, ko so v njej potekala obnovitvena dela: Cerkev (z velikim C) se ne obnavlja z obnavljanjem spomenikov. Les se vname. Kamen od vročine razpoka. Bistvo je drugje.

Cerkev (z velikim C) se ne obnavlja z obnavljanjem spomenikov.

In za ateiste: Evropska kultura se ne obnavlja z obnavljanjem muzejev, ampak tako, da to kulturo živimo in jo bogatimo. Tako, da ustvarjamo in gradimo, ne pa, da rušimo. Da iščemo sodelavce za podvige in ne nasprotnikov. Ljudje hočejo graditi in ustvarjati. Ljudje imajo radi prijatelje. Ljudje imajo raje ljubezen kot sovraštvo.

Zato je le brez panike, vzpon populistov in demagogov je zgolj začasen.

Objavljeno 17.4.2019, posodobljeno 24.4.2019.

Pri Maji Sunčič je vse narobe

V Reporterju se me vsake toliko loti Maja Sunčič. Kot se loti praktično vsakega na desni. Skladno z maksimo, da je desnica desnici največji sovražnik. Spet nekaj polresnic, za lase privlečenih mnenj in sklepov, ki ne sledijo podatkom. Nazadnje je bilo v šestih odstavkih dvanajst neresnic. Kar utemeljuje tokratni naslov.

Pravi, da sem tristolčkar. Oslarija. Sem ničstolčkar. Sem član SDS, kandidiram na listi Nove Slovenije in se imam za neodvisnega kandidata. To ni tristolčkarstvo, to so transparentna dejstva, ki jih nikoli nisem skrival. Če bi iz SDS pred volitvami izstopil, bi bila Sunčičeva prva, ki bi vreščala, da sem si s tem kupil pozicijo na listi NSi. Pri NSi velja pravilo, da je važno, kaj znaš, ne koga poznaš oz. kakšno izkaznico imaš. Če oni nimajo problema s tem, si ga tudi Maja Sunčič ne rabi delati. In ja, sem neodvisen kandidat. Mislil sem, mislim, in mislil bom s svojo glavo. Mislil sem že drugače kot SDS in mislil sem že drugače kot EPP in mislil sem že drugače kot NSi. In sem to tudi povedal, če se mi je zdelo, da bo kaj pomagalo. Morda to ni najboljša taktika za izvolitev, ampak ne morem si pomagati.

Pravi, da sem prisklednik. Oslarija. Iz druge roke prodaja staro in neresnično zgodbo Mića Mrkaića. Resnica je, da se jaz nikoli nisem silil v takratni Strateški svet za gospodarstvo niti na kakšno drugo funkcijo. Nekateri težko razumejo, da jaz ne rabim politike in se mi politična služba ne zdi nekaj najboljšega, kar se mi lahko zgodi v življenju. Sicer je bilo pa tole tudi obdelano že pred štirimi leti.

"Nekateri težko razumejo, da jaz ne rabim politike in se mi politična služba ne zdi nekaj najboljšega, kar se mi lahko zgodi v življenju".

Pravi, da ne rečem nič čez Kučana. Oslarija. Za vsako besedo v intervjujih stojim - le preberite jih, v Delu, Dnevniku in Družini. Ne verjamem pa v primitivne teorije zarote, češ, Kučan sedi v kavarni Zvezda, kamor mu podaniki hodijo poljubljati prstan. Novi razred je organiziran dosti bolj premeteno, kar je treba pri boju z njim upoštevati. Bajke in povesti o Kučanu kot glavi zmaja, so za tiste, ki rabijo pravljično verzijo resničnosti in upanje v svetega Jurija.

Pravi, da se "osladno zahvaljujem" Urošu Urbasu. Oslarija. To objavljeno in je kratko. Bralec lahko sam preveri stopnjo osladnosti in potem v kontekst postavi tudi druge žaljivke, ki si jih Maja Sunčič v okviru svobode govora privošči.

Pravi, da sem dvoličen. Oslarija. To, da sem poročevalcu New York Timesa povedal, da Orbanovi mediji vendarle prispevajo k pluralizaciji medijske krajine v Sloveniji, ni v nobenem nasprotju z neko drugo izjavo, da je pozitivno, da Reporterja ne financirata ne Orban ne Soros. Reporter pač prispeva k pluralizaciji brez Orbana. Da izjave prilagajam pričakovanjem medija? Ja, se mi prav zdi, da je New York Times iskal stavek, da Orban prispeva k pluralnosti!

"olika zaostane za omiko"

Pravi, da nisem kritičen do oblasti. Oslarija. Sunčičeva ne razlikuje med kritičnostjo in žaljivostjo. Do Šarca in še koga seveda sem kritičen, nisem pa žaljiv. Vsaj trudim se. Ker je tako prav. Sunčičeva je v svojem pisanju do mene žaljiva, kritična pa v bistvu ni. Žaljivke trosi brez argumentov in mimo logike.

Pravi, da pri uredniku lobiram proti Maji Sunčič. Oslarija. Takole jaz "lobiram proti" Maji Sunčič:

Spoštovano uredništvo Reporterja, menda na vas pritiskajo, pa ne murglje, da se znebite Maje Sunčič. Pri pisanju jo praviloma zanese ad-hominem, olika v senci jeze zaostane za omiko, ampak vendarle kolumnistka predstavlja dragocen ventil za vse tiste, ki so nekje globoko v sebi izgubili upanje, da desnica še kdaj pride na oblast, pa najdejo uteho vsaj v tem, da nekdo dovolj glasno treska po mizi. [...] Sam se nikakor ne strinjam z načinom pisanja, kjer pri obračunavanju z npr. Peterletom, Ruplom in Jambrekom pomanjkanje argumentov nadomestijo z zmerjanjem, a vseeno raje vidim, da se gospa Sunčič tedensko spotika ob moje tako imenovano vsegliharstvo, kot da bi se desnica odpovedala svobodi govora in transparentnosti stališč njenih mnenjskih voditeljev.

"desnica je desnici največji sovražnik"

Pravi, da se v resnici ne zavzemam za svobodo govora. Oslarija v stilu Svetlane Slapšak. Da si včasih zaželim, da pod mojimi teksti ne bi bilo komentarjev vseh mogočih primitivcev, nima nič s svobodo govora. Ti ljudje lahko svoje mnenje povedo kjerkoli. Nič jim ne daje pravice, da bruhajo prav pod mojim člankom in da jim jaz s svojim pisanjem ustvarjam priložnost za sproščanje kompleksov. Izmišljuje si, da jo primerjam z Goebbelsom: tule je corpus delicti, preberite sami

Svoboda govora ne pomeni, da mora vsak urednik karkoli objaviti komurkoli. Objavijo pač, kar izberejo in to bi lahko veljalo tudi za komentarje na spletu.

Evropa ni projekt

Leta 2008-2010 sem bil generalni sekretar skupine za razmislek prihodnosti Evrope znane tudi kot Gonzalezova skupina. Naslov končnega poročila je bil “projekt Evropa 2030”. Medtem ko je več priporočil še vedno veljavnih, sem vse bolj mnenja, da je bil naslov napaka. Da je ravno tako razumevanje Unije tisto, ki jo drži nazaj.

Unija ni projekt. Ni nekaj nedokončanega. Je produkt. Je rezultat številnih mislecev, politikov, javnih uslužbencev in državljanov. Je rezultat stoletij sanj in desetletij postavljanja institucij. Unija je orodje, ki ga je treba pragmatično uporabljati. Državljani to potrebujejo. Ni nekaj, kar je treba nadgrajevati, obnavljati ali reformirati, pa če politike in razumnike to še tako veseli.

S prihajajočimi evropskimi volitvami politične stranke in politiki objavljajo svoje volilne platforme. Obljubljanje sprememb je bila vedno učinkovita politična strategija. Skoraj z vseh strani prihajajo obeti za že kakšno reformo unije. Druga običajna strategija za motiviranje volivcev je ustvarjanje občutka nujnosti. Reforma Unije naj bi bila nujna. Ker da ne deluje. Ker imamo populizme, gospodarsko krizo, Brexit, migracije … Pojasnil bom, da večina reform ni niti nujna, niti možna, niti razumna.

Projekt družbeno pravične Evrope

Reforma, ki jo obetajo socialisti, je v smeri pravičnejše, bolj socialne Evrope. Oni kot pravičnost razumejo enakost. Enakost pa je mogoče doseči samo s prerazporejanjem ustvarjenega. Na ravni EU tega ni mogoče doseči. Za prerazporejanje med bogatimi in revnimi Unija preprosto nima dovolj velikega proračuna. Lahko bi jo poskušali reformirati v to smer. Ampak prostovoljno so ljudje pripravljeni izkazovati solidarnost znotraj svojega naroda. V Jugoslaviji npr. ni šlo. In malo verjetno je, da bi bili nemški davkoplačevalci pripravljeni plačevati za slovenske železniške makete. Takšne obljube samo ustvarjajo prazna pričakovanja, ki bodo, ko ne bodo izpolnjene, prispevala k razočaranjem z evropskim projektom.

Druga možna razlaga bolj družbeno pravične Evrope je, da Unija naroči državam članicam, kako naj bodo bolj »pravične«, kako naj prerazporejajo med bogatimi in revnimi. Ampak, prvič, nima te pristojnosti in drugič, ali res mislite, da v Bruslju to vedo bolje kot npr. v Lizboni. Ali Ljubljani. In bilo bi neumno, da bi se glede tega poenotile.

Moč Evrope je bila vedno raznolikost in priložnost, da različne države iščejo rešitve v različnih smereh. Potem smo se hitro naučili drug od drugega. Inovativnost na področju socialnega modela bo pomembna zaradi sprememb na trgu dela, ki jih povzroča tehnološka revolucija, umetna inteligenca, robotizacija, nove oblike zaposlovanja ipd., zato je pomembno, da Evropa v zvezi s tem ostane inovativna. Skratka, bolj družbeno pravična Evropa so pretežno prazne obljube, s katerimi se poskuša pridobiti volivce, ki naj bi jim Evropa dala kak evro v žep. Ne bo jim.

Projekt vedno tesnejše unije

Napredni liberalci – torej Macron ALDE in podobni – zagovarjajo reforme, ki vodijo k vedno tesnejši uniji, k Združenim državam Evrope, k Zvezi evropskih socialističnih (no, demokratičnih) republik. Vedno tesnejša unija ima zagovornike pri uradništvu in sploh vseh, ki so bili dovolj dolgo v Bruslju. Tu je prototip ideje, da je Evropa projekt. Projekt da je nedokončan, dokler ne bo evropske super države. Taka država je mogoča, vendar ni mogoče, da bi bila demokratično. Razlog je preprost. Demo-kracija predpostavlja obstoj demosa. Ljudstva. Evropski demos ne obstaja. Obstajajo demoi – demos v množini. Obstajajo Nemci, Francozi, Slovaki itd. Demos ni intelektualni konstrukt, ki bi ga lahko ustvarili z dobrim PR iz Bruslja ali s pametnimi kolumnami in razmisleki. Gre za občutek pripadnosti. Po podatkih Eurobarometra se Evropejci se svojimi narodi identificirajo za velikosti red močneje kot se identificirajo z Unijo. Morda bo kdaj drugače, bo pa potrebnih še veliko Erasmus štipendij in mešanih zakonov, da bi se to spremenilo.

Monolitna Evropa tudi ni evropska. Tudi ni važno ali evropski konkurenti, kot je Kitajska, postajajo močnejši. Kitajska je bila vedno centraliziran imperij. Evropska moč je njena raznolikost. Dejansko so bila obdobja najhitrejšega napredka, ko so si evropski subjekti konkurirali med seboj – npr. rivalstvo med antičnimi grškimi državicami, med mesti renesančne Italije, med mesti hanzeatske lige, med kraljestvi na Atlantiku, ki tekmujejo za kolonije … Ko je izgledalo, da bi katoliška cerkev ustvarila enotno avtoriteto nad celino, je prišlo do Lutrove reformacije.

G. Macron se v svoji viziji projekta Evropa zavzema za renesanso Evrope. In ima številne ideje, kako bi več pristojnosti in številne nove agencije zbrali v Bruslju. Pozablja, da je bila renesansa rezultat tekmovanja med italijanskimi mestnimi državicami in ne projekt voden iz Rima ali Milana.

Projekt Evrope narodov

Na skrajni desnici so na evropski nivo naredili copy-paste idej, da so nacionalne države države svojih narodov. In se je to skopiralo v idejo, da je Evropska unija unija narodov, ki v njej živijo. Precej podobno, kot je bila Avstro-ogrska država »narodov«, ki so v njej živeli, ali pa Jugoslavija. Evropa narodov pomeni, da so narodi kot Nemci, Slovenci, Katalonci, Turki predstavljeni v Uniji. V resnici Evropa narodov pomeni bolj in ne manj unitarno Unijo, saj briše idejo, da imajo ti narodi (oz. vsaj nekateri) svoje države.

Nekaj manj površni so tisti, ki govorijo o Evropi domovin. Kar je bolj romantično povedano tisto, kar že imamo – namreč unijo držav članic. In Unija ni samo unija držav članic, ampak je tudi več od tega. In manj Unija ne bo nikoli. To bi zahtevalo spremembo pogodbe in za nazadovanje bo še veliko težje najti soglasje kot za tesnejšo unijo. Skratka, tudi tukaj imamo nekaj, kar se sicer lepo sliši, vsebina pa ali ni nič novega, ali pa ni mogoča.

Projekt Evropa?

Problem s projekti je, da so po definiciji nedokončani. Potrebujejo pozornost. So izgovor, da delo, ki ga je treba opraviti, ni opravljeno dobro. Dokler je hiša, ki jo gradite, projekt, ima dokončevanje hiše prednost pred uporabo te hiše. Fasada ima prednost pred novo televizijo. Če kaj ne deluje ali se pri čem kak družinski član ni dovolj potrudil, je izgovor, da hiša vendar ni končana. Da se ni dalo bolje. Dokler je hiša v gradnji.

Razmišljanje o EU kot o projektu preprečuje, da bi izkoriščali, kar smo zgradili. V ospredju bi morale biti aktivnosti za nadzor nad mejami, preprečevanje terorizma, pospešitev inovacij, zmanjševanje ovir na skupnem trgu, povezano delovanje na svetovnem odru, širitev na Balkan … skratka, aktivnosti, zaradi katerih smo v Evropi produktivni, konkurenčni in ljudje zato dobro živijo.

Namesto tega se vsem – od uradništva, do politikov, do kandidatov za politične funkcije – zdi bolj plemenito in samopomembno, da govorijo o renesansah in podobnih visokoletečnih načrtih.

Seveda se mora Unija razvijati. Svet se spreminja in terja evolucijo od vseh na tistem odru. Ampak, kot pravi Annegret Kramp-Karrenbauer, predvsem se je treba lotiti dela.

Objavljeno v Časniku 3.4.2019.

Siol nič več

Morda ste opazili, da marca na Siolu nisem objavil nobene kolumne. Po dobrih štirih letih in skoraj sto kolumnah moram nehati. Kandidiral bom na volitvah v Evropski parlament in politika portala je, da pisci ne smejo biti politično aktivni. Povsem razumem, da je tako pravilo nastalo in da portal noče v boljši položaj postavljati enih kandidatov pred drugimi.

Vsem urednikom in sodelavcem portala se zahvaljujem za podporo in zelo korekten odnos, še posebej pa Urošu Urbasu, ki me je na Siol pripeljal. Z velikim veseljem sem pisal za ta portal in to predvsem zato, ker mi je dal priložnost stika z bralci zunaj desnega mehurčka.

***

In vendar mi moja polemična žilica ne da miru, da ne povem, da se mi pravilo - ki ga, še enkrat povem, spoštujem in nikomur ničesar ne zamerim - ne zdi smiselno. Marcon vodi en cel politični blok, ki se bo potegoval za mesta v Evropskem parlamentu, običajno ne piše kolumen, pa mu kolumno pred volitvami objavijo vsi večji evropski časopisi. AKK vodi nemško CDU in ji pred volitvami objavijo komentar v osrednjem nemškem dnevniki Die Welt.

Pa pustimo voditelje. Evropski poslanci delajo, odkar so kandidati, isto kot prej, imajo enak dostop do medijev kot prej. Člani in vodje slovenskega parlamenta ravno tako. Skratka, če si politik, imaš kamere in mikrofone, kot do zdaj, če pa nisi, si publicist, in bi vstopil v politiko, ti pa priložnost, da objavljaš, vzamejo.

Mar ne bi bilo prav zdaj še bolj potrebno, da bi ljudje vedeli, kaj kandidat misli? Ali pa bomo ljudi prepričevali v kratkih soočenjih, kjer bomo po možnosti odgovarjali z da ali ne.

No, ampak saj so še drugi kanali.

Čas-opis ima tudi Rad-IO

Tale blog se je začel z naslovom Turkov čas-opis. No, zdaj sem naredil še radio. Ker poslušati se da tudi v avtu, na avtobusu, vlaku. Ker govorim hitreje, kot pišem. Nevarno je, da včasih govorim hitreje, kot mislim.

Zadeva teče na platformi Anchor. Podcast ima naslov Rad-IO. Dostopna je tudi na vseh glavnih imenikih podcastov:

• iTunes,
• Spotify,
• Google Podcasts.

Za okus ena oddaja:



Kot rečeno, vse oddaje so tule.